Iz dedkove skrinje

Objavljeno: 31.8.2010 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Fokus | Revija: Julij 2010 | Teme: foto

Vajeni smo, da lahko vse v povezavi s sodobno elektroniko zastari že v manj kot nekaj letih. Mobilniki so praktično za koš, prenosniki so obupno počasni, velikost zaslončka na kompaktnem fotoaparatu pa je naravnost smešna. Filme se gleda na velikanskem LCDju, ne pa vstavlja v fotoaparat. Le redki navdušenci še posegajo po analognem. Digitalna fotografija je preprosto udobna in omogoča dobre fotografije z občutno manj znanja. A ne pošiljajte prehitro vsega, kar je staro, v večna lovišča.

Povsem razumljivo se nam zdi, da Pentaxovega objektiva ne moremo namestiti na Nikonov SLR, pogosto pa se motimo, da starejših objektivov ne moremo uporabljati na novih digitalnih fotoaparatih. Nikonovi objektivi so na sodobnih aparatih uporabni, če so bili izdelani po letu 1977, Canon je opravil občutnejši prehod z opustitvijo FD in uvedbo bajoneta EF leta 1987, Pentax z združljivimi objektivi vztraja že od leta 1975, Sonyjevi DLSRji pa bodo bolj ali manj zadovoljni z vsemi Minoltinimi objektivi, ki omogočajo avtomatsko ostrenje, medtem ko je Olympus nov bajonet uvedel prav z digitalno dobo.

A tudi s spremembo standardov ni vse izgubljeno. Na voljo so nam pretvorniki nastavkov, ki so dosegljivi tudi po zelo nizkih cenah (eBay). Največ možnosti imamo z mikro štiritretjinskimi fotoaparati, saj je razdalja med nastavkom objektiva in slikovnim tipalom najkrajša, tako da prilagodilnik poskrbi le za mehansko ujemanje in ustrezno podaljšanje svetlobne poti. A po drugi strani so tipala manjša in nagnetena s svetlobnimi detektorji, tako da jim preprostejši stari objektivi s svojo ostrino niso vedno kos.

"Sodobni objektiv s šestnajstimi lamelami zaslonke, ki pri Pentaconu 200mm F/4 omogoča kot topljeno maslo gladek bokehbokek (???)

"Ruski širokokotni objektiv Mir-1V 37mm F/2,8 preseneti z ostrino že pri rahlo priprti zaslonki."

Lepote nekdanjega režima

Danes na fotografskem trgu kraljujejo Japonci. A še zdaleč ni bilo vedno tako. Carl Zeiss, eno največjih optičnih podjetij, je bilo ustanovljeno v Nemčiji že v začetku 19. stoletja in njihovo znanje načrtovanja objektivov se je po vojni razširilo na celotni vzhodni blok. Objektive so tudi kot stranski produkt razvoja znanstvene in ne nazadnje vojaške opreme množično izdelovali še v Sovjetski zvezi in zaradi politične usmeritve nekdanje skupne države večina starejše fotografske steklovine izhaja prav iz vzhodnonemških in sovjetskih proizvodnih linij. Se spomnite Praktic, Pentaconov in Zenitov?

"Seveda niso vsi stari objektivi popolni. A veliko je pravih biserov, sploh če upoštevamo njihovo tržno vrednost. Mednje zagotovo sodi starejša izvedenka Pentacona 200mm F/4."

M42

Nastavek M42 je leta 1949 razvilo prav podjetje Carl Zeiss na zahtevo Praktice, ki je s svojimi izdelki kasneje zaslovela tudi na Japonskem. Ker M42 ni bil patentno zaščiten, ga je prevzel tamkajšnji izdelovalec Pentax, sovjetska industrija in številni neodvisni izdelovalci objektivov. Zato se je zanj uveljavilo ime "univerzalni nastavek" in še danes ni popolnoma opuščen.

Pretvorniki za navoj M42 so preprosti in poceni. Osnovni modeli vsebujejo le mehansko pretvorbo nastavka, medtem ko so za Canon in Sony dosegljive tudi izvedenke z vgrajeno elektroniko. Ta komunicira s telesom fotoaparata in ga prepriča, da ima nameščen novejši objektiv, kar je pogoj za potrjevanje ostrenja. Merjenje svetlobe deluje kot običajno, ostrenje in nadzorovanje zaslonke pa opravljamo ročno.

V Nikonu se zaradi večje razdalje od objektiva do tipala stanje malo zaplete. Ob običajnem pretvorniku je rezultat podoben, kot da bi uporabljali manjši makro obroček. Poleg spremembe povečave izgubimo tudi možnost ostrenja na daljše razdalje. Rešitev so pretvorniki nastavka z vgrajenim optičnim elementom, to pa nekoliko poslabša kakovost fotografije. Poslabšanje je odvisno od več dejavnikov (izdelava pretvornika, objektiva, njegove goriščnice, vrednosti zaslonke ...), a se izkaže, da je vpliv večinoma zanemarljivo majhen, če se ne lotimo analize na 200 % povečavi. Na našem preizkusu so bile napake, predvsem barvna aberacija, bolj opazne pri objektivih z daljšo goriščnico. Merjenje svetlobe deluje le na dražjih Nikonovih modelih, potrditev ostrenja pa nam je na voljo pri vseh.

Mali triki modernih objektivov

Kompaktni aparati so v splošnem znani po tem, da pred zapisom slikovne datoteke na pomnilniško kartico postorijo veliko popravkov. Povečajo kontraste, barvno nasičenost, da o odpravljanju šuma tipala niti ne govorimo. Zanimivo pa je, da širokokotni objektivi, ki nas vedno pogosteje razveseljujejo v majhnih fotografskih napravicah, niso posledica le napredka pri načrtovanju optičnih elementov, temveč tudi sposobnejših vgrajenih procesorjev. Objektivi imajo tako lahko veliko geometrijsko popačenje, ki ga odpravlja naknadna obdelava v fotoaparatu.

Nikon v višje razrede DSLRjev že nekaj časa vgrajuje samodejno odpravo kromatične aberacije, medtem ko bi bilo geometrijsko popačenje vidno tudi v optičnem iskalu in je zato nesprejemljivo. Mikro štiri tretjinski fotoaparati pa so se znebili kukala in izkaže se, da njim namenjeni objektivi še zdaleč niso popolni in da se njihove napake odpravljajo "v živo" za prikazovanje na zaslonu in tudi kasneje ob samem zapisu posnetka. Vgrajena imajo celo elektronska vezja, ki aparatu sporočajo, kakšne so njihove slabosti. Panasonicovi objektivi poznajo svoje kromatične in geometrijske, medtem ko Olympusovi zaenkrat le slednje. Panasonicova steklovina se zato na Olympusovih telesih, čeprav na papirju povsem združljiva, obnese občutno slabše.

Kateri objektivi so torej kakovostni in ali gre pri vsem skupaj za goljufanje? O omenjenem so sprašujejo tudi na eni bolj znanih spletnih fotografskih strani DPreview, kjer veliko prostora namenjajo preizkusom objektivov. A slednjič spoznamo, da je pomemben končni rezultat. Vsa računska akrobacija prinese tudi izgubo ostrine in vidnega polja.

Na nekaj težav pa naletimo pri fotografiranju v obliki RAW. Nekateri fotoaparati popravke vnesejo neposredno v sliko, drugi pa zapišejo le podatke o znanih napakah, ki jih potem odpravi programska oprema na računalniku. A nekateri izdelovalci podrobnosti svojega zapisa neodvisnim programerski hišam ne razkrijejo, zato prihaja med različnimi programi do zelo občutnih razlik. Eni se zato s proizvajalci fotoaparatov poskušajo dogovoriti, drugi napak ne odpravljajo, medtem ko se izdelovalci programa DXO Optics Pro že vrsto let zanašajo na lastne meritve objektivov in veljajo za pionirje na tem področju.

Leica še danes rada opraviči visoke cene svojih objektivov s prikazom ročnega preizkušanja vsakega izdelka, preden zapusti proizvodnjo. A zaradi naknadne odprave napak se ne smemo počutiti zgolj ogoljufane. Šteje končna kakovost posnetka ter majhnost in lahkost objektiva. Vseeno pa se sprašujemo, kako daleč so časi, ko bo proizvodnja objektivov vedno bolj cenena in nemarna, napake pa se bodo izmerile in zapisale v pomnilnik tudi na individualni ravni.

Prednosti in slabosti

Kot smo že omenili, nam ročno ostrenje ne uide. Nižji razredi DSLRjev imajo slabša kukala z manjšo in temnejšo sliko, kar postopek zelo oteži. Pri dražjih modelih se stanje postopno izboljšuje, največjega preskoka pa smo deležni pri aparatih s polno velikostjo tipala. A če odštejemo za fotoaparat nekaj tisoč evrov, bržkone ne bomo uporabljali starih objektivov za drobiž. V analognih aparatih so nam bile v veliko pomoč pri ostrenju posebne medlice (optični element v iskalu), ki si jih danes praviloma težko omislimo. Ni pa vse tako črno, kot je videti. Z nekaj vaje hitro pridemo na zeleno vejo, v pomoč pa nam je lahko tudi potrjevanje ostritve vgrajene elektronike.

Če aparat podpira merjenje svetlobe brez elektronske komunikacije z objektivi, moramo le še nastavljati zaslonko in smo na neki način v načinu A. V nasprotnem primeru pa smo povsem prepuščeni sami sebi v ročnem načinu, kjer nam pri določanju pravilne osvetlitve pomaga histogram že posnete fotografije.

In prednosti? Nadvse robustna zgradba, presenetljiva optična kakovost in cena objektivov, ki jih z malo sreče najdemo zaprašene v omarah kar doma in pri sorodnikih ali jih kupimo na bolšjih sejmih od prodajalcev, ki niti ne vedo, kaj prodajajo. Sicer pa ugodna cena ni nujno pravilo, saj lahko objektivi poleg uporabne vrednosti predstavljajo tudi zbirateljsko blago. Cene nad 1500 evri niso popolna redkost.

Največja prednost, za katero pa moramo biti ustrezne vrste človek, da jo znamo ceniti, je že skoraj "fetišistični" užitek ob uporabi več desetletij stare opreme, doseganje odličnih rezultatov s popolnoma ročnim nastavljanjem in občudovanje napisa "Sdelano v SSSR" v cirilici.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki