Ne kliči – fotografiram!
Pred približno letom dni so mi potisnili v roke telefon, ki se je hvalil s skoraj petdeset milijoni pik, češ daj, skritiziraj ga, nečimrneža. A kaj, ko sem članek nato pisal s pobešeno čeljustjo in razširjenimi zenicami. Telefon je slišal na ime Nokia 808. Impresivna kamera na hrbtni strani je sicer res spominjala na nekakšen tumor, a smrtna rana za omenjeni telefon je bil v resnici operacijski sistem Symbian v zadnjih izdihljajih in visoka cena. Mejnik v kakovosti fotografije med telefoni pa je odtlej postavljen zelo visoko. Tokrat ga naskakuje elitna družba najpametnejših.
Boj za kupce se pri pametnih telefonih bije na več frontah. Pomembni so operacijski sistem, procesorska moč, pomnilnik, zaslon in seveda videz, velik poudarek pa namenjajo tudi fotografskim zmogljivostim. Telefon je vedno z nami in zato priročno orodje za zajemanje fotografij in tudi videa. A čeprav se zdi, da potiska fotoaparate med staro šaro, se je treba zavedati omejitev. Propagando izdelovalcev je treba jemati z velikim zadržkom. A prav zaradi prodajnih obljub si lažjega srca privoščimo brezsrčno fotografsko primerjavo štirih zastavonoš med pametnimi telefoni.
Prah od predstavitve jabolčnega telefona pete generacije se je sicer že polegel, a kultni status, ki ga uživajo iPhoni, in njihove prodajne številke kažejo na izjemno priljubljenost prikupnega ploščka. Barve Androida branita precej sveža in težko pričakovana Samsung Galaxy S4 in HTC One, Nokio Lumio 920 pa smo izbrali ne toliko zaradi potrebe po zastopniku okolja Windows Phone kot zaradi izjemnega vtisa, ki ga je lani poleti na nas naredila Nokia 808.
S prstom na sprožilcu
Ko kateregakoli od telefonov vzamemo v roke in vklopimo aplikacijo za fotoaparat, najprej pomislimo, kako bi zlodeja prijeli. Zasloni se razprostirajo praktično čez celotno površino, tako da na prislonjen palec, ki bi omogočal pogojno držanje z eno roko, ne moremo računati. Pri Nokii in HTCju si še lahko vzamemo nekaj prostora vsaj na hrbtni strani, pri držanju Galaxy S4 in iPhona pa morajo naše roke spominjati na losovo rogovje, drugače pred objektiv zlahka potisnemo katerega izmed prstov. To se še posebej rado zgodi pri jabolčnem predstavniku, saj je njegovo oko v skrajnem levem zgornjem kotu.
Brisanje zaščitnega stekelca objektiva nam je med preizkusom prešlo v kri, saj ob sodobni nezdravi hrani mastni pot prstov, ki med običajno uporabo grabijo telefon vsevprek, hitro vpliva na fotografije. Res bi bili negativni učinki bolj vidni le v določenih okoliščinah, a ker nismo želeli po krivem soditi fotografske zmogljivosti, je bila paranoja še toliko večja.
Še ne dolgo tega se je trend nagibal k rabi priročnega gumba za sprožilec in uporabi dvojne stranske tipke za zum, tokrat pa nam ni bilo jasno, ali se svet res vrti v drugo stran in si le zagrenjeni fotografi ne želimo za vsako malenkost gladiti za dotik občutljivega zaslona. Edina na tokratnem preizkusu z gumbom, posvečenim fotografski aplikaciji, je bila Nokia Lumia 920. Gumb je priročen predvsem za neposreden vklop fotoaparata, tudi ko je telefon zaklenjen. Dodatno smo se razveselili tega, da je dvostopenjski, a bili zato toliko bolj razočarani nad tem, da polovični pritisk le izostri posnetek v sredinski točki, ne pa tudi zaklene merjenja svetlobe. Prekadriranje v pravem pomenu besede tako ni mogoče, nič boljša alternativa pa ni izbira točke ostrenja z dotikom prsta na zaslonu, saj je merjenje svetlobe izvedeno neodvisno od omenjene točke. Vsak dotik pa pomeni tudi fotografiranje.
