Nikolaj Pečenko: Blogomanija

Nikolaj Pečenko: Blogomanija
Objavljeno: 31.10.2005 15:51 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2005

Blogi so pri nas zunaj ozkega kroga samih blogerjev in njihovih znancev še razmeroma malo znan spletni pojav. Se pa to utegne kmalu spremeniti, kajti nedavno so se na pobudo Jonasa Ž. med blogerje vpisali Vesna Milek, Mojca Mavec, Marko Crnkovič in še nekateri drugi znani slovenski pisci.

Ko sem pred nekaj meseci v rubriki Na zvezi pisal o slovenskih blogih, je prispevek kar precej razburkal domačo blogosfero. Nekatere blogerje je razveselilo, da sem omenil njihove bloge, oziroma da sem sploh pisal o blogih, po drugi strani pa nekaterim tudi ni bilo najbolj všeč, da so se znašli v javnosti. Na enem od blogov se je, recimo, razvnela razprava o tem, ali je prav, da sem v prispevku zapisal nekaj osebnih podrobnosti o avtorjih predstavljenih blogov. Ali, povedano drugače, pojavilo se je vprašanje, ali so blogerji, ker so blogi pač javno dostopni, že tudi javne osebnosti.

Na prvi pogled je tak odziv rahlo nenavaden. Pisanje v javno dostopen blog je namreč enako pisanju v katerikoli drug javno dostopen medij in precej debelo bi verjetno gledali novinarja, ki ne bi želel, da se o njegovem pisanju govori ali piše. Bistvo vsakega javnega pisanja je, vsaj tako se zdi, da ga drugi berejo. In ne zgolj berejo, temveč tudi zapomnijo, upoštevajo, komentirajo ...

A v resnici me tak odziv pravzaprav ni presenetil. Če povem čisto po pravici, sem tistih nekaj osebnih podatkov (ki so bili, da ne bo pomote, javno zapisani v blogih) omenil namenoma, kot drobno provokacijo. Med brskanjem po domačih blogih sem namreč opazil nenavadno razdvojenost blogerjev. Precej očitno je bilo namreč, da nekatere skrbi, da jih drugi ne bi prepoznali. Skrivajo se za vzdevki in pazijo, bolj ali manj uspešno, da ne bi razkrili kakšnega osebnega podatka, ki bi jih lahko "izdal". Pri tem pa marsikateri natančno opisuje različne zelo osebne stvari, od svojega spolnega življenja do bolezni v družini.

Ena od blogerk je na primer v svojem blogu, očitno ponosna na svoje, kljub ne več ravno rosnim letom lepo telo, objavila celo nekaj svojih s samosprožilcem narejenih golih fotografij, po drugi strani pa je, ko je od skupnega znanca izvedela, da nameravam njen blog omeniti v Monitorju - brez omembe njenih fotografskih podvigov - prosila, da tega ne bi storil.

Zakaj torej blogerji sploh javno objavljajo svoje spletne dnevnike? Razlogov je vsekakor več. Nekateri to počno zato, ker je pač moderno, a ti se praviloma hitro naveličajo, saj v resnici ne vedo, kaj bi v blog sploh pisali. Precej vztrajnejši so tisti, ki blog pišejo zato, ker imajo o marsičem svoje mnenje in bi ga radi delili z drugimi, pa se jim nekako ni uspelo vriniti v vrste tistih, ki to lahko delamo za denar. Blog je zanje torej nekakšen instantni nadomestek za pisma bralcev.

Tu so še tisti, ki - kot je lepo ugotovila v uvodu v svoj spletni dnevnik ena od domačih blogerk - blog pišejo zato, ker so psihiatri predragi. Pisanje bloga je nedvomno lahko tudi terapevtsko in prav med tistimi, ki se izpovedujejo v svojih blogih, ker se ne morejo ali nočejo kako drugače, je največ tistih, ki bi radi ohranili zasebnost.

In če je tako pisanje lahko videti precej ekshibicionistično, se naključni obiskovalec med branjem opisov nesrečnih ljubezni, menstrualnih težav in kuharskih podvigov počuti kot nekdo, ki skrivaj bere dnevnik, ki mu ni namenjen, če že ne kar kot nekakšen voajer.

Nekateri blogerji nočejo, da bi jih prepoznali, so pa seveda tudi taki, ki si ničesar ne želijo bolj. Med slovenskimi blogerji so doslej prevladovali neznanci, ki bi jih, tudi če bi se podpisali s pravim imenom, razen sorodnikov in znancev ne prepoznal nihče. Ena redkih izjem je bil Jonas Žnidaršič, ki ima blog že kar nekaj časa, pa čeprav doslej vanj ni prav redno pisal. Dokler poleti ni prestavil v višjo prestavo in se ne samo začel nekoliko resneje ukvarjati s svojim blogom, temveč je v pisanje bloga prepričal še nekaj znanih domorodcev.

Na seznamu "Jonasovih" blogerjev so se namreč znašli znani pisci in kolumnisti - Marko Crnkovič, Vesna Milek, Mojca Mavec, Matjaž Ambrožič in Marcel Štefančič. Samo še Artur Štern manjka in zasedba bi bila popolna:-).

A če nadobudne najstnike in najstnice, neizživete pisce pisem bralcev in vse tiste, ki se ne počutijo dobro, dokler svojih težav ne izlijejo na digitalne strani svojega bloga, še nekako razumem, mi je precej nerazumljivo, zakaj za vraga bi blog pisali ljudje, ki tako ali tako vsi (zelo) veliko pišejo v časopise in revije. Tudi sam se že kar precej let preživljam s pisanjem in čeprav me pisanje veseli, si nekako ne morem predstavljati, da bi poleg vsega tega, kar moram napisati, da na koncu meseca lahko plačam položnice in si vmes privoščim še kakšno pivo, pisal še kar tako, za zabavo in brezplačno, svoj blog. Ali pa si morda povsem napačno predstavljam, kako ti mojstri pišejo?

Je pa seveda tudi res, da naj bi bili vsi ti zaenkrat pravzaprav nepovezani blogi samo zametek nekakšnih "virtualnih inteligentnih dveri", kakor jih je še rahlo skrivnostno napovedal Crnkovič in od katerih si verjetno predvsem Jonas obeta marsikaj. Če bodo navidezne pametne dveri seveda kdaj tudi zares zaživele.

Zaenkrat namreč prav veliko zanimivega vsi ti novi blogerji še niso spravili skupaj in morda so še najbolj zanimivi odzivi bralcev. Marsikomu se namreč zdi imenitno, da lahko kar neposredno komentira pisanje znane osebnosti ali tudi kak drug njen del. Kot oni Pavle, ki si ni mogel kaj, da ne bi zapisal: "Mojči, tvoj nosek je naravnost ljubek!"

Utegne se zgoditi, da bodo prav komentarji na koncu marsikoga tudi odvrnili od pisanja bloga. Ali kot je v enem izmed prvih dnevniških vpisov odkrito zapisala Milekova: "Moja nečimrnost je prevelika, da bi lahko brez večje škode vzdržala tele komentarje." Vsi namreč niso pohvalni in za nekoga, ki se poklicno ukvarja s pisanjem, je precej neprijetno, če mu vejice namesto lektorice popravljajo bralci.

Kakorkoli že, blogi so lahko, verjeli ali ne, tudi zanimivi in koristni. A ne tisti, ki jih avtorji uporabljajo za lajšanje duševnih težav, duhomorno modrovanje, prisiljeno duhovičenje ali lastno reklamo, temveč oni, v katerih zbirajo koristne novice in zanimive informacije, na katere so naleteli med brskanjem po spletu. Žal so pri nas še zelo redko posejani.

Seveda je lahko zelo zanimiv tudi osebni dnevnik, a bojim se, da bomo morali na blog, ki bo vsaj približno tako zanimiv kakor, recimo, znameniti Pepysov dnevnik iz 17. stoletja, Darwinov dnevnik s plovbe z ladjo Beagle ali, recimo, Kocbekov dnevnik, še dolgo čakati.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Nekateri pišejo blog, ker so psihiatri predragi.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki