Kupiti prenosnik

Ko ljudje slišijo, da pišeš za računalniško revijo, hitro sledijo vprašanja o strojni opremi. V zadnjih letih so telefoni in tablice sicer vedno pogostejša tema pogovorov in vprašanj, še vedno pa je največ povpraševanja o prenosnih računalnikih.

Enoličnega odgovora ni, saj ima vsak uporabnik svoje želje in potrebe, marsikdo se jih niti ne zaveda. Od tistih, ki si želijo bel prenosnik, pa do onih, ki menijo, da je neka znamka enostavno »zlobna«, slišali smo že kup nenavadnih želja.

Daleč najpogostejši uporabniški scenarij je uporabnik, ki si želi cenejšega prenosnika, ki ga bo uporabljal za pisarniško delo, brskanje po spletu in ogled filma. In kaj takemu uporabniku priporočiti? Ravno v teh dneh sem sam postavljen v tako vlogo, saj potrebuje boljša polovica ravno tak računalnik.

Proračun je načeloma določen že vnaprej (recimo okoli 600 evrov), tako da je prva odločitev velikost zaslona. Majhni, lahki ultrabooki so sicer res mobilni, a segajo cene spodobnih modelov od evrskega tisočaka naprej, to pa je kar veliko. Prenosnik bo večino življenja preživel na pisalnih mizah na dveh, morda treh lokacijah. Pri ultrabookih me sicer tudi motijo razmeroma slabe možnosti za kasnejše nadgradnje, saj je vse hermetično zapakirano, za menjavo česarkoli je treba na servis. O tem, da nameravam že takoj v začetku zamenjati eno izmed kritičnih komponent, bom omenil malo niže, drugače pa imajo zaradi tega v povprečju malenkost krajšo življenjsko dobo v primerjavi z računalniki, kjer lahko sami zamenjamo vsaj akumulator, pomnilnik in disk (pa morda še kak ventilator). Najbolj vsestranska velikost zaslona je še vedno dobrih 15 palcev.

Tu pridemo do edine resne slabosti današnjih cenejših prenosnikov – nizke ločljivosti zaslonov. Še vedno smo obsojeni na ločljivost 1366 × 768, kar je res malo. A tu žal ne gre drugače, vsaj v tem cenovnem razredu ne.

Sledita procesor in količina pomnilnika. Pri prvem se lahko odločimo za Pentium, Celeron ali cenejši AMD, a so tudi prenosniki s procesorji i3 in i5 že dovolj poceni, razlika v hitrosti pa dovolj opazna, da bom raje posegel po vsaj i3. Izbira točnega modela je, glede na zahteve, nepomembna. Pri pomnilniku je večina prenosnikov tega ranga opremljena s 4 GB, tu in tam tudi kaj več (6 ali celo 8 GB). Pomnilnik je sicer koristen, a je za nezahtevno delo z Windows 7 ali 8 že 4 GB dovolj, obenem pa ga je mogoče brez večjih težav tudi nadgraditi.

Pa smo spet pri nadgradnji – kot sem omenil, nameravam že takoj na začetku zamenjati trenutno najožje grlo večine računalnikov, disk. Tako je glavna lastnost kupljenega računalnika možnost menjave diska, kar pomeni, da je mogoče po želji nadgraditi tudi pomnilnik. To se izplača tudi z denarnega stališča, saj je večinoma ceneje naknadno kupiti pomnilnik, kot pa iskati prenosnik, ki ima že v osnovi (recimo) 8 GB. Pri disku pa zame že nekaj časa ni več dileme, računalnik brez diska SSD enostavno ne pride v poštev. Med pisanjem se pri naših spletnih prodajalcih dobi disk velikosti 240 GB že za okoli 120 evrov – cene so se v zadnjem letu občutno znižale. V poštev bi sicer prišel že tudi 120 GB disk, a so večji diski praviloma rahlo hitrejši.

Sledi še vprašanje grafične kartice. Tu me še vedno preseneča, ko slišim, da za oblikovanje ali obdelovanje fotografij potrebujemo zmogljivo grafično. Ta pride v poštev le pri igrah in nekaterih programih za obdelavo videa, obe vrsti uporabnikov pa načeloma kar dobro vesta, kaj točno potrebujeta. Za naše potrebe je torej vgrajena kartica več kot dovolj, če ne drugega, bo to ceneje, prenosnik bo dlje zdržal brez priklopa v električno omrežje.

Na koncu pa še večno vprašanje izdelovalca, na katero pa res nimam pametnega odgovora. Rečem lahko, da je vseeno, pa čeprav ni čisto res, pravilneje bi bilo, da je odvisno od konkretnega računalnika. Kot rečeno, je zame najpomembneje to, da se nad prenosnik lahko spravim z izvijačem, kaj natanko piše na njem, pa mi je vseeno (in, ja, boljši polovici tudi ;-).