Kaj uporabljamo člani uredništva Monitor - Izgubljeno leto? Nikakor ne!

Objavljeno: 22.12.2020 | Kategorija: Fokus | Revija: Januar 2021

Če lahko sodim po zapisih mojih dvanajstih sodelavcev na naslednjih straneh, je bilo leto 2020 – zanimivo. Verjetno res ne najboljše, vsekakor pa ne depresivno in moreče, kot si ga verjetno predstavlja marsikdo. Prednost navdušenja nad tehnologijo je pač v tem, da je v njej vedno moč najti nekaj novega, tudi takrat, ko se preostali svet zapira in sesuva.

Monitorjevo uredništvo je leto 2020 preživelo podobno kot tudi prejšnja – vsak za svojim računalnikom, prenosnikom, tablico in telefonom, vsak na svojem koncu Slovenije. Tipkajoč in brskajoč po spletu, le še z nekaj dodatki spletne kamere, ki je postala eden pomembnejših pripomočkov nasploh, ne samo za nas tehnike.

Vabim vas, da preberete, kaj smo si v zadnjih dvanajstih mesecih novega omislili, kaj nas je očaralo in nad čim smo dokončno obupali.

  Matjaž Klančar, odgovorni urednik

 

Od 5G do 3D

Matjaž Klančar

Verjamem, da nas je med »računalničarji« kar nekaj takih, ki nas omejitev socialnih stikov, ki smo ji priče letos, ni prav zelo prizadela. Osebni stiki, vsaj pri meni, pač od nekdaj niso bili prioriteta. To je bilo (poleg športa) pač od nekdaj igračkanje s tehnološkimi novostmi. In tudi letos je bilo na tem področju kar zabavno.

Naj začnem z revolucijo, ki se je za zdaj izkazala za – manj opazno evolucijo. Po svetu hodim namreč povezan z omrežjem 5G, kar se sliši kar nekako futuristično, pa v resnici ni. Omrežje »5G«, ki ga imamo trenutno pri nas, to v resnici ni, saj ponuja hitrosti, ki so le malce večje od 4G. Pa tudi sicer – ne predstavljam si, kaj bi moral početi s telefonom, da bi mi bilo »štirigejevskih« 300 Mb/s premalo …

Veliko več si obetam od optične povezave, ki bo menda ravnokar pokukala tudi v skorajda središče Ljubljane. Vem, za marsikoga optika že leta ne pomeni prav nič več novega, zame (žal) da. Edino, kar me skrbi, je, da si bom morda omislil tako hiter paket, da bom moral zaradi njega (ponovno) nadgraditi domače omrežje Wi-fi ;).

Seveda moram omeniti novi Googlov Chromecast, ki sem si ga omislil takoj, ko mi je kolega Anže Tomić o njem poslal članek. Če je Anže navdušen, mu gre verjeti. In res, Chromecast je ključek z Android TV na steroidih. Dela hitro in mehko, predvsem pa njegov daljinec uspešno nadzoruje kar tri naprave – Chromecast (in aplikacije v njem, vključno s Kodijem) televizor in zunanji zvočniški sistem. Novi Chromecast je tako popoln …, kot da bi ga izdelal Apple 😉

Ko smo že pri Applu – ne, nimam najnovejšega Macbook Aira s procesorjem M1 (ARM), toda štejem mesece do takrat, ko bo, prej ali slej, tako učinkovite prenosnike začela delati tudi »Windows industrija«. Kaj drugega jim tudi ne bo preostalo, kajti M1 je svetlobna leta pred konkurenco. Do takrat pa bom nesrečno vzdihoval nad mojim prenosnikom, ki zmore le šest do osem ur dela in ne 20, kot jih Macbook Air …

Po drugi strani pa – za drobiž bom ravno danes skočil v trgovino po dodatnih 16 GB pomnilnika za računalnik mojega podmladka. Meni bi bilo 8 GB popolnoma dovolj, tudi hitrejši procesor in celo disk bi bilo nekaj, česar moje vse bolj pisarniško delo ne bi opazilo. Mladež pa se ukvarja z modeliranjem 3D v Blenderju, na kar sem prav ponosen. Resda navdušenje nad avdiom/videom/3D izvira iz še vedno mega priljubljene igre Fortnite, toda nad podarjenim konjem se pač ni pritoževati ali kako že.

Menjava fotografskega sistema 

Jure Forstnerič

Prva letošnja zamenjava se je zgodila pred dogajanjem okoli koronavirusa, saj sem v začetku leta po dobrih 15 letih prešel s Canonovega sistema DSLR na Fujifilmov brezzrcalnik. Stari EOS 60D, moj tretji Canonov digitalni SLR, je odromal naprej, namesto njega sem si omislil Fujijev X-T30

Glavna razloga za menjavo, poleg seveda želje po nečem novem, sta bili občutno manjša velikost in teža tako aparata kot pripadajočih objektivov. V primerjavi s Canonom je komplet novinca z objektivom približno polovico manjši in lažji, kar pomeni, da ga imam toliko bolj pogosto s seboj. Hkrati je občutno manj vpadljiv, k čemur prispeva tudi možnost povsem neslišnega elektronskega zaklopa. 

Kljub karanteni sem tako kar veliko fotografiral. Ob aparatu sem si omislil še tri objektive – mali klasični kit zum ter fiksna 35 mm F2,0 ter 85 mm F1,8. Z aparatom sem res zadovoljen, čeprav ima tudi kako hibo. Največja nepričakovana prednost pa so res vrhunske barvne nastavitve.

Druge strojne opreme nisem kupoval, sem se pa navdušil nad res odličnim programom Notion. Gre za nekakšno beležnico na steroidih, ki združuje strukturo klasičnih Wikijev (torej strani s podstranmi), osnovne zbire podatkov, zapiske in še kaj. Za zadevo sem prvič slišal od našega Davida, ki jo je že pred časom omenil v Monitorju, a sem se je prvič resno lotil sredi leta.

Notion je na voljo prek spleta, seveda pa ponujajo tudi aplikacije za mobilne naprave. Takih storitev je seveda ogromno. Med bolj znanimi je Evernote. Sam sem za določene stvari dolgo časa uporabljal Microsoftov OneNote, Google ponuja dokaj preprosto beležnico Google Keep, itd. Med naštetimi je Notion med bolj zmogljivimi, a ima tudi strmejšo krivuljo priučenja – tudi po več mesecih uporabe še nisem zares prišel do podatkovnih zbirk pa najbrž še do marsičesa drugega.

Ponavadi sem rad organiziran, a že dolgo časa iščem nekaj, kjer bi lahko imel zapiske, beležke in vse ostalo pod eno streho. Microsoftov OneNote mi je bil še kar všeč, sploh v obliki programa za Windows, a je spletna različica slaba, enako pa tudi mobilne, da o sinhronizaciji sploh ne govorim. Evernote mi nikoli ni ustrezal, Googlu ne zaupam več.

Pri takem programu sicer ni enostavnih odgovorov, kateri je najboljši – vse je odvisno od naših potreb in od tega, kako si radi organiziramo podatke (torej zapiske, opravila itd.). Notion marsikomu enostavno ne bo všeč, meni pa se zdi res odličen. Dodatni bonus je ta, da se je nanj privadila še boljša polovica, kar olajša deljenje vsebin in zapiskov.

Zadnja omembe vredna novost pa je iOS 14. Nad novimi različicami mobilnega sistema iOS se doslej nisem pretirano navduševal, pri tej pa so me navdušili razširjeni Widgeti, ki jih lahko po novem dodajamo na katerikoli zaslon. Vem, uporabniki Androidov to poznate že od nekdaj, Apple je pa pač počasen. 

Letos drugih resnih novosti ni bilo, se pa že pripravljam na prihodnje leto. V začetku leta me namreč čaka selitev, zaradi nje pa so že izbrane (a ne še kupljene) nekatere pametne naprave. Še najbolj se veselim robotskega sesalnika pa tudi pametni termostat bi utegnil biti zanimiv.

Pametni pomočnik to ni več

Anže Tomić

Moja »kišta« še kar vztraja in je letos dobila nov pomnilnik. Coru-i5 in Radeonu rx460 se je pridružilo še 32 GB pomnilnika – skupaj jih je 64. Z vgrajenim terabajtnim SSD je to najbrž zadnja različica tega računalnika, ki mi bo služil do smrti oziroma prehoda na ARM. Monitor je LG ultrawide, ki ga priporočam vsem, ki karkoli montirate, ker dejansko privarčuje čas, saj so steze med montažo daljše. Miš je še vedno mx518 (ena v službi in ena doma). Doma imam Das Keyboard Ultimate s sovjetskimi tipkami Matt3o Nerd DSA, v službi pa Vortex Race 3. Obe imata postavitev tipk ISO. V službi sem letos prešel na prenosni računalnik, in sicer Thinkpad T490 z i7, s 16 GB pomnilnika in terabajtnim SSD, ki je dovolj tudi za montažo videa. Domači prenosnik pa ostaja že četrto leto Chromebook Asus c302 flip, ki je za lahkotno uporabo izjemna naprava.

Telefon je bil lani še Pixel 2XL, letos pa ga je zamenjal Pixel 4 XL, ki ima komaj dovolj veliko baterijo in nima širokokotne leče, a je bil na Amazonu znižan na 650 evrov. Za ta denar je bil pa izjemen nakup, tako da mi ni žal. Slike so še vedno super in goli Android je res balzam.

TV je še vedno Full HD Bravia, ki je letos dobila nov Chromecast. Pohvalil sem ga v prejšnji številki in bo temu sprejemniku še podaljšal življenje. Novi Chromecast je resnično odgovor za vse, ki nimamo dovolj pametnih televizij. Kombinacija Android TV in daljinskega upravljalnika deluje tako dobro, da več res ne potrebujemo.

Tale odstavek bom ukradel iz lanskega teksta, ker sem spet skoraj pozabil: »Usmerjevalnik Netgear Nighthawk R700P sem skoraj pozabil, ker z njim nimam dela. Z izjemo posodabljanja programske opreme ne vem, da obstaja. To pa je najbrž največji kompliment za usmerjevalnik.«

Luči so vse Philips Hue, ki so večinoma brez modre svetlobe, nekaj se jih prižge s senzorji za zaznavanje premika. Google Home je resnično le še zvočnik in sem mu nehal ukazovati.

Za snemanje podkastov sem letos zamenjal prvo generacijo Focusrite 18i20 z najnovejšo, ker ta omogoča loopback (snemanje zvoka računalnika) in ima ojačevalce, ki jih je mogoče obiti, če imaš svoje. Moj ojačevalec za mikrofon je DBX 286s. Mikrofon je pa še vedno odlični Neumann KMS 105. Letos sem se do konca naučil uporabljati še Zoom F6, ki je res nor kos opreme za terensko snemanje, ker ni treba uravnavati gaina in je posnetek res težko pokvariti.

Na koncu pa še programska oprema. Okna 10, Chrome OS in Android so operacijski sistemi. Video montiram v Premiere Proju, zvok v Reaperju, pišem v Writemonkeyju. Avdio in besedilne datoteke shranjujem v Google Drivu, ki se sinhronizira med domačim in službenim računalnikom.

Za delo od doma sem si tik pred epidemijo kupil Logitech Brio kamero, tako da sem na Zoom klicih videti vsaj približno dostojno. Slušalke pa so Sony MDR 7506. Za varnostno kopijo vsega skrbi Backblaze.

 

Nepričakovano leto in novi hobiji

Vladimir Djurdjič

Investicije v dobro računalniško okolje in domačo pisarno iz preteklih let so se v letu 2020 izkazale kot zmagovita poteza. Ko je bilo treba ostati doma, se je vsa družina tudi zaradi ustrezne digitalne opremljenosti zlahka prilagodila novim razmeram ter nadaljevala službene in šolske obveznosti.

Moje vztrajanje, da je primarni osebni računalnik še naprej namizni PC, je pomemben temelj te strategije, saj opravlja čedalje zahtevnejše naloge, kot je obdelava video in zvočnih posnetkov. Priložnostno sem izkoristil nizke cene nekaterih komponent in mu dodal kar nekaj sveže surove moči. Kdo bi si mislil, da bosta nadgradnja na 32 GB RAM in zamenjava z bistveno hitrejšo enoto NVMe M.2 SSD za le dober evrski stotak tako močno preporodili zmogljiv, a vendarle že nekaj let star računalnik.

Domači računalnik je zdaj celo hitrejši od povsem novega službenega prenosnika, ki ima kar 64 GB RAM in zadnjo generacijo procesorjev. Ko delaš od doma in imaš odprtih cel kup programov (ter zavihkov v brskalniku), je dodaten pomnilnik vreden zlata.

Vse skupaj je seveda v funkciji skupinskega dela na daljavo, kjer vsakodnevno delam z več različnimi ekipami, ki se ukvarjajo z razvojem programske opreme. Video konference (po vrstnem redu Skype, Teams, Zoom, Meet) so bile že pred pandemijo pomembne, zdaj pa so postale kritična infrastruktura. Tu uporabljam tako rekoč vse, o čemer sem pisal v Monitorju, in se s tem prilagajam različnim nalogam in sogovornikom na drugi strani za karseda učinkovito delo.

Več časa, ki smo ga morali preživeti doma, mi je omogočilo, da sem obudil nekatere stare hobije in začel nekatere nove. Navdušil sem se nad 360-stopinjsko fotografijo, virtualnimi obhodi in pa tudi 360-stopinjskimi video posnetki. Pomemben partner na tem področju je akcijska kamera Insta360 One X, ki zna več, kot si predstavljamo.

Dolgoletne sanje so bile domači glasbeni studio, ki mi ga je končno uspelo sestaviti. Eden od temeljev je odlični digitalni kitarski ojačevalec Boss Katana MK2, kjer »domači« kitarist res ne potrebuje drugega kot dobro kitaro, znanje in vaje. Ko sem to združil še s starim, a pod novim lastništvom povsem prenovljenim programom Cakewalk, ki je za nameček brezplačen,mi je uspelo za majhen denar sestaviti studio, o katerem bi še pred nekaj leti lahko le sanjal.

Ko se je le dalo, sem čas seveda izkoristil za gibanje v naravi. S prijatelji smo križarili po Sloveniji na električnem kolesu (da, sem velik zagovornik elektrifikacije), pri teku, hoji in drugih športih pa sta mi še naprej stala ob strani Apple Watch in program Strava.

Pri mobilnih napravah se mi dozdeva, da smo prišli do neke zgornje meje razvoja, saj so moj telefon, pametna ura in tablica vsi po vrsti predpredzadnje generacije, pa jim čisto nič ne manjka.

 

Zaščita pred pozabo 

Matej Huš

Vse, kar imam, sem ustvaril z lastnimi rokami in ogromna večina tega je predstavljalo »klofanje« po tipkovnici. Če zginejo ničle in enice, zginejo tudi stvaritve. Ker so v digitalni obliki dandanes tudi fotografije in ostali spomini, sem prav paranoičen pri varovanju podatkov. Želim odpornost na strojne defekte, morebitne napade izsiljevalskih virusov, lokalno katastrofo (poplava, požar) in lastno neumnost.

Izumljati tople vode nima smisla, saj strokovnjaki že dolgo poudarjajo, da potrebujemo vsaj tri kopije vseh podatkov. Dve lokalni na različnih medijih in eno na oddaljeni lokaciji, ki ni aktivno povezana s prvima. Problema sem torej lotil večplastno. V računalniku imam štiri diske: dva 512 GB SSD in dva 4 TB. SSD sta povezana v (fake) RAID1 (zrcaljenje) na ravni matične plošče, tako da na njiju nameščen operacijski sistem sploh ne ve, da gre za dva fizična pogona. Enako bi želel tudi z velikima klasičnima diskoma, ki služita skladiščenju podatkov, a poceni matične plošče ne omogočajo dveh polj RAID. K sreči to zmore Windows, če diska pretvorimo v dinamična in vključimo zrcaljenje. Dobrodošla posledica je še hitrejše branje, saj se podatki berejo sočasno z dveh diskov. Seveda to ni zadovoljiva rešitev, saj identični diski ob enaki obremenitvi lahko odpovedo hkrati ali pa me preseneti naslednji Cryptolocker, je pa prvi korak.

Druga stopnja zaščite sta dva zunanja diska 4 TB različnih proizvajalcev. Vsako nedeljo na enega naredim sliko celotnega sistema, za kar uporabljam kar brezplačen Macrium Reflect Free. Opomnik me opozori, da je čas za priklop, program pa naredi sliko vseh diskov. Po njej lahko brez težav brskamo in odpakiramo posamezne datoteke, lahko pa v primeru katastrofe obnovimo in povrnemo sistem z zagonsko sistemsko particijo vred. Zakaj dva diska? Ker tudi zunanji disk lahko odpove ali pa mi preprosto pade na tla. Prepoceni so, da bi varčeval pri njih.

Naslednja stopnja je naročnina na BackBlaze, ki za 60 dolarjev letno v oblaku shranjuje vse. V nasprotju s konkurenco kapaciteta ni omejena, omejitev je na en računalnik. Kolikor diskov stlačimo v njega, toliko se jih prekopira v oblak (in ne prezrcali – omogoča pregled različic in zaščito pred izsiljevalskimi virusi). Vključuje tudi zunanje diske. V primeru težav lahko do podatkov dostopimo prek interneta, če pa želimo dobiti svoje terabajte na Kamčatko, nam lahko s FedExom za dobrih sto dolarjev pošljejo disk z našimi podatki. Podatki so šifrirani, ključ pa zaklenjen z geslom. Za zdaj ga še nisem potreboval, a človek nikoli ne ve.

Že nekaj let imam najet najmanjši sef na Trgu republike. Tja sem odnesel tretji, starejši zunanji disk. Poskusim ga vsaj dvakrat letno iti iskat in nanj presneti podatke. Letos sem bil nazadnje tam pred epidemijo, sicer pa mi še kar uspeva.

Mapo Moji dokumenti imam povezano z Dropboxom, ki sem ga z akcijami v preteklosti raztegnil do 7,6 GB. To je uporabno za sinhronizacijo dokumentov, s katerimi delam, med namiznim računalnikom, prenosnikom in službenim računalnikom. Podobno funkcijo opravlja tudi Onedrive.

Načrt za 2021: postavitev NAS in samodejnega odlaganja podatkov tudi tja.

Korona naraščaj

Boris Šavc

Vsako leto pregled novih tehnoloških pridobitev začnem s telefonom iPhone. Razlog je preprost. S hčerkama in boljšo polovico imamo jabolčno verigo, v kateri je vsak člen enkrat letno deležen novega pametnjakoviča. Finančni minister zadeve je letos tako dobil iPhone 12 Pro Max, lanskega njegova spremljevalka, njenega starejša hči in zadnjega mlajša. Veriga se tako dobro obnese, da je postala tradicionalna. Razmišljamo o širitvi na računalnike, saj je nekaj let stari MacBook Pro 13 oddelal svoje, obenem pa se mi cedijo sline po Applovi arhitekturi M1. Dober izgovor za zagon nove verige ponujata delo in šolanje na daljavo.

Apple je letos predstavil novo storitev Apple One, ki je obstoječima naročninama na glasbo (Music) in oblačni prostor (iCloud) moji jabolčni družini za enako ceno (15 evrov) prinesla še igre (Arcade) in televizijo (TV+). Na telefonu so poleg omenjenih naročnin najbolj aktualne aplikacije Smoke Free, katere slovenski naziv bi lahko bil Tokrat pa res preneham, z novo rastjo bitcoina opremljeni Bitstamp ter Youtube, kjer običajno predvajam najbolj priljubljeni videoposnetek na svetu Pingfong Baby Shark, ki edini umiri novega člana družine dovolj, da ga lahko oblečemo za vsakodnevni sprehod po mestu.

Tako je, leto 2020 mi je poleg novega koronavirusa prineslo sina, ta pa je podedoval moj gen za tehniko, zato je največ zapravljanja v zadnjem času vezanih na kable, polnilce in daljince, ki jih mali razbojnik ugonobi. Trenutno čakam, da se odprejo trgovine s pohištvom, saj moram naprave v dnevni sobi prestaviti vsaj stopnjo više. Prihajata namreč Playstation 5 in Philips 55OLED805 4K, ki jima varnostnik v podobi robotskega sesalnika Roomba i7+ ne bo več zadostoval. Plazeči se radovednež je bojazen pred premikajočim nadležnežem na žalost že zdavnaj prerastel.

Kljub navdušenju nad konzolami in ob sladkem pričakovanju grafike naslednje generacije največ igralnega časa za čuda namenim Nintendovi prenosni napravi Switch Lite. Pregovorna čarovnija sicer šibkejše konzole je resnična, na njej igram igre, ki jih prej niti povohal nisem. Nekaj je v prenosni magiji, ki ti razkrije privlačnost še tako obskurnih naslovov. Protiutež sedenju pri delu in zabavi mi predstavljata tenis in tek. Prvega sem oplemenitil z loparjem Wilson Blade 98 18x20 V7.0, ki je združljivim s tipalom Smart Tennis Sensor, drugega z uro Garmin Fenix 6 ter s copati Nike Zoom Pegasus 36. Ti so res starejši model in nimajo nobene tehnične posebnosti, a so nadvse všečne barve in lahki kot pero, tako da me bodo skoraj sami ponesli čez ciljno črto jubilejnega spomladanskega Maratona treh src. Polovičnega, seveda. Tako dobri ti copati spet niso.

 

Apple M1, kmalu 

David Vidmar

Zaradi časa, ki smo ga preživeli v letu 2020 za računalnikom, je letošnji seznam nove opreme in programja daljši kot prejšnja leta. Tik pred pomladanskim zaprtjem države sem se končno odločil za nov PC. Povsem črn, brez LED-osvetlitve ohišja, zelo tih, z vgrajenimi hitrimi SSD, veliko RAM in s solidnim procesorjem AMD Ryzen je primeren za vsa programerska in ustvarjalna opravila. Pravi hit je tudi med mladino, ko je čas za igre. K novemu računalniku se prileže tudi večji monitor in HP Z27n se odlično obnese tudi pri delu od doma, saj je ravno prav velik, da ne potrebuje ogromne mize ali dodatne sobe. Kadar je treba, si dodaten zaslon ustvarim z iPadom Pro, ki skupaj s starajočim se iPhonom XS Max predstavlja mobilni del strojne opreme. Le da mobilno letos pomeni na kavču in ne kje dlje.

Te dni največ časa preživim ob različnih klicih, zato sta Teams in Zoom ves čas pognana. Prav tako Outlook, OneNote in OneDrive. V službi smo se odlično opremili s slušalkami, zato imam večino časa na ušesih brezžične Jabra Evolve 75, na mizi se mi valja tudi starejši Plantronics Voyager 5200. Po preizkusu številnih modelov slušalk na sprehodih najraje uporabljam AirPods 2, ki se najbolje od vseh preverjenih prilegajo mojim uhljem.

Novost med uporabljanimi programi je Shift, ki mi nekoliko olajša komuniciranje po družabnih omrežjih in klepetalnicah ter združuje spletne aplikacije v enem oknu. Vedno več zapiskov, ki so prerasli v prave male zbire podatkov, hranim v Notion, za pametni dom pa skrbi Home Assistant, ki je v zadnjem letu naredil še en veliko korak v zrelosti. Da večji monitor čim najbolje izkoristim, sem začel uporabljati novodobne Microsoftove Power Toys in njegov programček Fancy Zones. Vse varnostne kopije hranim na Backblazu B2, za kar poskrbi fenomenalni restic. Ker je zame nekoč ključno orodje Launchy brez aktivnega razvoja, sem ga nadomestil s Keypirinho. Všeč bo vsem, ki kombinirate delo na Windows in Mac OS. Navdušil sem se tudi za v Okna vgrajeno možnost hitrega postavljanja začasnega računalnika, ki ga uporabim za testiranje, in to zelo solidno opravlja Windows Sandbox.

Glasba za vso družino prihaja s Spotifyja, vedno več gibljivih slik pa z Netflixa, T-2 in KODI sta vedno manj v uporabi. Oglede formule 1 omogoča letna naročnina na F1 TV, Chromecast pa, da se vse to po potrebi znajde tudi na TV. Bralne dosežke spremljam na GoodReads, a vztrajno čakam, da se bo pojavila kakšna nova podobna storitev. Mogoče bo nekoč to The StoryGraph Beta, a še nisem prepričan. Petina knjig je iz prodajalne Kindle, ostale so še vedno dobre stare knjige, ki jih največkrat kupim na Book Depositoryju.

Vedno bolj me skrbi shramba fotografij. Trenutno to opravlja Google Photos, za kopije mobilnih fotografij tudi Apple Photos, a zdi se, da obema storitvama peša sapa in da bo marsikdo vesel, ko se bo pojavila spodobna in neodvisna alternativa. Taka, ki bo zagotavljala varnost, enostavno rabo in deljenje prostora med družinskimi člani za pošteno ceno.

Upam, da se to zgodi že v letu 2021, ko bom verjetno popustil in si omislil nov telefon. In morda Applov računalnik z M1.

 

Doma 

Andrej Troha

Vojne, katastrofe, pandemije in vse, kar je temu podobnega, so vedno katalizator napredka. Tehnologija je v petih letih druge svetovne vojne napredovala toliko, kot bi sicer v dveh desetletjih. Industrija, znanost in ljudje se osredotočijo na čim hitrejše iskanje rešitev in tudi med pandemijo lan je bil napredek ravno zaradi tega pospešen. Marsikomu med nami je, če ne drugega, približal koncept dela od doma.

V podjetju, kjer delam, že od samega začetka, torej deset let, izvajamo takšno delo. To nam je omogočilo, da smo zaposlili strokovnjake iz vseh kotičkov Slovenije, ne da bi se jim bilo treba vsak dan voziti iz, denimo, Kort ali pa se preseliti v megleno Ljubljano (a ne, Erik 😉). Teh deset let smo brez večjih težav uporabljali Skype in se imeli prav udobno. Nato pa je drobni virus poskrbel, da je tržna niša videokonferenčnega softvera postala skorajda panoga. Naše stranke so posegle po najrazličnejši rešitvah, in ker smo manjši in prilagodljivi (khm …), zdaj žongliramo med Skypom, Teamsi, Zoomom, Roomsi, FaceTimom pa tudi napol v kuhinji narejenimi rešitvami, kot je Jitsi.

Stiska pandemije je dokazala, da se da marsikaj narediti tudi brez dragih in energetsko požrešnih poslovnih stavb, nekoristne in onesnažujoče vožnje na delo in nazaj ter dragih in arhitektonsko obupnih parkirnih hiš. Upam, da se bo ta trend nadaljeval tudi v 2021, brez korone, seveda.

Prejšnja jesen je dodobra prevetrila tudi mojo pisalno mizo oziroma njeno podmizje. In besedo »prevetriti« sem uporabil namenoma, saj ima moj novi monstrum toliko ventilatorjev kot cenen tajski hotel. In ko moja ljuba Cinema 4D zapreže Ryzen 9 5900X in obe RTX 3090, je kmalu jasno, da kaloriferja ne bom potreboval, četudi bo zunaj –20. Ko smo že pri pretiravanju: namesto pregrešno dragih monitorjev, sem si omislil dva Samsungova Q60T QLED 4K 50-palčna televizorja, ki skupaj nudita skoraj 2,5 m2 delovne površine.

Maxon, proizvajalec omenjene Cinema 4D, se je letos končno zresnil in opustil vse domače izrisovalnike (redner engine), ki so nihali med uporabo CPU in željo po preskoku na GPU. Nakup kalifornijskega RRT je Nemcem omogočil integracijo izrisovalnika Redshift v Cinemo, ki je tako naredila prepotreben skok naprej. Delo (od doma) bo tako še bolj prijetno.

Tovrstno delo, kot rečeno, zame ni nič posebej novega, zato sem Marlesu, ki mi je pred dvema letoma postavil hišo, naročil, naj jo naredijo pametno. Zadeva je v teoriji super, zatakne pa se pri programski opremi. Če mislite, da se precej kakovostna rekuperacijska naprava Maico razume s sistemom Gira (KNX), ki krmili senčila, osvetlitev in tudi temperaturo, se motite. Oba programa (AirHome in Gira eNet SMART HOME) sta napisana porazno. Da ne bo pomote: strojni del obeh je vrhunski, programski pa precej manj.

Podobno je pri ostalih »pametnih« napravah, od sušilnika perila, IR-grelca, LED-osvetlitve pa do Roombe in njenega kitajskega približka Eufy. Vsak zahteva svojo aplikacijo z neznansko zapletenim prepoznavanjem naprav in večurnim prepričevanjem, da je usmerjevalnik zares 2,4-gigaherčen. Naenkrat je telefon poln delno delujočih aplikacij za sicer precej kakovostne hišne robotke. In naenkrat ugotovim, da jih je lažje krmiliti na star, »neumen« način.

Kakorkoli že: beseda leta 2021 bo »dom«. Vsaj pri meni.

 

Težave v oblakih 

Marko Kovač

Decembrsko pisanje pregleda tehnologije mi vedno povzroča cmok v grlu. Pred očmi se pojavi urednik, ki živčno kaže na namišljeno uro in me sprašuje: »Kaj, konec leta je že in ti še ni uspelo sinhronizirati imenikov na telefonu? Sramota. In ti se imaš za računalničarja?!« Priznam, sinhronizacija je moja šibka točka in ob številnih izbirah se vedno znova izgubim.

Hkrati načrtujem selitev svojih datotek na lažje dostopno mesto – v oblak, pri čemer je sinhronizacija ključna. Letos sem tako nadaljeval uporabo Officea 365, ki ga naj bi se preimenoval v Microsoft 365, čeprav na uradnih straneh zasledimo obe imeni. In v to shizofreno smer se razvija tudi sam oblak. Microsoft dodaja novosti s hitrostjo, s katero strojevodja nalaga premog v parno lokomotivo, a kaj, ko so nove možnosti še bolj neintuitivne kot par starih. Danes se zdi, da sta pri oblačnih vsebinah pomembnejši neskončna barvitost in vsebinska praznina kot pa hitre in pregledne dodatne informacije.

Podobne težave mi povzroča navigacija po oblaku. Saj veste, kako priti do želenega. Pot naj bi bila bolj ali manj trajna in linearna – z glavnega hodnika na stranskega, do sprejemnice in naprej v želeno pisarno, če si izposodim arhitekturno primerjavo. Toda ne, to je tako prestarelo, zato je najbolje, če do arhiva danes dostopate prek skladišča organskih odpadkov, do administracije pa pot vodi mimo bazena. Vsak drugi petek pa je ravno obratno. Prav tako je koristna globoka integracija Microsoftovih orodij. A ta deluje vse do trenutka, ko bi si zaželeli kanček samostojnosti. Če vam srce poželi karkoli drugega, kar bolje deluje pri sosedih, ste v škripcih. Vse skupaj spominja na razvpiti nestandardizirani Internet Explorer, ki je pred desetletji za vsaj par let pohabil razvoj spletnih vsebin.

Človek bi pričakoval, da bo bolje pri Googlu, poznanem po preprostih rešitvah. Vraga! Google svoje programe za video klice in sodelovanje tako hitro menja, da jim niti ne sledim več. Včasih se zdi, da je sporočilo najlaže poslati prek Youtuba, vsaj deluje. Google Suita sicer resda zna brati Microsoftove formate, toda ob zapiranju katere od starejših različic rada doda kakšno oblikovalno podrobnost – morda v uteho, da ne bo videti tako starikavo. Da ne omenjam, da še vedno ne znam popolnoma sinhronizirati številnih imenikov na telefonu, iz česar se norčujejo vsi (čeprav potihoma prikimavajo).

Kaj pa kaj iz domače garaže, ker ravno ne zaupamo svetovnim korporacijam (kar niti ni slab argument)? Lokalni NextCloud se zdi super. Oblikovalska konservativnost pomeni, da navigacija ni kot lasvegaški kazino in je brez odvečnih stranskih vhodov ali izhodov. Večina stvari deluje samodejno, a le do trenutka, ko preneha delovati. Potem se zdi, da je popravilo bolj naporno kot šolanje za Jedija. Tudi zato sem zadnjič, ko sem ob pospravljanju v predalu našel beležko izpred 30 let, skoraj zaihtel. Zadeva je bila pripravljena na delo in za vpogled v vsebino ni potrebovala nobenega vtičnika.

 

Epidemiološka slika naše IT-domačije

Arnold Marko

Z virusi so bili vedno križi in težave, a leto 2020 je težavno razmerje med virusi in tehnologijo poneslo na povsem drugo raven. Če človek živi še na deželi, kjer bi lahko podatke hitreje prenašali na prikolicah kot prek standardnih bakrenih povezav, je mera polna.

Po srečnem spletu okoliščin sem v zadnjih letih prevzel značilnosti zbirateljev in vse zastarele kose opreme, ki so mi prišli pod roko, spravil v zavetje svoje t. i. delovne sobe/kabineta/studia … Ropotarnice? Da ni šlo za zametek krize srednjih let, temveč vizionarski nagon po preživetju, se je izkazalo prav v tej krizi. Računalnikov je dovolj, monitorjev tudi in k sreči smo po miselnosti bolj odprtokodni. Ker naša šola ni povsem zasužnjena z rešitvami enega podjetja, smo v tem smislu kljub krizi celo legalni.

Spoznal in preizkusil sem vrsto načinov za omejevanje časa in dostopnosti do vsebin in naprav. Kot osebi liberalnih nazorov mi je to seveda grozno, a lahko vas pomirim, da niti nisem preveč uspešen, tako da so moji napori prej intelektualno seme za moja otroka kot pa uspešen prestop v tabor tehno dušebrižnikov. Naj tako tudi ostane …

Visokofrekvenčni skeptiki naj zaradi lastnega miru na tem mestu raje prenehajo brati. Prek dveh usmerjenih yagi anten in modema LTE, ki podpira MIMO, imamo namreč za deželo prav spodoben LTE, ki realno teče nekje okoli 30/20 Mb/s, kar je v primerjavi s približno 2/0,3 Mb/s, ki jih realno dosega ADSL, v bistvu vrhunski rezultat. Za normalno delovanje seveda potrebujemo še dva brezžična usmerjevalnika in dva ojačevalnik, z njimi pa se brezžično povezujejo vsi računalniki (pet namiznih in trije prenosniki), štiri tablice, štirje telefoni in mnoštvo majhnih računalnikov ter mikrokontrolerjev. Bolj natančno dva RPi Zero W, dva RPi 3A+, en RPi 4 in en RPi2 ter kopica kitajskih Arduinov, ESP8266 in ESP32, kar je predvsem posledica več časa, ki ga preživljam doma, in pa nabave vremenske postaje Davis Vantage Vue, ki se bohoti na naši strehi in jo je bilo treba narediti bolj univerzalno dostopno. Problem povezave postaje s strežnikom na Raspberry Zero W in zaprtja občinskih meja v človeku moje nravi pač sproži iskanje novih izzivov – v mojem primeru interneta stvari. Bolje povedano – izdelovanja skupka prej manj kot bolj potrebnih naprav za nadzor naprav (beri: predvsem luči in vtičnic) in merjenja pomembnih podatkov, kot sta, denimo, UV- in IR-svetloba, da o številu senzorjev temperature na našem zemljišču raje ne govorim. Vse to je seveda povezano v mesh omrežje in komunicira prek protokola MQTT z Node-Red strežnikom, ki se nahaja na eni od »malin« in skrbi za povezavo vsega v neko celoto. Oziroma bo, ko bo zadeva končana. Nekoč, saj razumete. Tisti oker paketki pa seveda še prihajajo …

Tako, vsaj v smislu razvoja domače tehnologije, epidemija ni povzročila zastoja. Pravzaprav ga je na neki način celo pospešila oziroma – bolje rečeno – razširila. Vseeno pa upam, da bo naslednja nadgradnja v letu 2021 prinesla manj tehnoloških potreb in več fizičnega stika!

  

2020 je odlično!

Matic Zupančič

Zame je bilo 2020 odlično leto. Doma sem si (do)končno uredil pisarno in jo opremil, kot je treba. Na glavi večinoma nosim slušalke JBL E55BT Quincy Edition, ki sicer niso letošnja pridobitev, a zvok je odličen. Da lahko udobno delam, imam na mizi dva monitorja, če pa bi mi priklopna postaja za prenosnik Lenovo T490s omogočala izhod za tretjega, bi postavil na mizo še enega. Čakam samo še na dvižno mizo.

Strojna oprema je, vsaj zame, postala samo še vozilo za to, kar počnem. Poslovni prenosni računalniki so praktično vsi že dovolj zmogljivi, da je za marsikoga glavna izbira le še, kako velik zaslon ima. Vse, kar je večje od 14 palcev, že skoraj ne more dobiti naziva »prenosni«.

Glavne spremembe pa so se letos dogajale drugje. Doživel sem popolno odcepitev od IT-infrastrukture podjetja. Skupina, v kateri delam, je v popolnosti prevzela storitve v oblaku. Zares lahko delamo od kjerkoli.

Glavno orodje so postali Microsoftovi Teams, kjer imamo tako rekoč vse, kar potrebujemo: datoteke, zapiske, takojšnje sporočanje (klepet) ter seveda sestankovanje na daljavo v video klicih. Prav na področju teh pa je Microsoft v letošnjem letu najbolj capljal za svojim konkurentom Zoomom.

Tudi tega sem imel priložnost podrobno spoznati, saj sem pomagal pri tehnični izvedbi dveh mednarodnih konferenc, ki sta bili letos le online. Predvsem tako imenovane izdvojene sobe (breakout rooms) so Zoomova fantastična pogruntavščina, ki jo v Teams šele uvajajo.

Moram priznati: ko so se udeleženci porazdelili v sekcije v izdvojenih sobah in je v glavni zavladala tišina, je bil občutek kar nekoliko evforičen: »Vse dela! Pa to je boljše od konference v živo!«

Komaj čakam, da vse to pride še v Teamse, kajti, pogledano resnici v oči, 17 evrov na mesec samo za video sestankovanje (Zoom), se mi zdi kar velik strošek. Pri Teamsih pa je ta strošek z najcenejšim Microsoft 365 paketom dobrih 5 evrov in zraven dobim še en kup drugih uporabnih storitev, denimo 1 TB shrambe v oblaku, Sharepoint, elektronski predal s 50 GB prostora ter odlična orodja za avtomatizacijo. »Ni da ni«, torej.

Eno teh orodij je večinoma spregledani Stream, ki ga sam uporabljam predvsem za to, da si izdelujem svoj izobraževalni portal. Z OBS Project (obsproject.com) najzanimivejše webinarje posnamem in potem naložim na Microsoft Stream. Ker pa tudi sam predavam, je priročna možnost iste storitve, da na hitro posnamem zaslonsko sliko in zraven komentiram. Odlično za kratka navodila ali demo predstavitve.

Nikakor pa ne smem pozabiti na bralnik knjig Amazon Kindle Oasis, ki sem ga kupil pred enim letom. V tem času sem ga dodobra preizkusil in glede na to, da gre za moj četrti kindle, moram reči, da sem izjemno navdušen. Zvečer lahko barvno temperaturo osvetlitve spremenim na prijaznejšo warm white, prav tako pa je odlična pridobitev tudi dark mode, ki še dodatno razbremeni oči. Dejstvo, da je vodoodporen, pa ga naredi skoraj neuničljivega. Toliko kot berem, odkar kupujem elektronske bralnike, nisem bral nikoli prej. S pojavom bralnikov so napovedali smrt knjige. Kje pa, le forma se je spremenila.

V znamenju covida 19 in šole na daljavo

Simon Peter Vavpotič

Leto je spet naokoli in priznati moram, doma narejena strojna oprema še vedno odlično deluje; kar tudi mora, saj pri učenju na daljavo ni heca. Če se je internetni radio v ohišju iz kock LEGO še poleti zdel odlična igrača za občasno poslušanje tujih internetnih radijskih postaj, zdaj z drugo vgrajeno programsko opremo deluje kot most med ethernetom in Wi-Fijem, s čemer sem se izognil neprijetnemu polaganju dodatnih kablov po stanovanju. Dobil je tudi zmogljivejšo zunanjo anteno, ki mu v z omrežji Wi-Fi nasičenem blokovskem naselju zagotavlja hiter in zanesljiv prenos zvoka in slike. Sicer so tudi sosedje ojačali svoje Wi-Fije, a za zdaj še gre.

Zvezda druge letošnje šole na daljavo je Raspberry Pi 3, ki sem ga pred leti kupil bolj za igračo in mu sam izdelal ohišje. S kamero z mikrofonom, monitorjem, s tipkovnico in z doma narejenim avdio vmesnikom z ločilnima transformatorjema je postal nekakšen pametni internetni terminal za delo z Microsoft Teams v oblaku Microsoft Officea 365. Avdio vmesnik v modri škatlici (od porabljene zobne nitke) zagotavlja čist zvok tudi pri poslušanju prek starega radia s CD in kasetofonom, ki sem mu že dolgo nazaj vdelal stereo vhod. Alternativa nadležnemu 50-herčnemu brnenju bi bila le raba naglavnih slušalk, ki pa jih je med večurnim vsakodnevnim poukom na daljavo težko nositi.

Letos se je doma narejenima daljinsko vodenima robotoma, mercedesu C 111 in rudarskemu tovornjaku iz LEGO Technika, pridružil še zeleni traktor s prikolico, ki je namesto originalnega sprejemnika signala FM za daljinsko vodenje dobil ESP8266, nato pa še modul s kamero, ESP32-CAM in ultrazvočni merilnik razdalje. Da lahko vozi po vsem stanovanju, ne da bi morali skakati za njim, ima zasluge tudi zunanja Wi-Fi antena, ki znatno ojača signal Wi-Fi.

Notesnik brez gibljivih delov je brez težav prestal tudi letošnje poletje, a zgornji del ohišja s tipkovnico in sledno tablico se je še malo ukrivil navzgor. Hudomušno trdim, da si je Intelov procesor tako kar sam izboljšal hlajenje, jaz pa sem moral za nekaj milimetrov povišati opornika, ki preprečujeta, da bi monitor pritiskal na sledno tablico, ko je notesnik sklopljen. Računalnik sicer deluje brez prestanka in razen plastičnega ohišja nima težav s segrevanjem procesorja. Več preberite v članku Sestavimo notesnik po svoje! (Monitor, oktober 2017).

Tri ergonomske tipkovnice Microsoft Natural Ergonovic Keyboard 4000 doma uporabljamo brez prestanka. Njihova hiba so črne tipke, na katerih beli znaki ob pogosti uporabi počasi izginjajo, novih tovrstnih tipkovnic pa za zdaj, razen iz starih zalog, ni moče kupiti. Na ebay.com stanejo tudi več kot 250 dolarjev, kar je odločno preveč.

Doma narejena vremenska postaja je pri nas najdlje delujoča doma narejena naprava, na katero se lahko zanesemo, tudi ko se odpravljamo v mesto. Več preberite v člankih Digitalni vremenar v žepu in Moj digitalni vremenar.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki