Objavljeno: 22.2.2022 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Marec 2022

Kakšen računalnik kupiti leta 2022?

Nakup namiznega računalnika je za nekatere užitek, a marsikomu se ob številu različnih komponent pred očmi zmegli. Ob pogledu na cene pa se ustrašimo še za denarnico. Po nekaj letih smo se zato ponovno lotili bolj splošnega članka z nasveti o komponentah z nekaj cenovnimi okviri in tipi uporabnikov.

Namizni računalniki imajo sicer občutno manjši tržni delež kot prenosniki – svetovno razmerje je nekje tri proti ena, torej se na vsak prodani namizni računalnik proda tri prenosne. Ta trend naj bi se, vsaj tako trdijo analitiki, še nadaljeval. Tudi sami menimo, da bodo prenosniki v naslednjih letih še močneje prehitevali namizne računalnike.

Prenosniki so danes torej »privzeta« izbira, ki dovolj dobro zadovoljijo večino potreb. A jim manjka največja vrlina namiznih alternativ – divja prilagodljivost, zaradi katere lahko namizni računalniki zadovoljijo še tako nenavadne in samosvoje potrebe. Potrebujemo ogromno delovno površino dveh, treh ali celo več monitorjih visokih ločljivosti? Fotografiramo, montiramo video ali pa še nismo prešli v objem oblačnih storitev oblačnega videa in si raje gradimo lastno (digitalno) zbirko filmov in serij? Smo zahtevni igralec računalniških iger? Ali pa se, kot marsikdo izmed nas, pri vseh teh vprašanjih vsaj malo najdemo.

Kakorkoli, razlogov za nakup namiznega računalnika pred prenosnim je lahko veliko, prav tako velik pa je razpon različnih kombinacij komponent. Tudi sam računalnik je lahko vse od malega »nettopa«, računalnika, ki ga lahko privijačimo kar na zadnjo stran monitorja, pa do enormne »kište«, ki hrumi nekje globoko pod pisalno mizo.

Naj poudarimo, da gre tu le za okvirne nasvete. Vsak uporabnik ima različne želje in potrebe, jasno pa tudi svoj pogled na to, koliko denarja je za računalnik pripravljen odšteti. Nekateri bodo brez pomisleka nakupili večjo količino hitrih pogonov SSD, drugim bo samoumevno, da bo dve tretjini vrednosti celega računalnika predstavljala grafična kartica.

V tem trenutku je nakupovanje računalnikov in njihovih komponent sicer še nekoliko bolj oteženo kot pred leti. Koronavirus je namreč dodobra premešal svetovne logistične in proizvodne verige, tako je stanje na trgu računalniških komponent bolj negotovo in dinamično, kot bi si morda želeli. Zaloga v trgovinah niha, čakalne dobe so daljše, cene pa pri praktično vseh komponentah višje, kot smo jih bili vajeni. To se v času pisanja najbolj pozna pri grafičnih karticah, se pa tudi pri drugih komponentah hitro zgodi, da določenega dela v nekem trenutku enostavno ni mogoče dobiti.

Predstavljene sestave so namenjene tako tistim, ki so pripravljeni računalnik sestaviti sami, kot nekomu, ki bi to nalogo prepustil kakšnemu računalniškemu servisu ali trgovini. V tem primeru lahko računamo nekje okoli 30–40 evrov za sestavljanje, približno toliko pa še za namestitev operacijskega sistema Windows.

Lahko pa so to tudi povsem solidne iztočnice za nakup vnaprej sestavljenega računalnika. Tam se sicer ne bomo ukvarjali z ohišjem ali napajalnikom in bodo ti nasveti še bolj okvirne narave. Moramo pa opozoriti, da se pri vnaprej sestavljenih računalnikih pogosto najdejo modeli z ne najbolj uravnoteženo sestavo. Pri pregledu ponudbe smo zasledili, da je še najpogostejša izbira premočnega (predragega) procesorja glede na preostale komponente (pomnilnik, pogon SSD, grafična kartica).

Opažamo tudi trend, da se vgrajuje razmeroma majhne pogone SSD, denimo velikosti med 250 in 500 GB. V najcenejših računalnikih to še razumemo, saj so po absolutni ceni seveda bolj ugodni, pri nekoliko dražjih računalnikih pa priporočamo raje pogon velikosti 1 TB, saj je cena za prostor (torej če preračunamo, koliko centov zapravimo za vsak GB prostora) ugodnejša.

V vnaprej sestavljene računalnike se vse prepogosto še vedno dodaja tudi navadne vrtljive pogone HDD. Za nekoga, ki res potrebuje veliko cenovno ugodnega prostora, je tak pogon lahko dobra izbira, a sestavljavci tu prevečkrat vključujejo smešno majhne pogone – 1 ali 2 TB. Gledano na ceno se tega res ne izplača več kupovati, saj so cene pogonov 4 TB in več že dovolj ugodne, za 30–50 odstotkov višjo ceno dobimo dva- ali večkrat toliko prostora.

Vstopni domači in pisarniški računalnik

Vstopni namizni računalniki so v zadnjem desetletju daleč najbolj napredovali. Največja zasluga za to gre cenovno ugodnim pogonom SSD, ki so odpravili nekdaj res ozko hitrostno grlo. Za družinsko rabo ima tak računalnik tudi dodatno prednost pred prenosnikom, saj je ta lahko pod dodatno bremenitvijo mlajših, pogosto manj pazljivih uporabnikov, namizni računalnik pa bodo ti nekoliko težje zalučali po tleh.

Matične plošče z vezjem H510 so namenjene manj zahtevnim uporabnikom, podpirajo pa Intelove procesorje 10. in 11. generacije.

Če začnemo pri procesorju, predlagamo Intelov Core i3-10100. Tu moramo poudariti, da gre za procesor starejše generacije, kar pa pomeni, da so nižje cene tako procesorja kot matične plošče zanj. Obstajajo seveda še cenejši procesorji, denimo Intelova serija Pentium, a bo omenjeni i3 po našem mnenju s svojimi štirimi jedri in večnitnim delovanjem odlična izbira tudi za prihodnost in morebitne kasnejše nadgradnje (več pomnilnika, mogoče kakšna grafična kartica). Pomembno je, da ne izberemo modela z oznako »F«, saj ta nima integriranega grafičnega jedra in bomo tako potrebovali diskretno grafično kartico. Procesor je, vsaj v času pisanja, v naših spletnih trgovinah na voljo za nekaj čez sto evrov.

Procesor vgradimo na matično ploščo z vezjem H510 – pri Intelu so to vezja za vstopne plošče, vezja serije »B« ponujajo nekoliko več, najzahtevnejši pa posežejo po ploščah z vezji »X«. Omenjena plošča bo stala nekje med 60 in 70 evri. K temu velja dodati 8 GB pomnilnika, priporočamo v enem kosu, torej v eni palčici. Plošče z omenjenim vezjem imajo običajno dve reži za pomnilnik, in če kupimo eno, bo tako ena reža ostala prosta za morebitno kasnejšo nadgradnjo.

Najmanjši pogon, ki ga priporočamo za operacijski sistem, je 240 GB. Večina uporabnikov lahko brez bojazni poseže po cenejšem pogonu z vodilom SATA, zahtevnim pa priporočamo zmogljivejše pogone z vodilom NVMe.

Za hrambo podatkov bi nezahtevnim uporabnikom priporočili klasični 2,5-palčni pogon SSD z vmesnikom SATA in velikosti vsaj 240 GB. Ti veljajo okoli 40 evrov in so dovolj veliki za operacijski sistem, nekaj programov in ne preveliko količino raznovrstnih datotek. Manjših pogonov (denimo 128 GB) danes res ne priporočamo več, prej bi sami raje prešli na pogon velikosti 500 GB. Ta bo sicer približno polovico dražji, seveda za dvakrat toliko prostora. Zbiratelji video vsebin lahko dodajo še kak klasičen vrtljivi pogon – najboljše razmerje med prostorom in ceno v tem trenutku ponujajo pogoni velikosti 6 TB. Podatek o cenovni »učinkovitosti« nekaterih tipov pogonov smo zbrali v grafikonu.

Ohišju in napajalniku ni treba posvečati posebne pozornosti – še najboljša bo izbira cenejšega ohišja, ki že vključuje tudi napajalnik. V naših spletnih trgovinah bo vstopno ohišje z vključenim napajalnikom okoli 400 W veljalo nekje okoli 50 evrov (zadostil bi sicer že napajalnik 200 W, a ni nič narobe, če vzamemo malenkost večjega, sploh če bomo kasneje računalnik še nadgradili).

Taka sestava bo odlična tudi za klasično pisarniško rabo – torej za podjetja, kjer se računalnik uporablja za spletna opravila ter delo v pisarniških paketih. Seveda moramo računati tudi na nakup operacijskega sistema – Windows 10 Home velja dobrih sto evrov, profesionalne različice pa seveda več (a to že presega okvir tega članka). Cena takega računalnika je torej okoli 400 evrov – četrtina gre za operacijski sistem. Pri Windows 10 imamo sicer možnost preseliti licenco – torej z obstoječo licenco aktivirati Windows na novem računalniku, a je to spet že druga tema.

Vstopni domači računalnik

Predlagana sestava:

• plošča s sistemskim naborom H510

• procesor Intel Core i3-10100

• pomnilnik 8 GB DDR4 2.666 MHz

• pogon SSD SATA 250 GB

• napajalnik 200 W

• Cena: 300–400 EUR

Napredni domači računalnik

Napredni domači računalnik potrebuje že nekaj več fleksibilnosti, z njim se bomo lotili uporabe več programov hkrati, poganjati mora tudi zahtevnejše programe, izključene pa niso niti igre, vsaj pri nekoliko bolj zadržanih nastavitvah. Začnemo spet s procesorjem, tokrat bomo prešli na Intelovo družino i5, konkretno na model i5-12400. Gre za šestjedrni procesor zadnje generacije, spet z večnitnim delovanjem (torej v praksi 12 niti). Kot alternativo lahko omenimo AMD Ryzen 5600G, a je Intelov model ta trenutek bolj priporočljiv – je malenkost cenejši ob nekaj odstotkov večjih zmogljivosti. Spet poudarjamo, da se moramo izogibati Intelovim procesorjem z oznako »F« (torej i5-12400F), saj ti nimajo vgrajene grafične rešitve. Enako velja za procesorje AMD brez oznake »G«.

Z 12. generacijo procesorjev Core se je Intel odlično zoperstavil AMD. Zlasti dobro se obnesejo procesorji srednjega razreda i5. Manj zahtevnim svetujemo i5-12400, tistim, ki so pripravljeni procesor tudi nekoliko naviti, pa i5-12600K.

Ob njem priporočamo matično ploščo z naborom B660, konkretni izdelovalec oziroma model ni toliko pomemben, bistveno je, da tu že dobimo 4 reže za pomnilnik, kar izboljša možnosti za kasnejše razširitve. Ko smo že pri pomnilniku – priporočamo 2 paličici po 8 GB, torej 16 GB v t. i. dual channel načinu. Ti novi Intelovi procesorji že podpirajo pomnilnik DDR5, a je ta še težko dobavljiv, hkrati so cene teh pomnilnikov in matičnih plošč z vgrajeno podporo še bistveno previsoke, zato priporočamo, da se ostane pri pomnilniku DDR4 – podprte so hitrosti do 3.200 MHz.

Pri pogonu seveda ostajamo pri SSD, ob zajetnejšem proračunu lahko povečamo tudi velikost pogona. Potrebe se tu seveda razlikujejo, manj zahtevni bodo brez težav shajali s 500 GB, boljše razmerje med velikostjo in ceno pa ponujajo pogoni 1 TB. Tudi tu se lahko ostane pri pogonih s klasičnim vmesnikom SATA, saj so hitrostne razlike v primerjavi s pogoni z vmesnikom NVMe res majhne, pogoni SATA pa so enostavno cenejši. Hitrosti prenosov so na papirju sicer velike, v praksi (pri nalaganju operacijskega sistema in programov) pa se pogovarjamo o največ nekaj odstotkih. Cene teh pogonov se od 1 pa do 4 TB premikajo bolj ali manj linearno – torej bo cena pogona 4 TB dvakratnik cene pogona 2 TB, ta pa spet dvakratnik pogona 1 TB.

Pri ohišju in napajalniku lahko sicer ostanemo pri priporočilih cenejšega domačega računalnika – torej si omislimo ohišje, ki že ima dodan tudi napajalnik. Opisana sestava po moči napajalnika ni pretirano zahtevna, torej bo tistih 400 W tudi tu povsem zadostovalo. Če že razmišljamo o boljšem ohišju (in napajalniku), se morda velja ozreti po modelih, ki ponujajo več tišine.

Takih ohišji je na voljo ogromno, med proizvajalci velja omeniti Be Quiet!, Cooler Master, Fractal Design, Lian Li, NZXT … Tudi pri napajalnikih imamo kar nekaj tišjih možnosti, se pa v tem primeru izplača zamenjati še hladilnik procesorja. Priloženi hladilniki svoje delo sicer povsem zgledno opravijo, a niso ravno tihi. Tako bomo že, denimo, s Cooler Master Hyper 212 Evo (tega bomo kasneje še omenili) za dobrih 30 evrov dosegli bistveno tišje delovanje.

Opisana sestava nas bo po denarnici udarila za približno 650 evrov – pri tem smo upoštevali tudi licenco za Windows 10 Home. Ko smo nazadnje pisali priporočila o namiznih sestavah, smo pri tem razredu omenili tudi možnost nadgradnje z grafično kartico. Takrat (leta 2019) smo omenili, da je vstopna grafična kartica cenovno primerljiva s procesorjem, danes pa je to daleč od dejanskega stanja. Tudi najcenejše grafične kartice, ki bi jih še priporočili, denimo Nvidia GTX 1660 izpred treh let, veljajo dvakrat toliko kot soliden procesor. Za silo lahko tako ostanemo pri vgrajeni grafični rešitvi – za starejše in druge nezahtevne igre bo povsem dovolj, tudi Fortnite bo deloval brez težav.

Pomnilniški moduli se pogosto prodajajo v parih, saj tako izkoristimo dodatno hitrost dveh kanalov. Moramo pa paziti, da ju vgradimo v pravilni dve reži na matični plošči, kar preverimo v navodilih plošče.

Tisti, ki bi radi uživali tudi v zahtevnejših igrah, pa imajo nekaj različnih izbir, odvisno od cenovnih zmožnosti. Ena je, da vsaj začasno ostanejo pri vgrajeni rešitvi in počakajo še nekaj mesecev, saj sumimo, da bi se lahko cene v tem času nekoliko spustile. Za prebroditev je solidna izbira tudi kakšna rabljena kartica starejšega letnika – denimo GTX 1060, 1070 ali 1080. Za kaj več pa priporočamo raje pogled na naslednjo sestavo.

Napredni domači računalnik

Predlagana sestava:

• plošča s sistemskim naborom B660M

• procesor Intel Core i5-12400

• pomnilnik 16 GB DDR4 3.200 MHz

• pogon SSD SATA 500 GB

• napajalnik 400 W

• Cena: 500–650 EUR

Vstopni igričarski računalnik

Manj zahtevni igričarji lahko za osnovo začnejo že pri prejšnji sestavi, ki ji dodajo samostojno grafično kartico. Če sestavljamo računalnik, ki ga bomo uporabljali tudi za igre, lahko namesto prej omenjenega procesorja i5-12400 vzamemo različico brez grafičnega dela – torej procesor i5-12400F. Ta bo nekaj desetakov cenejši, seveda pa pri tem potrebujemo samostojno grafično kartico. Korak navzgor je lahko sorodni i5-12600K, oznaka »K« pomeni, da ponuja tudi možnost navijanja, bo pa to zahtevalo dražjo matično ploščo z vezjem razreda »X«.

Če ostanemo pri 15-12400F, bo tudi matična plošča lahko enaka kot pri dražjem družinskem računalniku, torej plošča z naborom B660. Enako velja tudi za pomnilnik – torej 16 GB v dveh paličicah po 8 GB. Spet bomo imeli tako možnost kasnejše razširitve na, recimo, 32 GB. Pri pogonu ostanemo pri zgoraj omenjenih 500 GB v obliki hitrega pogona SSD, tudi tu ni potrebe po pogonu NVMe, saj bo SATA povsem zadostoval.

Cooler Master Hyper 212 Evo je eden najboljših cenejših hladilnikov za procesorje, podpira praktično vse procesorje zadnjega desetletja, velja pa okoli 35 evrov.

Moramo opozoriti, da so lahko današnje igre prostorsko zelo zahtevne. 100 GB za eno igro ni nič nenavadnega, sploh če temu prištejemo še kakšne dodatke (DLC – Downloadable Content). Tako ne bo odveč še večji pogon, je pa res, da lahko tega mirno dodamo kasneje. Navadnih, vrtljivih pogonov (HDD) za igre ne priporočamo, saj se njihova počasnost pri nalaganju samostojnih stopenj (regij) zelo pozna. V praksi bosta zagon igre in nalaganje njenih stopenj s pogona HDD vsaj še enkrat počasnejša kot s pogona SSD. Razlik pri sami grafiki in igranju pa večinoma ni.

Najpomembnejši člen igričarskega računalnika je seveda grafična kartica. Žal smo še vedno v obdobju, ko so kartice bistveno predrage in težko dosegljive. Vzrokov za to je več, v praksi pa so cene kartice še vedno nekje enkrat dražje, kot bi morale biti oziroma kot so priporočene maloprodajne cene proizvajalcev. Z vrha, ki smo ga doživeli pred približno letom, so se sicer že občutno spustile, a vseeno so kartice enostavno drage. Imamo občutek, da se bodo cene med letom še spustile, a kaj točno bo prinesla prihodnost, žal ne moremo vedeti.

V grafikonu smo zbrali primerjavo kartic različnih zmogljivostnih razredov in njihovih cen. Karticam smo dodelili okvirne ocene glede na grafične preizkuse in poiskali cene v naših spletnih trgovinah. Pri tem je zanimivo, da rastejo cene povsem skladno z zmogljivostjo, skoraj brez odstopanj. Ni pa presenetljivo, saj so cene odsev stanja na trgu. Sumimo, da je to vsaj do neke mere tudi posledica zanimanja rudarjev kriptovalut, kjer se na te kartice gleda skozi lečo potencialnega zaslužka.

Pri tem se najdejo tudi nekatere manjše, a vseeno zanimive izjeme. V splošnem so grafične kartice podjetja AMD relativno gledano malenkost cenejše kot Nvidie. Zadnja ima pri goli tehnologiji sicer nekaj prednosti – denimo pri funkciji »Ray tracing« in s tehnologijo »DLSS«, kjer se z umetno inteligenco nekoliko razbremeni grafično kartico, s tem pa dobi tudi več slik na sekundo. A pod črto niso kartice AMD bistveno slabše, v veliki večini iger se obnesejo povsem enakovredno. Res pa so nekoliko slabše za rudarjenje kriptovalut in tudi v osnovi so njihove cene nekoliko nižje od Nvidijinih.

Bolj podrobno smo o aktualni generaciji grafičnih kartic pisali lani poleti, v grafikonu pa smo tokrat primerjali okvirno zmogljivost kartic (pač oceno glede na različne hitrostne preizkuse) z njihovo ceno, tako priporočeno maloprodajno kot dejansko ceno v času pisanja v naših spletnih trgovinah. Pri razmerju med zmogljivostjo in ceno tako nekoliko izstopajo nekatere kartice podjetja AMD – Radeoni RX 6600, 6600 XT, RX 6800 in RX 6900 XT. Te ponujajo v primerjavi z neposredno cenovno konkurenco tistih nekaj odstotkov več zmogljivosti.

Tako bi za vstopni igričarski računalnik najlažje priporočili kartico z grafičnim procesorjem AMD Radeon RX 6600. V času pisanja ima ta v naših trgovinah ceno nekaj čez 500 evrov. Še vedno veliko, a bistveno manj kot Nvidijina RTX 3060. Ta je sicer za kak odstotek ali dva zmogljivejša, a tudi 300 evrov dražja. Če želimo malo več, bo bolj smiseln korak k zmogljivejšem Radeonu RX 6600 XT – ta bo za 700 evrov prinesel več slik na sekundo kot omenjena RTX 3060, in to kljub sto evrov nižji ceni. Točni proizvajalec kartice je po našem mnenju manj pomemben, bolj je vprašanje, kaj lahko v naših trgovinah sploh dobimo. S temi karticami bomo brez težav uživali pri igranju v ločljivosti FullHD (torej 1.920 × 1.080) tudi pri višjih stopnjah podrobnosti, za silo pa tudi pri višjih ločljivostih, denimo vse popularnejši 2.560 × 1.440.

Tu se poraja vprašanje, katero kartico izbrati, torej katerega proizvajalca. Teh ni malo, med bolj znanimi so Asus, EVGA, Gigabyte, MSI, Zotac in še kak bi se našel. Ti proizvajalci uporabijo grafične procesorje Nvidie in AMD, dodajo jim nekaj lastnega oblikovanja, lastno hladilno rešitev, poigrajo se tudi s programskimi možnostmi in kakšnim manjšim navitjem. V praksi so razlike med posameznimi karticami majhne, v razredu kakšnega odstotka ali dveh. Konkretnih priporočil tu nimamo, saj teh kartic med seboj ne preizkušamo, hkrati je nemogoče vedeti, kaj je v danem trenutku sploh na razpolago.

Zaradi grafične kartice bodo nekoliko večje tudi potrebe pri napajalniku – svetujemo nakup napajalnika okoli 500 W. Omenjeni Radeon RX 6600 ima nazivno porabo do 132 W, kar je sicer najmanj med novo generacijo kartic. Zmogljivejši RX 6600 XT ima porabo do 150 W, Nvidia RTX 3060 pa 170 W.

Pet let stara Nvidijina GTX 1060 ostaja ena popularnejših kartic in je dobra izbira za nakup rabljene kartice za vgradnjo v manj zmogljivi računalnik (ali pa za čakanje na kaj zmogljivejšega).

Narava takega računalnika kliče tudi po nekoliko bolj premijskem ohišju, dodali pa bi tudi zmogljivejši hladilnik za procesor, glede na izbrano ohišje morda tudi dodatni ventilator zanj. Izbira ohišja je sicer osebna preferenca – nekateri prisegajo na ohišje s stekleno stranico, da se v njem vidi osvetlitev komponent, drugi na nekaj čim tišjega ipd. Cene malo boljših ohišij se začnejo okoli 50 evrov in gredo nekje do 200. Pri ohišju je vključen tudi kak ventilator ali dva, priporočamo ventilatorje premera 12 ali 14 centimetrov. Ti so predvsem tišji od manjših.

Upoštevati moramo največjo dolžino grafične kartice, ki jo lahko v ohišje vgradimo, ob tem, da je smiselno imeti vsaj nekaj rezerve, sploh če jo mislimo sčasoma zamenjati za zmogljivejšo. Običajne dolžine kartic so nekje od 20 centimetrov dalje – točne podatke za izbrano lahko poiščemo na spletu. Podobno moramo upoštevati tudi višino hladilnika nad procesorjem – seveda če bomo originalni, priloženi hladilnik zamenjali za zmogljivejšega, kar pri takem računalniku priporočamo. Med vstopnimi hladilniki priporočamo Cooler Masterjev Hyper 212 Evo ali Arctic Freezer 34, oba veljata okoli 35 evrov, prvi potrebuje vsaj 16 centimetrov prostora, drugi še centimeter več. Spet je smiselno prihraniti kak centimeter rezervnega prostora. Med cenejšimi ohišji omenimo Phanteksov Eclipse P360A, Silverstone Fara R1, Fractal Design Focus in manjši Thermaltake Core V1.

AMDjev Radeon RX 6600 je zaradi relativne cene glede na zmogljivosti v tem trenutku eden boljših nakupov v nižjem razredu – čeprav velja dobrih 500 evrov.

Pod črto bo zgoraj našteta sestava nekje med 1.200 in 1.300 evri. To res ni malo, sploh če se pogovarjamo o »cenejšem« igričarskem računalniku. Približno polovica tega gre na računa grafične kartice – pred sedanjo krizo s cenami bi lahko tako sestavo spravili pod evrski tisočak. V sili lahko privarčujemo pri ohišju, lahko ostanemo pri priloženem hladilniku procesorja, tudi pri operacijskem sistemu se lahko znajdemo brez nakupa Windows 10 (spet Home). Večji varčevalni ukrep bi bil uporaba cenejšega procesorja – recimo Intelov Core i3-12100F, ki prinese štiri jedra za 120 evrov, še največji pa nakup rabljene grafične kartice. Rabljene GTX 1060 veljajo okoli 200 evrov, s tem bi torej privarčevali okoli 300 evrov.

Vstopni igričarski računalnik

Predlagana sestava:

• plošča s sistemskim naborom B660M

• procesor Intel Core i5-12400F

• grafična kartica AMD Radeon RX660

• pomnilnik 16 GB DDR4 3.200 MHz

• pogon SSD SATA 500 GB

• napajalnik 500 W

• Cena: 1.100 – 1.300 EUR

Dražji igričarski računalnik

Ko se enkrat sprosti proračun, je bistveno več fleksibilnosti kljub napihnjenim cenam. Tu bi prešli v procesorski tabor AMD k modelu Ryzen 9 5900X. Cena 560 evrov je res visoka, dobimo pa zato 12 jeder in 24 niti resnih zmogljivosti, tudi za kakšno urejanje videa in podobna opravila. Cenejša alternativa bi bila Ryzen 7 5800X (ta je dobrih sto evrov cenejši), še cenejša pa prej omenjeni Intelov i5-12600K (ta je še sto evrov manj, skupaj torej 300 evrov).

Pri omenjenem procesorju Ryzen 9 bomo posegli po matični plošči najvišjega razreda, pri AMD so to plošče z naborom X570, cene so okoli 200 evrov. AMD ima podobno razslojevanje plošč kot Intel – plošče »X« so najzmogljivejše, sledijo »B«, najbolj vstopne pa so tiste z naborom »A«. Pri tem procesorju ne dobimo priloženega hladilnika, več o tem čez nekaj vrstic.

Za okoli 50 evrov dobimo že kar nekaj lepih ohišij, ki hitro izboljšajo vtis namiznega računalnika. Recimo Silverstone serija R1, ki je na voljo tudi v beli barvi in s stekleno stranico.

K takemu procesorju se poda zajetna količina pomnilnika – 32 GB bo solidna izbira in za igre vrh glave dovolj. Če pa se z računalnikom lotevamo tudi česa drugega, denimo rendiriranja 3D-grafike, pa lahko mirno posežemo po 64 GB. K temu dodamo še hiter SSD z vodilom NVMe – recimo Samsungov 980 Pro, ki se je na našem zadnjem preizkusu res odlično obnesel, velikosti 1 TB in tudi večji, malenkost počasnejši (a še vedno hiter) SSD z vmesnikom SATA. Pri igrah se razlike med enim in drugim skoraj ne poznajo.

O izbiri grafične kartice smo lani ob pisanju o aktualni generaciji kartic zapisali, da je odločitev odvisna predvsem od tega, koliko smo pripravljeni preplačati. K zgoraj opisani konfiguraciji bi dodali Nvidijino RTX 3080, s kater bomo uživali v ločljivosti 4K še kar nekaj časa. Še vedno povsem spodobna izbira bi bila tudi RTX 3070 ali 3070Ti, v taboru AMD pa Radeon RX 6800XT ali 6900XT. Vrh trenutno predstavlja Nvidijina RTX 3090, seveda če jo kje dobimo in če imamo v žepu tistih 2.500 do 3.000 evrov. Lahko pa tudi počakamo na napovedano RTX 3090Ti, kjer naj bi bile cene okoli 4.000 evrov. Ampak če se vrnemo k našim priporočilom – RTX 3080 bo za dobrih 1.600 evrov odlična izbira.

Napajalnik bo tu moral iztisniti okoli 700 W moči, pri ohišju imamo spet malo morje izbire, je pa to v primerjavi s procesorjem in z grafično kartico med manjšimi stroški, tudi če vzamemo katero od najboljših ohišij. Med boljšimi omenimo ohišja podjetja Fractal Design, recimo serijo Meshify in novi model Torrent, ohišja Be Quiet!. Te smo tudi pri naših preizkusih (grafičnih kartic, procesorjev in pogonov SSD) že večkrat srečali, denimo Silent Base 602 ali 802. Izredno popularna so tudi ohišja Lian Li, recimo O11 Dynamic ali Lancool 2 Mesh.

Tako zmogljivemu procesorju moramo omogočiti tudi dobro hladilno rešitev (tudi zato, ker ob njem ne dobimo hladilnika). Prva odločitev bo med zrakom in vodo, torej med zračnim ali vodnim hlajenjem. V zadnjih letih so se razlike med obema zmanjšale, hkrati so se zmanjšale zahteve tudi najzmogljivejših procesorjev.

 AMD Ryzen 9 5900x je eden zmogljivejših procesorjev tega trenutka – za njegovih 12 jeder bomo odšteli čez 500 evrov.

Razlike vseeno ostajajo, a so manjše kot v preteklosti. Vodno hlajenje je za trohico učinkovitejše pri hlajenju – če seveda izenačimo glasnost. Ali, povedano drugače, zračno hlajenje bo ob doseganju enake temperature procesorja malenkost glasnejše. Zadnje je sicer tudi bolj preprosto – pri zmogljivih zračnih hladilnikih imamo dva ventilatorja ali tri, ki jih lahko ob okvari dokaj enostavno tudi zamenjamo. Pri vodnem hlajenju imamo prav tako opravka z dvema ventilatorjema ali s tremi (pri obeh obstajajo tudi sistemi z le enim ventilatorjem ali z več), dodana pa je še črpalka, ki skrbi za kroženje tekočine (destilirane vode).

Ker so ti ventilatorji skupaj z radiatorjem nameščeni na stranico ohišja, bodo toploto lažje oddajali v sam prostor, zato je manjša potreba po ventilatorjih ohišja kot pri zračnih hladilnikih, ki bolj segrevajo notranjost računalnika. Vodno hlajenje pa ima tudi večjo potencialno nevarnost, če pride do okvare – kot vemo, elektronika ni ravno prijateljica tekočin, kljub uporabi destilirane vode. A ti primeri so redki, vsaj pri sistemih bolj priznanih proizvajalcev.

 Ohišja višjega razreda ponudijo impresivni videz z veliko možnostmi postavitve in nadgradenj – med popularnejšimi tega trenutka so ohišja podjetja Lian Li, denimo O11 Dynamic.

Za zračno hlajenje izpostavimo hladilnik podjetja Be Quiet!, model Dark Rock Pro 4. Ta nam za slabih 90 evrov ponudi res zmogljivo rešitev. Dobra, a sicer malenkost dražja alternativa so hladilniki podjetja Noctua, denimo NH-U15, za oba bomo potrebovali kar zajetno ohišje. Na področju vodnega hlajenja pa se zelo dobro obnese hladilnik Liquid Freezer 2 podjetja Arctic. Na voljo je v različnih konfiguracijah, denimo model 360 (s tremi ventilatorji na radiatorju) ali 280 (dva ventilatorja), tudi cene so več kot spodobne – prvi velja okoli 120 evrov, drugi pa okoli 100, torej ni bistveno dražji od zračnih rešitev. Najzahtevnejši lahko posežejo po NZXT Kraken Z73 – ta stane slabih 300 evrov in poleg odličnih zmogljivosti ponudi tudi ličen prikaz temperature procesorja neposredno na hladilni plošči (torej na delu, ki se priključi na procesor).

Vodni hladilnik podjetja Arctic, model Liquid Freezer 2, ponudi enega najboljših razmerij med ceno in zmogljivostjo hlajenja v tem trenutku. Na voljo je v različnih izvedbah, torej z različnim številom ventilatorjev.

Za priporočeno sestavo z Ryzen 9 5900X in Nvidio RTX 3080 bo treba odšteti dobrih 3.200 evrov. Po našem mnenju veliko, a lahko hitro tudi kje privarčujemo. Ravno procesor in grafična kartica sta najočitnejša kandidata, kjer mirno spustimo ceno za tisoč evrov in še vedno uživamo tudi v visokih ločljivostih 4K. Pri procesorju smo že omenili Intelov i5-12600K, pri grafičnih karticah pa se mu lepo poda RTX 3070 – pri prvem privarčujemo dobrih 200 evrov, pri grafični kartici pa okoli 600.

Dražji igričarski računalnik

Predlagana sestava:

• plošča s sistemskim naborom X570

• procesor Ryzen 9 5900X

• grafična kartica Nvidia RTX 3080

• pomnilnik 32 GB DDR4 3.600 MHz

• pogon SSD NVMe 1 TB

• napajalnik 700 W

• Cena: 2.500–3.400 EUR

In periferija?

Namizni računalnik potrebuje še nekaj periferije, preden lahko zaživi. Res lahko monitor, tipkovnico in miško poberemo od prejšnjega, a velja menjavo računalnika izkoristiti tudi za premislek o teh napravah. Pri monitorjih je prva izbira velikost – najbolj tipične diagonale so 24, 27 ali 32 palcev. Vsi opisani računalniki brez težav poganjajo katerokoli velikost, večja odstopanja so pri igričarskih modelih. Za domače uporabnike priporočamo uporabo matrike IPS (zaradi boljših vidnih kotov kot pri alternativah), z dvigom cene dobimo tudi boljšo kakovost izdelave. To pomeni predvsem bolj trdno stojalo z boljšimi možnostmi prilagoditve, torej da lahko monitor spuščamo in dvigujemo, vrtimo itd. Pri priključkih je danes najbolj razširjen HDMI, za igričarje pa DisplayPort.

Pri naših preizkusih se za domačo in pisarniško rabo vedno dobro obnesejo Dellovi monitorji, sploh serija »Ultrasharp«, torej oznake s črko »U« spredaj. Ponujajo jih v različnih dimenzijah in matrike IPS, notranje napajalnike (torej imamo pod pisalno mizo eno črno škatlico manj) in dobre možnosti fizične postavitve. Pri igrah je razpon, tako po zmogljivostih kot po cenah, bistveno večji. O tem smo v preteklosti že večkrat pisali, monitor (predvsem njegovo velikost in ločljivost) pa gre izbrati tudi glede na zmogljivost strojne opreme računalnika. Omeniti velja LG 27GN850-B, odličen 27-palčni monitor ločljivosti 2.560 × 1.440 z matriko IPS in osveževalno frekvenco do 144 Hz. Cene se gibljejo okoli 400 evrov. Tisti res zahtevni pa si lahko omislijo Acerjev model Predator X38 – 38-palčni ukrivljeni monitor ločljivosti 4K, ki pa nas bo olajšal za nekje 1.500 evrov.

Pri tipkovnicah in miškah se za nezahtevno rabo dobro odrežejo že najcenejši modeli bolj znanih proizvajalcev. Tudi sami za pisarniško rabo uporabljamo Logitechove vstopne tipkovnice K120 (okoli 13 evrov) in miške B100 (žična, okoli 8 evrov) ali B170 (brezžična, 10 evrov). Gre, sploh v pisarnah, za »potrošno robo«. Če nas moti pretirana prekritost pisalne mize, mirno izberemo brezžične modele. Zahtevni imajo spet kar širok nabor različnih možnosti – od nizkih tipkovnic, ki so primerljive s tistimi na prenosnikih, do visokih, mehanskih s poudarjenim povratnim odzivom in z velikim hodom tipk.

Pri miškah najdemo modele različnih namembnosti, z več ali manj tipkami, s prosto vrtljivimi kolesci itd. Kar nekaj podjetij izdeluje miške in tipkovnice za igričarje, poleg že omenjenega Logitecha (njihove igričarske naprave nosijo oznako »G«) so med bolj znanimi Razer, Asus in SteelSeries. Tudi tu lahko izbiramo med brezžičnimi in žičnimi modeli, sami uporabljamo prve, se pa najdejo igralci, ki raje ostajajo pri žični povezavi.

V zgornjem igričarskem razredu so izredno popularni ukrivljeni monitorji večjih diagonal – denimo Acerjev predator X38.

Med opremo, ki se je v članku nismo niti dotaknili, so pogoni DVD/CD. Po našem mnenju danes po tem ni več potrebe. Seveda se lahko tak pogon vgradi v računalnik (cene so okoli 15 evrov), sami vsakih nekaj let iz predala potegnemo zunanji pogon USB (cena 35 evrov). Obstajajo sicer tudi vgradne enote za branje ploščkov Bluray. Najcenejša, ki smo jo našli, stane 78 evrov (LG BH16NS55). V današnjih časih so vse pomembnejše spletne kamere. Večini domačih uporabnikov bodo tudi najcenejše kamere povsem dobro služile, denimo Xiaomijeva IMILAB W88S (okoli 30 evrov).

Čeprav imajo spletne kamere vgrajen mikrofon, si lahko omislimo še slušalke, ki imajo lastni mikrofon – ta bo bolj kakovosten kot tisti, ki je vgrajen v spletno kamero. Tudi tu je cenovni razpon širok, od nekaj deset pa do nekaj sto evrov. Tu še najbolj dobesedno velja pregovor, da kolikor denarja, toliko glasbe. Cenejše slušalke imajo slabši zvok, v uporabi je manj kakovostna plastika, tiste, ki so videti impresivne, pa so ponavadi tudi zelo težke.

Čeprav govorimo o namiznih računalnikih, se tudi tu pogosto izkaže potreba po brezžični omrežni povezavi. To ponujajo nekatere matične plošče, kjer imamo zadaj vmesnik, na katerega se pritrdi manjša zunanja antena. Ena od možnosti so kartice v obliki USB-ključkov, tudi take, ki imajo večje antene, bolj zanesljive pa so vgradne kartice na vodilu PCI-e. Zanj je treba odšteti nekje od 30 evrov navzgor.

Med sestavami smo pisali tudi o pogonih, predvsem v kontekstu, da res priporočamo uporabo pogonov SSD, sploh v samem računalniku. Uporabnikom, ki imajo opravka z veliko datotekami, a do njih ne potrebujejo najhitrejše povezave (torej imajo zbirko filmov, glasbe, fotografij), že leta priporočamo uporabo omrežnega strežnika NAS. Vanj vgradimo 2 ali 4 klasične pogone HDD večjih zmogljivosti (6 ali 8 TB, lahko tudi večje pogone ali več njih), do teh pa dostopamo z vseh naprav v omrežju (poleg računalnikov tudi prek pametnih telefonov, televizorjev itd.). Cenejša alternativa, če ne potrebujemo dostop z več naprav, pa so seveda zunanji pogoni. Cene teh so primerljive s cenami vgradnih pogonov.

Koristne povezave

www.pcpartpicker.com: Ena najboljših in najkoristnejših strani za vse, ki sestavljajo računalnike ali se kakorkoli ukvarjajo s tem področjem. Stran ima zbir bolj ali manj vseh komponent, kar si jih lahko zamislimo, ponuja odličen »sestavljalnik«, ki nas opozori na morebitne nekompatibilnosti, poda oceno za izbiro napajalnika in usmerja glede cen ter priporočil uporabnikov. Omogoča tudi hrambo različnih seznamov sestav.

www.logicalincrements.com: Zelo podobna stran kot PCPartPicker, z večjim poudarkom na priporočenih sestavah glede na pričakovano uporabo in cenovni razred.

www.ceneje.si in www.geizhals.de: Strani omogočata enostavno primerjavo cen posameznih komponent. Prva pokriva večino slovenskih spletnih trgovin (ne pa vseh), druga pa nemške. Pri zadnji omenimo še konkurenčni www.idealo.de, v vsakem primeru pa moramo biti pri tujih spletnih trgovinah pozorni, če sploh pošiljajo v slovenijo (in seveda po kakšni ceni).

www.cpuagent.com: Stran ponuja dober pregled in medsebojno primerjavo vseh procesorjev zadnjega desetletja. Zelo koristna je tudi ocena izbrane sestave, kjer preverimo, kako se bo računalnik obnesel v različnih igrah in pri različnih zahtevnostih grafike.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

IFGReUcIHk4

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji