Maci z Okni
Od lanskega poletja lahko v Applovih računalnikih poganjamo Okna s hitrostjo, ki je primerljiva tisti na pecejih. Podjetje Parallels je izdalo program Parallels Desktop for Macintosh, prvi virtualizacijski program za okolje Mac OS X.
Danes je to zrel izdelek, saj je pred meseci izšla že tretja različica. Kmalu mu je sledilo podjetje VMWare, zelo uveljavljeno na področju virtualizacije na PCjih. Sredi lanskega leta je napovedalo izid, letošnje poletje pa izdalo svojo rešitev za Mace, program Fusion. Za še zanimivejše dogajanje na trgu virtualizacijskih programov je presenetljivo poskrbelo nemško podjetje innotek. Pred kratkim je ponudilo različico beta programa VirtualBox za Mace, pa tudi končno različico za PCje, obe brezplačno. Program je celo (delno) odprtokodne narave.
Podrobneje smo si ogledali oba komercialna programa, manj pozornosti pa smo posvetili novincu, ki so ga, ko je nastajal ta prispevek, še vedno preizkušali.
Kot lahko pričakujemo, se programa Parallels Desktop for Macintosh in Fusion ne razlikujeta preveč. Osnovna funkcija obeh je v posebnem oknu poganjati navidezni računalnik (PC), v katerega namestimo enega od operacijskih sistemov za PCje. Večinoma so to Okna (od Windows 3.1 do Viste), seveda pa so podprte tudi distribucije Linuxa, družina BSD in celo Solaris. Podrobneje smo preizkusili delovanje Windows XP, mimogrede pa tudi priljubljeno distribucijo Linuxa - Ubuntu.
Parallels Desktop in Fusion oba podpirata hitro namestitev Oken - aktivacijski ključ vpišemo kar v program pred nameščanjem, vstavimo namestitveni nosilec za Windows in gremo na kavo. Pred tem moramo seveda konfigurirati navidezni disk in način, kako bo navidezni PC povezan v omrežje. Fusion ima tu majhno prednost, saj lahko uporabimo kar navidezni računalnik (datoteko *.vmdk), ki smo ga ustvarili v PCju s programom VMWare Workstation (bodisi v Oknih ali pa v Linuxu). Resnici na ljubo je enako mogoče narediti tudi v Parallels Desktop, saj je na voljo različica za Windows (Parallels Workstation), ki pa je precej manj razširjena kakor VMWare Workstation.
Parallels Desktop v načinu Coherence omogoča poganjanje okenskih programov iz pristana (Dock).
Oba programa omogočata rastoče in stalne navidezne diske. Pri Parallels, podobno kot v prvi različici, priporočamo ustvarjenje diska s stalno velikostjo, saj smo imeli ponavljajoče se težave z rastočim navideznim diskom. Fusion teh težav nima.
Parallels Desktop in Fusion lahko namesto navideznega diska uporabljata razdelek BootCamp z nameščenimi Okni, a pri zagonu z BootCampom porabita nekaj več časa kakor z navideznega diska. Fusion ima težave z aktivacijo Oken v BootCampu, ko Okna izmenično poganjamo v navideznem in pravem računalniku.
VMWare se lahko pohvali z boljšim izkoriščanjem strojnega pospeševanja 3D kot Parallels. Fusion ponuja zmogljivosti DirectX 8.1 v navideznih računalnikih z nameščenimi Okni XP (drugi paket popravkov), ne pa z Visto. Pospeševanje 3D smo preizkusili s programom 3DMark 2001 na prenosniku MacBook Pro. Ko smo program pognali v domorodnih Oknih (BootCamp), je priplezal do zavidljivih 17100 pik. Po zagonu 3DMarka v Fusionu smo dobili občutek, da je grafika čisto spodobna. To je potrdil tudi končni rezultat 3576 pik, ki bi bil še boljši, če bi delovali vsi preizkusi v 3DMark2001. Podobne rezultate dosežejo prenosniki PC z integrirano grafično kartico. Parallels Desktop pospeševanje 3D sicer podpira, a nam 3DMarka v več poskusih ni uspelo niti zagnati.
Fusion omogoča dvoprocesorsko delo z Okni.
Med Parallels Desktop in Fusion je tudi nekaj večjih razlik. Parallels ima zelo uporabno funkcijo Smart Select, ki omogoča, da za posamezno vrsto datotek izberemo program (bodisi okenski ali Macov), s katerim jo odpremo, ko jo dvakrat kliknemo v okolju Windows ali Mac OS X. S programom Parallels Explorer imamo lahko iz Mac OS X dostop do vseh okenskih map in datotek, tudi če navidezni računalnik ne deluje. Pri tem nismo omejeni zgolj na navidezne diske v Parallels, Explorer prepozna tudi diske, ustvarjene v programih Fusion ter VirtualPC (Microsoft).
Uporabniki Macov lahko o virusih, vohunskih programih in podobni zalegi le berejo, z namestitvijo okenskega okolja in neprevidnim obnašanjem pa lahko kaj kmalu tudi sami postanejo njihove žrtve. Da se to ne bi zgodilo, lahko vsi kupci Parallels v Oknih namestijo varnostni paket Kaspersky Internet Security s šestmesečno brezplačno naročnino.
Parallels Coherence je prikaz, ki odpre okenske programe kar na Macovem namizju, lahko pa okensko okolje prikažemo čez ves zaslon. VMWareov odgovor na Coherence je Unity, ki deluje podobno. Dostop do deljenih diskov je v Parallels urejen udobneje, v Mac OS X lahko vidimo okenske mape in datoteke na posebnem disku v Finderju. Nasprotno vidimo mape iz OS X v Parallels kot mapo na okenskem namizju.
Fusion omogoča, da iz spleta pretočimo slike številnih navideznih naprav (Appliances), ki jih lahko poganjamo v navideznem računalniku. Nekatere so brezplačne, druge plačljive. Podobna, vendar manj obsežna zbirka navideznih naprav je na voljo tudi za uporabnike Parallels.
Vmesnik programa VirtualBox precej spominja na vmesnika obeh komercialnih virtualizacijskih programov za Mac OS X.
Fusion podpira celo 64-bitne operacijske sisteme, če imamo Mac s procesorjem Core 2 Duo ali Xeon. Operacijskemu sistemu - gostu - lahko dodelimo do 8 GB pomnilnika, medtem ko je Parallels precej skromnejši in omogoča do 1,5 GB pomnilnika na navidezni računalnik, 64-bitna okolja pa zaenkrat niso podprta.
VirtualBox
Tudi VirtualBox je v osnovnih potezah podoben obema komercialnima virtualizacijskima programoma. Ker pa je zaenkrat na voljo le različica beta, seveda program ni tako izpiljen. Samodejne namestitve Oken še ni, temveč moramo sami narediti vse korake. Najprej ustvarimo navidezni disk (uporaba razdelka BootCamp še ni mogoča), izberemo način omrežnega povezovanja gostujočega okolja, nato na navidezni disk namestimo Okna. Namestiti moramo posebne programe (Guest Additions), da bodo gonilniki za navidezne naprave pravilno delovali. Všeč nam je bila možnost spreminjanja ločljivosti namizja Windows glede na velikost okna VirtualBox. Uporaba deljenih diskov je podobna kot v Fusion. Vsekakor bo dokončana različica VirtualBoxa pošteno mešala štrene obema komercialnima programoma, saj nič ne kaže, da bi bila bistveno podhranjena.
Fusion in Parallels Desktop sta že doživela posodobitev za delo v prenovljenem Mac OS X 10.5, medtem VirtualBox zaenkrat v Leopardu še ne deluje. Program sicer lahko zaženemo, vendar se sesuje vselej, ko zaženemo gostujoči operacijski sistem.
VMWare Fusion 1.0
Kaj: Virtualizacijski program za računalnike Macintosh z Intelovimi procesorji.
Izdeluje in prodaja: VMWare, www.vmware.com.
Cena: 80 dolarjev.
Za: Dobro izkoriščanje pospeševanja 3D.
Proti: Nerodno delo z deljenimi diski, težave z aktivacijo Oken, nameščenih v razdelek BootCamp.
Parallels Desktop 3
Kaj: Virtualizacijski program za računalnike Macintosh z Intelovimi procesorji.
Izdeluje: Parallels, www.parallels.com.
Prodaja: E.P.L., www.epl.si.
Cena: 78 EUR.
Za: Vključena namestitev Kaspersky Internet Security, enostavno delo z deljenimi diski, funkcija Smart Select.
Proti: Težave z rastočimi diski, težave s pospeševanjem 3D.
VirtualBox
Kaj: Virtualizacijski program za računalnike Macintosh z Intelovimi procesorji.
Izdeluje: Innotek, www.innotek.de.
Cena: Brezplačen.
Za: Dovolj zmogljiv za povprečnega uporabnika, cena.
Proti: Končna različica še ni na voljo, ne deluje v Mac OS X 10.5.