Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih 'ajtijecev' in strokovnjakov s področja računalništva.
Predstavlja se Valentin Korenjak, produktni vodja, SymphonyAI
Valentin Korenjak je na svoji karierni poti prehodil dolgo pot, vso pri istem podjetju, čeprav so se lastniki in vodstvo podjetja v tem času nekajkrat zamenjali. Svoje strokovno tehnično in funkcionalno znanje je vedno nadgrajeval in negoval tesne stike s strankami po celem svetu. Čeprav se službeno giblje v Microsoftovem okolju, je na svoj telefon namestil – Linux.
Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?
Če odmislimo poklic buldožerista, ki je prevladoval do sedmega leta starosti, sem ves čas vedel, da bom pristal nekje v naravoslovju, blizu matematike, logike in fizike.
Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?
V moji mladosti so se pojavili hišni računalniki (moj je bil Schneider CPC 464, v originalni izvedbi poimenovan Amstrad CPC 464), zmožnost njihovega obvladovanja pa je kaj hitro nakazala tudi mojo profesionalno usmeritev. Čeprav sem pred vpisom na univerzo dokaj resno nihal med matematiko in računalništvom, je na koncu prevladal praktični vidik zadnjega.
Seveda se mi še v zaključnem letniku študija ni sanjalo, da bom na koncu pristal v poslovni informatiki. Z vidika čiste znanosti ta deluje kot nekakšen pastorek pravega računalništva. Tistega, kjer čutiš pretakanje digitalnih impulzov skozi strojno opremo, katere vsak detajl poznaš do obisti.
Kakšna je bila pot do vaše prve prave zaposlitve? Kaj je bilo na njej najtežje?
Pod do prve zaposlitve ni bila posebej dramatična in tudi ne zahtevna. Srečal sem kolega s faksa, katerega brat je bil eden od seniorjev v znanem slovenskem IT-podjetju, obiskal drugega obštudijskega prijatelja v malem podjetju in še pri velikem modrem (IBM) povprašal, ali »kaj rabijo«. Vsi so rekli »da«, izbral pa sem zlato sredino – renomirano podjetje (po mojih študentskih predstavah), ki je bilo v Sloveniji takrat sinonim za delovne postaje Silicon Graphics.
Najtežja je bila odločitev, kaj bo za začetek profesionalne kariere bolje – velika in morda okostenela korporacija, srednje veliko podjetje, ki že ima profesionalizirane podskupine (administracija, podpora, kadrovska), ali (takrat še skoraj) garažno podjetje, kjer si hitro sam za vse.
Kako razložite ljudem, ko vas vprašajo, kaj počnete v službi?
Programiram. (Šalim se.) Vse, le tega ponavadi ne. V zadnjem času najpogosteje rečem, da delam v informatiki. Če pa želim, da zveni bolj plemenito, povem, da sem arhitekt računalniških rešitev.
Skoraj 30 let se ukvarjate z isto programsko družino – GOLD, ki je namenjena predvsem trgovskim verigam. V kolikšni meri se je programska oprema v tem času spremenila? Koliko pa je v tej branži še prostora za inovacije?
Z vidika arhitekture informacijskih sistemov se pravzaprav ni spremenila veliko. Govorim za rešitve, ki smo jih implementirali. V mislih imam centralizirano aplikacijo, ki v realnem času nudi podporo vsem procesom pri upravljanju oskrbnih verig.
Menjali so se seveda uporabniški vmesniki, dodajali so se zmogljivejši moduli, ki so omogočali bolj sofisticirane račune napovedi potreb (angl. demand forecasting). Veliko se je spremenila tudi paradigma vloge uporabnika v informacijskem sistemu. Vedno manj je ročnega zajema podatkov, vedno več nalog je kontrolne oziroma odločevalske narave tudi za navadne uporabnike sistema.
Prostor za inovacije vidim v prihodih novih tehnologij, tako strojnih, kot so avtonomne naprave vseh vrst, kot tudi programskih, kjer danes nihče ne more prezreti razvoja algoritmov in orodij umetne inteligence.
Delate v podjetju, ki ima kratico AI v svojem imenu že precej dlje, kot traja zadnji razcvet umetne inteligence. Kako se v vašem podjetju uporablja umetna inteligenca in ali se tudi vi kaj ukvarjate z njo?
Umetna inteligenca (UI) prinaša nove možnosti. Prvo področje, na katerem v našem podjetju delamo že dlje časa, je področje napovedne umetne inteligence (angl. predictive AI). Ta je implementirana pri napovedovanju potreb. Z njo smo se srečali še pred trenutnim umetnointeligenčnim pompom; sam primarno sicer v vlogi integratorja.
V zadnjem času, kar je povezano predvsem s prodorom generativne umetne inteligence, pa je ta prisotna tako na področju orodij, ki pomagajo pri našem delu (zbirke znanja, pogovorni agenti za kodiranje), kor na področju konsolidacije podatkov celotne oskrbne verige podjetja, kjer z uporabo agentov generativne umetne inteligence uporabniku pomagamo pridobiti boljše uvide v poslovanje in mu svetujemo, kako naj v neki situaciji ukrepa.
V katero smer bo po vašem zavila umetna inteligenca? Kje vse jo bomo uporabljali?
Generativna umetna inteligenca se že kaže kot zelo uporaben pripomoček za izvajanje dolgočasnih opravil, ki običajno zahtevajo veliko časa in potrpežljivosti.
V prihodnosti pa vidim velik potencial pri splošni interakciji s sistemi. Tukaj imam v mislih predvsem govorne pomočnike, ki bodo iz naših zmedenih navodil zmožni razbrati naš namen in pripraviti ter izvesti ustrezne akcije. Nadgradnja tega bo gotovo prinesla velik napredek tudi na področjih, kot je avtonomna vožnja.
Vso svojo kariero ste bili močno povezani s strankami po vsem svetu, kar je prineslo tudi veliko poslovnih poti. Korona je tudi na tem področju precej premešala karte. Kako usklajujete družino, službo, potovanja, strokovno izobraževanje?
Najlažje je takrat, ko nimaš izbire. Storiš, kar lahko in kar moraš. :-)
V vseh letih profesionalnega delovanja sem imel srečo, da sem imel sijajne sodelavce, ki so znali prepoznati odlike posameznika in zagotavljati pogoje, da se te lahko izrazijo. Tako sem bil v letih, ko so bili otroci majhni, obvarovan večjih službenih potovanj. Hkrati pa mi službene poti z osebnega vidika niso predstavljale večjega bremena, če odmislimo seveda odsotnost od doma.
Žal pa ne morem enako reči za izobraževanje. To je sicer zelo izmuzljiv pojem; občutek imam, da se to le v manjši meri lahko zgodi na formaliziran način – se pravi z udeležbo na različnih seminarjih in izobraževanjih. Najboljši način za pridobivanje novih znanj je soočenje z novim izzivom, najsi bo to tehnološki, vsebinski ali organizacijski.
V časih, ko ste začeli svojo strokovno pot, ni bilo Youtuba in ostalih storitev, ki kar kipijo od znanja. Kako ste se učenja tehnologij lotevali takrat? Na kakšen način pa se tega lotevate danes, ko je znanja vsepovsod na pretek, hkrati pa tudi tehnologij?
Preko Youtuba še danes ne … Zame je linearno podajanje »receptov« večinoma prepočasno.
Ker pa sem mlajši od interneta (oz. spleta), in ker je bil ta najprej v veliki meri domena računalniške stroke, je dokaj razumljivo, da je ta kanal ponujal novo znanje že zelo zgodaj. Sem pa tja se je na mizi v tistih časih znašla še kakšna knjiga – navadno bolj kot referenca (npr. opis vseh ukazov SQL v Oraclu). Na koncu pa pri učenju veliko pomaga tudi domišljija, ki omogoča povezovanje pridobljenih fragmentov informacij. Zanjo medij ni pomemben.
Na svojem telefonu uporabljate … Linux. Nam poveste kaj več o tem? Kako ste prišli na to idejo? Koliko časa ste potrebovali, da ste ga lahko normalno uporabljali? Kako ste premagovali težave z izbiro eksotičnega operacijskega sistema, ki ni bil niti Android niti iOS?
Ideja o Linuxu na telefonu je tlela vse od pojava zmogljivejših prenosnih naprav, ki so se začele pojavljati okrog leta 2000. Ker sem Linux kot splošno namenski operacijski sistem poznal še iz časa študija in ker je obljubljal svobodo, ki je drugje ni bilo mogoče dobiti, je bil takoj zanimiv tudi na mobilnem področju. Moj prvi telefon z Linuxom je bil Nokia N900, drugi Nokia N9; oba narejena »v tovarni«, oba z zaledjem in s podporo takrat še velike Nokie. Na Nokijinem pogorišču je potem nastalo malo finsko podjetje, ki je leta 2014 izdelalo na Linuxu temelječ operacijski sistem SailfishOS in z njim opremljen telefon Jolla 1. Uspelo jim je preživeti do danes, čeprav so se morali odpovedati lastni strojni opremi. Zadnja leta zato SailfishOS nameščam sam. Operacijski sistem je sam po sebi sicer soliden izdelek, pozna pa se zaprtost tako strojne opreme (proizvajalci izdajo le zaprte gonilnike za Android) kot tudi duopol Android-iOS, ki odvrača ponudnike storitev in aplikacijske programske opreme od podpore kakršnimkoli alternativam.
Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?
Vsekakor naj se za začetek vprašajo, kaj so njihove močne plati. So morda dobri v matematiki, mogoče dobri animatorji, jim ležijo jeziki, filozofija, so spretni z orodjem, znajo morda kvačkati? Če so jim blizu logika, matematika in abstraktno razmišljanje, potem kariera v IT za njih zagotovo ne bo več predstavljala prevelikega zalogaja. Vedno pa velja rek: Počasi se daleč pride. In seveda: Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Skratka, potrebna sta vztrajnost in zaupanje v uspeh.
Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!
• brskalnik na osnovi Mozzilinega Gecka
• Terminal
• Vi
• Kuri
• VS Code
