Objavljeno: 22.10.2005 11:26 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor Marec 2004

Nikolaj Pečenko: 100 megapik

Nikolaj Pečenko: 100 megapik

V trgovine prihajajo digitalni fotoaparati s čedalje večjimi ločljivostmi. Zahtevnejšim uporabnikom namenjeni modeli dosegajo že 8 megapik in čeprav poznavalci že nekaj časa opozarjajo, da ločljivost ni vse, nič ne kaže, da bi se to povečevanje ločljivosti upočasnilo. Kje so torej meje digitalnih fotoaparatov?

Klasični fotografski film ima zaenkrat še nekaj malega prednosti pred elektronskimi tipali, pa še to le ponekod. In tudi tam bo prednost v letu ali dveh dokončno izgubil. Strokovnjaki so si precej soglasni, da tipalo z 11 megapikami, s kakršnim je opremljen Canon EOS-1Ds, po ločljivosti dosega, v nekaterih pogledih pa celo nekoliko prekaša 35-milimetrski fotografski film. Zaenkrat je sicer še zunaj dosega običajnih, recimo jim ljubiteljskih fotografov, a ne za dolgo.

Fotoaparati z 8 megapikami so cenovno že bistveno bolj dostopni, čeprav seveda četrt milijona tolarjev tudi ni ravno drobiž. Ceno bo v prihodnjih mesecih prav gotovo hitro znižala konkurenca. Po Sonyju, čigar model je že v trgovinah, so namreč v začetku februarja na sejmu PMA v Las Vegasu fotoaparate z 8 megapikami predstavili še Canon, Nikon, Olympus in Konica Minolta.

Tudi za tipala CCD velja, vsaj približno, Moorov zakon, ki pravi, da se število tranzistorjev v čipu vsakih 18 mesecev podvoji. Čez slabi dve leti torej lahko pričakujemo fotoaparate s 16 megapikami, kar je že bolje od klasičnega 35 mm filma. Še kakšno dodatno leto ali dve in tipala bodo imela 24 megapik, to pa naj bi že bilo enakovredno klasičnemu filmu srednjega formata. Nekako takrat bodo verjetno tudi najbolj zadrti profesionalci svoje klasične Nikone, Canone, Hasselblade in Mamiye pospravili v omaro, Kodak, Agfa in Fuji pa bodo začeli zapirati še zadnje tovarne fotografskih filmov.

Vse seveda ni tako zelo preprosto. V prejšnji številki ste si v zanimivem prispevku o tehnologiji digitalnih fotoaparatov lahko prebrali, da se poveča elektronski šum tipala, če so posamezni svetlobno občutljivi elementi tipala premajhni. Optimalna velikost posameznega elementa naj bi bila med 9 in 6 mikrometri (tisočinkami milimetra), čeprav se da očitno brez posebnih težav shajati tudi z manjšimi. Sonyjevo tipalo z 8 megapikami ima na primer samo 2,7 mikrometra velike elemente in čeprav se to pozna na kakovosti posnetkov, so fotografije kljub temu zelo dobre in upravičujejo večjo ločljivost.

Dodatne težave so z objektivi, ki tudi nimajo neomejene ločljivosti. Večjo ločljivost tipala lahko izkoristimo le z dovolj dobrimi objektivi, težava pa je seveda v tem, da za vlivanje in brušenje leč ne velja Moorov zakon. Vrhunski objektivi so dragi in zaenkrat nič ne kaže, da bi jih bilo mogoče izdelovati ceneje.

Kakšni fotoaparati se nam potemtakem obetajo? Možna sta dva scenarija nadaljnjega razvoja. Številni poznavalci so prepričani, da bodo fotoaparati v nekaj letih dosegli ločljivost 16 ali morda največ 24 megapik, potem pa se ločljivost ne bo več povečevala, saj niti poklicni fotografi ne bodo potrebovali večje, vsako nadaljnje povečevanje ločljivosti pa bi povzročilo samo nepotrebne stroške.

A razvoj se menda še nikoli ni ustavil tam, kjer bi bilo razumno, temveč šele, ko je naletel na nepremostljive tehnološko/tržne ovire. Zatorej je po mnenju pisca teh vrstic precej verjetnejši drugi scenarij, po katerem se večanje ločljivosti še ne bo tako kmalu ustavilo. Če namreč trimikrometrske elemente uporabimo na tipalu, ki je tako veliko kakor sličica 35-milimetrskega filma, pridemo do ločljivosti 96 megapik.

In da ne boste mislili, da so taka tipala znanstvena fantastika. V podjetju Fairchild Imaging že izdelujejo tipalo z 85 megapikami. Veliko je sicer 8 × 8 cm in stane okroglo 20 milijonov tolarjev, a za primerjavo povejmo, da je pred komaj sedmimi leti tipalo s 6 megapikami stalo približno 4 milijone.

Morda se bo komu zdelo 100 megapik odločno preveč, a bo tako ločljivost mogoče še kako koristno uporabiti. Predvsem bi se lahko pri tako zmogljivem tipalu odpovedali objektivu z zumom ali pa bi vsaj en sam vgrajen objektiv z, recimo, trikratnim zumom pokril vse potrebe tudi najzahtevnejšega fotografa. Pri digitalnem povečevanju, bodisi že v fotoaparatu ali pozneje z računalnikom, bi sicer žrtvovali nekaj ločljivosti, a pri taki zalogi pik to ne bi bil nikakršen problem, saj bi tudi za zelo zahtevno delo zadostovala že desetkrat manjša ločljivost fotografije.

Poleg tega bo lahko tako megatipalo združevalo posamezne elemente in tako na račun ločljivosti pridobilo na kakovosti in občutljivosti. Štirje združeni elementi bi bili veliki optimalnih 6 × 6 mikrometrov, ločljivost pa bi bila še vedno zavidanja vrednih 24 megapik. Možnosti bi bilo torej veliko, fotograf pa bi izbral tisto, kar mu v posameznem primeru najbolj odgovarja.

In kje se bo ustavila ločljivost, če se bo uresničil drugi scenarij? Teoretična meja, ki jo, v povezavi z optičnimi zakonitostmi leč, pogojuje valovna dolžina svetlobe, je visoka. Tipalo, veliko kakor sličica 35 mm filma, bi lahko imelo ločljivost kar okoli 3000 megapik. A teorija je eno, v resničnem življenju pa, kjer imajo objektivi precej manjšo ločljivost od teoretično dosegljive, bi bilo verjetno ločljivost takega tipala nesmiselno povečati prek okroglih 100 megapik.

Za še večjo ločljivost bi morali povečati tipalo, to pa s seboj potegne kup nezaželenih stranskih posledic. Predvsem cena izdelave tipal se povečuje z velikostjo, ne z ločljivostjo. Poleg tega večja tipala zahtevajo večje objektive, ki so ne samo precej težji, temveč tudi veliko dražji. Fotoaparate z večjimi tipali CCD in ustrezno velikimi in dragimi objektivi bi si torej lahko privoščili kvečjemu poklicni fotografi, a ker tudi profesionalci raje v žepu nosijo majhen fotoaparat, kakor da bi tovorili naokoli težko fotografsko torbo, in za povrh dobro vedo, da ločljivost ni vse, se bo večanje ločljivost verjetno ustavilo pri 100 megapikah. Vsaj dokler ne bo prišel čas za fotoaparate, s katerimi bomo slikali trirazsežne holograme, a o teh bom morda razmišljal kdaj drugič.

In kdaj bodo na police trgovin prišli fotoaparati s 100 megapikami? Če upoštevam Moorov zakon, bi se to utegnilo zgoditi že čez šest let, čeprav je verjetno varneje napovedati, da bodo digitalni fotoaparati največjo ločljivost dosegli čez deset let.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Tudi za tipala CCD velja Moorov zakon, kar pomeni, da bodo morda že čez šest let dosegla čarobno mejo 100 megapik.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

JXGuB2E3qYI

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji