Liberté, egalité, fraternité

Liberté, egalité, fraternité
Objavljeno: 18.4.2005 22:55 | Avtor: Samo Kuščer | Kategorija: Uvodnik | Revija: April 2005

Svoboda je eden najbolj zlorabljenih pojmov, na široko porabljen v propagandne in demagoške namene. Pomeni vse ali nič. V politiki o svobodi zelo radi govorijo tisti, ki jim je malo mar za svobode, ki si jih želijo volivci. Ogledali si bomo dvoje zelo različnih pojmovanj svobode: svobodo v programiranju in svobodo kapitala.

Svoboda programiranja je bolj ali manj zaobjeta v kodeksu proste programske kode. Filozofija proste programske kode je zelo blizu sociologiji prvinske skupnosti, ki jo je človeštvo že davno pustilo za seboj in se le tu in tam spet skuša vrniti v to "idilično" stanje - na primer s francosko revolucijo, ki je ob svobodi obljubljala tudi enakost in bratstvo, nazadnje pa v svetovnem pojavu komunizma, v katerem bi bilo vsakomur ugodeno po njegovih potrebah, sam pa bi prispeval po svojih željah. Sistem, ki je želel vzpostaviti sanjsko družbo, skorajda nebesa na zemlji, se je žal hitro prelevil v konkretni pekel in žalostno končal kot škrbasta razvalina. Želja po idealu take svobodne družbe pa ostaja.

A ostanimo pri programiranju. Kot rečeno, način dela in razpečevanja proste programske kode je zelo blizu idealom svobodne družbe. Gre za nekakšno svetovno komunalno vzdušje, skupinsko udejstvovanje pri izgradnji boljše in obsežnejše programske opreme. Programska koda se ne šteje za lastnino: ne zamisel, ne izvedba.

Povsem nasprotni pogled se dokončno vzpostavlja - ali pa vsaj še bistveno bolj utrjuje - z evropskim odločanjem o tem, kako omogočiti patentiranje programske opreme. Medtem ko je v ZDA že dolgo uveljavljena zakonodaja, ki to omogoča, je v Evropi doslej veljalo mnenje, da je programska oprema sorodna umetniškim delom in je torej ni mogoče patentirati.

Svoboda programske opreme, ki je po mnenju guruja prostega programja Richarda Stallmana kar enakovredna svobodi govora, je tu trčila ob drugo svobodo, ob svobodo, ki je bolj ali manj nasprotna tako svobodi programske opreme kakor svobodi govora: svobodo kapitala. Zgodovina (kratka sicer, a trda) pa nas uči, da kjer trči svoboda kapitala ob mehkejše svobode, vedno zmaga.

Čeprav zagovorniki nove evropske zakonodajne ureditve, ki bi olajšala patentiranje programske opreme, vehementno zagotavljajo, da ne gre za uveljavljanje korporativnih interesov, gre seveda prav za to. Čeprav naj bi patenti načeloma ščitili izumitelja - posameznika, to že dolgo ne drži več. Tako kakor večina zakonodaje, ki temelji na načelu lastnine, je tudi patentno zakonodajo posvojil veliki kapital. Le velika podjetja, še najbolj pa seveda megakorporacije, si lahko privoščijo naporno, pogosto dolgotrajno in drago igro s patenti. Majhna podjetja in posamezniki tako rekoč nimajo možnosti.

Zato nas seveda ne sme presenetiti, če vidimo, da je glavni evangelist ameriške interpretacije pantentabilnosti programske opreme v Evropi Frits Bolkestein, ultrakonservativni šef nizozemske desničarske liberalne stranke (De Volkspartij voor Vrijheid en Democratie - ljudska stranka za svobodo in demokracijo). Kakšen zagovornik svobode - in katere svobode - je Bolkestein, se je pokazalo že leta 1996, ko je kot šef svoje stranke, hkrati pa kot član uprave farmacevtskega giganta Merck, Sharp & Dome, pritiskal na ministrico za zdravje, da bi vključila neko konkretno zdravilo, za katerega se je vedelo, da lahko povzroča raka, v nizozemsko zdravstveno službo.

Kljub škandalu, ki je tedaj izbruhnil, se je Bolkestein obdržal kot pomemben nizozemski in pozneje evropski politik. V evropski politiki nadaljuje prakso lobiranja za korporativne interese in je tako tudi zlobiral predlog direktive o patentabilnosti programske opreme. Implicitno - a dovolj jasno - je celo grozil evropskemu parlamentu, češ kaj bo vse narobe, če ne sprejmejo direktive, ki jo je pripravila evropska komisija in ki ni upoštevala pripomb parlamenta.

Scenarij je pravzaprav jasen in direktiva o patentabilnosti programske opreme je le eden od majhnih prispevkov k "osvobajanju" Evrope. Svoboda, h kateri Evropa trenutno teži, žal nima nobene zveze s tradicionalno pomembnimi svobodami v Evropi, kakršne je na primer začrtala tudi francoska revolucija, da ne govorimo o številnih civilnih gibanjih ali o skandinavski civilni tradiciji. Gre namreč izključno za svobodo kapitala, pretežno kapitala velikih korporacij. Evropa se je - s pravkaršnjim popravkom lizbonske strategije tudi uradno - odpovedala vzorcu socialne države. Politikov so sicer še vedno polna usta sociale, vendar le zaradi volivcev. Realna slika kaže seveda drugačno prihodnost: Združene države Evrope - ZDE, z vsemi pritiklinami in posledicami čaščenja kapitala, od revščine do segregacije, od osebnih frustracij do kriminala in nasilja.

Kako se nam piše v Sloveniji, je jasno. Slovenija je šibka, družbeno nezrela, politično amaterska in polna korupcije. Vedno je bila taka in vedno bo, tu se ni kaj slepiti. Kar zadeva liberalnost kapitala, smo jo sprejeli z odprtimi rokami. Najprej amatersko, z vladavino LDS, ki je poskrbela predvsem za hitro bogatenje "insajderjev". Sedanja vlada gre naprej, k urejeni vladavini kapitala, z raznimi mrkaići kot slovenskimi bolkeštajni. Tipičen "svobodnokapitalski" odnos slovenske države pa se vidi tudi pri problemu patentov programske opreme. GZS kot državna ustanova je z levo roko odpravila nasprotovanje direktivi s strani sekcije slovenskih izdelovalcev programske opreme, z obrazložitvijo, da "nimajo potrebne reprezentativnosti".

Res lep razvoj proti vse večji svobodi. Svobodi velikega kapitala.

V Evropi je doslej veljalo mnenje, da je programska oprema sorodna umetniškim delom in je torej ni mogoče patentirati.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki