Minolta Dimage Z1
V naš laboratorij zaide kar precej digitalnih fotoaparatov, a le redkokateri izmed njih je vzbudil tolikšno zanimanje kakor Dimage Z1. Po dokaj nizki ceni namreč ponuja marsikaj, kar sicer najdemo pri veliko dražjih podobnih modelih. Tako ima zmogljiv objektiv s kar desetkratno optično povečavo, ki je enaka ekvivalentu goriščne razdalje v leica formatu od 38 do 380 milimetrov, ob tem pa ima tudi odlično svetlobno jakost med 2,8 pri širokem kotu in 3,5 v položaju tele. Če k temu dodamo še, da lahko objektiv ostri predmete na razdalji od 57 centimetrov naprej, v makro položaju pa le od razdalje štiri centimetre naprej, je jasno, da je objektiv zares zmogljiv. No, priznati je treba, da podatek za makro velja le za položaj širokega kota, ob uporabi povečave pa se najmanjša razdalja ostrenja hitro poveča - pri največji povečavi je celo 1,2 metra, tako da o zares zmogljivem makru pri Z1 ne moremo govoriti, saj se objektom kljub vsemu ne moremo približati toliko, kot bi hoteli. Če je optična povečava velika, pa je manjša ločljivost tipala CCD. Tipalo izkorišča 3,2 milijona svetlobnih elementov, ločljivost posnetkov pa je največ 2048 × 1536 pik. To je dovolj za nekoliko večje povečave in manjše izreze slik. Če se komu zdi tolikšna ločljivost premajhna, pa je po drugi strani dovolj velika za razvijanje, izreze pa je mogoče ustvarjati tudi z uporabo optične povečave (to je večinoma celo bolje od nadaljnjega obrezovanja slik). Kot alternativa so na voljo še ločljivosti 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik.
Ohišje Z1 je dobro zasnovano, saj je ugodno majhno, "futuristična" oblika pa omogoča zelo dober oprijem, tako da lahko aparat držimo dobesedno z eno roko. Če je oblika zelo dobra, pa je nekoliko "manj dobra" trdnost, saj je ohišje modela Z1 izdelano iz plastike, ki ne deluje ravno najbolj trdno in gotovo ne prenese večjih obremenitev - tako da velja z aparatom ravnati kar se da pazljivo. Na hrbtni strani ohišja je nekoliko majhen, a zelo oster in dober barvni zaslon LCD, ob ogledu pa se slika premika "mehko" kot pri kakšni digitalni video kameri. Razlog je v visoki hitrosti osveževanja, 60 slik na sekundo (ponavadi le 30). Če preklopimo na alternativno elektronsko iskalo, se prek barvnega zaslona LCD samodejno namestijo zrcala, tako da tudi skozi kukalo gledamo v bistvu isti zaslon LCD (ponavadi fotoaparati uporabljajo dva zaslona LCD, katerih barve in ločljivost pa se lahko med seboj precej razlikujejo). Med posebnostmi, ki jih takoj opazimo, je tudi zunanji nastavek za bliskavico, ki je v tem cenovnem razredu silno redek. Ustreza zgolj Minoltinim bliskavicam, za druge je potreben ustrezen vmesni člen. Naprava ima seveda tudi lastno bliskavico in ta dosega spodobnih 6 metrov pri širokem kotu in občutljivosti ISO 100, deluje pa silno natančno in ne preosvetljuje niti objektov, ki so zelo blizu (to je težava večine cenejših digitalnih fotoaparatov).
Z1 lahko uporabljamo ob pomoči natančne avtomatike, na voljo pa so tudi različne nastavitve vseh parametrov slikanja. Tako lahko določamo čas (med 1/1000 in 30 sekundami), velikost zaslonke, določimo temperaturo bele (na voljo je pet prednastavitev, pa tudi ročni zajem z bele predloge), uporabimo kompenzacijo osvetlitve in tako naprej. Na menujih, ki so med najbolj preglednimi, kar smo jih videli pri digitalnih fotoaparatih, je še kup drugih možnosti, od različnih načinov merjenja osvetlitve (središčno, povprečje glede na osrednje področje ali najboljše, ki meri svetlobo na 256 področjih) pa do snemanja v intervalih. Mimogrede, Z1 premore tudi dodatni algoritem za odpravljanje šuma na slikah, ki daje zelo dobre rezultate predvsem ob daljših osvetlitvah in večji občutljivosti delovanja tipala (ta lahko sicer deluje z občutljivostjo ISO 50, 100, 200 ali 400). Omenimo tudi zelo kratek čas, ki ga naprava potrebuje za to, da je pripravljena za slikanje - le okoli dve sekundi sta potrebni, pa že lahko slikamo, to pa je v primerjavi s podobnimi modeli zelo malo. Kar zadeva ostrenje, velja poudariti predvsem hitrost. Uporabljena tehnologija RAPID-AF deluje s pasivnim senzorjem za samodejno ostrenje, ki meri razdaljo med objektom in tipalom CCD, hitrimi motorji za premikanje objektiva in video sistemom za samodejno ostrenje, ki ostrino preizkuša s hitrostjo 60-krat na sekundo - to je približno dvakrat več kot pri večini konkurentov. Tako zmore Z1 izostriti objekte v delčku sekunde, pri tem pa je tudi zelo natančen. Dodajmo še, da lahko snemamo tudi filme ločljivosti VGA z zvokom in hitrostjo 30 slik na sekundo, pri tem pa smo omejeni le z velikostjo pomnilniške kartice SD/ MMC.
Kakovost slik, posnetih z Z1, je dobra, za obdelavo barv je uporabljena Minoltina tehnologija CxProcess II, ki daje zelo dobre rezultate. Samodejno merjenje temperature bele je sicer nekoliko nenatančno, a na nezahtevni svetlobi (recimo dnevni) deluje dovolj dobro, drugače pa je tako ali tako bolje uporabljati ročne nastavitve. Napak na slikah je malo, šuma skorajda ni (k čemur precej prispeva tudi že omenjeni algoritem za odpravljanje šuma), ostrina je zadovoljiva (robovi so vendarle nekoliko zmehčani). Lahko rečemo, da je za tipalo velikosti 1/ 2,7 palca kakovost celo presenetljivo dobra, pa vendar ne dosega kakovosti dražjih digitalnih fotoaparatov zelo zmogljivega razreda. A to bržkone niti ni namen modela Z1. Predvsem ljudem z bolj plitkimi žepi ponuja veliko tistega, kar imajo dražji modeli, kar zadeva zmogljivosti, pa lahko ponudi veliko celo zahtevnejšim uporabnikom.
Minolta Dimage Z1
Razred: Zelo zmogljiv (velika optična povečava, ročni nadzor, zmogljivost, dodatne tehnične rešitve).
Efektivna ločljivost tipala: 3,14 milijona pik.
Skupna ocena: 8,39.
Tehnične lastnosti: Objektiv 38-380 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-3,5; ostrenje 0,57 m-neskončno (4-120 cm makro); čas od 1/1000 do 15 s (ročno do 30 s) s; doseg bliskavice do 6,1 m; ISO samodejna, 50, 100, 200, 400.
Cena: 118.800 tolarjev.
Prodaja: Konica Minolta, www.minolta.si, (01) 568 05 00.
Za: Velika optična povečava, hitrost ostrenja, majhne mere, oblika, menuji.
Proti: Plastično ohišje, manjše tipalo CCD.
