Moj prenosnik je lahko HTPC

Objavljeno: 8.12.2005 23:29 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: November 2005

V dnevni sobi oziroma domačem kinu imamo lahko tudi prenosni računalnik in da bi videli, kako se izkaže v tej zanj nekoliko nenavadni vlogi, smo enega ustrezno opremili in preizkusili.

Ko sem začel sestavljati računalnik za domači kino, HTPC po domače, sem nekaj časa neuspešno iskal ustrezno televizijsko kartico, ki bi imela vgrajeno strojno snemanje (oziroma stiskanje MPEG-2, če sem čisto natančen) videa. V domačih trgovinah sem našel le zunanjo napravico, ki je to zmogla, a se takrat zanjo nisem odločil, ker bi tako precej izničil ves trud ob iskanju in nakupu s sistemom hi-fi skladnega ohišja za računalnik. Že takrat pa sem pomislil, da bi s tako zunanjo tv škatlico lahko v domači PC učinkovito prelevil prenosnik, in natanko tega sem se tokrat tudi lotil.

Prenosnik

Najprej je seveda treba imeti prenosnik. Poti je, kakor vedno, več. V domači PC lahko, z nekaj morebitnimi omejitvami, spremenimo skoraj katerikoli prenosnik, da le nima preveč let na grbi. Ker bo v tej vlogi ves čas priključen na električno omrežje, lahko uporabimo tudi prenosnik z obnemoglim akumulatorjem. Še več, ker bo verjetno ves čas priključen tudi na televizor (ali zunanji monitor), bi lahko v skrajni sili uporabili celo prenosnik s pokvarjenim monitorjem.

No, ravno s prastarimi prenosniki se verjetno nima smisla ukvarjati, a to ne pomeni, da morate, če imate doma kakšno tako starino, kar takoj vreči puško v koruzo. Le preden se vržete v stroške in začnete kupovati dodatke, se velja prepričati, ali bo prenosnik zmogel to, kar od njega pričakujete.

Če ga nameravate uporabiti za domači kino, mora, recimo, brez zatikanja predvajati filmske plošče DVD in divikse. Če nima vgrajenega predvajalnika DVD, si sposodite zunanjega in preverite, kako se znajde v vlogi filmskega predvajalnika. Ali pa zunanji predvajalnik oziroma, še bolje, zapisovalnik, kupite v kateri od spletnih trgovin, ker ga boste tako lahko, če se bo izkazalo, da ne ustreza vašim pričakovanjem, brez težav vrnili.

Na splošno lahko rečemo, da bi moral povsem zadostovati procesor, ki ima vsaj en gigahertz, čeprav bi načeloma tudi z nekoliko šibkejšim ne smeli imeti prehudih težav. In čeprav "gigahertzi" zaradi različnih zasnov procesorjev niso ravno natančno merilo za moč. Skratka, računalnik preizkusite v vlogi videopredvajalnika in kmalu vam bo jasno, ali je nalogi kos.

Ni pa vse v procesorski moči. Morda boste pomislili na velikost diska, a ta ni tako kritična, kajti vedno lahko uporabimo večji zunanji disk. Pomembnejši utegne biti nabor priključkov. Zelo koristno je, če ima prenosnik vmesnik USB 2.0. Vmesnik USB 1.1 je namreč počasnejši, to pa se najbolj pozna pri snemanju videa z zunanjo napravo. To bo sicer pri večjih stopnjah stiskanja še vedno mogoče, vendar kakovost zajetega videa niti približno ne bo ustrezala kakovosti, ki jo pričakujemo od računalnika HTPC. Veliko počasnejša bo tudi izmenjava podatkov z zunanjim diskom. Za priklop diska lahko uporabimo tudi vmesnik IEEE-1394, ki je uporaben tudi za priklop digitalne videokamere.

Če prenosnik nima hitrega vmesnika USB 2.0, ga lahko vgradite v obliki razširitvene kartice PC Card. V obliki kartice lahko vgradite tudi vmesnik IEEE-1394 (ki ga morda bolj poznate pod imenom firewire ali i.Link), so pa tudi kartice, v katere sta vgrajena oba hitra vmesnika.

Sam svoj mojster

Največji spretneži lahko prenosniku, ki ga nameravajo uporabiti kot HTPC, celo odstranijo sicer še dober zaslon, ga vgradijo v grafoskop in uporabijo kot projektor. Tako torej iz enega samega prenosnika dobite kar dva za domači kino pomembna sestavna dela. In če morda mislite, da že močno pretiravam, si lahko v prejšnji številki naše revije pri preizkusu projektorjev preberete, da to sploh ni tako za lase privlečena zamisel, kakor se zdi na prvi pogled.

Za potrebe tega prispevka v HTPC nisem spreminjal starega prenosnika, temveč sem si omislil (beri: sposodil) kar novega. Ker je imel vgrajen tudi zapisovalnik DVD, je odpadlo kupovanje zunanje enote. Zaslon ima "filmsko" razmerje 16 : 9 in ločljivost 1680 x 1050, s katerim sicer ne moremo do zadnje pike izkoristiti ločljivosti videa visoke ločljivosti (1920 x 1080), se mu pa vsekakor zelo približamo. Koristen je digitalni zvočni izhod, kot uporaben dodatek za prenosnik v domačem kinu pa se lahko izkaže tudi priloženi daljinski krmilnik, s katerim upravljamo Windows Media Player.

A kljub dobri opremljenosti mu, tako kakor večini prenosnikov, ki bi jih radi uporabili v domačem kinu, še marsikaj manjka. Od opremljenosti prenosnika in tega, kaj od njega v domačem kinu pravzaprav pričakujemo, bo odvisno, kaj bomo morali še dokupiti. Pojdimo lepo po vrsti.

Televizijski sprejemnik

Nekateri prenosniki imajo sicer televizijski sprejemnik že vgrajen, sicer pa bo na prvem mestu nakupovalnega seznama verjetno taka ali drugačna televizijska škatlica. Če nekoliko poenostavimo, ločimo dve vrsti teh napravic - v enostavnejše je vgrajen samo televizijski sprejemnik, s snemanjem videa pa se trudi procesor prenosnika, v boljše je vgrajen tudi strojni kodirnik videa. Za rabo s prenosnim računalnikom so slednje seveda neprimerno boljše, saj programsko snemanje videa pokuri precej procesorske moči, te pa prenosniki praviloma nimajo ravno veliko na zalogi.

Na vmesnik USB (2.0) prenosnika sem torej priključil Hauppauge WinTV-PVR. Napravica je na preizkusu televizijskih kartic v poletni številki dobila zlati monitor in se je izkazala kot zelo dobra. Najbolj razvajeni bodo morda pogrešali strojno stiskanje MPEG-4 oziroma DivX, to pa je pravzaprav tudi edina pomanjkljivost. Priklop je enostaven, raba prav tako. PVR v imenu pomeni osebni videorekorder (Personal Video Recorder) in res se prenosnik spremeni v učinkovit digitalni videorekorder, z vsemi sladkostmi, tudi z ustavitvijo žive slike in snemanjem v ozadju. Priložen je tudi daljinski krmilnik, ki povsem zadostuje za udobno upravljanje.

Televizijska škatlica s strojnim snemanjem videa je nepogrešljivi del prenosnika v domačem kinu.

Zvočni sklop

V marsikateri sodobni prenosnik je vgrajen dovolj zmogljiv zvočni sklop, da dodatnega morda sploh ne boste potrebovali. Tudi model, ki sem ga uporabljal pri pisanju tega prispevka, ima digitalni zvočni izhod, na katerega bi lahko priključil večkanalni ojačevalnik in si tako precej olajšal (in, če bi si naprav ne sposodil, tudi pocenil) delo. Nekateri prenosniki imajo vgrajene tudi analogne priključke za vseh šest zvočnih kanalov prostorskega ozvočenja.

A ker sem, kakor verjetno redni bralci dobro veste, precej občutljiv za zvočni del računalnika v domačem kinu, sem se vseeno odločil za dodatno zvočno opremo. Izbral sem Creativov Audigy 2 ZS, in sicer v obliki razširitvene kartice PC Card. Z njo enostavno, čeprav ne ravno najceneje, prenosnik nadgradimo z odličnim zvočnim sklopom, ki je kos vsem nalogam domačega kina. Podpira prostorski zvok 7.1, Dolby Digital EX, DVD-Audio, ima optični digitalni vhod in izhod, o kakovosti pa marsikaj pove tudi licenca THX.

Če ima prenosnik digitalni zvočni izhod in imate večkanalni ojačevalnik, na katerega ga lahko priključite, je nakup dodatne zvočne kartice, kakršna je Audigy, smiseln le, če bi radi kar se da dobro digitalizirali analogne posnetke, kajti vgrajeni zvočni sklopi pri tem praviloma ne blestijo. Če bi radi s prenosnikom poslušali tudi plošče DVD-Audio, se morate odločiti prav za eno od različic Audigy ZS, ker je menda še vedno edina zvočna kartica, ki podpira te avdiofilske plošče. Zvočno kartico z večkanalnimi analognimi izhodi si velja omisliti tudi takrat, ko bi radi domači kino ozvočili s takim ali drugačnim sistemom aktivnih zvočnikov, ki nima vgrajenega odkodirnika Dolby Digital.

Namesto zvočnega sklopa na kartici PC Card lahko na prenosnik priključite tudi Audigy v obliki škatlice z vmesnikom USB, na voljo pa so seveda tudi drugi modeli, cenejši in dražji, zvočnih kartic in škatlic, s katerimi lahko zvočno nadgradite prenosnik in ga usposobite za delo v domačem kinu. Izbira je odvisna predvsem od globine vašega žepa in ostrine sluha.

Za pokušino sem na prenosni HTPC priključil tudi precej cenejšo Creativovo zvočno škatlico Live! in ugotovil, da bi bila, če bi lahko pogrešal predvajanje plošč DVD-Audio, ali moral varčevati, pravzaprav čisto primerna.

Audigy v obliki kartice PC Card se je odlično izkazal.

Zunanji disk

Sodobni prenosniki imajo že kar velike diske (izposojeni model, ki sem ga predeloval v HTPC, je imel na primer 80-gigabajtnega), a v domačem kinu se utegne zgoditi, da bomo tudi precej večji disk hitro zapolnili. Če nameravate na disku imeti vso ali vsaj večino glasbene zbirke, nekaj diviksov, ki čakajo, da si jih boste ogledali, poleg tega pa še dovolj prostora za nekaj ur snemanja televizijskih oddaj, si boste morali omisliti dodaten disk.

Dodatni diski, ki jih priključimo na vmesnik USB prenosnika (po možnosti seveda 2.0), so sicer kar precej dražji od tistih, ki jih lahko vgradimo v namizni računalnik, a taka je pač cena rabe prenosnika v domačem kinu.

Na računalnik sem priključil Seagatov 200-gigabajtni zunanji disk, ki omogoča priklop tako na vmesnik USB 2.0 kakor tudi firewire. Disk je sicer nekoliko večji (po kubičnih centimetrih, ne gigabajtih), kakor bi si želel, in tudi na električno omrežje ga moramo priključiti, drugače pa si lažjega priklopa in rabe verjetno ne bi mogel želeti. Disk sem na prenosnik priključil s kablom USB, računalnik ga je v nekaj sekundah samodejno prepoznal in na seznamu pogonov se je pokazala nova črka z 200 gigabajti prostora za glasbo in filme.

Z zunanjim diskom, kakršen je 200-gigabajtni Seagate, razširimo diskovne zmogljivosti prenosnika.

Zapisovalnik DVD

V računalniku za domači kino je zapisovalnik DVD nepogrešljiv. Na devedeje bomo namreč zapekli vse tiste filme, za katere na disku ne bo prostora. V preizkusni prenosnik je bil zapisovalnik DVD že vgrajen, tako da se mi s tem ni bilo treba dodatno ukvarjati, drugače pa bi pač moral uporabiti zunanji zapisovalnik. Izbira je precejšnja in cene zmerne, tako da s tem ne bi smeli imeti težav. Zunanji zapisovalnik priključimo na vmesnik USB 2.0, nekatere pa lahko tudi na firewire.

Če nameravate zunanji zapisovalnik DVD uporabljati samo v domačem kinu, ni treba kupovati majhnih prenosnih modelov, kakršne ponujajo izdelovalci prenosnikov, temveč lahko kupite navaden in precej cenejši namizni model.

Brezžična tipkovnica & daljinski krmilnik

Pri sestavljanju računalnika za domači kino moramo poskrbeti tudi za udobno upravljanje. Pri namizni različici potrebujemo tipkovnico in če jo že moramo kupiti, se vsekakor splača odločiti za brezžično. V prenosnik je tipkovnica že vgrajena, zato dodatne ne potrebujemo prav nujno.

Prenosnika, ker je kot bolnik na intenzivni negi priključen na celo vrsto naprav, sicer ne bomo mogli vzeti v naročje, a v tistih nekaj primerih, ko si ne bomo mogli pomagati samo z daljincem, bomo pač premaknili leno rit do računalnika in odtipkali, kar moramo odtipkati. Seveda pa nikjer ne piše, da tudi na prenosnik ne bi smeli priključiti dodatne brezžične tipkovnice.

Pomembnejši je daljinski krmilnik. K našemu prenosniku je bil celo priložen, a je bil bolj enostavne sorte, samo za predvajanje, in zato le pogojno uporaben. K sreči sploh ni bil edini, saj sem precej uporabnejšega dobil tudi priloženega k televizijski škatlici. Daljinski krmilnik prilagajo tudi boljšim zvočnim škatlicam, priložen je Windows Media Centru, omislimo pa si lahko tudi posebne HTPCjem namenjene daljince. Izbira je torej več kakor dovolj velika in z malo sreče daljinca sploh ne bo treba dokupovati.

Logitech diNovo Cordless Desktop for Notebooks

Ko sem sestavljal namizni računalnik za domači kino, sem preizkusil tudi imenitno Logitechovo brezžično tipkovnico diNovo Media Desktop (Monitor, junij 2005), katere edina pomanjkljivost je bila hudo visoka cena, dobrih 66 tisočakov. Ker pri Logitechu izdelujejo tudi na videz zelo podobno tipkovnico, namenjeno priklopu na prenosnike, in ker je za povrh polovico cenejša, sem jo seveda brž preizkusil.

Žal je podobnost predvsem površinska. Tipkovnica in ločen številski del sta namreč na pogled skorajda enaka, vendar so zmožnosti "prenosnega" modela precej okrnjene. Ločeni številski del resda lahko uporabimo kot daljinski krmilnik za Windows Media Player (ali tudi kak drug predvajalnik) in to je zelo koristno, žal pa nima prav tiste lastnosti, ki nam je bila pri "medijski" različici najbolj všeč. Na vgrajenem zaslonu namreč ne vidimo naslova skladbe, ki jo predvajamo. Vgrajeni prikazovalnik LCD je zato uporaben samo takrat, ko številčnico uporabljamo kot samostojno računalo, na njem pa vidimo tudi uro, datum in temperaturo (sobe, ne računalnika, da ne bo pomote).

Povezava z računalnikom je sicer radijska, a ne napredna sinjezoba kakor pri dražjem modelu, pa tudi domet ima neprimerno krajši, vsega nekaj metrov, in že v malo večji dnevni sobi utegnete imeti težave. Prav tako ji ni priložena polnilna postaja za optično miško. Skratka, oblikovno zelo lepa in dobra tipkovnica je namenjena tistim, ki bi radi pri vsakdanjem delu s prenosnikom uporabljali normalno veliko tipkovnico (in miško), v domačem kinu pa se ne izkaže najbolje. A tega ji seveda ne smemo šteti za slabo, ker temu niti ni namenjena. Omenjamo jo predvsem zato, da vas podobnost z medijskim modelom in nižja cena ne bi po nepotrebnem zavedli.

Logitech diNovo Cordless Desktop for Notebooks

Kaj: Brezžična tipkovnica in optična miška za prenosne računalnike.

Izdeluje: Logitech, www.logitech.com.

Prodaja: Eventus, www.eventus.si.

Cena: 33.950 tolarjev.

Za: kakovost, oblika, ločen številski del. Domet.

Tipkovnica diNOVO Cordles Desktop

Industrijski pristop

Tega, da lahko v domačem kinu uporabimo tudi prenosnik, se seveda nisem prvi spomnil. Že nekaj časa so naprodaj celo prenosniki, ki so posebej prirejeni za tako rabo. Med bolj znanimi so tisti iz Toshibine serija Qosmio. Vgrajen imajo na primer televizijski sprejemnik in jih lahko brez dodatne opreme uporabimo kot digitalni videorekorder. Vgrajen imajo tudi prostorski zvočni sklop.

Zanimivo so za rabo prenosnika v dnevni sobi poskrbeli pri Sonyju. Za nekatere modele prenosnikov Vaio namreč lahko dokupimo posebno priklopno postajo S-Master AV Docking Station, v katero je vgrajeno vse tisto, kar sicer prenosniku manjka. V priklopno postajo je na primer vgrajen televizijski sprejemnik s strojnim stiskanjem MPEG-2, kar prenosnik spremeni v digitalni videorekorder. Za povrh je vgrajen še par zvočnikov in digitalni ojačevalnik s priključki za druge zvočnike domačega kina.

Priklop na TV

Če bi se zadovoljil z 39-centimetrskim zaslonom, bi lahko preizkusni prenosnik uporabljal kar namesto televizorja in ga v domačem kinu z vmesnikom VGA priključil samo na projektor. Vendar je vgrajeni zaslon kljub vsemu nekoliko premajhen in večinoma bo tudi prenosni HTPC priključen na televizor. Večina sodobnih prenosnikov ima televizijski (ali, pravilneje rečeno, video) izhod. Poznamo dve vrsti video izhodov - navadni (ali sestavljeni oziroma kompozitni, kakor mu tudi pravijo) in S-video. Drugi je boljši, ker sta pri njem svetlostna in barvna komponenta video signala ločeni, vendar čisto vsi televizorji nimajo ustreznega vhoda. Brez njega so (naj)cenejši modeli, še posebno, če so še iz prejšnjega stoletja. Na srečo lahko kupimo poceni vmesnik, ki S-video signal prilagodi navadnemu video vhodu.

Pravzaprav poznamo še tretjo vrsto video povezave, komponentno, ki jo navadno označujemo s kraticama YCbCr ali YPrPb. Pri njej so ločeni vsi trije deli analognega video signala (svetlostni in dva barvna) in je zato najboljša, vendar jo pri prenosnikih najdemo le redko. Seveda mora v tem primeru tudi televizor imeti ustrezen komponentni video vhod.

Ker so tudi pri nas čedalje pogostejši televizorji LCD, omenimo še nekaj načinov priklopa. Tako rekoč vsi prenosniki imajo izhod VGA in ker imajo številni sodobni plazemski in LCD televizorji (pa tudi nekateri s klasičnim katodnim zaslonom) tak vhod, ga lahko seveda izkoristimo.

Redkejši je na prenosnikih digitalni video izhod DVI, a če ga imamo, je to najboljši način za priklop na ustrezno opremljen televizor LCD ali monitor. V zadnjem času kot alternativa vmesniku DVI nastopa vmesnik HDMI (High Definition Multimedia Interface). Na prenosnikih je sicer še zelo redek, uporabimo pa lahko poceni pretvornik DVI-HDMI in prenosnik z izhodom DVI priključimo na televizor z vhodom HDMI.

Seveda lahko hkrati uporabimo tudi dve povezavi in prenosnik z analognim video izhodom priključimo na televizor, z VGA pa na projektor. Kako natančno se bo obnašal prenosnik, priključen na televizor, zunanji monitor ali/in projektor, je odvisno od vgrajene grafične kartice. Pri starejših in enostavnejših modelih namreč ne moremo ločeno spreminjati ločljivosti ali hkrati videti dveh različnih slik. Pri nekaterih celo ne moremo hkrati uporabljati vgrajenega zaslona in zunanjega monitorja. V tem primeru bomo pač nekoliko omejeni, na srečo pa s tem pri sodobnih prenosnikih ne bi smeli imeti prevelikih težav.

In kaj, če prenosnik nima video izhoda, na televizor pa ga ne morete priključiti z vmesnikom VGA? V tem primeru si moramo omisliti zunanji video izhod, ki ga priključimo na vmesnik USB ali pretvornik VGA-TV, s katerim televizor priključimo na priključek VGA v računalniku. Nekateri taki pretvorniki so samostojni, lahko pa so vgrajeni tudi v televizijsko škatlico.

Prenosni HTPC v resničnem življenju

Teorija je eno, resnično življenje pa pogosto nekaj čisto drugega, zato si oglejmo še, kako se je za vlogo v domačem kinu opremljeni prenosnik izkazal v praksi. Kar takoj moram reči, da je vgrajeni monitor zlata vreden. Vsaj če nimate televizorja LCD. Navadni televizorji so namreč zaradi svoje prepletene slike z omejeno ločljivostjo sicer dobri za prikazovanje videa, skoraj povsem pa odpovejo pri računalniški sliki. Drobno besedilo, gumbi z majhnimi ikonami in okviri s tankimi robovi jim povzročajo hude težave, zato so nekatera vsakdanja računalniška opravila nadvse otežena, če ne sploh nemogoča.

Grafični vmesniki, kakršen je Windows Media Center, so sicer prilagojeni omejeni ločljivosti televizijskega zaslona in zelo olajšajo upravljanje domačega računalnika, zaplete pa se, kakor hitro bi radi postorili kaj s katerim od programov brez prilagojenega grafičnega vmesnika. Ko sem se, recimo, lotil digitaliziranja svojega analognega glasbenega arhiva in sem pri tem uporabljal Steinbergov program Clean, sem moral v dnevno sobo k domačemu računalniku privleči še monitor. S prenosnikom v dnevni sobi vse te težave elegantno odpadejo.

Drugo, kar mi je bilo že takoj všeč, je tiho delovanje. V sodobne prenosnike je sicer vgrajen ventilatorček, a je večinoma tako rekoč neslišen ali vsaj neprimerno tišji od ventilatorjev, vgrajenih v namizno računalniško ohišje. Kot smo videli v eni od prejšnjih številk, je sicer mogoče tudi namizno ohišje primerno utišati, a se nam pri prenosniku s tem sploh ni treba ukvarjati.

Seveda ima prenosni računalnik v domačem kinu tudi nekaj pomanjkljivosti. V povprečen prenosnik je vgrajen nekoliko šibkejši procesor in, vsaj večinoma, skromnejša grafična kartica, zato utegnemo biti pri nekaterih opravilih omejeni. Obdelava videa se, recimo, utegne nekoliko bolj zavleči, da o sodobnih igricah niti ne govorimo. Zatakniti se nam utegne tudi pri videu visoke ločljivosti, na srečo pa je to težava, s katero se bomo pogosteje srečevali šele v prihodnjih letih.

Vse skupaj je tudi dražje, saj so, tudi če za hip zanemarimo, da je že sam prenosnik precej dražji od enako zmogljivega namiznega računalnika, zunanje naprave praviloma dražje od kartic, pa še izbira je skromnejša. Še najbolj se razlika v ceni pozna pri nakupu zunanjega diska, pri čemer se utegne zgoditi, da en sam sploh ne bo dovolj za vse, kar bi radi na njem imeli.

Je pa seveda res, da imamo tako tudi prenosnik, ki ga lahko kadarkoli odklopimo od zunanjih naprav in uporabimo kot vsak drug prenosnik, če drugi družinski člani lahko medtem v dnevni sobi pogrešajo HTPC. Prenosni HTPC, ki ga nameravamo uporabljati tudi v njegovi osnovni prenosni vlogi, zato za družinsko rabo ni najprimernejši, vsaj če se želimo izogniti prepirom. Zato pa se toliko bolje izkaže v samskem gospodinjstvu ali, recimo, v študentski sobi. Tam bomo znali ceniti tudi manjšo velikost, pa še televizor bomo lahko z njim nadomestili. Na prenosnik priključene zunanje napravice sicer ne delujejo ravno estetsko in tudi nekaj prostora zasedejo, a praviloma s prenosnikom vred še vedno manj kakor namizni HTPC.

Pri upravljanju ni posebnih razlik med namiznim in prenosnim HTPCjem. Programi so tako ali tako enaki ali vsaj zelo podobni. Na prenosnik lahko na primer namestimo Windows Media Center ali uporabimo katerega od drugih programov za HTPC. Izkazalo se je, da dodatne brezžične tipkovnice sploh nisem potreboval, od daljinskih krmilnikov pa sem bil povsem zadovoljen s tistim, ki ga prilagajo Hauppaugovi televizijski škatlici.

Preizkusni prenosnik je imel S-video izhod in s priklopom na televizor nisem imel nikakršnih težav. Vgrajeni grafični sklop je sicer v primerjavi z najzmogljivejšimi karticami v namiznih računalnikih nekoliko omejen, a se je vseeno dovolj dobro izkazal. Na televizorju sem lahko gledal isto sliko kot na prenosniku ali pa sem namizje razširil čez oba zaslona. V tem primeru sem na televizijski del potegnil predvajalnik in ga uporabljal za gledanje filmov, prenosniški del namizja pa je ostal prost za druge programe, ki bi jih s televizorjem tako ali tako teže uporabljal.

Kako dobro se prenosnik izkaže v dnevni sobi, je seveda odvisno od njegovih zmogljivosti in zmogljivosti naprav, s katerimi razširimo njegove zmogljivosti. Naš prenosnik, Hauppaugejeva televizijska škatlica, zvočna kartica Audigy 2 ZS in Seagatov zunanji disk so se izkazali zelo dobro in bili kos vsem nalogam, s katerimi sem jih obremenil. Kakovost zvoka je bila odlična, pa tudi kot digitalni videorekorder se je prenosnik zelo dobro izkazal. Sicer pa večino dela tako ali tako postorijo zunanje naprave in ker je elektronika v Creativovi kartici in Hauppaugovi škatlici pravzaprav enaka tisti, vgrajeni na njihove kartice, ki sem jih že preizkusil na namiznem HTPCju, kakšnih posebnih razlik niti nisem pričakoval.

Ali, če za konec povzamem, primerno zmogljiv prenosni računalnik se, z nekaj zunanje pomoči, v domačem kinu odlično znajde in ima v primerjavi s klasičnimi namiznimi modeli celo nekaj prednosti. Od vsakega posameznega uporabnika pa je odvisno, ali se bo odločil za namizno ali prenosno različico.

Prenosnik se je v vlogi računalnika za domači kino izkazal zelo dobro.

Prenosnik Prestigio Nobile 1590 in zunanji disk Seagate 200 GB External je posodilo podjetje Asbis, www.asbis.si.

Zvočni kartici Creative SB Audigy 2 ZS in SB Live! USB 24-bit je posodilo podjetje Eventus, www.eventus.si.
TV škatlico Hauppauge WinTV PVR USB je posodilo podjetje Kotar, www.kotar.si.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki