Novo Novejše

Ko preizkušam določene naprave, se vsaj na začetku trudim, da napravo obravnavam kot nekaj povsem samostojnega. Na prvo žogo torej ne gledam, kaj počnejo konkurenti v enakem cenovnem in zmogljivostnem segmentu, trudim se odmisliti predhodnike, cenejše in dražje različice. Razmišljam o tem, komu je naprava namenjena, kakšni rabi in kako se pri tem obnese.

Po tem pa začnem razmišljati še o konkurentih. V čem je tiskalnik podjetja X boljši od tega, ki ga ravnokar preizkušam? No, pri tiskalnikih je v zadnjih nekaj letih odgovor žal večino časa le »v ničemer«, saj so razlike dobesedno mikronske. A kljub temu – kaj je konkurenčna prednost (recimo) LGjevega telefona v primerjavi s Samsungovim? Ali Sonyja v primerjavi s HTCjem?

Zadnji korak je še pogled na prodajno paleto enega izdelovalca. Tu je daleč najhvaležnejši preizkus Applovih naprav, kajti tam je prodajna paleta zelo jasna in malone enolična. Telefoni se v grobem ločijo le na dva tabora – na res drage in res zmogljive ter na rahlo manj drage in rahlo manj zmogljive. Preostali izdelovalci telefonov se nekako trudijo prodajno paleto nekoliko poenostaviti in zožiti, a jim gre približno tako dobro kot odvisnežu od hrane pri ponudbi all-you-can-eat. Brž ko linijo zapustijo, se takoj pojavi nova. Skličejo novinarsko konferenco za linijo telefonov »Excellence« (to sem si ravnokar izmislil, a sem pripravljen staviti, da bomo v svetu Androidov to dočakali, če morda še nismo), čez dve leti to linijo opustijo in začnejo novo, tokrat poimenovano »SX«.

Lahko bi tudi vzeli selotejp, prelepili staro oznako in s flomastrom napisali novo.

Pri prodajnih paletah so že dolga leta najhvaležnejši izdelovalci fotoaparatov, predvsem pri svojih aparatih DSLR. No, tudi pri žepnih modelih so se ustalili (Canon ima Ixuse, Nikon Coolpixe), čeprav se tam kljub vsemu pojavlja veliko linij s čarobnimi oznakami »W«, »i«, »SX« in podobno. A pri DSLRjih so stvari bistveno lepše razdelane, občutno lažje je slediti posameznim aparatom znotraj cenovnih razredov iz generacije v generacijo.

Prav zato sem še toliko bolj jezen, ko vidim, da podjetja zelo očitno izdajajo nove modele samo zato, da jih. Lahko bi vzeli selotejp, prelepili staro oznako, s flomastrom napisali novo in bi dosegli isto. Aja, seveda je treba pri tem dvigniti ceno. Sicer res tako, kot jo je imel predhodnik takrat, ko je izšel, a je zdaj že cenejši. Ker novo je pač boljše, nižja številka modela se res ne more kosati z višjo. Kaj bi imeli raje, model 4000 ali model 5000? Vsak osnovnošolec razume, kako se temu streže, če je na koncu oznake kakšna črka (zelo priljubljene so S, X in R), smo sploh zmagali. To zelo dobro razumejo tudi avtomobilska podjetja.

K temu pisanju me je prepričal Nikonov D5600, ki sem ga preizkusil za to številko. Da ne bo pomote, gre za odličen fotoaparat. A je odličen že D5500, ki ga od novinca ločimo le z drobnogledom. Odličen je tudi D5300, predhodnik omenjenega predhodnika, ki se je spet komajda razlikoval. Enako sem pisal že pred dvema mescema pri modelu D3400. Da je jasno – tudi Canon počne podobno.

Zavedam se, da se v marsikateri industriji dogaja enako, a me to kljub temu RES moti. Sam bom že poiskal razlike med enim in drugim in kupil tistega, ki mi največ ponuja za moj denar, a za vsakega uporabnika, ki se gre to igro, jih je sto, ki se je ne gredo. Slepo zaupajo prodajalcem v trgovinah, ki jim prodajajo najnovejše in najboljše Turbo S Max Ultimate.