Konec najmanjšega zla
Preizkus cenejših telefonov je vedno iskanje dobrega v slabem. Te telefone je namreč nemogoče preizkusiti v vakumu, saj jih nenehno primerjamo z dražjimi in najdražjimi modeli.
Nekateri proizvajalci želijo izstopati tudi z »lesenim« ozadjem.
Ti so leta 2016, torej 9 let po izidu prvega iPhona, tako napredovali, da se med njimi iščejo le še najmanjše razlike in težko najdemo kakšnega, ki ne bi bil dovolj dober za uporabo. Prav fraza »dovolj dober za uporabo« pa je tista, ki smo jo še do nedavna redko zapisali, ko smo preizkušali cenejše telefone. Na začetku so bili prav vsi strojno podhranjeni, imeli so slabe zaslone, še slabše fotoaparate in nakup je bil poroštvo za slabo uporabniško izkušnjo. Na eni strani smo imeli iPhone, ki so že leta 2007 postavili standard za tekoče delovanje mobilnega operacijskega sistema, na drugi strani so bili izdelovalci Androidov, ki so Googlov operacijski sistem nalagali v naprave, ki mu strojno enostavno niso bile kos. Spomini na začetke preizkušanja cenejših Androidov so tako zelo boleči, saj je šlo za zanič telefone in izbira najboljšega je bila zelo nehvaležno delo, kajti resnično smo izbirali najmanjše zlo, a vendarle zlo.
Strojni napredek
Z leti so se komponente cenile, Android je zorel in uporabniška izkušnja se je postopoma izboljševala. Prvi mejnik, ki so ga ti telefoni enostavno morali preseči, je gigabajt pomnilnika. Če ga je bilo manj, se je bolj ali manj vedelo, da telefon ni za rabo. V časih 512 megabajtov velikega pomnilnika je bilo hitro jasno, da telefon ne bo zadovoljil higienskega minimuma.
Podobno je bilo s procesorji, saj smo pri najdražjih modelih vsako leto videli tektonske premike, ki so pomenili vedno boljšo uporabniško izkušnjo. Cenejši telefoni so ta jedra dobivali z dveletnim zamikom in, ko smo že mislili, da imajo dovolj hitrih jeder, so izdelovalci spet varčevali s pomnilnikom.
Prav varčevanje je še vedno osrednji razlog, zakaj ni mogoče reči, da vsem cenejšim telefonom velja nameniti pozornost ob nakupu. Strojno najšibkejši telefoni niso več povsem neuporabni, a še vedno niso naprave, ki bi kupcu dostavile prijetno uporabniško izkušnjo. Android od strojne opreme zahteva vedno več in nekateri telefoni mu ne sledijo najbolje.
Slike in Android
Zadnja trdnjava podhranjenosti cenejših telefonov ostajajo fotoaparati, ki sicer vztrajno napredujejo, a kaj, ko so tisti iz dražjih modelov tako dobri, da je razlika prevelika. Večina telefonov na tokratnem preizkusu ima sicer zadovoljiv fotoaparat, čudežev pa ni zmožen nobeden. Kljub temu je nedvomno konec 3,2-megapiknih tipal, ki so včasih prevladovala v cenejših napravah in naredila zelo slab vtis.
Večino telefonov tokrat žene Android 5.x in to je mogoče le pozdraviti. Pohvalo je sicer treba vzeti z veliko rezervo, saj te mesece prihaja že Android N (7.0?), ki je tehnično vsaj dve različici više. 5.0 je dobrodošel le zato, ker gre za stabilno različico, ki je vpeljala nekaj prepotrebnih izboljšav na področju varnosti in tekočega delovanja. Seveda vsi izdelovalci na Android lepijo svoje preobleke, ki so na cenejših napravah bolj nadležne, a na srečo bolj redkim strojno opremo uspe spraviti na kolena. V preteklih letih so namreč nekateri anonimni izdelovalci Android bolj malo oblekli in je bila uporabniška izkušnja boljša kot na strojno enako močnem telefonu, ki je imel oblečen operacijski sistem.
Kje kupiti
Verjetno ne boste presenečeni nad izjavo, da se telefoni večinoma kupujejo pri mobilnih operaterjih. In to večinoma na obroke ali vezano na določene prodajne pakete. Kupite jih lahko tudi v nekaterih trgovinah, s čimer se izognete vezavam, pa še različice za dve kartici SIM boste tako lažje dobili.
Kako pa je s »kitajci«? Pobrskate po ustreznih kitajskih spletnih straneh (glej ločen prispevek na to temo). Nam so jih sicer posodili s spletne strani www.chinatechtest.com.
300
Cenovna meja, ki v Monitorju loči dražje telefone od cenejših, je 300 evrov. To je zdaj tudi glavna ločnica; v preteklosti smo jih delili na večje in manjše, saj je bila povezava med ceno in velikostjo zaslona velika. Lani so začeli na trg prihajati telefoni z velikimi zasloni, ki so se cenovno brez težav uvrstili med cenejši naprave. 300 evrov ali manj je seveda cena brez vezave pri operaterju. Ob vezavi je mogoče te telefone dobiti tudi za manj, zato so lahko še privlačnejši. Kljub temu so med njimi še vedno konkretne razlike. V preteklih letih je bilo pol naprav na preizkusu tako slabih, da bi jih bilo bolje pustiti pri miru. Letos je takih telefonov veliko manj, a pomembneje je to, da so nekateri dovolj dobri, da jih je mogoče priporočiti, ne da bi v njih videli najmanjše zlo.
Pogled v laboratorij
Vse telefone, ki jih dobimo na preizkus, uporabljamo kot primarni telefon, saj je tako najbolje videti, kako se na kratki rok obnesejo. V tem času sicer ne moremo presoditi, kako se bo telefon obnašal, ko bo po nekaj mesecih napolnjen z aplikacijami, foto in video gradivom. Kljub temu pa velja, da se bo uporabniška izkušnja, ko bo telefon poln, le še poslabšala, če že takoj na začetku opazimo upočasnjeno delovanje.
Vsak telefon pred uporabo posodobimo na zadnjo različico operacijskega sistema in vse aplikacije spravimo na zadnje različice. Letos se je prvič zgodilo, da je bil proces vpisovanja v Android enak na vseh telefonih, saj so se v Googlu s 4. na 5. različico operacijskega sistema veliko ukvarjali s poenostavljenjem vmesnika prijave.
Nato sledi zagon aplikacije Geekbench, s katero preverimo delovanje procesorja – rezultate teh meritev si lahko ogledate v grafikonih. Ti niso edino vodilo, če se odločamo o hitrosti, saj štejejo predvsem enojedrne operacije, večjedrne so manj pomembne. Na ta račun skušajo priti na lestvicah višje kitajski telefoni, ki se vsi hvalijo z osmimi jedri. To so seveda počasna jedra, ki ob enojedrnih operacijah (te predstavljajo večino dela, ki ga opravlja telefon) vedno izgubijo. Osem jeder med naštetimi specifikacijami ne pomeni nič, dokler si ne ogledamo, za katera jedra gre in kako hitra so.
Letos smo na telefonih, ki smo jih dobili na preizkus na novo, pognali še Geekbenchev preizkus akumulatorja. Ure in minute, ki so v tabeli, ne pomenijo dejanskega stanja vzdržljivosti, temveč rabijo le kot grob primerjalni indikator. Predvsem dajo vedeti, kako dobro je optimiziran Android, oziroma kako zanič je njegova preobleka.
Predvsem se je treba zavedati, da je končna ocena telefona vedno skupek vseh elementov in nikakor ne le goli pregled številk, ki jih mečejo ven aplikacije za prizkušanje. Kakovost izdelave, uporabniška izkušnja preobleke in uporabljeni materiali so pomembni dejavniki, ki jih na seznamu specifikacij ne moremo zaznati.
Windows Phone
V uvodu Microsoftovih telefonov in operacijskega sistema Windows Phone nismo omenjali. Razlog za to je predvsem počasen zdrs v nepomembnost, ki ga ne bo več mogoče zaustaviti. Microsoft je z Windows Phone dostavil odličen operacijski sistem, ki so ga v Lumiah povezali z izjemno strojno opremo. Nokia je vedno znala izdelovati telefone in povezava njihovega znanja z Microsoftovo programsko opremo nam je dala odlične telefone, ne glede na moč strojne opreme. Windows Phone bi moral biti v poduk Googlu, kako narediti operacijski sistem, ki se dobro znajde tudi na šibkejših strojnih temeljih. Žal vse to bolj malo pomaga, če se za operacijski sistem ne zanima noben razvijalec. Microsoftu je sicer uspelo na platformo zvabiti nekatera večja podjetja, tako da Twitter, Instagram in Facebook na Windows Phonu ne manjkajo. A počasi je treba priznati, da je Microsoft zamudil in da se vsaka nova aplikacija dela predvsem za Android in iOS. Različica za Windows Phone vedno zaostaja, oziroma je največkrat sploh ni. Ali pa je slabša. V letih smo ob preizkusih telefonov Windows Phone na koncu vedno napisali, da so to telefoni za tiste, ki ne potrebujejo aplikacij. To je še vedno res, saj so Microsoft Lumia 640, Lumia 640XL in Lumia 650 dobri telefoni. Dostavijo tekočo izkušnjo, zelo soliden fotoaparat in model XL ima glede na ceno zelo dober 5,5-palčni zaslon. Padejo pa pri pomanjkanju aplikacij in zato jih ne moremo več priporočati, saj je bolje poseči po kakšnem Androidu.
Microsofta še vedno ne gre povsem odpisati, saj je spet dostavil telefon, katerega predniki so zadnji dve leti vedno dobili zlato medaljo za najcenejšo napravo. Microsoft Lumia 550 stane 130 evrov. Cena ni in ne sme biti poglavitno vodilo tudi pri nakupu najcenejših naprav, a Microsoftu je uspelo v to cenovno postavko zapakirati impresivno napravo. 550 ima gigabajt pomnilnika, 1,2 GHz štirijedrni procesor in petpalčni zaslon z ločljivostjo 960 × 540 pik 720 × 1280 pik. Te postavke bi v povezavi z Androidom najbrž pomenile podpovprečno izkušnjo, a je mogoče Lumio povsem zadovoljivo uporabljati. Poganjajo jo celo Okna 10. Da, manjkajo aplikacije, a brskalnik deluje, Facebook je mogoče naložiti, Twitter tudi in fotoaparat je soliden. 130 evrov brez vezave je cena, ki bo koga popeljala v svet pametnih telefonov in mu ne bo priskutila izkušnje z moderno napravo. Lumia 550 je dokaz, da Microsoft ni naredil slabega operacijskega sistema, le prepozno ga je ponudil. Ta telefon je še vedno odlična izbira za starejše in tiste, ki pametnega telefona še niso imeli, a je Lumie glede na počasen upad mobilne različice Oken vendarle vse teže priporočati.
Microsoft Lumia 550
Huawei Y6
Bi raje imeli čisti Android?
Večkrat smo že povedali, pa ne bo napak, če še enkrat – če se želite izogniti čudaškim prijemom, ki se jih s preoblekami lotevajo nekateri izdelovalci, si namestite spodoben zaganjalnik, ki bo vaš telefon kar najbolj približal »čistoči« čistega Androida. Najboljši je Nova Launcher, ki je v trgovini Play na voljo tudi zastonj.
Pod nivojem
Vsi izdelovalci skušajo nekatere telefone na trgu zadržati čim dlje. Vzgiba za tako početje sta dva. Izdelovalcu se je lahko zgodil telefon, ki se razmeroma dobro prodaja in, če mu podaljšajo življenjsko dobo na policah, bodo imeli z vsakim kosom več dobička. Dobiček se veča zato, ker se vmes znižujeta ceni komponent in izdelave. Drugi razlog pa so telefoni, katerih izdelava je poceni že od samega začetka in so jih na trg poslali zato, da imajo lahko izdelek za vse cenovne postavke.
V slednjem primeru je prvak Samsung, ki ima telefon za vsako denarnico. Njihovi najcenejši telefoni so bili dolgo zanič, saj smo obupali nad njimi na vsakem testu cenejših naprav. Tudi letos je mogoče kupiti kar nekaj telefonov, ki so plod časa, ko so imeli v Samsungu radi poceni plastiko, podhranjene naprave in grdo oblikovanje. V ta koš sodijo Samsung Grand Neo, Samsung Grand Prime in Samsung Galaxy Core Prime. Predvsem Grand Prime je bil lani še zgled solidnega telefona, a kaj, ko so se v Samsungu zavedli, da morajo nekaj ukreniti glede materialov in oblikovanja. Plod tega premika so njihovi telefoni serij J in A, ki imata predstavnika tudi na letošnjem preizkusu.
Samsung ni edini večji izdelovalec, ki brez sramu prodaja telefone, nad katerimi bi morali že zdavnaj obupati. V to kategorijo sodi HTC Desire 320, ki ima 4,5-palčni zaslon ločljivosti 854 × 480, počasen Mediatekov štirijedrni procesor, gigabajt pomnilnika, žene pa ga zdaj že osiveli Android 4.2.2. To so postavke, ki bi jih našteli za podpovprečen telefon lani. Skorajda enak telefon je Desire 510, ki sicer ima malce večji zaslon, a ni resnično omembe vrednih razlik.
Samsungi in HTCja imajo vsaj izgovor, da so stari leto ali več, tega pa ne moremo reči za letos izdani LG K4 LTE. To je majhen telefon, ki za 150 evrov dostavi anteno LTE, 4,5-palčni zaslon (854 × 480), gigabajt pomnilnika in gigaherčni Mediatekov procesor. Ima skorajda enake lastnosti kot Desire 320, ki je star več kot eno leto! Da, dodana je antena LTE in, da, žene ga malce novejši Android 5.1. A to dvoje vendarle ne upraviči obstoja tega telefona. LG je pač skušal narediti kar se da poceni telefon, in to mu je tudi uspelo, a je zaradi varčevanja skažena uporabniška izkušnja, ki sodi v leto 2013. Pa še takrat ne bi bila kaj prida.
Podobni formuli sledi tudi Zopo Color C, ki ima enak zaslon kot prejšnja telefona, gigabajt pomnilnika, 8 gigabajtov shrambe in za odtenek boljši procesor. Štirijedrni Mediatek namreč računa pri 1,3 GHz. Tako pri HTCju, LGju in Zopu gre pravzaprav za skorajda enak telefon. LG je narejen malce bolje, a glavne razlike najdemo v androidnih preoblekah. Nobena ni presežek in skupno jim je predvsem to, da so prevelik zalogaj za strojno moč.
Zadnji telefon, ki za malo zgreši spodnjo mejo sprejemljivosti, je Huawei Y6. Procesor ni nič posebnega, a za spremembo ni Mediatekov silicij, temveč je motor telefona štirijedrni Snapdragon 210, ki računa pri 1,1 GHz. Kljub temu gre za jedra ARM A7, ki so med počasnejšimi in starejšimi in v povezavi z gigabajtom pomnilnika niso prepričljiva naveza. Android 5.1 je oblečen v huaweievo preobleko, ki združi kitajsko estetiko z iPhonovo strukturo. Tako kot pri večini teh preoblek najbolj moti to, da so ikone aplikacij oblečene. Pri Huaweiu je to kvadrat z oglatimi robovi, ki ga poznamo na iOSu. Y6 se malce odkupi z zaslonom, saj ima IPS matriko in ločljivost 1280 × 720, a kaže bolj blede barve. Temu telefonu manjka do uporabnosti bolj malo, a ravno dovolj, da ga je nemogoče priporočiti.
Higienski minimum
LeTV 1S (X500)
Zopo Speed 7GP
Naslednji telefoni so higienski minimum poceni naprav. To so tisti telefoni, pri katerih izdelovalcem ne moremo očitati, da so dali na police izdelek, ki že vnaprej nima možnosti, da bi zadovoljil kupca. Kljub temu pa ne gre za telefone, ki bi jih bilo modro priporočiti, a bi znali najmanj zahtevne uporabnike kljub vsemu zadovoljiti. Resda ne bo šlo brez nekaj slabe volje zaradi upočasnitev, a za spletno pošto in branje spletnih strani bodo OK.
Tu se znajde sestrski HTC Desire 626, ki je tako kot Desire 320 in 510 na voljo dlje časa. Od sorodnic se loči po boljšem zaslonu, saj petpalčna ploskev kaže sliko pri 720 × 1280. Procesor je sicer enak Snapdragon kot v modelu 510, tako štiri jedra računajo pri 1,2 GHz. Na voljo ima gigabajt pomnilnika in, kar je bolj pomembno, 16 gigabajtov shrambe. Osem gigabajtov shrambe skušamo že nekaj časa pozabiti, a je to večkrat prva postavka, pri kateri izdelovalci varčujejo.
Tudi Huawei ima en telefon, ki se znajde nad mejo med neuporabnimi in slabimi telefoni. Model P8 Lite naj bi bil manj zmogljiva različica modela P8, ki smo mu dali solidne ocene. Vendarle gre pri P8 Lite za slabšo napravo, ki sicer strojno ni podhranjena, a so varčevali pri izdelavi. Ta je veliko bolj »plastična«, zaslon naj bi bil sicer Gorilla Glass, a deluje plastično, enako kot ozadje telefona, ki se ponaša z imitacijo brušenega aluminija, a kljub temu lepo veže nase prstne odtise. P8 Lite se izkaže za cenenega, a ugodno lahkega, obenem pa včasih počasnega, saj se programi tu in tam nekoliko zatikajo.
Zopo je podjetje, ki skuša zadnje leto zapolniti spodnje dele cenovnih postavk. Njihov Color C je neuporabna naprava, Speed 7, Speed 7 plus, Speed 7C in Speed 7GP so telefoni, ki tako kot drugi v tem sklopu naredijo ravno dovolj prav, da jih ne gre kar takoj odpisati. Vsi imajo osemjedrni procesor MediaTek (seveda so to počasnejša jedra A53, in ne hitrejša A57, ki jih najdemo v dražjih telefonih) in 2 ali 3 GB pomnilnika. Zopo preobleka sicer Android funkcionalno pusti pri miru, a niso mogli iz svoje kože in so ga opremili z grdimi ikonami. Nezahtevnim uporabnikom bi znali biti telefoni Zopo dovolj, a je Lenovo dokazal, da je mogoče poceni komponente skupaj zmetati tudi v privlačnejše pakete.
Na tem mestu omenimo še LG Smart Wine. Telefon na preklop, ki je odličen za starejše, saj ima veliko tipkovnico. Zaradi preklopa vedno vemo, kdaj smo prekinili klic. Žene ga Android, tako da je mogoče pognati tudi Skype. Super telefon za dedka in babico, a dokaj neuporaben za povprečnega uporabnika.
Avanturisti
Letos smo prvič uvrstili na preizkus kitajske telefone, ki jih ni mogoče dobiti prek slovenskih zastopnikov, temveč so naprodaj prek spleta. Carine na telefone v praksi ne plačamo, se pa plača 22 % DDV, pri čemer je osnova za izračun davka cena telefona brez poštnine. Poleg DDV so tu še stroški poštnih storitev, ki so okoli deset evrov. Carinikom je treba posredovati račun, ki ga od prodajalcev ponavadi prejmete po spletni pošti. Nekateri prodajalci ob nakupu zaračunajo še »zavarovanje carine« in v primeru carinjenja vrnejo stroške carinjenja. Naslednje pomembno vprašanje ob takem nakupu je garancija. Ta večinoma velja eno leto in nekateri izdelovalci ponudijo prevzem telefona v Evropi, a je napravo praviloma treba poslati na popravilo na Kitajsko. Seveda je mogoče pokvarjeni del naročiti s Kitajskega in telefon popraviti doma, a to velja le za najbolj zagrete navdušence. Prav za takšne uporabnike so ti telefoni narejeni. Na preizkus so nam jih posodili s chinatechtest.com in večina je narejena po enakem kopitu. Gre za skupaj vržene sestavine, ki se med seboj ne razlikujejo preveč, tako da se glavne razlike najdejo predvsem v obliki in kakovosti uporabljenih materialov. Kljub temu je treba povedati, da je strojna moč teh naprav zelo solidna.
Na repu peterice Kitajcev na preizkusu sta Elephone S2 in Holds K3 Pro. Da, imena so nepregledna kombinacija besed, dvojnih črk in kombinacij črke in besede. Tudi njihove spletne strani so v angleščino prevedene z Google Translate, a se je mogoče znajti. S2 in K3 imata dva gigabajta pomnilnika, 16 GB shrambe in osemjedrni procesor Mediatek z gigaherčnimi jedri. Zaslona sta 5 in 5,2-palčna in sliko rišeta pri 1280 × 720.
Naslednji paket skupaj vrženih komponent predstavljata Leagoo Elite 1 in Elephone M2. Trije gigabajti pomnilnika, 16 in 32 GB shrambe in osemjedrni procesor Mediatek. Elite 1 ima 1 GHz jedra, M2 pa 1,3-gigaherčna. Omeniti je treba, da imajo vsi počasnejša jedra A53, saj bi uporaba dražjih in zmogljivejših A57 dvignila cenovno postavko. Zaslona imata ločljivost 1920 × 1080, s tem da je pri Elite 1 diagonala pet palcev, pri M2 pa 5,5.
Vsi štirje telefoni so narejeni iz poceni materialov, a vsem uspe ostati nad mejo, ki loči dobro in ceneno narejene telefone. Zasloni so pri vseh vgrajeni malce globlje pod steklo, a je glede na nizke cene bolj pomembno, da zaslonom ob robovih ne uhaja svetloba. Vsi štirje telefoni ne prepričajo s hitrostjo, predvsem pa niso dosti cenejši kot edini resen konkurent s Kitajskega.
LeTV 1S je najhitrejši Kitajec, saj ima osem 2,2 GHz jeder A53 in tri gigabajte pomnilnika. Narejen je iz dobre kovine in je malo debelejši kot konkurenca, a ima zato veliko, 3000 mAh baterijo. Zaslon meri po diagonali 5,5 palca (1920 × 1080) in na zadnji strani najdemo bralnik prstnih odtisov. Zaradi višje frekvence je edini kitajec, ki se je pri enojedrnih operacijah na preizkusih znašel bolj pri vrhu lestvice. Največja hiba LeTV in drugih je programska oprema. Gre za različne okuse androidnih preoblek, ki oblikovanje kradejo pri iOSu in Androidu. Preobleke so grde, predvsem pa naložene z antivirusi in podobno šaro, ki jo je sicer mogoče odstraniti ali blokirati. LeTV, recimo, na zaslonu za odklep kaže celo oglase. Kljub temu so lep opomnik, da je milina, ki jo dobimo na telefonih Nexus, kjer teče goli Android, neprecenljiva.
Kitajci so zanimive naprave za vse tiste, ki se jim ljubi ukvarjati s telefonom. Začelo se bo z nakupom, ki bo pač trajal, nadaljevalo z ubadanjem s programsko opremo, a ko bo telefon enkrat nastavljen, bodo lahko imeli za malo denarja spodobno napravo. Tako kot pri bolj znanih izdelovalcih so tudi med kitajci razlike. Tokrat nas je najbolj prepričal LeTV.
LeTV 1S (X500)
Asus Zenfone Max
Telefoni
Lenovo je podjetje, ki se je telefonov lotilo z dveh koncev, saj izdelujejo svoje, poleg tega so kupili Motorolo. Slednja izdeluje super (in poceni) Androide, a kaj, ko jih pri nas ni mogoče kupiti. Telefone z logotipom Lenovo pa vedno spremljajo mešani občutki. Vsi Lenovovi telefoni so pravzaprav enakega porekla kot prej opisani kitajski izdelki, s to razliko, da jih je mogoče dobiti pri nas in so zato tudi dražji, saj slovensko zastopstvo in podpora staneta. P70, Vibe X2 in Vibe P1m ženejo Mediatekovi procesorji s počasnejšimi različicami jeder. Vsi trije imajo 2 gigabajta pomnilnika in jih od večine konkurence loči le večja baterija. P70 in P1m imata namreč 4000 mAh velika akumulatorja in, če je to ob nakupu med prioritetami, se splača ozreti po njima. Sicer pa so to malo bolj znani »kitajci«, ki trpijo zaradi grdih vmesnikov in nepotrebnih že naloženih programov. Le zastopstvo in servise imajo v Sloveniji.
Z velikim akumulatorjem (kar 5000 mAh) se lahko pohvali tudi Asus Zenfone Max, ki ga žene štirijedrni 1,2 GHz procesor Snapdragon 410. Z dvema gigabajtoma lepo krmili Asusovo preobleko, a čudežev ne gre pričakovati. Kot rečeno, je Max zanimiv predvsem zaradi baterije, drugače pa gre za povprečen telefon.
Huawei Honor 5X ima tako kot vsi kitajski telefoni osemjedrni Mediatekov procesor s štirimi 1,2 GHz A53 in štirimi 1,5 GHz jedri A53. Trije gigabajti pomnilnika, zaslon IPS z ločljivostjo 1920 × 1080 in dobra kovinska izdelava zaokrožujejo zelo soliden telefon. Honor 5X je tako kot Lenovove naprave pravzaprav kitajski telefon s slovenskim zastopstvom, kar v primeru uveljavljanja garancije in servisa pride prav. Se pa pozna na ceni.
Samsungov lanski model A3 in podhranjena različica LGjevega telefona G4 – G4c sta zdaj že stara telefona, a še nista za staro šaro. A3 je bil Samsungov prvi korak v smeri spodobne poceni naprave. Snapdragon 400 s hitrostjo 1,2 GHz ob pomoči poldrugega gigabajta pomnilnika RAM solidno opravlja svoje delo. Predvsem pa razočara zaslon, saj so v Samsungu dokazali, da lahko za podobno ceno naredijo dosti boljši telefon, ki sliši na ime J5.
LG Zero
LG G4c žene 1,2 GHz štirijedrni Cortex A53, ki z gigabajtom pomnilnika poganja Android 5.0, a izkušnja ni preveč tekoča. Z imenom se je ta naprava skušala opreti na večji LG G4, ki je bil prvi zares vrhunski LGjev telefon, a kaj, ko so v LGju sestavili tako podpovprečen paket, da telefonom G dela medvedjo uslugo.
Od bolj znanih izdelovalcev na koncu ostanejo štirje telefoni. Vsi štirje imajo manj jeder kot »kitajci«, a jih rešuje kakovost izdelave in androidne preobleke, ki na nobenem niso lepe, a so v primerjavi s kitajskimi dosti bolj dovršene.
Huawei Honor 5X
LG Zero je povprečen telefon, toda prepričal nas je z izdelavo. Kovinsko ohišje obljublja trdoživost in oblikovanje je zelo všečno. Malce slabši je po strojni moči, saj ima le štiri 1,2 GHz jedra A53 in 1,5 gigabajt pomnilnika. Kljub temu Android premetava solidno in gre za enega redkih eksperimentov v varčevanju s strojno opremo, ki se je dobro obnesel.
Sony Xperia M4 Aqua ima le eno hibo – skromnih 8 GB shrambe. Drugače je to dober telefon, ki z osemjedrnim procesorjem in dvema gigabajtoma pomnilnika lepo krmili Android 5.0. Da, shrambo je mogoče razširiti s kartico MicroSD, a glede na velikost aplikacij leta 2016 je osem gigabajtov enostavno premalo.
Samsung Galaxy J5 ima izjemen zaslon, a trpi za enakimi težavami kot LGjev Zero. Štiri 1,2 GHz jedra A53 bi lahko imela še kakšnega brata in pomnilnik bi lahko segel prek 1,5 GB. Prav tako so varčevali pri shrambi in je vgradili le osem gigabajtov. V celoti gre za lično in dobro narejen telefon, ki ima z drugimi Samsungi na preizkusu bolj malo skupnega.
M4 Aqua, Zero in J5 pristajajo vsak na svoj kompromis, a gre kljub vsemu za dobre telefone, ki za okoli 250 evrov predstavljajo skoraj največ, kar trenutno ponujajo bolj znani izdelovalci. Med temi najdemo le en telefon, ki teh kompromisov ne pozna, zato ga postavljamo na vrh tokratnega preizkusa.
Sony Xperia M4
HTC Desire 820 je telefon, ki ima 16 gigabajtov shrambe, dva gigabajta pomnilnika in osemjedrni procesor Snapdragon (4 × 1,5 GHz in 4 × 1,0 GHz jedra A53). Če bi imel 5,5-palčni zaslon višjo ločljivost, bi mu težko karkoli očitali. Tako pa je 1280 × 720 manj, kot imajo nekateri konkurenti. Kljub temu Desire 820 naredi najmanj napak, saj je strojno med konkurenco pri vrhu. Izdelan je sicer iz plastike, a gre za dober material, ki je bil vedno vrlina HTCjevih telefonov. Prednja in zadnja kamera sta zelo dobri. Predvsem sprednja zna navdušiti tiste, ki radi delajo avtoportrete, saj ima 8 megatočk in dela zelo solidne slike. Vse skupaj žene Android 5.0, ki je oblečen v preobleko Sense. Ta je tako kot Sonyjeva, LGjeva in Samsungova pravi balzam za oči po gledanju v estetske zločine, ki si jih privoščijo kitajski oblikovalci.
HTC Desire 820 je torej tisti telefon na preizkusu, ki se najbolje znajde med silnicami cene, strojne moči, izdelave, dostopnosti in oblikovanja. HTC že dolgo ni več to, kar je bil včasih, a tu in tam znajo narediti telefon, ki stoji. Desire 820 je na trgu že dobro leto, pa se mu to zaenkrat prav nič ne pozna.
HTC Desire 820
Zlati Monitor
Telefon, ki nas je najbolj prepričal, je HTC Desire 820. Resda ni med najnovejšimi, saj je ob debiju veljal za napravo srednjega cenovnega razreda. Cena se mu je zdaj dovolj znižala, da ga mirno uvrstimo med cenejše naprave. Strojno je pri vrhu med konkurenco in edini očitek je ločljivost zaslona, ki bi lahko bila višja. HTC je 820 naredil iz zelo všečnih materialov, predvsem pa 820 zelo lepo sede v roko. Zelo dobra sta tudi fotoaparata in, ko si ogledamo preostale, je HTC za dovolj malo denarja sestavil privlačno napravo, ki si zasluži zlati Monitor.
Letos ne moremo mimo Kitajcev, saj nas, razen z eno napravo, niso navdušili. Izstopal je telefon LeTV 1S, ki je z višjo frekvenco sicer počasnejših jeder A53 dostavil zelo spodobno uporabniško izkušnjo, a jo je moč še izboljšati tako, da na telefonu zamenjamo zaganjalnik (Nova launcher v Google Play bo korektna zamenjava) in onemogočimo antiviruse in podobno šaro, ki je privzeto namešečena v telefon. Omeniti velja še, da ima 1S vhod USB-C.
Zadnje priporočilo sta telefona za starejše in tiste, ki prvič vstopajo v svet pametnih telefonov. Za starejše je narejen LG Smart Wine, ki ga žene Android, ima veliko tipkovnico in je preklopni. Za tiste, ki bi radi telefon z brskalnikom, spletno pošto in solidnim fotoaparatom, pa je za 130 evrov na voljo Lumia 550, ki ostaja telefon, ki za najmanj denarja ponudi največ. Kot vedno pa je pri njem največja težava operacijski sistem Windows Phone, ki žal nima svetle prihodnosti.