Objavljeno: 25.8.2009 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Julij-avgust 2009 | Teme: foto

Konec megapik?

Konec megapik?

Preizkuševalci digitalnih fotoaparatov se že dolgo zavedamo, da so ločljivosti tipal v aparatih že nekaj let povsem dovolj visoke za domače uporabnike. Zanimivo, da se tega zaveda tudi marsikateri prodajalec, a za večino uporabnikov je število megapik, ki jih premore digitalni fotoaparat, še vedno tisto najpomembnejše vodilo.

V začetku digitalnih aparatov je bila seveda opazna razlika pri različnih tipalih. Število svetlobnih elementov na tipalih je bilo dokaj dober pokazatelj končne kakovosti fotografij. A ti časi so že kar nekaj let za nami, saj bi velika večina domačih uporabnikov brez težav shajala z digitalnim aparatom, ki bi slike zajemal z ločljivostjo dveh megapik. Ne petih, šestih, desetih, le in samo dveh.

Zakaj tako malo? Večina navadnih uporabnikov (torej takih, ki se ob kavi ne pogovarjajo o cenah Tokininega AT-X 116 Pro DX objektiva in brezžičnih bliskavicah) svoje digitalne fotografije gleda zgolj na računalniku. Včasih dajo kakšno fotografijo tudi razviti, praviloma na velikost 10 × 15 cm. Take smo razvijali tudi sami, prav v tej številki imamo velik preizkus spletnih razvijalnic. Pri teh fotografijah pa smo pošiljali slike, katerih ločljivost je bila manjša od dveh megapik. Večja ločljivost, denimo 10 MP, je pri velikosti 10 × 15 cm povsem odveč. Razvijalec bo na drugi strani pač zmanjšal ločljivost na slaba 2 MP in veselo natisnil - razlike v kakovosti ni.

Tudi na računalniškem zaslonu ne moremo videti razlike. Najboljši zasloni imajo ločljivost, ki je primerljiva z 2 MP, še vedno najbolj množični 17-palčni zasloni pa le malenkost čez 1 MP. Fizično ne morejo prikazati tistih 5, 8, 12 MP. Seveda lahko fotografijo približamo, a zakaj bi jo? Saj razvitih fotografij načeloma ne gledamo pod lupo ... ali pač?

Dobro, seveda razumem, da želi marsikdo naknadno obdelati fotografijo, a tudi tu enostavno ne potrebujemo tako visokih ločljivosti. Če ima aparat, denimo, ločljivost 5 MP, lahko brez težav malo obrežemo fotografijo. Morda se bo kdo oglasil, hja, kaj pa, če želim izrezati kak majhen detajl? So nas digitalni aparati res tako polenili, da ne moremo več narediti par korakov naprej in nato zajeti slike?

Seveda tu govorimo o navadnih uporabnikih, ki le redko natisnejo fotografijo, veliko 20 × 30, kjer je 4 MP čez glavo dovolj. Profesionalni uporabniki so seveda razred zase in se zavedajo, zakaj res potrebujejo take ločljivosti. Hkrati se zavedajo, da ločljivost tipala ni edina pomembna lastnost, upoštevati je treba še marsikaj drugega, od kakovostnih objektivov do pravilne tehnike.

Počasi se mi dozdeva, da se izdelovalci preusmerjajo na druga, pomembnejša področja digitalne fotografije. Olympus in Pentax že nekaj časa ponujata vodotesne aparate, s katerimi brez težav slikamo tudi pod vodo. Letos se jim bo pridružilo še kar nekaj drugih izdelovalcev. Vse več je tudi aparatov s širokim kotom zajema, denimo Samsungov WB500 s svojimi 24 mm.

Večji problem pa bodo uporabniki, ki so jih sami izdelovalci dolga leta prepričevali, da so "megapiksli" vse, kar potrebujejo. Tako se žal ne morejo spustiti več pod mejo 10 MP. Škoda, saj posledično dobivamo vse več velikanskih fotografij, ki nam polnijo predale za elektronsko pošto in upočasnijo računalnike ob njihovem odpiranju. In če že imate aparat z dvanajstimi milijoni pik, vsekakor priporočam nastavitev kakovosti "medium" ali celo "small". O digitalnih aparatih na telefonih pa kdaj drugič ...

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji