Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih 'ajtijevcev' in strokovnjakov s področja računalništva.
Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu in kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji? Kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?
Že dolgo nisem razmišljal o teh davnih časih osnovne šole, ko smo se otroci spraševali o tem, »kaj bomo, ko bomo veliki«. To so bili časi, ko je začela razpadati Jugoslavija in čas, ko se je začela jasno risati razmejitvena črta med analognim in digitalnim svetom. Takrat smo si mnogi želeli stvari, ki jih pogosto nisi mogel niti dobiti kaj šele si jih privoščiti. Do marsikaterega zanimivega izdelka se je bilo mogoče prebiti le prek 'švercarjev'.
Predstavlja se
Simon Miklavčič, slovenska policija, kriminalistični inšpektor specialist v oddelku za računalniško preiskovanje
Preiskovanja zločinov si brez digitalnih forenzikov ne moremo več predstavljati; digitalne sledi dandanes razkrivajo precej več kot so pred leti. Simon s sodelavci poskrbi, da je mogoče sestaviti digitalno sliko ravnanja osumljencev.
Z zavistjo sem gledal peščico sošolcev, ki so že imeli svoj ZX Spectrum, Atari ali Commodore 64. Takrat seveda izključno zaradi preskoka v igralni grafiki – preskok z ročnih LCD-konzolic na TV-zaslon in joystick je bil res brutalen. Trajalo je kar nekaj časa, da je tudi nama z bratom uspelo Božička naprositi za svoj Commodore 64, in to je bila moja vstopna točka v svet računalništva. Poleg iger so me zanimali tudi druga programska orodja in osnove programiranja v takrat aktualnem Simon’s Basicu, 64-ko pa je kasneje zamenjala Amiga 500.
Vzporedno sem bil vedno dejaven v športu – od nogometa do bejzbola in skejtanja –, zato mi agilnosti nikoli ni manjkalo. Še danes nisem povsem prepričan, kaj se mi je v začetku 90. let dogajalo v glavi, ko sem se namesto za gimnazijo Vič, ki je slovela po računalniški usmerjenosti, odločil za srednjo policijsko šolo. Morda je bil to vpliv tistih nekaj dni vojne, ko sem se počutil pomembnega glasnika, medtem ko sem prodajal časopis na Slovenski cesti, v bližini pa so tanki poskušali prodreti blokade, ali pa krivic in ustrahovanj, ki so se dogajala v bližini osnovne šole. Skratka, odločil sem se za poklic policista in takrat je bil sprejem v tacensko šolo še zares privilegij. V policijsko šolo je bilo tedaj sprejetih le okoli 10 odstotkov prijavljenih po precej zahtevnih psihofizičnih preizkusih. Računalništvo sem zapeljal na stranski tir, saj so prosti čas zapolnili šolske obveznosti, žuri in dekleta … Saj vemo, kako to gre.
Računalništvo kot predmet v srednji šoli in algoritmi mi niso predstavljali nobenega napora, vendar se je to kot konjiček vrnilo šele po končani srednji šoli. Takrat sem ob pomoči računalniško bolj pismenih prijateljev sestavil svoj prvi PC in se navdušil nad zmožnostjo nadgrajevanja.
Sledila so leta, ko sem navdušeno svetoval, nadgrajeval in popravljal računalnike vsem, ki so me poznali – vse seveda pro bono. Nagrada za to delo je bila zgolj rast mojih tehničnih veščin. Kasneje sem se navdušil tudi nad modificiranjem in overclockanjem procesorjev ter z zanimanjem spremljal razvoj IT-področja. Takrat v slovenski policiji seveda še ni bilo sledov o digitalni forenziki in preiskovanju računalniške kriminalitete.
Šele leta 2010, ko je kriminalistična policija ustanovila prvo enoto za računalniško preiskovanje (prej je to delo v sklopu oddelka za gospodarsko kriminaliteto opravljala peščica na tem področju zares odličnih fantov, ki sem jih imel čast spoznati), se mi je zgodila fuzija poklicnega sveta in konjička. Izkušnje iz policijske kariere so mi dale vpogled v razmišljanje storilcev kaznivih dejanj, računalniško znanje pa razumevanje računalniških sistemov, podatkovnih medijev in podatkov, ki služijo kot dokaz v kazenskem postopku.
Takrat je nastopilo obdobje, ko sem se začel učiti digitalne forenzike. Na srečo sem se imel privilegij učiti od ljudi, ki so to delo zares vrhunsko že opravljali. Na vprašanje »kaj sem si želel postati«, bom zato odgovoril klasično otroško – »astronavt«. Namesto krmarjenja med zvezdami pa sem dobil mesto pred delovno postajo, s katero krmarim med ničlami in enicami ter iščem »zaklad«.
Kakšna je bila pot do vaše prve prave zaposlitve? Kaj je bilo na njej najtežje?
Preskok iz klasične policijske uniforme v oddelek kriminalistične službe je bil ogromen. Nenadoma sem se prenehal ukvarjati z ljudmi in njihovim življenjem za »fasado« ter vse to zamenjal za vpogled v njihovo najbolj intimno zasebnost, ki jo večinoma skrivamo pred javnostjo, celo pred partnerji. Takšen vpogled prinaša veliko odgovornost – ne le za uspešno preiskavo, temveč tudi do varovanja zasebnosti preiskovanih oseb. Po petnajstih letih dela na tem področju me prav nobena človeška neumnost ali zloba ne more več šokirati.
Če poenostavim, moje delo zajema zavarovanje in preiskavo podatkov iz elektronskih naprav. To so lahko računalniki, telefoni, igralne konzole, droni – pravzaprav vse, kar vsebuje pomnilniški medij. Preiskave elektronskih naprav izvajamo za vse kriminalistične oddelke in policijske postaje, kar pomeni, da dokaze v digitalni obliki iščemo za vsakovrstna kazniva dejanja – od napadov na informacijske sisteme do tatvin, spolne zlorabe otrok in umorov. Kljub priučeni psihični stabilnosti je po več letih delovnih izkušenj seveda še vedno najtežje preiskovati kazniva dejanja spolne zlorabe otrok. Tu si, hočeš nočeš, seznanjen z gigabajti zares zavržne vsebine, zato ta poklic morda res ni za vsakogar. Poleg poznavanja zakonodaje, policijske taktike, policijskih postopkov, birokracije in spremljanja zares hitro rastočega in spreminjajočega se kiberprostora in tehnologije sta ključni tudi izjemna psihična stabilnost in sposobnost čustvenega distanciranja.
Kako razložite ljudem, ko vas vprašajo, kaj počnete v službi?
Veste, mi smo zares posebna 'pasma' ljudi. Ko me kdo vpraša o poklicu, najpogosteje rečem, da delam v IT. To večini sogovorcev zadostuje in jih običajno odvrne od nadaljnjih vprašanj, tema pa hitro preide na kaj bolj lahkotnega. Če imam pred sabo človeka, ki mu lahko zaupam več, navadno povem, da se ukvarjam s forenziko. Običajno sledi navdušenje, ki ga spodbujajo kriminalne serije, temu pa manjše razočaranje, ko razložim, da gre za 'forenziko računalnikov'. Razen seveda, če sogovornik ni sam tehnični navdušenec, takrat se lahko odpre prava Pandorina skrinjica informacij in mnenj.
Kakšno znanje je potrebno za delo v digitalni forenziki in kako ste ga pridobivali?
Digitalna forenzika je področje, ki zahteva predvsem razumevanje principov zapisovanja podatkov v datotečne sisteme na podatkovnih medijih ter principov pridobivanja teh podatkov, da so ti lahko predstavljeni kot dokaz v kazenskem postopku in ustrezni obliki. Obenem je treba zagotoviti, da je tak podatek verodostojen in njegova integriteta ohranjena skozi celoten postopek. Kot veste, obstaja precej različnih podatkovnih medijev, datotečnih sistemov, operacijskih sistemov ter elektronskih naprav, ki podatke hranijo, prikazujejo in varujejo na različne načine.
Brez ustreznih programskih orodij, ki jih uporabljamo pri svojem delu, bi bilo praktično nemogoče uspešno zagotavljati izsledke preiskav glede na število kazenskih zadev in količino podatkov, ki jih hranijo moderne elektronske naprave. Najpomembnejša sta torej razumevanje principov ter razumevanje operacijskih in datotečnih sistemov, saj drugače težko razložiš in predstaviš digitalne dokaze, ki jih prikaže tvoj forenzični program. Poleg tehničnih osnov je silno pomembno poznavanje forenzičnih načel – torej pravilnih postopkov zbiranja in hrambe digitalnih dokazov do postopka na sodišču. Hkrati je treba spremljati novosti na področju kibernetske varnosti in razvoj forenzičnih orodij.
Svoje znanje sem gradil skozi izobraževanja pod vodstvom izkušenih strokovnjakov iz policije, z aktivnim samoizobraževanjem ter udeležbo na konferencah ter s pridobitvijo mednarodnih certifikatov BFCE in CFCE. Ti so mi dali poglobljen in praktičen vpogled v forenzične postopke in bistveno vplivali na moj strokovni razvoj.
Kaj pa je namen dela digitalnih forenzikov? V katerih primerih dobite delo?
Zavarovanje in preiskavo elektronskih podatkov vedno opravimo, ko so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in obstaja verjetnost, da elektronske naprave vsebujejo elektronske podatke, na podlagi katerih je mogoče osumljenca identificirati, odkriti oziroma prijeti ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek ali pa jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku. Naš namen je torej, da v predkazenskem postopku zberemo dokaze proti znanemu ali neznanemu osumljencu kaznivega dejanja. V postopku preiskave elektronske naprave lahko potrdimo ali ovržemo sum, da se na elektronski napravi nahajajo podatki, ki bi bili pomembni za preiskavo kaznivega dejanja.
Policistu, ki je v predkazenskem postopku zasegel elektronsko napravo in zaprosil za preiskavo podatkov, lahko potrdimo ali celo razširimo njegovo preiskavo kaznivega dejanja. Kaznivih dejanj je ogromno in z dostopnostjo tehnike se v večini preiskovanih kaznivih dejanj pojavi vsaj telefon osumljenca ali oškodovanca. Večkrat tudi cel kup naprav, v katerih bi lahko utemeljeno pričakovali digitalne dokaze ali sledi. Ste pomislili koliko naprav, ki hranijo podatke, imate doma?
Bi svoje delo opisali kot stresno? Na kakšen način uravnotežite življenje, da ni le delo?
Delo je nedvomno stresno, in čeprav se imam za človeka z visoko stopnjo psihične odpornosti, verjamem pričevanjem kolegov v pokoju, da telo in um račun izstavita pozneje. Stres poskušam zato uravnavati s športom in potovanji. Zaradi nekaterih poškodb je aktivni šport zadnja leta vse prevečkrat sicer zamenjal kulinarični turizem, a še vedno menim, da je zame kajtanje ena najboljših terapij za uničevanje stresa. Prav tako sem po naravi precej kreativen človek in sem vedno znal izbrati projekt, ki me je gnal, dokler ni bil končan. Eden zadnjih je bila izvedba zelo unikatne in kompaktne postelje za kampiranje v kombiju.
Pred leti sem potreboval zelo preprosto stensko držalo za tablico. Našel sem ga na spletu in ob naročilu ugotovil, da ga pravzaprav lahko kupim skorajda pred domačim pragom. Oglas na spletu me je pravzaprav pripeljal ravno do vas. Nam poveste kaj več o tem izdelku in njegovi poti od ideje do izvedbe?
Seveda, še vedno se rad spomnim na ta projekt, ki je nastal iz preproste pisarniške ideje. Nosilec za ipad prve generacije, ki sem ga poimenoval Hedgie (angl. ježek), je nastal iz preproste potrebe po hitri namestitvi tablice na različne stenske površine, brez povzročanja škode v najetih pisarnah. Ker je bil samolepilni sprimni trak – ki mu pri nas pregovorno rečemo tudi »ježek« – precej logična izbira, smo stvar preizkusili in bili navdušeni. Od tistega trenutka so ideje padale ena za drugo, zato ni bilo druge, kot da sva se takrat s sodelavcem Andrejem lotila podjetniškega izziva. Ideji in izdelku sva dala zgodbo, podobo, obliko ter uporabnost, ki je bila v zelo kratkem času sprejeta po vsem svetu.
Zelo kakovosten obojestranski sprimni trak sva v zrcalnih komponentah oblikovala v obliki kroga, iz katerega je bila izsekana oblika ježa. Skozi ježa je bil na ipadu viden logotip podjetja Apple. Slovenske zgodbe o ježkih, ki nosijo jabolka in hruške, pa seveda poznamo vsi. Izdelek je bil izredno uporaben, saj smo ipad v službi uporabljali kot dodatni monitor, bralnik, predvajalnik in seveda kot zamenjavo za tiskane revije na stranišču, kjer je prav tako praktično tablico nekam odložiti za kratek čas, kajne?
Z idejo sva se predstavila na 6. slovenskem forumu inovacij in požela nepričakovano navdušenje, predvsem na račun tega, da sva iz nič naredila izdelek, embalažo in preprost sistem trženja prek tujih prodajnih platform in spletne strani, ki sem jo prav tako izdelal sam. Žal sva kmalu ugotovila, da je romantike konec, ko mali podjetnik trči ob stroške birokracije, druge prepreke in predvsem pomanjkanje časa. Razširiti projekt ob službi in družini je bila nepremostljiva ovira, ki ji je dokončni udarec zadalo klasično kopiranje intelektualne lastnine nekega trgovca iz Anglije. Roko na srce, kasneje so se pojavile poplave različnih nosilcev, tablice vseh vrst in dimenzij pa so po nekajletni poplavi prav tako začele izgubljati priljubljenost. Hedgie je še vedno na voljo, če se seveda najde kdo, ki bi želel nadaljevati zgodbo.
Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?
Veste, na splošno se nikoli nisem videl kot klasični 'ajtijevec' . V vseh teh letih sem imel priložnost spoznati veliko vrhunskih strokovnjakov: razvijalce programske opreme, sistemske administratorje, strokovnjake za podatkovno znanost in inženirje za kibernetsko varnost. Vedno sem jih občudoval, cenil njihovo znanje in jih bil pripravljen pozorno poslušati.
Sam zase lahko rečem, da se ukvarjam s tako širokim spektrom področij IT, da mi je uspelo usvojiti vsaj jezik vseh teh strokovnjakov, kar mi omogoča, da kompleksne tehnične vsebine razumem in jih lahko predstavim in dostavim tistemu, ki mora to razumeti, najpreprostejši način. To je v veliki meri tudi narava našega dela na področju digitalne forenzike – naš cilj je zapletene podatke preoblikovati v razumljive dokaze, ki jih lahko razume preiskovalec kaznivega dejanja, kasneje pa tudi tožilec, sodnik in odvetnik.
Področje IT se razvija izjemno hitro, in kot opažam med mladimi, so mnogi le uporabniki zgolj peščice aplikacij na svojih izredno dragih telefonih. Tistim redkim, ki pa jih tehnologija resnično zanima in že raziskujejo napredne tehnologije, kot so agenti LLM in blockchain tehnologija, ali z zanimanjem berejo specializirane forume, pa želim, da čim prej najdejo tisto področje, ki jih najbolj izpolnjuje, in se mu posvetijo. Prihodnost je digitalna, zato bodo strokovnjaki znotraj svojih segmentov vedno iskani in cenjeni.
Če pa se kdo prepozna v opisu dela, ki ga opravljam, v slovenski policiji redno objavljajo razpise za delovna mesta, tudi na področju digitalne forenzike oziroma računalniškega preiskovanja. Za mlade IT- navdušence, ki razmišljajo o svoji karieri, je delo v policiji, pa tudi v vojski, izjemna priložnost, da svoje znanje uporabijo za dejanski vpliv na varnost države ter družbe. Res je, da to ni služba, kjer te zanima zgolj plačilo za opravljeno delo, temveč poslanstvo za varnejšo prihodnost.
Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!
Vedno lažje bom shajal brez vseh aplikacij, hkrati pa upam, da bo vse več ljudi razumelo, kako pomemben je digitalni odklop. Če že moram našteti pet aplikacij, ki jih redno uporabljam, pa zlahka povem, da novice največkrat spremljam na portalu X, zelo rad izkoriščam tudi t. i. umetnointeligenčno aplikacijo Perplexity. Med bolj priljubljenimi so še Google Maps, Amazon in seveda za nas, 'krokodile', družabno omrežje Facebook. Čeprav imam nameščenih precej več aplikacij, pa nisem njihov intenzivni uporabnik.
