Kupil sem ZX Spectruma
Ni šala, piše se leto 2025 in prav zares sem kupil povsem novega spectruma.
Dovolil si bom nekaj nostalgije, upravičene, saj je bil ZX Spectrum moj prvi računalnik. Mimogrede, original je še vedno pri meni. In zdaj še njegova 43 let mlajša replika – Retro Spectrum.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Ni šala, piše se leto 2025 in prav zares sem kupil povsem novega spectruma.
Dovolil si bom nekaj nostalgije, upravičene, saj je bil ZX Spectrum moj prvi računalnik. Mimogrede, original je še vedno pri meni. In zdaj še njegova 43 let mlajša replika – Retro Spectrum.
Priznam, šlo je za impulzivni nakup. Te načelno odsvetujem, toda tokrat sem si privoščil izjemo; denimo, da gre za poklon zlati dobi začetka osebnega računalništva in iger. Pri nekem povsem drugem nakupu prek Amazona sem naključno naletel na oglas za spectruma, ki je bil po videzu v vseh podrobnostih kot original razen seveda zadnje strani, kjer se nahajajo moderni vmesniki, kot so HDMI, USB ter vtičnica za napajanje prek USB-C. Podjetje, ki stoji za projektom, se imenuje Retro Games, ponuja pa prednaloženo igralno konzolo z rešitvijo plug-and-play za igranje iger ZX Spectrum. In to v času televizorjev 4K, umetne inteligence in kvantnega računalništva.
Nekaj zgodovine
Za mlajše in/ali pozabljive nekaj zgodovine. ZX Spectrum je bil eden prvih in najbolj znamenitih osebnih računalnikov ter obenem ključna konzola v svetu računalniških iger. Leta 1982 ga je predstavil Clive Sinclair. Tedaj sem bil v drugem letniku srednje šole in kupil sem si spectruma, v sosednjem Trstu, v Italiji. Mladost sem nato preživel s tem 'mlinčkom', dokler ga niso nadomestili računalniki PC. Hvaležen sem mu za vse, kar mi je omogočil. Brez njega najbrž tudi mojih prispevkov v Monitorju ne bi brali.
Pogled na tehnične zmogljivosti originala najbolje ilustrira, kako daleč smo prišli v nekaj več kot štirih desetletjih. Original je bil zasnovan na procesorju Zilog Z80, ki je deloval s hitrostjo 3,5 MHz (MEGA hercev!). Podatkovno vodilo je bilo široko komaj 8 bitov, naslovni prostor je omogočal, da smo imeli lahko največ 48 KB RAM. Moj je imel 16 KB, kar sem naknadno nadgradil na 48 KB. Ločljivost slike je bila 256 × 192 pik, premogla pa je 15 barv (7 osnovnih, plus odtenki).
Zvok je bil bolj brenčač (buzzer), daleč od tega, kar si danes prestavljamo pod 'zvok'. Podatke smo lahko shranjevali na tračne enote Microdrive, ki pa so bile drage in nezanesljive, tako da je 99 odstotkov uporabnikov namesto tega uporabljalo kasetofon in kasete. Tiste za glasbo. Bolj nezanesljivega nosilca si ne bi mogli izmisliti, uspešen je bil, ker je bil poceni in vsem dosegljiv.
Kaj pa danes?
Retro Spectrum je s tehnične plati zelo prepričljiva kopija originalnega spektruma. Dimenzije, barve, materiali, tipke, občutek pri tipkanju so točno taki kot nekoč. Tudi ko damo original ob repliko, moramo biti precej pozorni, da opazimo drobne razlike med originalom in kopijo; denimo napis Retro Spectrum namesto Sinclair Spectrum.
Največje razlike najdemo na zadnji strani računalnika. Kjer so bili v originalu priključki za kasetofon in modul Microdrive, so zdaj štirje vmesniki USB. Tam, kjer je bil kompozitni izhod za televizor (ločljivost PAL, 576 'pik'), je zdaj vmesnik HDMI. Celoto napajamo kar z malo boljšim napajalnikom za telefone ali tablice – prek priključka USB-C.
Retro Games je nekoliko skop z razlagami, kaj je točno v drobovju. Lahko povemo, da Retro Spectrum deluje na procesorju ARM (predvidevamo, da kitajska različica Allwinner), za emulator pa so uporabili kodo enega od programskih emulatorjev, ki jih že vrsto let v brezplačni obliki zlahka najdemo na internetu. Če računalnik odpremo, opazimo, da je polovica ohišja kar praznega, pa čeprav je spectrum že sam po sebi majhna škatla. Spet lep dokaz napredka v vseh teh letih.
Retro Spectrum nudi dva režima delovanja, med katerima preklapljamo s tipko Mode. Ko ga vklopimo (da, obstaja tipka za vklop, original je ni imel!), se zbudi v režimu igralne konzole (Carousel Mode), kjer lahko izbiramo med 48 vgrajenimi igrami, med katerimi najdemo legende, kot so Manic Miner, Hobbit, in Horace Goes Skiing.
Drugi režim je Classic Mode, v katerem se računalnik zbudi v znamenitem Sinclairjevem Basicu, ukazni vrstici, ki je bila hkrati programsko okolje (tolmač za Basic) in okolje, v katerem smo lahko poganjali sistemske ukaze. Naj vas spomnim, da tedaj pojem 'operacijski sistem' na osebnih/domačih računalnikih še ni obstajal, uvedli smo ga šele vrsto let kasneje.
Ena od stvari, ki jih Retro Spectrum ne zmore, pričakovano, je nalaganje programov s fizičnih glasbenih kaset. Namesto tega moramo na internetu najti virtualne kasete (v zapisih .tap, .tzx, .pzx). Po nekajminutni raziskavi sem se dokopal do datoteke ZIP, za katero trdijo, da je arhiv vsega, kar je kdaj bilo napisanega za spectrum. 19.000 programov in iger. Uganili ste, tudi tukaj sledi šokantna primerjava s preteklostjo: celotna zbirka zavzame le okoli 2,2 GB in jo brez težav shranimo na star USB-ključek, ki se valja nekje v predalu.
Kot rečeno, zapisano je bolj poklon slavni preteklosti kot resen 'test'. Pa vendar, Retro Spectrum deluje natanko tako, kot bi pričakovali. Pravzaprav moramo avtorje pohvaliti, ker je kljub nizki ceni stvar odlično sestavljena in deluje brezhibno, kot povsem verna kopija originala. Tudi vsi znameniti programi iz zgoraj omejene zbirke delujejo brezhibno. Še celo znameniti triki z ukazom POKE delujejo enako kot pri originalu. Igre in zvok so videti primitivno, a že v nekaj trenutkih obudijo stare, prijetne spomine in občutke.
Večina znancev me vpraša: »Zakaj? Kaj boš z njim?« Pravzaprav nič, gre za umetnino in tehnološko dediščino. Razstavljen bo za obujanje spominov, podobno kot slike in fotografije. Morda ga še kdaj priklopim in mlajšim generacijam pokažem, kako se je vse skupaj začelo. Redek nakup, ki v ničemer in hkrati v celoti upraviči 120 evrov, kolikor zahtevajo zanj.