Nebodigatreba prstek se v trenutku nepazljivosti neizkušenega uporabnika znajde pred objektivom iPhona 5.
Na podobno oviro smo naleteli pri S4. Čeprav telefon na menujih ponuja celo spremembo načina merjenja svetlobe z matričnega na točkovno, točka merjenja svetlobe ostaja na sredini kadra ne glede na položaj točke ostrenja. Zaklep merjenja svetlobe je sicer mogoč s pritiskom na navidezni sprožilec, kar nam omogoča prekadriranje in delno omili težavo. Stranski tipki se pri Samsungu odzoveta na pritisk s spreminjanjem stopnje digitalnega zuma, medtem ko Pri Nokii in HTCju tudi ob vklopljenem fotoaparatu trmasto nastavljata glasnost, iPhone pa je obe posvetil proženju fotoaparata.
Široki kot zajema poda fotografijam značilen podpis in kaj kmalu se nam lahko zdijo monotone. Posneto s HTC One.
Leča
Digitalnega fotoaparata ni brez optike in svetlobnega tipala. Prav bi bilo, da bi tu našteli še zaslonko in zaklop, a smo se jima pri telefonih primorani odpovedati. Čas ekspozicije se tako odmeri elektronsko, svetlobna prepustnost objektivov pa je fiksna. Naleteli smo sicer že – spet v preteklosti – na telefone, ki so se pohvalili z nevtralnim zatemnitvenim filtrom, ki se je pomaknil pred objektiv pri zelo svetlih prizorih, a ga naši telefoni tokrat niso premogli.
Čeprav so objektivi telefonov zelo majhnih mer, je njihov podatek o svetlobni moči impresiven. Najskromnejši je sicer iPhone z F/2,4, objektiva Nokie in HTCja pa se ponašata kar s svetlobno odprtino F/2. Med večjimi digitalnimi fotoaparati se moramo za takšno svetlobno moč kar potruditi, a tam tiči vzrok težav v večjih tipalih. Telefoni z majčkenimi senzorji in nespremenljivimi goriščnicami objektivov (brez zuma) večjo svetlobno prepustnost dosežejo bistveno laže. A po drugi strani ravno majhnost tipal in to, da ni optičnega zuma, ostajata glavni hibi v primerjavi z namenskimi fotografskimi aparati. Digitalni zum namreč bistveno poslabša kakovost zajema, saj fotografijo zajame le na delu tipala. Pravzaprav gre za obrezovanje celotne fotografije in kasnejše programsko povečevanje ločljivosti na nazivno vrednost. Večja zaloga pik tako načeloma pomeni boljše rezultate digitalnega zuma, a uporabnejših povečav nam ne more ponuditi niti Samsung Galaxy S4.
Našim očem je najbolj domača preračunana goriščnica 50 mm, ki predstavlja vidni kot 47 stopinj. Vsi telefoni imajo bistveno bolj širokokotne objektive, saj je goriščnica pri najširši Nokii 26 mm, Apple pa je že od nekdaj med ožjimi, a pri še vedno širokih 33 mm. Fotografije imajo zato značilno perspektivo, zaradi katere so portreti videti nekoliko popačeno in nenaravno. A zahvaljujoč širokemu pogledu so mogoči skupinski avtoportreti z visoko iztegnjenih rok s svetovnimi znamenitostmi v ozadju. Široki kot in majhno tipalo namreč kljub visoki vrednosti F pomenita praktično neomejeno globinsko ostrino, če le ne ostrimo na predmete v makro območju.
Nokia Lumia 920 se hvali z optiko Carl Zeiss, dodatna posebnost pa sta še kar dve ledici, ki nadomeščata bliskavico.
Posebno omembo si zaslužita še HTC One in Lumia 920 zaradi vgrajene optične stabilizacije, ki se odreže bistveno bolje kot elektronska, ki si jo, vsaj pri Samsungu, razlagajo kot dodatno povišanje občutljivosti ISO. Toda optična stabilizacija ima tudi negativne učinke. Telefon si na rovaš sledenju tresljajem naše roke drzne privoščiti daljše čase zajemanja fotografije, to pa pri premikajočih se objektih povzroči izgubo ostrine. S premikajočim se motivom nimamo v mislih sfriziranega mopeda na vaški cesti, temveč tudi katerokoli živo bitje, ki se za zmazan posnetek v slabše osvetljenih razmerah dovolj premika tudi takrat, ko nam vede pozira.
