Nikon Coolpix P1000

Objavljeno: 26.2.2019 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Digitalni fotoaparati | Revija: Marec 2019

Nikonov novi Coolpix P1000 nas je že na prvi pogled presenetil, saj gre za enega največjih kompaktnih fotoaparatov, kar smo jih kdaj preizkusili. Velja poudariti, da gre za kompaktni aparat, torej ne za katerega od brezzrcalcev, kjer menjavamo objektive. Ravno objektiv je najbolj izstopajoči del tega aparata, še toliko bolj, ko je do konca iztegnjen.

Objektiv pokriva goriščnice od 24 do 3000 milimetrov (v klasičnem 35-milimetrskem formatu). Široki kot je za današnje razmere standarden, vsaj za nekoliko zmogljivejše aparate, v povsem svojem razredu pa je na drugi strani, torej v tele območju. Tri tisoč milimetrov je v fotografiji izredna redkost, to je namreč že primerljivo s teleskopi. Taka povečava je res impresivna, omogoča fotografijo na divje razdalje, seveda pa prinaša tudi svoje težave.

Najočitnejša slabost takega objektiva je cena. Velike količine stekla, ki zahtevajo izredno natančno obdelavo, pač niso ravno poceni. Ker gre za kompaktni aparat, so seveda uporabili kar nekaj načinov, kako omejiti ceno, še najbolj z razmeroma majhnim tipalom, a vseeno aparat ni poceni. Steklo pa zahteva svoje tudi po velikosti in teži. Aparat se po obojem brez težav kosa z DSLR in brezzrcalci, objektiv je po obsegu primerljiv z zmogljivimi DSLR-objektivi s fiksnimi zaslonkami. Ko je aparat ugasnjen, meri v dolžino okoli dvajset centimetrov, ko je objektiv raztegnjen v končno pozicijo, pa še dobrih deset centimetrov več.

Dalje imamo težave tudi med fotografijo. Že pri bolj klasičnih teleobjektivih, denimo okoli 200 ali 300 milimetrov, so tresljaji roke še kako moteči, pri goriščnicah čez tisoč milimetrov pa je iskanje subjekta oziroma kadriranje z roko tako rekoč nemogoče. Potrebna je uporaba stativa, a še to kakega kakovostnejšega, namenjenega težjim aparatom. Vgrajena je sicer zelo solidna stabilizacija slike, a pri takih rekordnih razdaljah tudi ta ne pomaga dovolj.

Ob tem objektivu potrebujemo poleg stativa tudi razmeroma ugodno vreme. Največja zaslonka pri skrajnih milimetrih je namreč F/8, kar pomeni, da potrebujemo dobre svetlobne pogoje, da dobimo dovolj ostro fotografijo (pri širokem kotu gre do zelo dobrih F/2,8). Pri razdaljah, s katerih lahko s tem aparatom fotografiramo, sta lahko moteča celo onesnaženost zraka in morebitno dvigovanje toplega zraka. Oboje namreč lahko vpliva na ostrino naše fotografije.

Nikonov lov na dolge goriščnice se kaže tudi v potrebi po uporabi razmeroma majhnega tipala. To je po velikosti primerljivo s tipali v cenejših žepnih aparatih in tudi s tistimi pri zmogljivejših pametnih telefonih. Gre enostavno za fiziko, saj bi večje tipalo zahtevalo še večji objektiv, da bi dosegli enak zum oziroma enako povečavo. Tipalo je sicer solidno, ponuja 16 milijonov pik in občutljivosti do ISO 6400, dobrodošla je tudi podpora formata RAW.

Ohišje aparata je dovolj kakovostno, po obliki je podrejeno opisanemu objektivu. To pomeni, da ima na desni strani izrazito držalo, zaradi česar dobro stoji v roki, tudi ko je objektiv raztegnjen. Za nadzor zuma sta na voljo dva drsnika, eden okoli prožilca, drugi na strani objektiva. Ta ima okoli sebe še obroč, ki mu lahko spreminjamo namembnost, po privzetem skrbi za kompenzacijo osvetlitve (torej za osvetlitev ali potemnitev fotografije). Zelo koristna je tipka na strani objektiva, s katero aparat za trenutek pokaže kader pri širšem kotu. S tem postane kadriranje bistveno lažje oziroma lahko hitreje najdemo izbrani subjekt, kar je izredno pomembno predvsem pri uporabi daljših goriščnic.

Zadaj je zaslon, postavljen na tečaj, ki ga lahko vrtimo okoli svoje osi. To je izredno dobrodošlo, sploh pri zajemu videa. Kot se spodobi, ponuja aparat zajem videa pri ločljivosti 4K (3840 × 2160) pri 30 ali 25 slikah na sekundo, pri FullHD pa gre do 60 slik na sekundo.

Nad zaslonom je tudi digitalni okular, ki je še kar solidne velikosti, dodano je tudi tipalo za samodejni preklop med okularjem in zaslonom. Nad okularjem je tudi vmesnik za zunanjo bliskavico, pred tem je postavljena še vgrajena (dvižna) bliskavica. Na levi strani najdemo klasične vmesnike, med njimi je tudi vhod za mikrofon, spodaj pod držalom so vratca za baterijo in pomnilniško kartico SD – ta so postavljena tako, da jih lahko odpremo tudi, ko je aparat na stativu.

Predhodnik tega aparata, model P900, ima objektiv z najdaljšo goriščnico 2000 milimetrov, to pomeni 83-kratni zum, P1000 to podaljša na kar 125-kratni zum. Omenjeni predhodnik je sicer še vedno na voljo, preizkus je bil objavljen junijski številki Monitorja leta 2015, zanj smo takrat napisali, da gre za zanimiv aparat, ki zaseda razmeroma majhno nišo.

To še toliko bolj velja za tokrat preizkušenega P1000. Objektiv z goriščnico tri tisoč milimetrov je res impresiven, a se sprašujemo, koliko uporabnikov sploh potrebuje kaj takega, sploh ker je cena približno dvakratna v primerjavi s P900. Resda je dobil nekaj omembe vrednih novosti (predvsem podporo RAW in video 4K pa tudi kakovostnejše ohišje), a cena tisoč evrov res ni majhna. Še najbolj je na kožo pisan ljubiteljem opazovanja ptic. Prav njim je posvečen posebni program, v katerem lahko z eno tipko hitro preskočimo na določeno goriščno razdaljo objektiva. Vseeno pa lahko pohvalimo Nikon, da se sploh loti izdelave takega unikatnega aparata.

Nikon Coolpix P1000

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 16 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 24–3000 mm (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-8; ostrenje 10 cm (makro)–neskončno; domet bliskavice 5,6 m; ISO: samodejno ali ročno (100–6400).

Tehnična zmogljivost: 5

Kakovost fotografije: 7

Zasnova aparata: 7

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 999 EUR

Za: Unikatni razpon objektiva, kakovost izdelave.

Proti: Cena, velikost, zaslonka pri največjih goriščnicah.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki