Objavljeno: 23.11.2021 | Avtor: Tamara Harb | Monitor December 2021

Mladim moramo dati glas

Otroci in mladi so v pandemiji še nekoliko bolj potisnjeni na obrobje. Za mnenje se jih pravzaprav ne vpraša, če se oglasijo, je njihov glas potisnjen v ozadje, medtem ko o njihovih življenjih odločajo vlade in pa starši. Enako velja njihovo življenje v digitalnem okolju.

Odločitve so sprejete brez posveta z mladino, za navrh pa se ta mnenja nenehno spreminjajo in se jih meče iz ene situacije v drugo. Da, otroci in mladi so prilagodljivi, a ne v neskončnost in vse ima svoje posledice, ki se po podatkih aktualnih raziskav o duševnem stanju otrok in mladih, posledicah epidemije ter stanju na terenu že kažejo tudi v psiholoških težavah. Nič drugače ni z upoštevanjem otrok in mladih v digitalnem okolju, kjer se smernice in priporočila – v katerih se preveč osredotoča na časovne omejitve – pripravlja brez njihovega sodelovanja, tehnološka podjetja pa ne glede na izsledke raziskav, s katerimi operirajo – kot so nas ponovno opomnila razkritja Frances Haugen –, na prvem mestu poskrbijo za dobiček, medtem ko mediji in odrasli prepogosto panično za probleme krivijo tehnologijo in pustijo premalo prostora za uresničevanje pravic.

V pripravah na komentar o otrokovih pravicah v digitalnem okolju je sodelovalo okrog 700 otrok in mladih, starih od devet do 22 let iz 27 držav.

A ne glede na trenutno družbeno in zdravstveno krizo je pomembno, da tukaj in zdaj naslavljamo tudi pravice otrok in mladih v digitalnem svetu. V času šolanja na daljavo se je jasno pokazalo, da so prepuščeni digitalnemu okolju brez zadovoljivega formalnega digitalnega opismenjevanja, kar je še potencirano s primanjkljajem, ki ga imajo starši in učitelji na tem področju. V takih razmerah pa seveda vsi hitro pozabimo na spoštovanje pravic.

Mladi kot akterji

Konvencija o otroških pravicah iz leta 1989 je nastala v času, ko se nikomur ni sanjalo, kje bomo pristali danes, in na to so se odzvali tudi Združeni narodi, saj je njihov Odbor za otrokove pravice marca letos sprejel in objavil splošni komentar številka 25 o otrokovih pravicah v digitalnem okolju. Čeprav ta ni pravno zavezujoč, pa državam nalaga obveznosti, povezane s temi pravicami. Posvetovanja, ki so vodila k pripravi dokumenta, so trajala dve leti in so potekala tako z državami, nevladnimi organizacijami in s civilno družbo kot tudi z otroki in mladimi. Ti so bili prvič vključeni v pripravo takega dokumenta, pa čeprav internet uporablja že skoraj milijarda otrok po vsem svetu. V pripravah je sodelovalo okrog 700 otrok in mladih, starih od devet do 22 let iz 27 držav, ki so ponudili pronicljiv vpogled v to, kako digitalna tehnologija oblikuje njihov svet, kaj želijo, da se stori za njihovo zaščito, in kakšno naj bo digitalno okolje.

Otrokove pravice v digitalnem svetu še vedno pretežno povezujemo s pravico do varne rabe, z zaščito in varovanjem podatkov, s preprečevanjem zlorab in prekomerne rabe. Skratka, precej protekcionistično, pri čemer seveda na otroke gledamo kot na nebogljena bitja, ki jih moramo zavarovati, pri tem pa prehitro pozabimo na njihove pravice. A tokrat je pri pripravi dokumenta prišlo do preobrata, kot je v oddaji Intelekta izpostavila Katja K. Ošljak, raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in direktorica zavoda za digitalno vzgojo Vsak, saj so otroci dobili glas in postali akterji pri pripravi dokumenta. Človekove pravice otrok in mladostnikov v digitalni družbi so v središču tudi pri nas. Tako se bo te tematike dotaknila serija posvetov v organizaciji ustanov Zavod Vsak, Register.si, Arnes in Radio Slovenija 1. Posnetek prvega dogodka, ki je v središče postavil digitalne pravice nepolnoletnih, je na voljo na spletni strani video.arnes.si.

Navzkrižje interesov

Otroci so digitalni domorodci, medtem ko njihovi starši te izkušnje nimajo in je ne razumejo, a kot je na omenjenem posvetu izpostavila Pika Šarf, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, otroci v pravnem smislu ne morejo nastopati sami, temveč zanje to počnejo starši in tako prihaja do trka med interesi staršev in otrok. Kako, na primer, rešiti problematičen pojav, ko starši delijo fotografije otrok (sharenting), a otroci, ko odrastejo, morda tega ne želijo. Pri izbrisu lahko sicer pomagata Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR) in pravica do pozabe, ko pod določenimi pogoji lahko zahtevamo izbris, a to so pravice, o katerih je otroke in mlade treba poučiti.

Navzkrižje interesov so izpostavili tudi otroci in mladi v posvetovanjih pri pripravi splošnega komentarja številka 25, ki so jih izvajali pod okriljem organizacije 5Rights Foundation in univerze Western Sydney. Predvsem si želijo več spoštovanja zasebnosti, tudi od staršev, da starši torej, na primer, ne berejo njihovih sporočil in jim pustijo, da njihova gesla ostanejo zasebna. A zahteva po zasebnosti ne pomeni, da si ne želijo pomoči in vpletenosti staršev, pa čeprav menijo, da jim manjka znanja in veščin.

Kako rešiti problematičen pojav, ko starši delijo fotografije otrok (sharenting), a otroci, ko odrastejo, morda tega ne želijo?

Mladi se zavedajo tudi svojih odgovornosti in problemov, a ker je zaradi tehnologije pravica do zasebnosti ogrožena, si želijo večjo transparentnost podjetij o zbiranju, shranjevanju in uporabi njihovih podatkov pa tudi večji nadzor. Nedvomno so prepričani, da jih mora varovati že samo digitalno okolje, zasebnost v digitalnem okolju pa naj jim zagotavljajo tako vlade kot podjetja. Otroci in mladi jasno sporočajo, da se v digitalnem svetu z objavami na družabnih medijih, s fotografijami in z igranjem iger izražajo, raziskujejo svoje identitete, a pri tem opozarjajo, da jih pri tem marsikaj omejuje, tako sovražni govor kot tudi nerazumevanje. Ideja o prihodnosti in percepcija problemov mladih sta pravzaprav enaki kot pri odraslih, izkazujejo skrb za varnost in zasebnost, digitalni prostor pa vidijo tudi kot prostor za razvoj in sodelovanje.

Dostop, digitalna pismenost in tehtanje pravic

Pri odgovorih sodelujočih izstopata dva problema, in sicer slaba izobraženost staršev o tematiki in pomanjkljivo izobraževanje v digitalni pismenosti, saj polovica otrok in mladih, ki so v omenjenih posvetih debatirali o potrebi po zaščiti zasebnosti, ni imela nobene formalne možnosti učenja o varovanju zasebnosti ali pa je bilo teh le malo.

Pri nas se situacija razlikuje glede na posamezno šolo, a v celotnem sistemu od vrtca do tretjega razreda je bil v povezavi z digitalnim opismenjevanjem na šoli v razredu le en obisk, kjer so otrokom predvsem razložili, naj ne delijo podatkov z drugimi, predvsem z neznanci, kar je super nasvet, ampak gola osnova, otroci pa za samostojni vstop v digitalni svet potrebujejo bistveno bolj strukturirano izobraževanje. Osemletniki v digitalnem okolju počnejo že marsikaj, zato ni treba pristati na minimum.

Starše je v tej zgodbi še težje ujeti, saj pogosto na dogodke, ki jih različne nevladne organizacije pripravijo v šolah, pridejo tisti, ki neko določeno zanje o tem že imajo. Kako in kje torej zajeti tiste, ki se s to problematiko sploh ne ukvarjajo? Kot je na posvetu poudarila Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri informacijskem pooblaščencu, trenutno ta primanjkljaj dopolnjujejo iniciative zunaj šole, a to izobraževanje mora postati del šolskega kurikuluma, izobraževanje o digitalnem svetu pa del izobraževanj vsakega človeka.

Mladoletni so doma na spletu, tako se pri izobraževanju ne bi smeli osredotočati le na tveganja in pasti, ampak tudi na to, kako lahko izvršujejo pravice, ki jih imajo, kako lahko to počnejo sami, kam se lahko obrnejo po pomoč ... To pa pomeni, da potrebujejo tudi izobraževanje o pravnem okviru. Tako Pika Šarf kot Jelena Burnik sta se strinjali, da je digitalna pismenost izrednega pomena in da bi to izobraževanje moralo biti prisotno na vseh ravneh, osnovnošolski, srednješolski in tudi na fakulteti, seveda prilagojeno posameznemu področju; tako bi otroke izobrazili, da bodo v digitalnem svetu ravnali odgovorno in lahko uresničevali svoje pravice.

Osnova participacije v digitalnem okolju je dostop do interneta. Tako so med drugim v omenjenih posvetovanjih mladi navedli, da naj bi povsod po svetu omogočili cenovno dostopen in zanesljiv dostop do interneta in naprav, a kot je na posvetu razložila Pika Šarf, se pravica do interneta šele razvija kot pravica, države pa še nimajo pozitivne obveznosti, da bi to zagotovile. Med preprekami zagotavljanja te pravice, ki so jih izpostavili otroci in mladi, so med drugimi cena, spol, jezik in invalidnost. Jezik je izredno pomemben dejavnik pri dostopu do interneta, saj je informiranost lažja, če so na voljo podatki v maternem jeziku, izpostavili so tudi prilagojenost jezika letom, saj so razni pogoji in pravila uporabe nerazumljivi tudi odraslim, kaj šele otrokom. V nekaterih predelih sveta so velike razlike med možnostjo uporabe interneta za fante in dekleta, tako znotraj družin kot tudi v družbi, saj ponekod obisk internetnih kavarn ali pa lasten pametni telefon ni primeren za dekleta. A vsako tovrstno omejevanje pravic vpliva na njihovo nadaljnje življenje. Pri dostopu gre za široko sliko, ki vključuje tako tehnični dostop in opremo kot tudi družbene in socialne razmere otrok.

Otroci in mladi želijo biti del digitalnega sveta tudi kot ustvarjalci, odločevalci in državljani in ne le kot pasivni uporabniki.

Dostop do interneta se je izkazal za problematičnega tudi pri nas, ko zaradi belih lis nedostopnosti do interneta otroci med šolanjem na daljavo niso mogli dostopati do spletnega izobraževanja, s tem pa jim je bila kratena pravica do izobraževanja. A kot je na posvetu opozorila Jelena Burnik, so pri šolanju na daljavo opazili tudi druge probleme, ko je uporaba digitalnih storitev posegala tudi v druge pravice, npr. v varstvo osebnih podatkov otrok. Med pisanjem testa je bilo treba snemati sobo in tako so se videli stanovanje, družina, socialne razmere, kar je poseg v zasebnost. S pravico do šolanja smo med šolanjem na daljavo pogosto pozabili na pravico do zasebnosti. Upravljavci osebnih podatkov morajo podati informacije, kdo obdeluje podatke, zakaj in komu jih bo posredoval, uporabniki pa morajo biti obveščeni, kaj se dogaja z njihovimi podatki. Med šolanjem na daljavo so učitelji posegli po aplikacijah za merjenje športnih rezultatov, sicer z dobrim namenom, a ponudniki teh aplikacij so rezultate in druge podatke otrok lahko obdelovali v komercialne namene. Kot je opozorila Jelena Burnik, je v vsaki situaciji ključno tehtanje pravic, torej pravice do izobrazbe v primerjavi z drugimi pravicami, in tako ne smemo žrtvovati zasebnosti, če želimo pridobiti neko drugo pravico.

Mladi niso apolitični in apatični

S spremembo zornega kota, s katerega gledamo na otroke in mlade, ter sprejemanjem njih kot racionalnih posameznikov, bomo pridobili tudi aktivnega sogovornika v oblikovanju prihodnosti digitalnega sveta. Zadnja razkritja žvižgačev opozarjajo, da se tehnološka podjetja zavedajo škodljivosti svojih storitev, da imajo podatke o pomanjkljivostih, a so naravnana na dobiček in tako seveda ne izberejo dobrobiti uporabnika pred lastnim profitom.

Problemov je ogromno, od profiliranja do temnih vzorcev (dark patterns), tako nas čaka, kot je na posvetu izpostavila tudi Pika Šarf, spopad z regulacijo celotnega big techa, a za kaj takega bo potreben globalni konsenz, ne le reševanje na ravni Evropske unije. Ta pa je med prvimi naredila korak naprej z aktom o umetni inteligenci, kjer bodo regulirana tudi nekatera škodljiva ravnanja velikih podjetij. Z vidika varstva osebnih podatkov smo v EU lahko kar zadovoljni, da je 2016 prevladalo mnenje, da potrebujemo jasna pravila, in smo dobili Splošno uredbo o varstvu podatkov, a v pravu so postopki počasni. Jelena Burnik pa izpostavlja, da je v vmesnem obdobju pomemben tudi pritisk civilne družbe, kar pa zmorejo le izobraženi digitalni državljani, tako je treba otroke opolnomočiti in pripraviti na vstop v digitalni svet.

Mladi, ki so sodelovali v posvetovanjih pri pripravi splošnega komentarja številka 25, so se, čeprav prihajajo iz različnih okolij in kontekstov, strinjali ob mnogih vprašanjih. Tako so zaključili, da želijo več zasebnosti in varnejše digitalno okolje, primerno njihovi starosti, v katerem lahko uresničujejo svoje interese. Pričakujejo dostop do resničnih informacij v lastnem jeziku. Želijo, da ima tehnologija vgrajeno zaščito, pregledne, jasne in razumljive nastavitve, da je njihova zasebnost privzeto zaščitena. Odločni so, da morajo vlade, starši in podjetja spoštovati njihove pravice in zasebnost ter jim omogočiti zaščito pred nasiljem in neprimernimi vsebinami. Skratka, predlogi, s katerimi se pravzaprav strinjamo vsi.

Otroci in mladi želijo biti del digitalnega sveta tudi kot ustvarjalci, odločevalci in državljani in ne le kot pasivni uporabniki. Mladi niso apolitični, kar med drugim dokazuje okoljsko gibanje Fridays For Future, in niso apatični, saj so se ob kratenju pravic do šolanja tudi v Sloveniji protestno odzvali, vseeno pa jih prevečkrat preslišimo ali jim ne damo glasu.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

44GtTRq9vUM

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji