Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih 'ajtijecev' in strokovnjakov s področja računalništva.
Petra Bartol, vodja mednarodne poslovne enote UI, Alibaba
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih 'ajtijecev' in strokovnjakov s področja računalništva.
Petra Bartol, vodja mednarodne poslovne enote UI, Alibaba
Petra Bartol je pred leti poslala prijavo za službo v belgijsko podjetje Odoo in bila sprejeta. Kasneje je z njimi prehodila dolgo pot preobrazbe od zagonskega podjetja do velike multinacionalke, kot jo poznamo danes. Z življenjem in delom v velikem Hongkongu so se ji odprle nove možnosti in začela je delati za velikana Alibabo, kjer danes skrbi za tuje trge. Diplomski in podiplomski študij MBA je končala v KU Leuven v Bruslju, Belgija.
Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?
Kolikor se spomnim, sem v otroštvu želela postati prav vse – od pevke, znanstvenice, predsednice Slovenije do vojakinje, odvetnice in novinarke. Le to, kar počnem danes, mi niti enkrat ni padlo na pamet. Lahko bi rekli, da sem bila radoveden otrok in me je po malem zanimalo vse.
Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v tehnološki industriji, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?
Še danes sem prepričana, da sem, kjer sem, po naključju. V svojih zgodnjih 20-ih sem se preizkusila še v nekaj drugih vrstah industrije, pa sem se potem, ko je prišla na vrsto tehnologija, nekako našla. Na srečo se mi je priložnost ponudila precej zgodaj, pri 23 letih, in čutila sem, da jo moram čim bolj izkoristiti. Korak do službe v Odooju je bil precej navaden – prošnja in pet krogov razgovorov. Službo pa sem pravzaprav dobila predvsem zaradi znanja italijanščine. Takrat so namreč ravno vstopali na italijanski trg in po naključju niso imeli v ekipi niti enega Italijana. Da, včasih ti ravno take malenkosti pridejo prav, denimo znanje dodatnega tujega jezika, s katerim med drugimi kandidati izstopaš.
Kakšna je bila pot do vaše prve prave zaposlitve? Kaj je bilo na njej najtežje?
Kot rečeno, me je vedno zanimalo cel kup različnih področjih in po končanem magisteriju nisem točno vedela, kam naprej. Mislim, da ima veliko mladih v zgodnjih 20-ih ali pa še kasneje podobne težave. Sklenila sem, da svoja zgodnja 20-a namenim nadaljnjemu učenju in eksperimentiranju. To je pomenilo, da takrat, na sveže s faksa, nisem iskala službe, ki bi mi ponujala dobro plačo ali lepe ugodnosti, temveč nekaj, kar bi mi lahko nudilo čim več uporabnega znanja. Ker, roko na srce, univerzitetna izobrazba še zdaleč ni dovolj za uspešno krmarjenje med številnimi poslovnimi področji današnjega sveta, kaj šele za znanje o uspešnem napredovanju v podjetju. Soft skills oziroma mehke veščine bodo velikokrat odločile, ali boš napredoval ali ne. Te znajo biti včasih, odvisno od situacije, še pomembnejše kot tehnične veščine.
Priložnosti je ogromno, ni težko dobiti službe ali pripravništva, če si le pripravljen delati. No, pa sem začela najprej v računovodski reviziji, potem v rekrutorstvu in nato sem končno presedlala v tehnologijo. Četudi nisem več pripravnica in imam lepo ustaljeno kariero, še vedno sledim načelu, da karierne poti izbiram glede na to, kakšne izzive in priložnosti za učenje mi bodo prinesle. Če začutim, da sem se znašla v nevarni coni udobja, se premaknem. Če se mi neko delovno mesto ali naloga v službi zdi velik zalogaj in me ob tem malo stiska, je verjetno dobro zame, da se vržem vanjo.
Iskreno, na tej poti mi res ni bilo nič zares težko. Seveda pa so stvari, ki zahtevajo napor. Včasih se moraš odpovedati kakšni soboti ali nedelji, da se ustrezno pripraviš na razgovor in se namesto na izletu s prijatelji doma »piflaš« neki software. Samo zato, da narediš dober vtis na ljudi, ki ti bodo (mogoče) ponudili službo z neko začetniško plačo. Včasih moraš sprejeti podpovprečno plačo, če ti bo ta odprla nova vrata v prihodnosti. Včasih se moraš ob službi dodatno izobraževati, po možnosti še samoplačniško, ali pa ob študiju delati. In včasih ti nekaj ne uspe, ljudje te zavrnejo in stvar se ne izide, kot si si zamislil. Vendar se to dogaja čisto vsem. Vsaj tistim, ki si drznejo delati stvari na višji ravni. Mislim da nobena situacija ni zares težka, ko se zaveš, da si zanjo odgovoren sam in da sta odpovedovanje in napor velik in čisto normalen del vsakega uspeha.
Kako razložite ljudem, ko vas vprašajo, kaj počnete v službi?
Na srečo se trenutno o umetnointeligenčni tehnologiji piše in govori na vseh koncih, tako da navadno povem na kratko, da razvijamo in ponujamo izdelke generativne umetne inteligence za spletne in fizične trgovine. Najzanimivejši primer je ManekenAI, kjer programu umetne inteligence (UI) pokažeš sliko oblačila, denimo majice, on pa ustvari sliko modnega modela, ki to majico nosi. Predstavljajte si, da greste v trgovino z oblačili, in namesto da v kabini pomerjate obleke, naredite selfi v ogledalu in potem s programom virtualno pomerjate obleke, da vidite, kaj vam najbolj pristoji. Enako deluje tudi princip modnega kataloga na spletni strani ali reviji – modeli se zdijo tako resnični, da težko ugotovite, da so ustvarjeni z umetno inteligenco.
Take zanimive primere navadno ljudje razumejo, čeprav imamo v resnici še precej drugih umetnointeligenčnih zadev. Sama sem odgovorna za vzpostavitev mehanizmov za prodor na tuje trge (tuje je v tem primeru vse, kar je zunaj Kitajske) in je vsega po malo – validacija izdelkov, oblikovanje poslovnih modelov in strategije vstopa na trge, iskanje kupcev, predstavljanje naše tehnologije na javnih dogodkih, celo oblikovanje spletne strani in pisanje vsebine. V službi moram tesno sodelovati s prav vsemi ekipami, od produktnih menedžerjev do algoritemskih znanstvenikov, inženirjev in programerjev, kar zna biti kar precejšen izziv. Vendar je pomembno, da izdelke in ponudbo prilagodimo tujim trgom, in zaenkrat se zanašajo name kot edino tujko tam, da to dostavim.
Že nekaj časa živite in delate v Hongkongu, t. i. dišečem pristanišču, mestu, ki je zelo drugačno od slovenskih. Kaj vas je pripeljalo tja in predvsem, kaj vas je tam zdržalo?
Prej sem omenila nevarno cono udobja in eksperimentiranja v svojih 20-ih. Tudi ta zgodba je pravzaprav del tega. Po devetih mesecih dela v Belgijskem Odooju sem svojim šefom povedala, da bi rada videla Azijo, in prosila, če me lahko premestijo v našo hongkonško pisarno. Da smo si na jasnem – pred tem še nikoli (niti počitniško) nisem obiskala Azije. Po dveh dneh so mi odobrili prošnjo in sem se po šestih mesecih na vrat na nos preselila v Hongkong. Še danes se včasih šalim, kakšno svobodo imamo mladi ljudje na začetku kariere – nič denarja, nič imetja, nimaš česa izgubiti, zato je to najlažje obdobje v življenju, ko lahko vse pustiš in greš. Pa če mi ne bo všeč? Pa kaj, še vedno se lahko vrnem. Tja me je gnala ista radovednost kot že tolikokrat do tedaj. Pisarna v Hongkongu je takrat štela manj kot 30 ljudi, bila je veliko manj urejena kot tista prej v Bruslju, tako da sem v bistvu šla na slabše. Ampak če ne bi šla takrat, ne bi imela izkušnje, kako graditi ekipe s 30 ljudi na 300 in biti priča hitri rasti Odooja po vsej Aziji. Ker nas je bilo tako zelo malo, sem imela priložnost prevzeti večino službenih potovanj po vsej Aziji, spoznavati ljudi iz tamkajšnjih držav in se izobraževati o kulturnih vidikih dela. Delati s Filipinci in z Mongoli zahteva dva različna pristopa, da o Kitajcih sploh ne govorim. V Hongkongu sem ostala iz več razlogov, najpomembnejši je verjetno moj mož, ki je od tam. Čeprav oba veliko potujeva, za zdaj še ne razmišljava, da bi zapustila Hongkong. To mesto je preprosto najbolj »kulsko« od vseh, ki sem jih do zdaj videla. Ko prvič obiščeš Hongkong, se zdi verjetno čuden – stolpnice, množica ljudi, sušenje rib sredi uličnega vrveža, cene najemnin so astronomske (Hongkong ima najvišje cene nepremičnin na svetu). Vendar ko enkrat tam živiš, spoznaš še dobre plati – popolna kombinacija velemesta in tropskih plaž ter otokov, čudovita narava s stotinami poti za pohodnike, kozmopolitanska mešanica ljudi, toplo vreme vse leto, ogromno aktivnosti za druženje in konec koncev tudi precej visoke plače ter minimalni davki. Vsakič ko se s potovanj vrnem v Hongkong, me čudi, da to mesto pri meni še vedno zmaga, pa ni važno, ali se vračam iz Ljubljane, Berlina, Madrida ali Dubaja.
Trenutno delate v globalno zelo znanem podjetju Alibaba. Kako bi opisali delo v tako velikem ustroju, ki je za slovenske razmere povsem nepredstavljiv?
O tem bi lahko govorila še in še, kajti izkušnja v Alibabi in življenje na Kitajskem sta se zame brez dvoma izkazala kot največji izziv do zdaj. Prvih šest mesecev sem živela na Kitajskem, v Hangdžovu, in delala v glavnem kampusu Alibabe, potem pa sem se vrnila v Hongkong. Življenje na Kitajskem ni lahko, še posebej v Hangdžovu (približno 200 km od Šanghaja), kjer še niso toliko vajeni tujcev. Zaposlena sem v Alibabinem oddelku za umetno inteligenco in sem trenutno še vedno edina tujka. Mislim, da sem tudi edina Slovenka, ki dela v Alibabi, saj do zdaj nisem srečala še prav nikogar drugega. Delati v kitajskem podjetju je prav poseben izziv – ne samo da se nemalokrat soočam s komunikacijskimi težavami zaradi neznanja angleščine nekaterih kolegov, tudi način sodelovanja med nami je drugačen, kot sem ga bila navajena prej. Na primer, Kitajci velikokrat ne marajo neposrednosti in informacije držijo zase tako, zato včasih težko dobim kakšne pomembne podrobnosti oziroma sem se naučila »preverjati« pri drugih sodelavcih. Prav tako potrebujejo zelo konkretna navodila, ko delegiram naloge, kajti neradi priznajo in vprašajo, če česa niso razumeli. Biti moram potrpežljiva. Prav tako vem in opažam, da so tudi oni potrpežljivi z mano. Kitajska živi in deluje v svojem mehurčku in imajo svoje sisteme, svoje logike in svoje ideje o uporabi tehnologije, o etiki dela, estetiki uporabniških vmesnikov. Temu sem se morala prilagoditi, pa vendar se oni včasih prilagajajo tudi meni, za kar sem jih še posebej hvaležna. Kitajci bodo zelo odprti in prijazni do tujcev, če le znajo angleško in če pokažejo zanimanje za njihovo kulturo.
Na splošno v našem oddelku velja nekakšen organizirani kaos, stvari inoviramo izredno hitro in ljudi se zato spodbuja, da delajo pri svojih projektih, za katere so odgovorni sami. Vsak ima ogromno avtonomije, kar je dobro za inovativnost podjetja, obenem pa je težko vzpostaviti red. Ljudje v Alibabi so izjemno izobraženi, precej jih ima končan doktorat, pa tudi na splošno Kitajci zelo zelo cenijo univerzitetno izobrazbo. Zanje je pomembno, s katere univerze imajo diplomo, veliko jih opravlja še dodatne diplome ob delu. Službe pri velikanih, kot so Alibaba, Tencent in Bytedance, dojemajo kot prestižne in te res zelo dobro skrbijo za zaposlene. Alibabini kampusi so kot pomanjšana tehnološka mesta. V kampusu imamo nekaj ogromnih telovadnic, zunanja in notranja igrišča za košarko, stadion za nogomet, zunanje tekaške steze, joga in plesne tečaje, parke z jezeri, frizerske salone, pošte, cvetličarne, pekarne, trgovine s sadjem, trafike in pa seveda ogromno restavracij in kavarn za druženje. Dejansko kampus deluje kot nekakšen univerzitetni, kar je tudi namen. Še ena zanimivost, kolegi se med seboj kličemo tongxue (sošolci), medtem ko so naši šefi laoshi (učitelji). Tempo je hiter in obseg dela precej velik, tako da moram biti dobro organizirana, če želim opraviti svoj del nalog pravočasno.
Kako pa je bilo videti življenje v prvem podjetju Oddo? Tam ste preživeli kaj nekaj let in bili priča veliki rasti in razvoju podjetja. Kako bi opisali delo v podjetju, ki je iz nekoč neznanega manjšega ERP postalo globalno prepoznavno?
Ko sem se leta 2017 pridružila Odooju, nas je bilo vsega skupaj globalno okrog 300 zaposlenih in podjetje je ravno prebrodilo skorajšnji bankrot. Zdaj mislim, da podjetje šteje čez 5.000 zaposlenih, kar je kar precej, vendar še vedno ni tako ogromno kot drugi ERP, kot sta, denimo, SAP in Oracle, kar je po svoje prednost. Izkušnja je bila edinstvena in res sem imela srečo, da sem bila priča obdobju rasti, ko je Odoo iz startupa počasi začel dobivati sloves uspešnega in ustaljenega podjetja. To se je kazalo v hitrih odločitvah nadrejenih, tudi precej hitrih in pomembnih spremembah, kar pa zna biti nerodno, ko moraš o teh komunicirati s strankami, spremembe pa niso vedno le dobre.
Skozi leta, ko je podjetje raslo in povečevalo število zaposlenih, sem imela veliko možnosti za napredovanje. Zanimivost Odooja je, da nikoli ne najema zunanjih izkušenih menedžerjev, in edini način, da boš na vodilnem položaju, je, da začneš na začetku in priplezaš navzgor. Moram reči, da nam je skozi čas kar dobro uspelo vzpostaviti procese, ki so omogočili rast podjetja. Zanimivo je opazovati, kako podjetje preide iz start up mentalitete v scale up, kjer so prioritete druge. Medtem ko so v prvi ključnega pomena hitre spremembe in prilagoditev trgu ter strankam, se v drugi pokaže pomembnost procesov in standardiziranosti za čim večjo učinkovitost.
Svoje bogate izkušnje ste nabirali tako v Evropi kot Aziji. Kako bi primerjali oba svetova, kar se tiče dela?
Seveda se v delu izražajo razlike. V Aziji je hierarhija zelo pomembna, starost ter službeni rank sta izjemno spoštovana, zato ima šef vedno glavno besedo. V Evropi smo bolj odprti drug do drugega ne glede na rang in se spodbujamo, da vsak pove svoje mnenje. V kitajskem podjetju boš velikokrat deležen tišine, če na sestanku zaposlene pred njihovimi šefi vprašaš, kaj si mislijo o tem in onem. Verjetno precej znana razlika je tudi v tem, kako zelo v Evropi cenimo zasebni čas in zaključimo delovnik precej zgodaj, še posebno v Sloveniji! Work-life balance na Kitajskem ne obstaja, ljudje so obsedeni z delom in delovnik se lahko zavleče vse do 22h ali 23h. Vendar pa moram reči, da se ljudje in zaposleni res trudijo biti nekonfliktni, izogibajo se kakršnimkoli slabim odnosom in skrbijo za harmonično sodelovanje, tako da je delo s takimi prijaznimi geniji užitek – vsi dihajo in živijo za skupni cilj, kar tudi mene motivira, da s svojim delom pripomorem h koščku sestavljanke.
Zdi se, da se Slovenija sposobnih ljudi ne trudi zadržati doma. Kaj bi vas prepričalo, da bi se vrnili, ter zakaj?
Mislim, da imamo v Sloveniji še vedno ogromno zelo sposobnih, visoko izobraženih in talentiranih mladih ljudi. Med drugim to vidim v mnogih startupih, ki jih je po Sloveniji čedalje več in pripomorejo k večji prepoznavnosti. Lahko bi izkoristili svojo majhnost, kar je velika prednost vpeljevanja tehnoloških sprememb in modernizacije. Pa je ne. Vsaj ne dovolj. Podjetništvo na žalost v Sloveniji ni najbolj prijazen poklic, žalosti me tudi, da nismo sposobni dvigniti plačnih standardov, ki bi bile primerni res težkim poklicem, investirati v umetnointeligenčno tehnologijo in konkurirati zahodni Evropi.
Zame osebno so bile sanje odpotovati in delati v nekem velemestu tako velike, da sem preprosto od nekdaj vedela, da me čaka nekaj posebnega onkraj naših gora. Poleg tega me je precej motila naša tipična mentaliteta »fovšije« in »zadirčnosti«. Govorim le iz svojih izkušenj (iz časov moje zaposlitve v Sloveniji) in vem, da ni povsod tako, a mislim, da bi lahko bili malce bolj pozorni na naše miselne vzorce. Nadrejeni bi bili lahko prijaznejši do svojih podrejenih in pokazali več spoštovanja; namesto da pljuvamo po tistih, ki so finančno uspešni, bi jim lahko čestitali in jih z radovednostjo vprašali, ali lahko z nami delijo kakšen nasvet; lahko bi manj iskali priložnosti za bolniške in več priložnosti za lastni prispevek podjetju, vodje pa bi morali bolj zaupati svojim delavcem in priznati njihove dosežke.
Sicer že dolgo ne delam več v Sloveniji, pa me še vedno malce »matra«, ko moram iti na kakšen občinski ali državni urad urejat papirje. Odziv, ki sem ga deležna od tamkajšnjih zaposlenih, je včasih tako neprijazen, da ga težko primerjam z izkušnjami na tujih uradih. Ne vem, sem mogoče samo jaz imela slučajno tako smolo? Seveda ni vse samo negativno. Včasih na dogodkih spoznam zelo zanimive in motivirane mlade ljudi iz Slovenije, ki so nedvomno gonilna sila za lepšo prihodnost, in mislim da se počasi z novimi generacijami mentaliteta izboljšuje.
Ker delate v tehnološkem podjetju, morate vseskozi ostajati v koraku s časom. Kako poskrbite za svoje izobraževanje?
Ponavadi me kar moje delo prisili v izobraževanje, kar tako, spotoma. V podjetju imamo precej izobraževanj, vendar pa so večinoma v kitajščini, tako da se moram nekako znajti sama. Če sem iskrena, sem večino časa preveč zaposlena, da bi si vzela čas in šla skozi organizirano izobraževanje. Navadno se moram naučiti stvari ad-hoc oziroma kadar od mene to zahteva konkretna težava. Hvala bogu za Deepseek in Chatgpt!
Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT-ju, kakšen nasvet, kako naj se lotijo svojega preboja v tujino?
Danes je lažje kot kadarkoli dobiti službo v tujini, tako da bi svetovala, da izkoristijo platforme, ki jih neposredno povežejo z delodajalci v tujini. Veliko je spletnih strani, ki objavljajo delovna mesta v tujini, lahko pa preprosto skočite na želeno stran podjetja in se prijavite na razpis. LinkedIn profil mora biti seveda obvezno urejen in posodobljen, prošnje je potem mogoče pošiljati tudi neposredno od tam. LinkedIn je odličen za ustvarjanje socialne mreže na daljavo, ker omogoča, da si del debat, izraziš svoje mnenje in opozoriš nase. Kot zanimivost, jaz se nisem prijavila za delovno mesto v Alibabi, sami so me našli, prek Linkedina. Iskanje talentov na Linkedinu je ustaljena praksa rekrutorjev oziroma head-hunterjev. Seveda je osnova, da je znanje angleščine (oziroma jezika, ki ga zahtevajo za želeno delovno mesto) brezhibno. V današnjem svetu je angleščina velikokrat dovolj, vsak dodaten jezik prinese plus točke. In še najpomembnejše, pa mislim, da nam Slovencem to kar manjka: samozavest! Če nekaj znate, to tudi povejte. Če ste nekaj dosegli, to ponosno omenite v svojem CV-ju in na LinkedInu. Ko gre za job-hunting, skromnost ne pomaga, konkurenca je preprosto prevelika, tako da kar pogumno!
Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!
• Apple Wallet (na Kitajskem pa Alipay)
• Uber (na Kitajskem pa Didi)
• Google Translate
• Google Maps (na Kitajskem pa Amap)
Na testiranju organizacije The Dawn Project so se pokazale alarmantne pomanjkljivosti sistema Tesla Full Self‑Driving (FSD).
Ker za kitajska podjetja veljajo stroge omejitve pri nakupih najzmogljivejših čipov, ki so uporabni za trening umetne inteligence, so se tamkajšnja podjetja znašla na zelo staromodni način. Umetno inteligenco trenirajo v Maleziji, kjer so čipi na voljo, le podatke je treba prinesti do tja. In spet se je izkazalo, da je v starem vicu o samokolnici diskov kot najhitrejšem načinu prenosa podatkov nemalo resnice. Temu pravimo tudi sneakernet.
Za zdaj še brez novega videza.
Danska vlada sledi zgledu Københavna in Aarhusa, saj je napovedala odmik od Microsoftove programske opreme in storitev v oblaku proti odprtokodnim rešitvam. Razlog ni cena, temveč digitalna suverenost.
Switch 2, ki je izšel 5. junija, je doslej najuspešnejša Nintendova konzola v zgodovini, bržčas pa tudi med vsemi. V vsega štirih dneh so prodali 3,5 milijona konzol, s čimer bo zlahka podrla dosedanje rekorde.
Leta 2013 je skrivnostna skupina hekerjev, ki se je poimenovala Shadow Brokers, ukradla nekaj disket Nacionalne varnostne agencije NSA, polnih tajnih podatkov. Te skrivnosti je nato objavljala na internetu in tako javno osramotila agencijo ter okrnila njene zmožnosti zbiranja podatkov, hkrati pa je sodobno kibernetično orožje položila v roke vseh, ki so si ga le zaželeli.
Arhiv
Uvodnik
Strojni svetovni splet
Mnenja
Dočakal sem prihodnost
Nove tehnologije
Koliko hitrosti je dovolj?
Povezani na poti
Pregon!
Fokus
Elektronski papir v barvah
Neznosna lahkost branja
RLCD - Renesansa LCD
Uvodnik: Strojni svetovni splet
Dosje
Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?*
Med trirazsežnim navdušenjem in strahom
Monitor Pro
Oblak je temelj digitalne preobrazbe
Prihodnost sodelovanja in digitalnih komunikacij
Uvodnik - Je oblak vsemogočen?
Na zvezi
Kariera v IT
Zgodovina
Kralj omrežij
Mikroračunalniški roboti
Odprta scena
Teleskop kot tveganje za državno varnost
Zakaj nas mora skrbeti za prihodnost čipov
Prenosni računalniki
Zmogljivost stane!
Telefoni
Prenovljeni srednji razred
Preizkusi
Kupil sem ZX Spectruma
Previdni korak naprej
Projektor v žepu
Nasveti
Oblačni triki
Mobilno
Applove nagrade
Če hodiš, lahko plešeš
Naš izbor na Androidu
Naš izbor na iPhonu
Kupite dostop do aktualne številke:
5,99 EUR mesečni zakup
