Ko je vsega kriv »december«. Pa v resnici ni.

Ko je vsega kriv »december«. Pa v resnici ni.
Objavljeno: 24.12.2018 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: Januar 2019

Veseli december je čas, ko … ko je nemogoče dobiti kogarkoli, da bi postoril karkoli. Ker, saj veste, je pač veseli december, vsi bi imeli vse še pred prazniki. Vsaj tako pravi urbana legenda. V resnici pa je vse le izgovor.

Naj začnem z obrtniki (ker, kot bo jasno malce kasneje, tudi slovensko računalništvo vse bolj postaja »obrtniško«). Imel bi preoblečeno sedežno garnituro, že kak mesec nazaj; pošljem štiri povpraševanja (dva sploh ne odgovorita), izberem enega in dobim odgovor, da bo prišel »ta teden, morda naslednji«. Seveda ni prišel, ker – »Nismo pozabili na vas, le december je, saj razumete.« Razumem, seveda, nenazadnje je mojster enkrat v tem mesecu poklical kar ob 23h, ali lahko pride pomerit vse potrebno. Verjetno se je ravno vračal s »kuhančka«, predvidevam.

Nadaljujem lahko s kitajskimi spletnimi trgovinami in celo Amazonom, ki v tem času mirno povejo, da bo pošiljka malce zamujala, ker, saj veste, je »december«. To bi še verjel, poznam ljudi, ki naročenih izdelkov v tem času lani sploh niso dobili, ker so nekam zašli.

Toda v tej naši majhni Sloveniji, ki se naslanja na sorodne dežele v nekdanji Jugoslaviji, je december kar prevečkrat, tudi ko ni. Prvi primer – iz podjetja, ki ima centralo v Beogradu, obljubijo tri izdelke za test. Naslednji dan se to popravi že na dva izdelka. Na koncu pride do nas le eden. Ker …, saj že veste.

In drugi primer – disk, ki je odpovedal v enem izmed naših strežnikov. Nič hujšega, disk je bil del polja RAID, ki se tako ali tako še dodatno varuje z izdelavo varnostnih kopij. Disk je bil v resnem strežniku največjega svetovnega izdelovalca strežnikov x86, tipa SAS, dobavil nam ga je eden največjih slovenskih sistemskih integratorjev. Na računu piše, da je garancija celo »on-site«, torej bo integrator popravilo/menjavo opravil kar pri nas, lepo. Še zanimivost – odpovedal je en teden pred potekom garancije in ne pregovorni en teden po tem, ko bi se iztekla.

Predstavljal(i) bi si, da so diski v strežnikih del ključne infrastrukture, za katero je servisna veriga učinkovita in takojšnja. Saj vam še avtomobil, ki to ni, popravijo v enem dnevu, še posebej, če je treba menjati le en del, mar ne? In tako tudi je, me prepričujejo v omenjenih dveh podjetjih. Razen kadar ni.

Če bi bil naš strežnik iz zgornjega zapisa »navaden PC«, bi imel nov disk že čez pol ure, ker bi ga lastnoročno kupil v bližnji trgovini z računalniško opremo. Za 50 evrov.

Vodja vzdrževanja pri sistemskem integratorju si je zelo dobro zapomnil moj telefonski klic, ko sem mu prijavil, da »so v igri minute« (malo pretiravanja nikoli ne škodi, mar ne), pa je disk kljub temu priromal do nas šele čez teden dni. Da, čez 7 dni. Ker je šlo nekaj narobe, morda je bil celo »december«. Res je, s ponudnikom nimamo podpisane vzdrževalne pogodbe, a nam ta, tudi po njihovih besedah, ne bi prav nič pomagala – diska pač ni bilo v Sloveniji. Sistemski integrator si pač ne more privoščiti, da bi imel na zalogi vse mogoče diske (pomnilnike, napajalnike, krmilnike, matične plošče) za vse mogoče vrste strežnikov. Pričakoval pa bi, da si to lahko privošči krajevna podružnica največjega svetovnega izdelovalca strežnikov. Napaka, ta ima v Sloveniji le pisarno (skorajda dobesedno). Diski pa prifrčijo iz nekega evropskega skladišča. In to menda celo deluje, ponavadi celo v enem dnevu. Tokrat ni.

Kar mi da misliti – zakaj bi manjše podjetje, kot smo, denimo, tudi mi, za lastne potrebe sploh kdaj (še) kupilo »resen« strežnik? Včasih smo »resne« strežnike kupovali zaradi zmogljivosti in zanesljivosti delovanja. Hitri diski, hitra vodila, polja RAID, hitri procesorji Xeon, več njih. Danes za veliko večino potreb majhnega podjetja v resnici zadošča že »oblak«, če ne, pa že katerikoli običajen PC. Naš domenski strežnik za Windows Server, ki je hkrati tudi glavni strežnik za hišne datoteke, ima, denimo, le 8 GB pomnilnika in dve procesorski jedri. Moj telefon ima 6 GB in 8 jeder. Vem, jedra niso primerljiva, a saj veste, kaj hočem povedati – osebni računalniki so pač danes za majhna podjetja dovolj močni, za karkoli.

In če bi bil naš strežnik iz zgornjega zapisa »navaden PC«, bi imel nov disk že čez pol ure, ker bi ga lastnoročno kupil v bližnji trgovini z računalniško opremo. Za 50 evrov. Če bi odpovedal, denimo, napajalnik, tudi (tudi napajalnik za neki drug »resen« strežnik smo nekoč čakali čisto predolgo). Matična plošča, pomnilnik, procesor prav tako. Ker so to vse standardne komponente, ki pašejo kamorkoli. Prav, z matično ploščo (drugo osnovno vezje) bi bilo še nekaj dela, a bi šlo. Če bi bil to računalnik z Linuxom, bi bilo težav še manj. Dejansko imamo v podjetju en tak linuxni strojček PC, ki je za podjetje ključen, in deluje kot urica. Še malo, pa bomo lahko rekli, da je nekje v rangu nekoč legendarnih VAXov, za katere so upravitelji počasi pozabili, kje sploh so, le vedeli so, da še vedno delujejo.

Kaj pa, če res potrebujemo »resne« strežnike? Rešitvi sta le dve – strežnike povežemo v gruče, da tudi izpad celotnega strežnika ne povzroči nobene škode, ali pa si nabavimo prav vse rezervne dele. Kupimo torej dva strežnika, enega samo za šraufat ;). Ker živimo na periferiji (Evrope), se je pač treba malce prilagoditi. Ali pa preskočiti v (večinoma) ameriške »oblake« …

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki