Od navdušenja do kapitala
Če se poskušam vživeti v stanje, kakršno je prevladovalo v informacijskih tehnologijah pred 30 leti ali še malo več in zaradi katerega je pravzaprav vzniknila nova strokovna revija Monitor, se mi izlušči občutek, ki mu ne morem reči drugače kot »navdušenje«.
Tihotapljenje delov tehničnih naprav, garažne firme za prodajo in servisiranje računalniške opreme v vsaki drugi vasi, programiranje šumnikov za tiskalnike iz sveta, ki še ni slišal za Slovenijo … to in še neskončno drugih danes težko predstavljivih podrobnosti je tedaj orisovalo stanje računalništva v Sloveniji. V tistem prazgodovinskem času je bila samogradnja računalnika nekaj povsem običajnega – pa ne le zaradi varčnosti in možnosti, da sestavimo napravo povsem po svojih željah, temveč tudi zaradi užitka.
Tudi v širnem svetu (torej v ZDA & Co) je brbotalo od dogajanja. Računalništvo je bilo tam že tako rekoč stara stvar, pojavljale pa so se neverjetne nove rabe – tako na osebni kot družbeni in svetovni ravni. Značilen primerek tega je svetovni splet, ki obstaja komaj malenkost več kot tale revija, včasih pa imamo občutek, da je z nami od nekdaj. Ko zdajle to pišem, se zdi skoraj smešno, da je bilo to lahko kdaj razburljivo in da se je lahko kdorkoli nad tem navduševal. In vendar je bilo tako.
To so bili časi, ko nas ni navdušila za par milimetrov večja diagonala telefonskega zaslona ali nov nepotreben app, s katerim lahko takoj zjutraj ugotovimo, kaj moramo glede na položaj planetov in telesno težo zajtrkovati, da bomo srečni.
Dobro se spominjam dne, ko je sodelavec Nikolaj Pečenko v uredništvo prišel z vestjo o novem spletnem iskalniku – Googlu. Od tedaj je minilo komaj malo več kot 20 let, a si je danes težko predstavljati, da smo kdaj dejansko živeli v svetu, ko je lahko nekdo vstopil v prostor in omenil Google, pa nihče ni vedel, o čem govori. Nepojmljivo! Slastno nepojmljivo.
Projekt kapital
Potem ko je znanstvenik v Evropski organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi izumil svetovni splet, da bi bilo laže dostopati do dokumentov na različnih računalnikih na vseh koncih in krajih, so podiplomski študenti na Stanfordu (splošno znana pripoved o Larryju Pageu in Sergeyju Brinu običajno ne omenja Scotta Hassana, ki je opravil večji del programiranja) izdelali nadvse domiseln program za iskanje spletnih strani.
Google ima res odlične temelje, a ni bil ne prvi in ne edini spletni iskalnik. Tudi danes nikakor ni edini, čeprav se včasih tako zdi. Ko tako gledamo nazaj do tistih razburljivih časov, ko smo se čudili, kako lahko množica golobov tako izvrstno najde iskano stran, se moramo nehote vprašati, kako se je projekt genialnih mladcev prelevil v globalnega monstruma, ki nas spremlja na stranišče in v spalnico, zdi se, da morda celo na oni svet.
Odgovor je seveda v zakoreninjenem gospodarskem sistemu s kapitalom daleč na prvem mestu na lestvici vrednot. Ne trdim, da so stanfordski študenti razvili iskalnik zgolj zato, da bi nam olajšali iskanje informacij. (Vsaj za Brina se ve, da si je kot nekakšen življenjski cilj v skrivni dnevnik zapisal, da si želi veliko pisarno, dobro plačano službo in čim manj dela.) Nasprotno od mnogih sodobnih ustvarjalcev dodatkov za telefone, ki očitno vse dneve tuhtajo, s kakšno nepotrebno zadevo je mogoče iz milijarde ljudi izvabiti kak dolar, pa jih je gnala močna ustvarjalna sla, da so prispevali svoj zidak v neskončni palači sodobnih tehnoloških dosežkov. Bogatenje ni bilo na prvem mestu. To potrjuje tudi dejstvo, da sta Page in Brin prvotno nasprotovala reklamam v svojem iskalniku. (Menda tako velja tudi za Zuckerberga oziroma Facebook.)
Da so danes reklame glavni vir Googlovega zaslužka, je posledica pritiska kapitala. Temeljna lastnost kapitala je nezadržna potreba po oplajanju. Kapital, ki se ne veča, je dobesedno mrtev.
Tehnološki zaton
Mojemu črnogledju se zoperstavljajo ugovori, češ, zakaj bi nekdo, ki je izumil nekaj dobrega, celo koristnega, ne imel od tega tudi materialne koristi – zakaj ne bi obogatel, tudi če prekomerno. Težava je v tem, da je prekomerno bogatenje mogoče šele tedaj, ko se pojavijo vlagatelji z velikimi kovčki, tem pa je prav vseeno, ali je kaj koristno ali ne – da le prinaša dobiček. Ko pa se udobno namestijo na foteljih, jih ni več mogoče spraviti z njih. Tudi če bi si morda Page in Brin (za Facebookovega Zuckerberga si tega ni mogoče misliti) danes želela, da bi šel Google drugačno pot, to ni več izvedljivo.
Če se kje pojavi kaj dobrega, kar lahko prispeva k blagostanju človeka, smo lahko prepričani, da se bodo kmalu pojavili vlagatelji s kovčki denarja, ki bodo zanesljivo poskrbeli za to, da bo v celoti škoda večja od koristi. Vsaj mene še nihče ni prepričal z argumentom, ki izhaja še od Adama Smitha, da svobodni trg tako poskrbi za širjenje dobrih zamisli. Google in še mnoge druge sodobne tehnološke domislice so živ dokaz zablodelosti teh ekonomskih načel.
