Narejeno na kitajskem
V drugi polovici predprejšnjega stoletja, torej pred letom 1900, so se v Britaniji začeli pojavljati inferiorni izdelki, ki naj bi bili domače izdelave, a so jih uvažala tuja podjetja pod okriljem domačih, angleških znamk. Večina teh izdelkov je izhajala iz Nemčije, ki se je z zaščitniškimi prijemi trudila zavarovati lastno industrijo. Kot odgovor na to so britanske oblasti leta 1887 uvedle zakon Merchandise Marks Act, s katerim so zapovedale obvezno označevanje izvorne države izdelkov.
Oznaka Made in Germany je bila v Britaniji tako sprva skorajda žaljivka, a jo je nemška industrija v naslednjih letih obrnila sebi v prid. Tudi danes velja za pohvalo, ne pa žaljivko. In zgodovina se ponavlja. Slabo polovico stoletja kasneje se je na drugem koncu sveta v resnih škripcih znašla država, katere velika večina prebivalstva se je ukvarjala s kmetijstvom, kar je bilo industrije, pa je bilo v drugi svetovni vojni bolj ali manj uničeno.
Tudi japonski izdelki so na Zahodu v pet- in šestdesetih letih veljali za manjvredne. A tudi oni so oznako Made in Japan obrnili v svoj prid. Še danes imam doma nekaj vrhunskih objektivov in (analognih) fotoaparatov, ki so bili izdelani na Japonskem. Marsikateri zahtevni fotograf točno ve, kateri objektiv določene znamke je bil izdelan na Japonskem, kateri pa v kaki »slabši« ali »manj natančni« tovarni kje drugje po svetu oziroma kje drugje v Aziji.
Oznaka Made in Germany je bila v Britaniji sprva žaljivka, a jo je nemška industrija v prihodnjih letih obrnila sebi v prid. Enako se je zgodilo z Made in Japan in Made in Korea.
Za Japonsko je prišla na vrsto Južna Koreja. Najprej pri avtomobilih – v osemdesetih so hyundaji, kie in daewooji veljali za poceni, slabo narejene avtomobile. A so v zadnjih nekaj desetletjih tudi oni dokazali, da znajo. V svetu pametnih telefonov je Samsung še vedno v samem vrhu, pomembni pa so tudi na drugih področjih, denimo pri televizorjih in domači elektroniki. Po zgledu velikih japonskih koncernov pa ima tudi Samsung ogromno hčerinskih podjetij, kjer izdelujejo vse od zaslonov in mikroelektronike pa do ladij in celo avtomobilov (konkretno podjetje RSM, Renault Samsung Motors iz Busana).
In zgodovina se ponavlja – tokrat je na vrsti Kitajska. Ravno v teh dneh sem za presenetljivo nizko ceno kupil objektiv bolj ali manj neznanega kitajskega proizvajalca Viltrox in moram priznati, da je zadeva vrhunsko izdelana. Gre za fiksni objektiv 85 mm F/1,8 z vključenim samodejnim ostrenjem, kar je pri objektivih kitajskih proizvajalcev še vedno dokaj redko. Velja okoli 350 evrov s poštnino vred, kar je manj kot polovica toliko, kot bi odštel za Fujifilmov lastni 90 mm F/2.0. Objektiva seveda nista na povsem enaki ravni, a je omenjeni kitajski Viltrox več kot vreden svojega denarja.
Tako kot so druge države izpopolnile svoje proizvode, počne danes tudi Kitajska. To dokazuje na ogromno področjih. Pri Monitorju najpogosteje sicer pišemo o Huaweiju in drugih proizvajalcih telefonov (Xiaomiju, recimo), a se ti premiki dogajajo tudi drugje. In kot se je dogajalo v zgodovini, se nekateri (»Trump« oz. ZDA) tega seveda bojijo. Kaj se bo na koncu izcimilo iz političnih iger, seveda nimam pojma, a moram priznati, da sem vse manj skeptičen do izdelkov z napisom Made in China.