Telefoni proti kompaktu za drobiž
Bolj za šalo kot zares smo s seboj na preizkus vzeli še kompaktni fotoaparat Sony Cyber Shot DSC-W35, predstavljen daljnega leta 2007, ki smo ga po spletu rabljenega kupili za evrskega dvajsetaka. Za ta drobiž smo spravili v žep ličen aparat z zaslončkom, ki danes sicer privabi le še nasmešek na obraz, a tudi s solidnim objektivom s trikratnim zumom in tipalom ločljivosti 7,2 milijona pik.
Širokokotni objektivi niso najbolj prijazni za portretiranje. Z uporabo optičnega zuma Sonyjevega kompakta je perspektiva naravnejša, obenem pa je na posnetku tudi več pomembnih podrobnosti in pravilnejši toni kože v primerjavi z zajemom Samsunga Galaxy S4.
Udobje fotografiranja je v primerjavi s telefoni nebeško, bliskavica resnično zamrzne gibanje, optično zumiranje praktično nima vpliva na kakovost zajema. Pri telefonih si digitalnega nismo upali niti naglas omenjati, kaj šele, da bi ga s pridom izkoriščali.
In končni rezultat? Na nekaterih posnetkih je sicer Galaxy S4 zajel več drobnih detajlov in imel na temnih predelih nekoliko manj šuma, a zmagovalec je zopet variiral glede na zajeti motiv. Tudi če bi fotoaparatu prepovedali uporabo bliskavice in optičnega zuma, bi bil trd boj s telefoni. Očiten poraz je primoran priznati le v najslabših svetlobnih razmerah, kjer bi za las prehitel le Galaxya S4.
Svetlobna beležka
Tipala vseh telefonov spadajo v razred velikosti 1/3 palca, za odtenek manjše je vgrajeno le v iPhone. Ločljivosti pa se bistveno razlikujejo. Samsung Galaxy je s trinajstimi milijoni svetlobnih detektorjev tipala najbolj velikodušen, Nokia in iPhone pa sta se odločila za osemmilijonsko izvedenko. Pri Nokii se sicer hvalijo z malce drugačnim razmerjem stranic, saj pri fotografiranju v razmerju 16 : 9 to ne pomeni le porezanih zgornjih robov, temveč tudi daljšo vodoravno stranico in zato še širši kot zajema. Pure view oznaka pa neupravičeno živi na stari slavi Nokie 808. Tam so tehnologijo izčrpno opisali kot združevanje pik za doseganje boljše občutljivosti in digitalnega zuma, tokrat pa pač pravijo, da bodo tako rekli naprednim rešitvam. Buče. In če smo že pri tej zelenjavi, HTC je svoj telefon ONE pospremil z množico novic in dokumentov, v katerih sporočajo, kako super so se odločili, ko so ubrali drugo smer od konkurence in se odločili za 4 megapike na svojem tipalu. Pardon. Ne 4 megapike, temveč 4 ultrapike. Ker prejšnje se pač sliši kot žaljivka.
V teoriji sicer HTCjeve trditve povsem držijo. Pretirana gneča svetlobnih pik nam prinese v glavnem le večje datoteke in šumeče slike. Večji posamezni svetlobni detektorji pa učinkoviteje pretvorijo svetlobo v električne signale. A bridka resnica je, da HTC očitno teoretičnih prednosti ni povsem pretopil v realnost. Škoda je že, da v glavnem posega po občutljivost tipala ISO 125, njegovi konkurenti pa začnejo fotografirati že pri ISO 50. Za nameček pa poskuša pomanjkanje pik pri detajlih nadoknaditi s pretiranim programskim ostrenjem, to pa zopet poudari šum. Tako se prednosti do določene mere pokažejo le pri fotografijah v res slabih svetlobnih razmerah.
Samsung Galaxy S4 ponuja širok nabor dodatnih inovativnih možnosti zajema fotografij.
Svoboda izbire
Povprečen uporabnik pametnega telefona zaradi obilice menujev odkrije kakšno uporabno nastavitev tudi več mesecev po začetku rabe. Toda pri iskanju fotografskih nastavitev nas prešernost hitro mine. Poudariti velja, da nekatere aplikacije tretjih izdelovalcev lahko ponujajo kaj več, dodatne prave fotografske nastavitve pa so zelo redke. Pogosto se dodana vrednost konča pri bistveno več informacijah na zaslonu (ki so sicer lahko uporabne) in bolj smiselnih in hitreje dostopnih menujih. A ker smo pod drobnogled vzeli telefone, si oglejmo, kaj nam ponujajo tovarniško vgrajeni fotografski vmesniki.
Če začnemo pri najskromnejšem, skorajda nič. IPhone nam dovoli preklapljati med tremi nastavitvami bliskavice in vklopom zajemanja fotografij s povečanim dinamičnim razponom (HDR). Čeprav bi bili ob skoposti lahko sila nečimrni, moramo priznati, da se telefon kar pametno odloča namesto nas. Pomaga, da so nastavitve izbrane glede na točko ostrenja; uporabna, a nekoliko skrita možnost pa je še zaklep samodejnih nastavitev na tej točki s pridržanjem prsta na njej.
Zaradi namenskega gumba za proženje je zaslon Nokie Lumie 920 še toliko manj natrpan, a možnosti, ki se nam takoj ponujajo, se razen nastavitve bliskavice ne dotikajo področja fotografije. Hitro lahko preklopimo med sprednjo in zadnjo kamero, videom in fotografiranjem, ter pregledamo, kateri dodatki so nam na voljo. Tekstovni menuji nam ponudijo nekaj bolj fotografskih nastavitev, kot so izbira ravnovesja beline, občutljivosti ISO in kompenzacije osvetlitve, potem pa se počasi konča. Vpliv na zajem ima še izbira med petimi scenskimi načini. Vse nastavitve so precej nerodne, saj se vedno dotikamo le tekstovnih vrstic. Pohvalno pa je, da se nam po brkljanju ponudi gumbek »shrani«, ki poskrbi, da so trenutne želje upoštevane tudi ob naslednjem vklopu kamere in ne le pri trenutni fotografski seansi.
Največji gumb na zaslonu Galaxy S4 je seveda prožilec, nad njim pa se nam ponuja gumb za začetek snemanja videa. Tako ni treba preklapljati med načinoma zajema, hitro pa so nam na voljo tudi scenski načini, ki so marsikdaj več kot le to. Med drugim združujejo zajem več posnetkov in kombiniranje teh posnetkov v eno fotografijo. S tem lahko izberemo najboljše obraze na skupinskih fotografijah, spremljamo premike gibajočega se motiva ali pa odstranimo premikajoče se moteče elemente. Na papirju deluje navdušujoče, v praksi pa morajo biti razmere za solidno delovanje omenjenih algoritmov blizu idealnim. Da bi bili zadovoljni s takimi fotografijami, potrebujemo veliko potrpljenja ali popustljivosti. Kot dodatek omenjenim načinom se nam s potegom po spodnjem robu zaslona ponudi še ščepec Lomografije v obliki filtrov, katerih učinek se nam razkrije že v samem predogledu.
Osnovni pogled HTC One je v preglednosti popolno nasprotje dodatnim menujem.
Za dostop do drugih nastavitev je potreben dotik ikone zobnika, ki nam razkrije dodatne zaslonske bližnjice, med katerimi pa je za fotografa najuporabnejša tista za nastavljanje bliskavice. Telefon se pač ne sramuje druge ciljne publike, tako da v prvem planu raje ponudi še izbiro zaznavanja obrazov, nastavitve deljenja posnetkov s svetom ter vklop glasovnega upravljanja. Preostalo se skriva za še en zamah prsta globlje. Dodatni menuji tako med drugim ponudijo nastavitev ločljivosti posnetka, izbiro načina merjenja svetlobe ter ISO vrednosti. Za pod- ali nadosvetlitev ter nastavitev beline se je treba pomakniti stran s fotografskega na generalni menu. Pohvalno pa je, da dvojno mehansko tipko na robu lahko posvetimo zumiranju ali prožilu. Najdemo lahko še časovnik in nekaj abstraktnejših nastavitev, kot je, denimo, samodejna prepoznava noči.
Najizčrpnejše, a zato tudi najbolj natrpane in zmedene pa so nastavitve telefona HTC ONE. Osnovni zaslon je sicer pregledno zasnovan in na desni ponudi priročen drsnik za digitalni zum, prožilo fotoaparata in kamere ter vklop učinkov, na levi pa so tri minimalistične ikone. Prva nadzira bliskavico, druga vklopi ZOE, tretja pa prikliče dodatni menu. Kaj je ZOE? Še eno ime za zaporedje fotografij, med katerimi lahko kasneje izberemo najboljšo, le da gre v tem primeru kar za snemanje trisekundnega videa HD in iz njega izluščenih dvajsetih sličic polne ločljivosti.
V klavrnih svetlobnih razmerah so bile razlike med fotofoni največje. Najbolje sta se odrezala HTC One in Nokia, saj sta si lahko privoščila daljši čas osvetlitve. Še sreča, da fotografsko tihožitje upravičeno ni bilo begosumno.
Na menuju je vse polno zavihkov, a si sledijo v stolpcu, njihova vsebina pa po razširitvi ni pregledno ločena od drugih nastavitev. A naj bo HTCju oproščeno, saj nam edini poleg kompenzacije osvetlitve ponuja celo drsnike za kontrast, nasičenost in naknadno ostrenje. Merjenje svetlobe je, tako kot pri Applu, odvisno od točke ostrenja.
Panoramski način pri Nokii je na voljo le v ločeni aplikaciji, ki jo moramo namestiti iz trgovine. Pomoč za pravilno pomikanje je premišljeno izvedena, združevanje slik ima vedno manjše napake (tu gre zahvala temu, da gre pri »fotografiranju« panorame bolj za zajem videa kot posameznih fotografij), ločljivost pa vedno manj trpi v primerjavi s fotografijami. Tu vodi iPhone, Galaxy S4 in HTC pa capljata malenkost zadaj, čeprav je krajša stranica tudi pri najskromnejšem visoka 972 pik. Hitro pa zajem pokvari slabši dinamični razpon tipal. Le redko je namreč svet okrog nas enakomerno osvetljen. Sploh pri pokrajinski fotografiji.
Lumia 920 se je solidno spopadla s fotografiranjem v senci in osvetlitvijo od zadaj, a je hkrati pokazala tudi šibko stran v obliki kromatične aberacije na ravni mikroleč tipala.
Šteje le rezultat
A po fotografiranju širni svet ne ve, katere nastavitve smo imeli na voljo, kako smo si med brskanjem po menujih in proženjem izpahnili palec in koliko posmeha smo bili deležni zaradi drže rok. Pomembna je le končna fotografija.
Za primerjavo smo več kadrov posneli z vsemi telefoni, da pa bi bil boj realnejši, smo fotografije v glavnem ocenjevali prikazane na barvno kalibriranem zaslonu v celozaslonskem načinu. Če smo pošteni, bo večina fotografij prikazanih še manjših, zato smo stoodstotno povečavo uporabili le v primeru neodločenosti glede šuma in podrobnosti fotografije.
V dobrih svetlobnih razmerah se vsi telefoni odrežejo vsaj solidno. Htc sicer nekoliko teži k podosvetlitvi, saj ima nekaj težav z dinamičnim razponom. Svetla območja kljub temu pogosto prežge, prav veliko podrobnosti pa ne zajame niti v temnih predelih. Z nekoliko močnejšim naknadnim ostrenjem pridobi na drugih detajlih in tako prekosi celo Nokio z dvakrat več milijoni pik, ki ji podrobnosti na splošno povzročajo kar nekaj preglavic. Namesto razločnih linij in vzorčkov tako opazimo male nerazpoznavne zmazke. Pravi kralj detajlov pa je Samsung Galaxy S4, ki poleg tega v dobrih razmerah odlično nadzoruje tudi šum. IPhone se medtem poskuša nekako izmuzniti omembi s povprečnimi rezultati.
Kot malenkost zahtevnejše razmere smo tokrat izbrali posnetek oblačne pokrajine in posnetek v smeri svetlejšega neba v senci dreves. Na oko najbolj prijetno fotografijo pokrajine v oblakih je zajela Lumia 920, a kaj, ko se je mešetarjenje s podrobnostmi opazilo že na celozaslonskem prikazu. Samsung je zopet pokazal svojo moč pri detajlih, a podosvetlil fotografijo, HTC pa je iz sebe iztisnil razmeroma veliko, a zgrešil s pretoplimi barvami in presvetlitvijo ter čudnimi artefakti v določenih delih kadra. S pretemno fotografijo, nekaj vidnega šuma na oblakih in povprečnim zajemom podrobnosti se tudi tokrat iPhone ni prav nič dvignil iz povprečja.
Nastavitev povečanja dinamičnega razpona ob pomoči več posnetkov (HDR) pri telefonih ne pretirava z učinkom. Še posebej dobrodošla je pri HTC One, ki ne blesti v dinamičnem razponu.
Pri drugem posnetku sta Samsung in Apple predolgo trmasto vztrajala pri občutljivosti ISO 50, saj sta za čas osvetlitve izbrala tridesetinko sekunde, kjer že hitro lahko pride do stresenega posnetka. Pri izbiri osvetljenosti telefoni niso grešili, ne najustreznejšo temperaturo beline pa si je izbral le Samsung. Na kontrastnih prehodih se je še najočitneje pri Lumii in HTCju pokazalo nekaj kromatične aberacije na ravni mikroleč (»purple fringing«), ki se pozna kot rožnate obrobe na prehodih med presvetljenimi in temnimi predeli. V tem pogledu jo je najbolje odnesel iPhone, tik za njim pa S4.
V zares slabi osvetljenosti kadra pa Galaxy S4 poklekne pod bremenom milijonov pik. Fotografija je pretemna in zrnata, kot bi jo iz peščenih zrn sestavili nepalski menihi. Nokia je sicer nekatere površine preveč pogladila, a kljub temu ohranila dovolj detajlov na ključnih mestih. Zaradi učinkovite stabilizacije posnetka je lahko uporabila bistveno nižjo občutljivost kot konkurenti, a je imela srečo, da smo fotografirali tihožitje. Če ne bi zgrešila pri temperaturi beline, ji zmage v tej kategoriji ne bi bilo treba predati HTCju, ki je tako teorijo velikih svetlobnih elementov in optične stabilizacije potrdil tudi v realnosti. IPhone se je odrezal bolje kot Samsung, a nas navdušenje ni ravno prevevalo po dolgem in počez.
Čeprav vgrajene ledice imenujemo bliskavice, bi bilo pravilneje uporabljati izraz lučke. Čas osvetlitve ob uporabi lučke je namreč okrog petnajstinko sekunde. To motiva še zdaleč ne zamrzne toliko, kot to stori prava ksenonska bliskavica. Čeprav je napredek pri osvetljevanju viden pri vseh telefonih, so rezultati bolj dokumentarne kot estetske narave.
Ne bodo vas vsi tako veseli, ko jim boste pomolili pred nos mali objektiv svojega telefona. Fotografirano s Samsung Galaxy S4, ki se v običajnih razmerah dobro odreže pri zajemu detajlov.
Na splošno smo spoznali, da algoritmi za odpravljanje šuma in ostrenje postajajo vedno pametnejši, obenem pa se različno obnesejo v različnih primerih zajemov in svetlobnih razmer. Samsung je poln detajlov na področjih, kjer detajli so. Na monotonih predelih, kjer bi bil šum toliko lažje viden, pa vidimo manj podrobnosti. Omenjene površine prej spominjajo na akvarel. Nokia ima približno enako raven detajlov in šuma po celotnem območju, ob robovih pa ji nekoliko ponagaja tudi širokokotna leča. Iphone se prav tako pametno loteva ostrenja in odprave šuma, HTCju pa zaradi manjše ločljivosti primanjkuje svobode, nekatera območja pa so pri odpravljanju šuma občutljiva za artefakte v obliki barvnih madežev.
Dodatno vesolje
Povsem nova in pestra doživetja fotografiranja s telefonom omogočajo aplikacije, ki jih lahko namestimo v naše pametne večpredstavne žepne naprave. Največja izbira je v taboru zelenega robotka, privrženci iPhona ne zaostajajo prav dosti, za okolje Windows Phone pa je na voljo več sladkih limon kot res odličnih programčkov.
Kot smo že omenili, nam dodatne aplikacije žal praviloma ne ponujajo naprednejših nastavitev, saj niso dosegljive na ravni operacijskega sistema. Čisto mogoče pa je, da nam že le malce drugačna razporeditev bližnjic bistveno bolj odgovarja od tovarniško nameščenega vmesnika.
Med najbolj priljubljene in, lahko rečemo, tudi revolucionarne aplikacije pa sodi Instagram. Razvijalci si niso zastavili za cilj izboljšanja, temveč nekakšno poslabšanje fotografij v slogu Lomografije oz. fotografiranja s starimi analognimi aparati vprašljive kakovosti. Zato nas je zanimalo, koliko kakovost vgrajenega fotoaparata vpliva na rezultate omenjene aplikacije.
Privrženci Instagrama se lahko bolj sproščeno lotimo izbire telefona, saj kakovost zajema pogosto nima občutnega vpliva na končne rezultate. Fotografirano s HTC One.
Bore malo, oz. le kadar nam šum uide z vajeti. V okolju Android se namreč ločljivost pomanjša na nekaj več kot dva milijona pik, aplikacija za IOS s petimi milijoni pik končnega posnetka pa je občutno bolj darežljiva. Druge napake pa tako ali tako le še dopolnijo že vgrajene učinke ;) Ki so nam popolnoma všeč, da ne bo pomote.
Gibljive slike
Domači priložnostni režiserji lahko z vsemi štirimi telefoni računamo na polno visoko ločljivost pri tridesetih sličicah na sekundo. A stereo zvok zajemata le Samsung in HTC; Nokia in iPhone pa ponujata le en kanal, a je zvok bistveno bolje posnet pri slednjem.
Učinek zajema slike s tipalom CMOS (t. i. Rolling Shutter) je vedno bolje nadzorovan in je še najbolj moteč pri Lumii. Nokia in iPhone nekoliko preveč sunkovito prilagajata svetlost, čeprav so spremembe bolj zvezne pri Applu. Bistveno bolje se odrežeta HTC in Samsung, tudi pri prilagajanju spremembam v temperaturi beline, čeprav HTC teži k toplejšim tonom. Edina mala težava Galaxy S4 je v določenih delih preostra slika, ki zato ob premikih povzroči t. i. »moire«, a se je Samsung odkupil kot edini telefon z imunostjo za utripanje fluorescentne sijalke.
HTC in Samsung med zajemanjem videa dovolita tudi uporabo digitalnega zuma, a je ta sila diskreten in neprijazen do kakovosti zajema.
HTC One
Apple iPhone 5
Nokia Lumia 920
Samsung Galaxy S4
In zmagovalec je …
Ko smo končno potegnili črto, smo bili kar malce presenečeni. Vsi štirje telefoni s tokratnega preizkusa so si bili po seštevku ocen fotografij sila blizu, čeprav je bil pri vsaki primerjalni fotografiji zmagovalec bolj ali manj očiten. Zato še toliko večjo težo pri končni »zmagi« pripisujemo dodatnim nastavitvam, kakovosti videa in ergonomiji.
Končni zmagovalec je tako postal Samsung Galaxy S4, sledijo pa mu HTC One, Nokia Lumia 920 in iPhone 5. Ne moremo pa izključiti možnosti, da bi se ob drugačnih pogojih zajema in motivih vrstni red, predvsem pri zasledovalcih, nekoliko premešal.
A kakorkoli, lovorika najboljšega »fotofona« ostaja v nedrih Nokie 808 Pureview. Škoda.