Kako sem presedlal na SSD in zaživel

Objavljeno: 29.11.2011 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Dosje | Revija: November 2011 | Teme: backup

Pri Monitorju smo junija že tretjič opravili večji preizkus pogonov SSD. Ti se še vedno hitro razvijajo, a so že dosegli raven, ko jih z veseljem priporočamo vsakomur. Da ne bi kovačeva kobila ostala bosa, smo se tudi sami lotili prehoda na SSD, a se je izkazal za presenetljivo zahtevnega.

Računalniški navdušenci imamo praviloma najboljšo in najhitrejšo računalniško opremo. Slinimo se nad predponami giga in mega in se sekiramo, če slučajno kje ni dovolj hertzev. Z najnovejšo opremo se nam obetata večna čast in slava, z vsako nadgradnjo si govorimo, da bo zdaj pa res vse dovolj hitro. In je. Prvih nekaj dni, morda tednov, redkeje mesecev.

Sledijo samoprepričevanja, da smo z računalnikom zadovoljni, da deluje še povsem dobro. Trajanje tega obdobja je praviloma vezano le in samo na debelino denarnice (oziroma možnost veta tistega, ki bdi nad domačim proračunom). A zadnje leto se pri vprašanju o hitrosti računalnika vse večkrat pojavlja le še ena kratica: SSD.

Ta čarobna kratica naj bi iz naših računalnikov prinesla bliskovito odzivnost in še nikoli videno hitrost delovanja. No, takih magičnih kratic smo že izkusili nešteto, kodnih oznak in visokih številk, seveda v kompletu s prej omenjenimi predponami giga in mega, pa tudi. A morda bo tokrat res vse drugače.

Kratica SSD pomeni negibni disk (Solid State Disk). To sicer ni povsem točno, saj v njej ni diskov (gibnih ali negibnih) tako kot pri klasičnih diskih (HDDjih). Namesto vrtečih se plošč so tu pomnilniške celice tipa flash. V primerjavi s klasičnimi diski se SSDji hvalijo z bistveno boljšo odzivnostjo, saj ni potrebe po fizičnem dostopu magnetne glave do določenega koščka vrtljive plošče. Imajo tudi nekaj drugih prednosti, kot so nižja poraba električne energije, neslišno delovanje in boljša odpornost proti tresljajem. A to troje je, vsaj v okviru današnjega članka, drugotnega pomena.

V uredništvu sicer že imamo nekaj računalnikov, ki uporabljajo diske SSD (predvsem prenosnikov), najpomembnejši računalnik v podjetju, ta, za katerim sam preživim večina časa, pa je še vedno uporabljal navadni, magnetni, "HDD". Skrajni čas torej za preklop na SSD.

Kateri model?

Izbor modela je bil razmeroma enostaven - zaupal sem kolegu, ki je junija v naši reviji spisal podrobnejši test, tam je v srednjem cenovnem rangu zmagal Crucialov model serije M4. Za moje potrebe pa je 128 GB ravno pravšnja mera med velikostjo in ceno - velja namreč 184 evrov.

Seveda bi lahko izbral zmogljivejši model, na omenjenem preizkusu se je kot najboljši izkazal OCZjev pogon Vertex 3, a je ta tudi opazno dražji. Razlike v hitrosti pa med našim vsakdanjim delom niti ne bi opazili, sploh ker smo bili prej vajeni navadnega diska HDD.

Veselo na delo!

Pogoni SSD so tudi v najboljših primerih bistveno manjši (po zmogljivosti, gigabajtih) od klasičnih magnetnih diskov, tokrat seveda ni bilo nič drugače. Računalnik je bil predhodno opremljen z diskom, velikim 1 TB. Pri tem sem imel srečo, da je bil razdeljen na dve particiji, sistemska je bila velika ravno 100 GB. Želel sem si namreč prenesti celoten sistem, ne da bi na novo nameščal okna. Večinoma sicer priporočajo svežo namestitev, saj pri tem okna sama poskrbijo za nekatere nastavitve, a mi misel na nameščanje gore programja in vnovične prilagoditve vseh nastavitev nikakor ni dišala.

Orodje, vgrajeno v Windows 7, je sicer izredno enostavno za uporabo, a kaj, ko pripadajoči rešitveni program ni znal pisati na SSD.

Po kratkem brskanju po spletu sem prišel do prve možnosti, kako prenesti sistem; ta je celo vgrajena v Windows 7 (moji so 64-bitni). Znotraj menuja Start sem v mapi Maintenance našel možnost "Backup and Restore". Tu si lahko naredimo sliko sistema, pri tem pa izberemo, katere pogone oziroma particije želimo vključiti. Tako narejeno sliko si shranimo na zunanji disk, izdelamo pa še optični disk za reševanje sistema (system repair disk). Sledi odklop HDDja in priklop SSDja, računalnik pa prebudimo s prej narejenim optičnim nosilcem. Tam izberemo možnost restavriranja nedelujoče namestitve, tako sliko sistema restavriramo na vgrajeni SSD.

Sprva je bilo videti, da bo to dejansko šlo. Sliko sem naredil hitro in preprosto, izbral pa le pogon C:. To sliko sem pustil na disku (torej na particiji D:), hkrati pa jo tudi prekopiral na zunanji disk USB. SSD sem priključil na isto mesto, kjer je bil prej HDD, pri morebitnih težavah bi lahko tako izključil možnost, da je težava pri vmesniku na matični plošči.

Microsoftov program za reševanje sistema se je zagnal, prepoznal je zunanji disk, na katerem je bila slika sistema. Prepoznal pa je tudi disk SSD, saj je bil ta naveden na seznamu diskov, ki jih lahko izključimo (torej pustimo pri miru) pri restavriranju sistema. No, pustili sem, da se sistem postavi na SSDju, a je program vsakič zajavkal, češ da nima nobenega možnega pogona, kamor bi lahko namestil okna.

Seveda je sledilo večurno sprehajanje po spletu in iskanje rešitve. Preizkusil sem vsako možnost, denimo predhodnega ustvarjanja praznih particij na SSDju, a sem vsakič naletel na enako napako. Sodeč po pisanju v spletu, je bistvena težava v tem, da naj bi Microsoftov sistem želel disk enake ali večje velikosti od tistega, na katerem smo naredili varnostno sliko. Velikosti particij pa naj bi pri tem sploh ne igrala vloge, kar se mi zdi skrajno kratkovidno in nepotrebno, sploh ker tega nikjer ne povedo.

Brezplačni Partition Wizard sicer pozna kar nekaj možnosti, tudi delo z MBRjem, a nam njegove slike diska ni uspelo usposobiti.

Naslednji korak je bil program Partition Wizard. Gre za brezplačen program, ki sem ga našel v spletu, in obljublja, da zna narediti točno to, kar sem želel, torej prenesti celotno particijo z enega diska na drugega. Program lahko to naredi neposredno, ne da bi ustvarjal sistemske slike na zunanje nosilce, seveda pa moramo pred tem znova zagnati okna. Preden se ta zaženejo, pa Partition Wizard naredi svoje. Spet je bilo videti obetavno, program je vse skupaj prenesel brez napake. Pri vnovičnem zagonu (in seveda po odklopu HDDja) pa je računalnik zajavkal, da ne najde "boot managerja".

Stanje sem začel reševati ob pomoči prej ustvarjenega System rescue CDja. Ta je že ob zakonu zaznal napako in mi ponudil, da jo lahko odpravi. A po treh poizkusih je bilo stanje enako. Dobro, lotil se bom ročnega popravljanja znotraj konzole, ki jo lahko prikličemo z reševalnega CDja. Tam sem uporabil program bootrec.exe, in sicer možnosti /fixmbr, /fixboot in /rebuildbcd. Žal pa nič od tega ni prijelo. Na priporočila znanca (isti kolega, ki je opravil že omenjeni preizkus SSDjev letos poleti) sem poizkusil še s programom bootsect.exe, s katerim lahko zapišemo glavno kodo za zagon operacijskega sistema.

Kombinacija vseh zgoraj naštetih ukazov je očitno obrodila sadove, saj sem kmalu ozrl okenski logotip. Veselja pa je bilo žal hitro konec, saj so okna izpljunila par napak, računalnik pa se je nemudoma vnovič zagnal. Več poizkusov znotraj konzole ni nič pomagalo, vsakič sem prišel do enake težave (pwnative program not found), zaradi katere se okna nikakor niso prebudila.

Odprtokodna Clonezilla je sicer prirejena distribucija Debian Linuxa. Njen videz je špartanski, a zna veliko, žal pa smo tudi z njo imeli kar nekaj težav.

Pravijo, da gre v tretje rado, tokrat pa sem se odločil za rešitev iz sveta odprte kode, od katere sem si še največ obetal - program Clonezilla. Gre pravzaprav za prilagojeno distribucijo Linuxa, ki jo zaženemo neposredno s CDja (DVDja, USB ključka), od tam pa lahko izdelujemo varnostne slike diskov in particij ter kopiramo in kloniramo particije in diske.

Vmesnik je sicer popolnoma špartanski, urednikov komentar je bil, da je "hekerski". Kljub temu je dokaj enostaven, saj se linearno sprehajamo po menujih, obenem pa je spletna dokumentacija zelo dobra (mimogrede - za take nadgradnje toplo priporočamo še en računalnik, na katerem lahko ob težavah brskamo po spletu za rešitve, v tem primeru je bil to kar iPad).

Tu sem imel hkrati priključena oba diska, torej originalni HDD ter novega SSD, Clonezilla pa je kopirala neposredno z enega na drugega, seveda le particijo C:. Videti je bilo, da je šlo vse brez težav, a se je ob vnovičnem zagonu spet pojavila znana napaka o neobstoju boot managerja. Dobro, zdaj sem bil z reševalnim CDjem že v nizkem startu, tako se mi je v več poizkusih uspelo ogledati logotip Oken, kmalu zatem pa še pozdravni zaslon, kjer stisnemo ctrl-alt-delete in se nato prijavimo. Po zmagoslavnem plesu po laboratoriju stisnem te tri tipke in ... nič. Stisnem znova. Nič. Preverim miško, kazalec se premika, tipkovnica pa nič. Ok, prav, zamenjam tipkovnico (za vsak slučaj vzamem tako, ki ima vmesnik PS/2). Enostavno sistem ni prepoznal nobene tipkovnice (kljub temu da so v BIOSu vse delovale brez težav). Seveda sem poizkusil še virtualno tipkovnico (on-screen keyboard), a so okna sporočila napako, češ da ta ni na voljo. Logične razlage za tole tipkovnično odpoved žal nimam. Sploh.

Vzporedni poskus

Za razliko od kolega Jureta, katerega službena dolžnost je, da se igra in preizkuša vse mogoče, sam enostavno nimam časa, da bi se cele dneve hecal s strojno opremo. Ne več. Zato sem se nadgradnje službenega računalnička (ki je enak Juretovemu, glej glavno besedilo) lotil na najbolj zanesljiv način. Pobrskal sem po spletu in se podučil, da je eden najboljših programov za delo z diski pač Acronisov program True Image Home 11 (pri nas ga prodaja FMC). In sem se lotil dela z njim.

Ker nisem nikoli verjel v puritansko ločevanje programov in podatkov v dva ločena razdelka (C in D), imam na svojih računalnikih od nekdaj le razdelek C, in težav, kot jih opisuje Jure, nisem imel. Seveda mi je bilo jasno, da imam na dosedanjem disku C vse preveč podatkov in ga bom moral izprazniti, tako da bo na njem ostalo manj kot 128 GB, kot jih premore novi SSD. To "spraznjevanje" ali kopiranje na omrežni disk je trajalo nekaj ur, nato sem se lotil dela.

K sreči sem se dela lotil kar z najmočnejšim orodjem, Acronisovim True Imageom. Kljub temu ni šlo brez težav.

Disk SSD sem priklopil kar "pri živem" računalniku (ja, to deluje) in za hec pognal Crystal mark, da ocenim hitrost delovanja. Hm, izmeril sem okoli 100 MB/s, kar je bilo le nekaj več od hitrosti obstoječega magnetnega diska. Res pa je, da je bilo delo s kratkimi datotekami bliskovito hitrejše, kot zmore magnetni disk, kar je logično. Ah, no, prav ..., gremo naprej.

V Acronisu sem se odpravil v orodja za delo z diskom. Tam sem izbral kloniranje celotnega diska (in ne razdelka, zaradi česar je imel težave Jure) in v čarovniku odkljukal vse, kar je od mene zahteval. Nato je zapisal, da bo za dejansko kopiranje potreboval vnovični zagon računalnika. To se zdi popolnoma logično, saj sem poskušal kopirati zagonski disk. Torej klik "vnovičnega zagona" in .... - nič. Oziroma "napaka". Na začetku zagona Oken, ko bi se moralo dejansko zagnati kopiranje, je Acronis izjavil "Script not found". Karkoli sem poskušal, se odklikani postopek enostavno ni hotel izvesti. Nič, moral bom narediti zagonski nosilec in vse skupaj opraviti zunaj Oken. In res, v Acronisu sem si naredil zagonski USB ključ, v BIOSu označil, naj se računalnik prebudi iz njega, in kloniranje je steklo.

Konec?

Žal ne.

SSD sem imel namreč priklopljen v napačno "luknjo" SATA, iz katere se računalnik ne zna zbuditi. Od tod tudi nizke hitrosti, ki sem jih izmeril na začetku, pred kloniranjem. Ko sem SSD preklopil na "pravo luknjo", ki je bila očitno vrste SATA 3, je disk vzletel s polno hitrostjo in seveda tudi brez težav prebudil Okna. Še več, ker je moj računalnik že tradicionalno "nasran" z množico programske opreme (skupaj s spletnim strežnikom Apache 2 in strežnikom FTP) sem ponavadi od prižiga računalnika do prve prebrane pošte v Outlooku potreboval celih pet minut in pol. Zdaj, na SSDju, celoten postopek traja le dve minuti! Torej le 36 % prvotnega časa! Preostale meritve, ki jih je opravil Jure, držijo tudi pri meni - Photoshop v borih dveh sekundah, Outlook 2010 tudi. Vse se naravnost bliskovito odpira.

Za prehod sem, brez kopiranja podatkov na omrežni disk, potreboval le kakšno urico, zato se z Juretom le še bolj strinjam - prehod se je definitivno izplačal!

Matjaž Klančar

Rahlo obupan sem prišel še do zadnje možnosti, programa Acronis True Image. S tem je namreč naš urednik naredil to, s čimer sem se sam ukvarjal že večji del dneva, na splošno pa gre za enega izmed najbolj cenjenih programov za tako početje. Seveda je na mestu vprašanje, zakaj nisem začel s tem programom, odgovor pa je preprost - želel sem narediti prehod drugače, predstavljal sem si, da bo tako lažje (najobetavnejša se mi je zdela prva možnost, torej Microsoftova). In seveda se mi je zdelo logično vse skupaj narediti z zastonjskimi orodji, kar Acronis seveda ni. Je pa res, da si je urednik predhodno spraznil disk, tako da je lahko prenesel celoten disk, ne pa le particijo, kot sem želel narediti sam in zaradi česar sem imel vse te težave.

No, po namestitvi Acronisa sem z njim naredil sliko diska, tokrat pa mi je ponudil tako disk C: kot glavni zagonski del diska, torej Master Boot Record (MBR). Dobro, naredim sliko, hkrati si naredim še Acronisov rescue CD, ki pravzaprav deluje enako kot Microsoftov, iz njega torej zaženemo računalnik, ko postanejo okna neposlušna. To seveda tudi naredim. Acronis brez težav vidi shranjeno kopijo mojega diska, tu pa se pokaže nova težava - nikakor ne vidi pogona SSD!

Po nekaj sočnih izrazil sem priklopil nazaj HDD in se odpravil reševat težave. V oknih se je SSD prikazal brez težav. Znotraj oken spet zaženem True Image, tudi tu se SSD ne pokaže. Odprem Microsoftov program za delo s particijami in diski in se začnem igrati z različnimi možnostmi. Na koncu pa je Acronis le dojel, da je na računalnik priklopljen tudi SSD, pred tem pa sem moral z diska zbrisati vse particije. Nimam pojma, zakaj True Image ni dovolj pameten, da bi znal izbrisati particije. Znotraj programa zdaj najdem možnost za neposredno reševanje iz izdelane varnostne kopije na poljuben disk. Zadevo zaženem, prekrižam prste, in... spet uzrem napako o manjkajočem boot sectorju.

Že n-tič vzamem v roke Microsoftov System Rescue CD in grem čez vse možne kombinacije ukazov. Tokrat uzrem Windows logotip. Ctrl-alt-delete prime. Login tudi. Po dvanajstih urah sem tako končno uzrl svojo namestitev oken, vse svoje programe in podatke, za vsak primer sem moral preveriti, ali res vse teče iz SSDja in ali nisem morda po nesreči pustil priklopljenega HDDja. Po vseh travmah, nenehnih izletih v BIOS in neštetih "rebootih" je SSD končno pridno sedel v računalniku in opravljal svojo nalogo.

Kje smo se spotaknili

Windows 7 Backup and Restore - menda bi moral imeti disk enake ali večje velikosti od obstoječega

Partition Wizzard - prekopiral je razdelek, vendar ne tudi podatkov za zagon sistema

bootsect.exe - Pomagal dokončati delo Partion Wizzarda, vendar so se Okna obnašala, milo rečeno, čudaško.

CloneZilla - s pomočjo bootsect.exe in bootrec.exe sem nekako uspel prekopirati disk, vendar Okna nekako niso več spoznala tipkovnice (?!?!?!)

Acronis True Image Home:

Jure: Dokler nisem izpraznil diska SSD (z razdelki vred), ga ni hotel videti kot primernega za kopiranje. Načeloma je skopiral vse potrebno za zagon z diska SSD, vendar očitno narobe, zato je bilo potrebno popravljanje z bootsect.exe in bootrec.exe.

Matjaž: V Oknih ni hotel zaključiti dela, narediti je moral zagonski USB ključek.

BIOS: Matjažev BIOS ne podpira zagona iz vseh v računalnik vgrajenih krmilnikov SATA, zato ga je moral prestaviti. Pozor - eden od krmilnikov je bil tudi dvakrat počasnejši!

In kako se obnese?

Z eno besedo: odlično. A gremo počasi. Seveda me kot uporabnika najbolj zanimajo praktični vidiki teh diskov, kar se pozna predvsem pri hitrejšem zagonu tako operacijskega sistema kot večine naloženih programov. Ta računalnik namreč nikoli ni bil počasen, saj se hvali z Intelovim procesorjem Core i7 (model 920, ki tiktaka pri 2,67 GHz), 6 GB pomnilnika DDR3 in razmeroma zmogljivo Ati Radeon grafično kartico iz serije HD 5700. Pri Windows Experience Index je imel povsod oceno 7,4 (najvišja možna pa je 7,9), le pri disku je bila ocena opazno nižja - 5,2. A v praksi se mi je računalnik vedno zdel dokaj hiter in odziven.

Ta občutek pa se je šele pri vgradnji SSDja izkazal za napačnega. Prej sem od vnosa gesla pa do trenutka, ko se je naložilo celotno namizje, čakal minuto in pol. Po vgradnji SSDja se je ta čas skrajšal na vsega slabo minuto. Podobno se je zgodilo pri zagonu operacijskih sistemov znotraj virtualne naprave, kjer se je zagon tako Windows 7 kot Ubuntuja zmanjšal za približno polovico.

Še pomembnejša pa se mi zdi hitrost odpiranja programov. Pred vgradnjo novega diska so bili najpočasnejši programi Photoshop (CS3), Excel (2010, seveda pri odpiranju kake zares velike datoteke) in Outlook (spet 2010). Vsak od njih je potreboval približno sedem sekund, da se je odprl. Po uporabi SSDja pa se vsi trije odpirajo v dobri sekundi, največ dveh. Tudi drugi programi se zdaj zaženejo praktično takoj.

Seveda sem nemudoma zagnal par programov za merjenje hitrosti diska. Najprej sem preveril kar pri prej omenjenem Windows Experience Index - po novem je tudi disk enakovreden del odličnega sistema, saj je dosegel oceno 7,2. Sledile so meritve v programih Dbench in CrystalDiskMark, oba pa sta pokazala praktično enake vrednosti, kot smo jih s tem diskom dosegli že pri našem velikem preizkusu.

Najmanj razlik je seveda pri velikih datotekah, a je tudi tu prenašanje datoteke v velikosti 1 TB dvakrat hitrejše kot prej. Prejšnji disk je tako datoteko bral s hitrostjo 99 MB/s in pisal z 96 MB/s, novi pa bral z 249 MB/s in pisal s 183 MB/s. Bistveno večje razlike pa so pri velikem številu majhnih datotek. Pri HDDju sem pri branju datotek v velikosti 4 KB nameril hitrost 0,6 MB/s, pri pisanju pa 1,4 MB/s. Novi SSD pa je ti številki dvignil približno za 50-krat, in sicer na 25 MB/s za pisanje in 66 MB/s za branje.

Seveda pa velja opozoriti, da sem moral sam poskrbeti za nekatere nastavitve znotraj oken, ki nam jih ob sveži namestitvi ni treba, saj znajo okna sama poskrbeti za pravilne nastavitve v primeru uporabe SSDja. Prva je obvezna izključitev defragmentacije, ki v Windows 7 po privzetem teče v ozadju. Te na SSDju ne potrebujemo, lahko pa celo skrajša življenjsko dobo našega diska. Znotraj menuja Start z desno kliknemo računalnik, izberem Manage, nato Services and Applications, tam pa Services, na seznamu poiščemo Disk Defragmenter in pod "Startup type" nastavimo "Disabled". Sicer bi Okna morala sama zaznati, da je novi disk C tipa SSD in izklopiti defragmentiranje na njem, vendar ne bo škodilo, če to tudi sami preverimo. Z brezplačnim programom CrystalDiskInfo lahko še preverimo, ali disk deluje pravilno, predvsem ali je v rabi strojni ukaz Trim, ki preprečuje degradacijo pogona zaradi neenakomerne rabe celic flash.

Celoten moj projekt prehoda na SSD se je izkazal kot presenetljivo neprijazen (hitro bi našel še sočnejše izraze zanj). Pri tem sem še največ kriv sam, saj sem si postavil razmeroma zahtevne pogoje in si nisem olajšal dela s svežo namestitvijo. Kljub temu lahko trdim, da se je izplačalo. Pri tem velja poudariti, da se tak prehod še bolj izplača pri prenosnih računalnikih. Namizni model, kot je moj službeni, se podnevi ne ugasne, pravzaprav ga tudi sicer praktično ne ugašam (do njega namreč redno dostopam od doma prek Oddaljenega namizja). Zaradi velike količine pomnilnika (6 GB) pa tudi puščam veliko večino programov dlje časa odprtih. Tako se največje prednosti, torej hiter zagon operacijskega sistema in programov, niti ne poznajo toliko.

Prav to pa so prednosti, ki so pri prenosnih računalnikih toliko pomembnejše. Te računalnike večkrat ugašamo in prižigamo, posledično pa tudi programe pogosteje odpiramo. Pogoni SSD pa imajo še dve veliki prednosti, ki prideta prav praktično le v prenosnikih. Porabijo opazno manj energije kot klasični, vrteči se diski, kar se nedvomno pozna pri porabi akumulatorja, in so trpežnejši od navadnih diskov in manj dovzetni za vibracije in celo morebiten padec računalnika.

Z gotovostjo tako trdim, da se je za prehod na SSD vsekakor splačalo tistih dvanajst ur dela in truda. Hkrati pa sem prepričan, da ne bom več kupil računalnika, ki bi imel operacijski sistem nameščen na klasični, vrteči se disk. Ti naj kar ostanejo zunaj, v svojih ohišjih, za hrambo vseh drugih datotek.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki