Ko ne gre vse po načrtih

Objavljeno: 28.6.2016 | Avtor: Marko Kovač | Kategorija: Dosje | Revija: Julij - avgust 2016

Včasih blesteča vizija in velike besede niso dovolj, da bi nova tehnologija uspela. Pravzaprav neuspehi številčno prevladujejo nad srečnimi konci, a na srečo smo ljudje bolj vajeni slednjih.

IBM PCjr

IBM PCjr

Pestra zgodovina industrijskih revolucij nam postreže s precej tehnološkimi katastrofami, kot sta nesreča v Černobilu ali pa odpoved jezu Bankjao na Kitajskem. A za potešitev naše radovednosti smo se omejili na polome novih, z računalništvom bolj ali manj povezanih tehnologij.

Izdelki navadno propadejo zaradi takega ali drugačnega prepada med obljubami inženirjev in/ali oglaševalcem ter odzivom kupcev. Tako kot je tanka ločnica med genijem in bedakom, je podobno tanka ločnica tudi med uspešnim izdelkom in polomijo. Seveda je po bitki lahko biti general in razlagati, zakaj je propadel, recimo, Applov Newton, iPad pa uspel, a povečini so razlogi za propad splet drobnih napak in naključij. Čeprav bi nekako pričakovali, da se bodo razvijalci in predvsem usmerjevalci razvoja podjetij učili na napakah, se vedno znova dogaja, da malone vsaka nova tehnologija prinese tudi novo slepo črevo razvoja.

Skoraj tablica – OQO model 1

Skoraj tablica – OQO model 1

Računalniki

Pri pregledu računalniških polomov moramo verjetno spregledati nekaj prvih desetletij računalništva, saj so bile številne napake posledice bliskovitega raziskovanja neznanega – občasna izguba kompasa je pač del igre. A z dozorevanjem računalništva bi pričakovali, da bodo napake postale manjše, pa ni tako. Prvi zanimiv polom je bil Osborne 1, po katerem je poimenovan celo Osbornov učinek, a ker smo o njem pisali nedavno, je morda zanimivejše tavanje precej večjega izdelovalca. IBM je leta 1981 poslovnim uporabnikom ponudil IBM PC, ki je v le dveh letih osvojil 26 % trga osebnih računalnikov. To je bil soliden uspeh, saj je hodil v zelje sicer nekoliko starejšemu, a še vedno priljubljenemu Applu II. Kakorkoli že, IBM se je odločil, da bo skočil v zelje tudi na trgu hišnih računalnikov, ki sta ga takrat obvladala Commodore in Sinclaire. Zamisel je bila preprosta – narediti računalnik, IBM PCjr, ki bo olajšana, a združljiva različica velikega brata – dosegljiv in združljiv (to je bil v osemdesetih priljubljen modni izraz, ki je oznanjal skladnost strojne opreme, na kateri je delovala programska oprema za IBM PC). Leta 1984, po letu razvoja, je IBM predstavil računalnik, ki ni bil ne eno ne drugo. In čeprav niti nov Applov Macintosh ni bil ravno biser, se zdi danes proti PCjr huronski uspeh. IBM pa je nekaj let kasneje zakuhal še eno nezdružljivostno zgodbo z novim operacijskim sistemom OS/2. Čeprav izdelek ni bil tako napačen, ga je z operacijskim sistemom Windows povozil Microsoft.

Včasih nekateri izdelki enostavno prehitijo tehnologijo in se pojavijo, še preden slednja dozori. Tak zgled je prvi val tabličnih računalnikov. Na začetku tega tisočletja je Bill Gates močno propagiral Microsoftov operacijski sistem Windows XP. Eden od načinov rabe so se mu zdeli tablični računalniki, kjer se je del s tipkovnico lahko zasukal ali pogreznil pod zaslon ter tvoril – tablico (danes bi jo verjetno poimenovali hibridni računalnik). Številni izdelovalci,  denimo OQO z računalnikom Model 1 in celo Samsung z majhno tablico Q1, so zagrizli v vabo, ki so jo videli kot naslednjo računalniško uspešnico. A računalniki in baterije tistega časa enostavno niso bili kos poganjanju polnokrvnega operacijskega sistema. Še slabo desetletje je trajalo, preden je uporaben tablični računalnik iPad demonstriral Steve Jobs.

Bear Grylls je mevža – naj poskusi preživeti v divjini z Applovim Newtnom.

Bear Grylls je mevža – naj poskusi preživeti v divjini z Applovim Newtnom.

Prenosne naprave

Applov Newton je bil prvi predstavnik osebnih digitalnih asistentov, ki so v devetdesetih letih polnili žepe poslovnežev in bili v marsičem prednik današnjih tablic. Njegovo prekletstvo je bilo le to, da je bil nekaj let pred časom. Za razliko od današnjih tablic, po katerih tacamo s prsti, je Newton uporabljal posebno pero in prepoznavanje pisave. Prav ta lastnost pa je bila precej podhranjena, zato je bilo prepoznavanje pisave pomanjkljivo, o čemer so hitro krožile bolj ali manj posrečene šale, oboje pa seveda ni dobro vplivalo na prodajo. Apple tudi ni znal izkoristiti nove naprave za promoviranje drugačnega načina dela, saj je večina Newton videla kot precej drag nadomestek za klasične beležke. Svoje sta prispevala še kasnejša konkurenca in Steve Jobs, ki je po vrnitvi na čelo Appla Newton preprosto opustil. Kljub temu je marsikatero znanje in izkušnja končala v naslednjih Applovih izdelkih – iPhonu in Ipadu.

Po umiku Newtona je vajeti osebnih digitalnih asistentov trdno držal v rokah Palm s preprostimi, a učinkovitimi napravami, ki so ponujale solidno sinhronizacijo z drugimi napravami, na primer namiznimi računalniki. Propad Palma bi težko pripisali enemu slabemu izdelku, saj je po tržni prevladi nad trgom začel izdajati številne pomanjkljive izdelke, s katerimi uporabniki niso bili zadovoljni. Najnazornejši je zgled Palmovega Fola. Slednji je bil mišljen kot manjši, a polno sinhroniziran notes, na katerem bi lažje urejali tudi večje dokumente (čeprav so znani tudi zgledi piscev Monitorja, ki so članke klesali na svojih prototablicah). Toda Palm se je zbal novega trga in izdelek tik pred izidom umaknil. Le nekaj mesecev zatem so ta trg veselo zasedli lažji prenosniki – netbooki, Palm pa se je vrnil nazaj k iskanju slabih rešitev, pri čemer mu jo je zagodel še iPhone.

Slednji je seveda dodobra premešal štrene, tako da so dotlej cenjenim izdelovalcem ostale le še drobtine. Povečini so nato stavili na naprave z eno samo idejo, pa še ta povečini ni bila najboljša. Odličen zgled je Microsoft, ki se je najprej motovilil s predvajalnikom glasbe Zune, ki bi bil lahko resna konkurenca iPodu, če ne bi bil prepozen. Potem se je Microsoft vrgel v eksperimente s Kin, ki naj bi bil telefon za najstnike, s poudarkom na deljenju vsebin, a tudi ta je bil umaknjen po vsega nekaj tednih.. Zato niti ne preseneča žalostna zgodba z Windows Phone, ki počasi, hirajoče umira.

A tudi drugi izdelovalci niso imuni za neumnosti. Amazonov šef, Jeff Bezos, je pred dvema letoma smelo naznanil Fire Phone, še eno napravico, ki bo kupce še bolj navezala na Amazonov ekosistem. Izkazalo se je, da niti nizke cene ljudi ne prepričajo k nakupu zelo namenske naprave. Sploh če jim ob tem še Jeff Brezos gleda pod kiklo. Nič bolje je ni odnesel HTC First, ki je namenjen predvsem dostopu do Facebooka. Čeprav je to dandanes za marsikoga glavni komunikacijski kanal, je uporaba namenske naprave malo strašljiva.

Microsoftov Bob in njegov zvesti pomočnik.

Microsoftov Bob in njegov zvesti pomočnik.

Še najkoristnejša stvar pri SoftRAMu  je bila embalaža.

Še najkoristnejša stvar pri SoftRAMu je bila embalaža.

Programska oprema

Svoj delež neumnosti je kolegialno prispeval tudi drugi tehnološki velikan, Microsoft. Prenekateri omenjajo Internet Explorer 6, a ta, roko na srce, ob rojstvu ni bil tako zelo slab, čeprav je uporabljal celo goro nestandardnih rešitev. Toda pomanjkanje konkurence je povzročilo, da se je šestica v računalnikih zadržala precej predolgo in se na koncu spremenila v grdega račka interneta. Od operacijskih sistemov sta na slabem glasu upravičeno Windows ME in Vista. Prvi je uporabnikom prepozno ponudil premalo – pravzaprav je bil le skupek vseh popravkov, ki jih je bil deležen hitro razvijajoči se Windows 98 v očem všečnejši preobleki, a je bil začuda precej nagnjen k sesuvanju. Na drugi strani pa je Vista na nesrečo prišla za precej uspešno različico Windows XP. Čeprav ljudska modrost pravi, da se zmagovalnega konja ne menja, je Microsoft z Visto hotel zamenjati nekatere temelje operacijskega sistema. Zato Vista ob splavitvi ni imela zadostne podpore neodvisnih izdelovalcev strojne opreme in gonilnikov, to pa je spet povzročilo nestabilno delovanje in gnev kupcev. Svoje je dodal še klasični Microsoftov pristop, ki je svoje kupce obravnaval kot krdelo bebcev, in Vista si ni nikoli opomogla.

A še posebej zanimiv je bil Microsoftov fiasko z operacijskim sistemom Bob. V času, ko je Microsoft iz tekstovnega operacijskega sistema DOS počasi prehajal na Windows, bogat z grafiko, se je velikanu iz Redmonta zazdelo, da je tudi delo z okni in menuji preveč zapleteno za računalniško manj pismene. Tako je uporabnike namesto namizja pričakala stilizirana slika sobe in govoreči pes. Za imenik je bilo treba klikniti rolodex, elektronska pošta se je skrivala v skrinji s pismi in za povezavo v splet je bilo treba klikniti računalnik. Vmesnik je bil daleč od intuitivnega – programi so bili resda lahko zloženi na knjižne police, a so bile ikone zaradi kričečih barv le težko prepoznavne, dodatne lastnosti pa so bile dosegljive le skozi obsežna blebetanja vedno navzočega animiranega psa. Bob je deloval, kot da so ga dobili v roke oblikovalci, ki so čisto vsako lastnost preglednega vmesnika nalašč naredili zapleteno in odbijajočo. Seveda je Bob pri kupcih grdo pogrnil, a žalostno je bilo to, da so Microsoftovi programerji nekatere njegove zamisli kasneje reciklirali v samem Windows XP, na primer v vsesplošno osovraženo govorečo sponko.

Kot smo videli doslej, nekateri izdelki propadejo zaradi božjega kompleksa ustvarjalcev, drugi zaradi spleta okoliščin, spet tretji pa zato, ker preprosto ne naredijo ničesar. Najrazvpitejši zgled je program SoftRAM znamke Syncronys, ki je sredi devetdesetih let, ko je bil računalniški pomnilnik drag kot žafran, obljubljal stiskanje programov, da bi jih v obstoječega stlačili več. Ker je bil to hkrati čas, ko je Microsoft predstavljal svoj prelomni, a precej požrešen operacijski sistem Windows 95, je bilo navdušenje nad takimi programi veliko. A raziskava nemških novinarjev je kmalu pokazala, da program podatkov sploh ne stiska, vsa programska aktivnost pa je bila namenjena le temu, da uporabnike pretenta. Sledili so številni spori, ki so se končali s poravnavo, podjetje pa je hitro končalo v stečaju. Podobna zgodba se je ponovila pred dvema letoma, ko se je na Googlovi tržnici znašel domnevno protivirusni program Virus Shield, ki prav tako ni počel nič (razen menjavanja ikone). A pojav kljub vsemu kaže na izboljšanje. Če so pred dvema desetletjema prodali kar 600.000 kosov programa SoftRAM, preden so ga ustavili, so Virus Shield ustavili že po 10 dneh in le 10.000 prodanih izvodih.

Palm Foleo

Palm Foleo

Včasih ne pomaga niti najboljša podpora.

Včasih ne pomaga niti najboljša podpora.

Igre

Po uspehu glasbenih plošč CD se je eden od očetov, nizozemsko podjetje Philips, odločilo, da bo tehnologijo uporabilo še v drugih medijih. Namig je prišel z računalniške strani, ki je bila na začetku devetdesetih v strmem vzponu. Philips se je namenil narediti konzolo, ki bi bila umeščena med predvajalnike glasbe in računalnike, za razliko od slednjih pa ne bi imela veliko dodatne opreme (na primer monitorja, miši, diska), sposobna pa bi bila interaktivnega predvajanja vsebin – zato tudi ime Compact Disc Interactive oziroma CD-i. Čeprav je imel Philips z napravo plemenite namene – prva programska oprema so bile večinoma enciklopedije in izobraževalne vsebine – je potihem stavil na igre. A za razmeroma drago igralno konzolo je bilo, zaradi Philipsove neodločenosti, na voljo le malo dobrih iger. Čeprav je kot prva konzola podpirala internet in številne napredne funkcije, je kmalu podlegla premoči Sonyjevega Playstationa. Zato jo je Philips že leta 1998 umaknil s trga igralnih konzol, za milijardo dolarjev vloženih sredstev pa se je obrisal pod nosom.

V dirko s Playstationom, tokrat modelom 2, se je nekaj let kasneje spustil še en velikan – Sega s konzolo Dreamcast. Sega se je, da bi karseda omejila stroške, odločila, da novo konzolo izdela iz že obstoječih elektronskih komponent, in ne trati denarja z razvojem novih. Toda zaradi slabega finančnega stanja podjetja je prihajalo do notranjih trenj, ki so velevale pogosto spreminjanje načrtov. Čeprav je bila konzola dovolj kakovostna, je prodaja tako zaradi hiranja izdelovalca kot tudi dobrega trženja prihajajoče konzole Playstation 2 enostavno izostala. Podobno kot Philips se je tudi Sega hitro umaknila s trga izdelovalcev igralnih konzol.

Sredina devetdesetih let prejšnjega stoletja je prinesla razmah navidezne resničnosti. Vsi smo sanjali o tem, da nam bodo računalniki predvajali posnetke fantazijskih svetov, v katerih bomo delali ali le uživali. Na žalost smo do pogojno uporabnih sistemov prišli šele nedavno, a to ni razlog, da Nintendo ne bi že leta 1995 ponudil konzole Virtual Boy, ki je ustvarjala vtis naključno odpadlega dela letalonosilke in si jo je uporabnik poveznil čez oči. No, pravzaprav jo je postavil na mizo pred oči, saj je bila enostavno prevelika, da bi visela na glavi (kar letalonosilke običajno so). Na črna zaslona so se slike izrisovale v rdeči barvi, dodatni problem pa je bilo tudi to, da so igralci zaradi naprezanja oči hitro dobili glavobol. Konzolo so napadli tudi mediji in Nintendo jo je umaknil po vsega letu dni.

Nekako v tistem času je svojo priložnost na trgu računalniških iger zaznal tudi Apple. Zaradi izkušenj s sistemom Macintosh se je odločil, da ponudi preprostejšo večpredstavno napravo z Macintoshevo arhitekturo, imenovano Apple Pippin (mimogrede pippin, po slovensko peping, je stara nekoliko manjša sorta jabolk, podobno kot McIntosh). Apple je že od vsega začetka hotel biti le razvijalec, proizvodnjo naprav pa je hotel licencirati drugim. Na takšno sodelovanje sta pristali le dve manjši družbi, ki pa jima ni uspel preboj. Po vrnitvi Steva Jobsa za krmilo Appla so bili vsi licencirani projekti ustavljeni, tako tudi Pippin.

Dandanes je mobilno igranje iger v razcvetu, zato se zdi, da je kombinacija telefona in igranja iger najnaravnejša stvar pod soncem. Podobno se je pred skoraj poldrugim desetletjem zdelo tudi Nokii, zato je leta 2003 predstavila svoj sistem N-Gage, ki je združeval telefon in igralno konzolo. Propadu zamisli so botrovale nekatere sporne Nokiine odločitve, ki niso upoštevale zakonitosti izdelovalcev igralnih konzol, kot je skrb za uporabnika. Ne-ergonomskost je še dodatno prispevala k temu, da je uporabniki niso videli kot resen izdelek in Nokia je do umika s trga prodala le 3 milijone enot.

Sega Dreamcast

Sega Dreamcast

Nintendo Virtual Boy je vsaj deloval grozeče.

Nintendo Virtual Boy je vsaj deloval grozeče.

Avtomobili, časovni stroji in hoverboardi

Zaradi skorajšnjega stekanja računalniške in avtomobilske industrije si je morda zanimivo ogledati tudi nekatere neuspehe slednje. Razumljivo, da so zaradi večjega trga in kupne moči po strelih v prazno vodili Američani, na primer z znamko Edsel in razvpitostjo Forda Pinta, a tudi Evropa ni bila ravno varna pred zablodami. Eden zanimivejših zgledov je NSU Ro 80, ki ga je nemško podjetje NSU v šestdesetih letih ponudilo zahodnoevropskemu trgu. NSU je bil eden evropskih starejših in bolj slovečih izdelovalcev, takrat najbolj znan po modelu Prinz, ki je bil znan tudi v Sloveniji. Toda Ro 80 je imel šibko točko – tesnila na takrat modernem Wanklovem motorju, v razvoj katerega je tovarna vrgla vreče denarja, so precej hitro popustila, kar je pomenilo ponavljajoče servisiranje motorja. Čeprav je bila napaka z boljšimi tesnili kmalu odpravljena, je slaba publiciteta zapečatila usodo tako avtomobila kot tudi tovarne. NSU je čez nekaj let kupil Volkswagen in ga pridružil Audiju. Podobne žalostne zgodbe lahko slišimo na Apeninskem polotoku, kjer sta v zadnjega četrt stoletja po veliki količini neumnih odločitev shirali nekdaj veliki znamki, Alfa Romeo in Lancia.

Toda računalniškim geekom verjetno bolj leži zgodba o DeLoeanu DMC- 12. John DeLorean je bil čudežni deček avtomobilske industrije, pod njegovim vodstvom je Pontiac leta 1964 predstavil GTO, ki je v marsičem začetnik kulture ameriških športnih avtomobilov – muscle cars. Kasneje je kot najmlajši dosegel položaj generalnega direktorja General Motors in zdelo se je, da se pozlati vse, česar se loti. V sedemdesetih letih se je odločil, da bo svoje zamisli lažje uresničil v lastni tovarni, imenovani DeLorean Motor Company. Prvi (kasneje se je izkazalo, da edini) model, DMC-12, naj bi bil futuristično oblikovan športni avtomobil s karoserijo iz nerjavečega jekla in šasijo iz steklenih vlaken. Glavno težavo so povzročale številne zamude, ki so vedno znova zamaknile začetek proizvodnje. Zaradi vse večjih zahtev po okoljski sprejemljivosti pa je bilo treba motor opremiti s katalizatorjem, ki je še nadalje upehal že tako slaboten motor. Ko je DeLorean DMC-12 prišel do kupcev, o športnem avtomobilu ni bilo ne duha ne sluha in za nakup se je odločila le še peščica, kar seveda ni povrnilo razvojnih stroškov in je tovarno pahnilo v stečaj. DeLorean bi mirno živel pozabljeno življenje, če ga nekaj let kasneje ne bi oživili v filmski seriji Nazaj v prihodnost. V filmu je bil res opremljen z dodatnim kondenzatorjem pretoka, ki pa je bil sumljivo podoben takratnim kavnim mlinčkom.

Na seznam polomov bi lahko uvrstili vse avtomobile, ki so prišli iz vzhodnega bloka. Lep zgled je vzhodnonemški Trabant, ki je imel plastično karoserijo (pravzaprav bi lahko bil prvi ekološki avto, saj zgodbe pričajo o tem, da so »pločevino« odvrženih Trabantov rade prežvečile divje svinje) in rahitičen motor. A ker je bil to edini vzhodnonemški avto, so mnogi na nakup čakali mesece in mesece. Kulten pa je postal šele po združitvi Nemčije, ko so ga nekateri uporabljali kot umetniški objekt. In da ne bomo mislili, da je bilo na sončni strani Alp posejano z rožicami, omenimo ponos »naše« avtomobilske industrije – avto Yugo, ki je bil zastarel že, ko je prišel iz tovarne, saj je temeljil na načrtih, ki jih je Fiat gladko zavrnil in nato z veseljem prodal jugoslovanski Zastavi. Še bolj nora pa je bila ideja, da bi tak avto prodajali Američanom. A ker je bila Jugoslavija lačna deviz, je projekt Yugo America stekel in postal precejšnja šala onstran oceana. Yugo je bil s ceno 4000 dolarjev resda daleč najcenejši avtomobil, a prav nič priljubljen, razen med komiki, ki so tekmovali, kdo bo potuhtal boljšo šalo na njegov račun.

DeLorean DMC-12

DeLorean DMC-12

Aerodinamična oblika GM EV1.

Aerodinamična oblika GM EV1.

Zaradi dandanašnjega vedno večjega deleža električnih avtomobilov je zanimivo tudi dogajanje okoli električnega avtomobila EV1. General Motors se je v devetdesetih letih odločil, da bo razvil prvi moderni velikoserijski električni avtomobil. O zasnovi takih avtomobilov so imeli nekaj predhodnega znanja tudi po zaslugi zmage na dirki Svetovnega sončnega izziva v Avstraliji. EV1 je bil zato nekoliko futurističnega videza, prav tako moderna je bila notranjost, ki so jo nekateri primerjali z notranjostjo vesoljskih ladij v nadaljevanki Star Trek Voyager. Leta 1997 je GM poslal na trg več kot 600 vozil, a jih ni prodajal, temveč le oddajal po ceni 400–550 dolarjev na mesec, v dveh letih pa se je flota povečala na več kot 1100 vozil. Vozila so bila deležna precej spodbudnega odziva, a kaj, ko General Motors svojim najemnikom ni povedal, da so stroški najema močno subvencionirani, saj je razvoj vozil EV1 stal vsaj pol milijarde dolarjev, tega pa seveda niso mogli pokriti s ceno najema. Najemniki so tako sklepali, da plačujejo tržno najemnino in da stroški električnega avtomobila ne presegajo stroškov običajnih. Zato se ne gre čuditi začudenju najemnikov, ko je GM ob koncu preizkusnega obdobja pobral iz najema vse avtomobile in jih preprosto uničil. Naglica tega dejanja in nerazumevanje ekonomije je iz razvojnega projekta naredila zaroto naftnih mogotcev, ki je vrgla slabo luč na GM in električne avtomobile.

Sir Clive Sinclair je bil, podobno kot John DeLorean na področju avtomobilizma, čudežni deček elektronike. Preden je v začetku osemdesetih z računalniki zasvojil pol Evrope, je svoje ime že populariziral z mikro televizorji in kalkulatorji. Sinclair je, vajen uspehov njegovih preprostih, a priljubljenih naprav, leta 1983 predstavil trikolesnik C5, ki ga je poganjal 250 W električni motor, napajan kar s klasičnim avtomobilskim akumulatorjem. Doseg vozila je bil dobrih 30 km, kar naj bi bilo idealno za večino (pred)mestnega prometa. Kot se za britansko vozilo spodobi, so šasijo zasnovali v Lotusu, ki pa je bil takrat, roko na srce, tik pred stečajem. Izdelek, ki so ga propagirali kot idealen nadomestek tako za kolesarje kot avtomobiliste, ni vzbudil strasti v nikomer. Po Sinclarovi navadi je imel C5 nekaj čudnih lastnosti, med njimi je bilo najbolj zanimivo krmiljenje s krmilom, nameščenim pod sedežem. Pred propadom podjetja so prodali le 5000 kosov C5. A ohranjeni trikolesniki C5 dandanes dosegajo vrtoglave cene.

Sinclairov C5 je dal nov pomen izrazu »sedenje na balanci«.

Sinclairov C5 je dal nov pomen izrazu »sedenje na balanci«.

Na seznam največjih tehnoloških neuspehov nedvomno sodi še eno električno vozilo, ki naj bi spremenilo mestni transport – Segway. Dvokolesnik je bil v nasprotju s klasičnimi dvokolesi z zaporednimi kolesi opremljen z vzporednima kolesoma. Za stabilnost je skrbel računalnik in kup tipal, voznik pa ga je krmilil z nagibanjem telesa. Predstavitev Segwaya leta 2001 je spremljala široka in predvsem močno pretirana medijska kampanja, ki je vozilo oznanjala kot nekaj, kar je boljše od PC, interneta in na rezine narezane štruce belega kruha. Skupaj. V resnici je šlo za zelo drag izdelek, s ceno od 3000 do 6000 evrov, ki ravno zaradi tega ni mogel konkurirati drugačnim načinom mestnega transporta. V petnajstih letih so prodali okoli 100.000 kosov, a so le razvojni stroški dosegali 100 milijonov. Kljub temu zanimanje za podobna prevozna sredstva ni usahnilo in pred leti so se pojavila nekoliko manjša samoravnotežna vozila, ki so jih poimenovali Hoverboards (po lebdeči deski iz filma Nazaj v prihodnost II). Zmeda s patentnimi pravicami (večina izdelovalcev prihaja s Kitajskega) je povzročila pravi mali razmah teh naprav, ki so kakor nalašč za razboleno trtico ali polomljen zob.

Nov koncept prevoza: isto število koles za desetkratno ceno.

Nov koncept prevoza: isto število koles za desetkratno ceno.

V vesolje, tretjo razsežnost in naprej

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je mobilna telefonija hitro širila. A omrežja prve generacije so bila še v povojih, zato so bile številne bele lise, kjer signala ni bilo. Motoroli se je zato porodila zamisel, da zgradi satelitsko omrežje v nizki orbiti Iridium, kjer bi signal potoval brez dolgih zamikov pogovorov prek klasičnih geostacionarnih satelitov in brez posredovanja zemeljskih postaj in bi bil tako dosegljiv v še tako zakotnih kotičkih sveta. Iridium so zagnali konec leta 1998, po izstrelitvi potrebnih satelitov, in do takrat je bilo porabljenih sedem milijard dolarjev. Na žalost pa je napredek mobilnih telekomunikacij močno spremenil razmere na trgu – potreba po dragih satelitskih pogovorih se je zmanjšala. Namesto predvidenega milijona uporabnikov so v prvem letu navdušili le dobrih 50.000 in za delovanje skurili na stotine dolarjev na mesec. Družba je že sredi leta 1999 bankrotirala in šele pogodba (pravzaprav subvencija) z ameriško vlado je omogočila, da omrežje deluje še danes in ima približno 750.000 uporabnikov.

Včasih je podjetje zaznamovano kot neuspeh, čeprav je bilo le umaknjeno z naslovnic. Nekaj takega se je zgodilo s Second Life. To eno najstarejših družabnih omrežij šteje najstniških trinajst let in združuje družabnost z navidezno resničnostjo. V očeh medijev je bil Second Life še nekaj letih po ustanovitvi videti kot odrešenik interneta, saj so ga tudi zaradi zanimive grafične vsebine na naslovnice dajali malone vsi. Toda po nekaj letih, ko je norija prešla, so mediji popolnoma obrnili ploščo in ga mirno raztrgali. Resda Second Life danes ni več najpomembnejše družabno omrežje, a je ostal pribežališče marginalnih skupin, ki si želijo nekoliko več zaščite. Vse skupaj pa ustvarja dovolj dohodkov, da je prihodnost zagotovljena.

Včasih so bila očala znak inteligence, Google Glass je to spremenil.

Včasih so bila očala znak inteligence, Google Glass je to spremenil.

Zadnji tehnološki preboj na področju zaslonov – ploski zaslon – je bil pravi božji dar za televizijsko industrijo. V nekaj letih so malodane vsa gospodinjstva kupila novo napravo. A navala je bilo pred nekaj leti konec in spomniti se je bilo treba nove prelomne tehnologije. Namesto v prihodnost pa so izdelovalci pogledali v preteklost in našli 3D tehnologijo. Nekoliko starejši, ki so se spomnili prvotnega 3D vala iz 50. let, so se seveda rahlo hihitali, toda izdelovalci so zagotavljali, da je tokrat vse drugače. Morda res, saj je druga 3D norija prešla veliko hitreje kot prva in danes jo izdelovalci omenjajo le še poredko.

Podobno je s 3D tiskom, ki je vmes dozorel. A velika večina ljudi je ugotovila, da ni nikakršne potrebe, da bi izdelke izdelovali doma, temveč jih je lažje naročiti v bližnji železnini, 3D tiskalniki pa so ostali stroga tržna niša. Nekaj podobnega se bo verjetno zgodilo z internetom reči (IoT), ki naj bi bil naslednja velika stvar. Avtomatizacija doma je sicer vabljiva, a zaradi množice sistemov dosegljiva tistim, ki so se s tem pripravljeni tudi spopasti. Drugi pa nismo navdušeni nad preveč zvedavimi opekači in osvežilci zraka.

Pregled propadlih tehnologij lahko sklenemo z Google Glass. Dolgo se je zdelo, da Google ne more narediti napake, saj mu tudi manjši neuspehi niso preprečevali svetovne prevlade. No, vse do očal, ki so sicer najprej požela precejšnje zanimanje, ko pa se je histerija umirila, so začela deževati vprašanja o izvedbi, koristnosti in vdiranju v zasebnost. Pomagal ni niti precej futurističen videz in Google je izdelek potiho umaknil s trga z napovedjo, da bo nekatere tehnologije uporabil v drugih izdelkih. O tem, kako se časi spreminjajo, priča tudi podoben Microsoftov projekt Hololens, ki ga verjetno čaka podobna usoda. Microsoftov je bil vedno inovativen tako, da je predelal tuje zamisli ali izdelke s potencialom in jih naredil prijaznejše do uporabnikov, kar so poskušali s Hololens, a so si verjetno zadali pretežko nalogo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki