Iskanje izgubljenega ...

Objavljeno: 7.12.2005 22:00 | Avtor: Krištof Oštir | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Oktober 2005

Diski povsem povprečnega računalnika dandanes hranijo na stotisoče datotek. Pri še tako vestni organizaciji map postane zato iskanje določenega dokumenta, programa, slike ali pesmi vse prej kot enostavno opravilo. Težave rešujejo namizni iskalniki, ki so v zadnjem času postali vroče žemljice na računalniškem trgu.

Vojna spletnih brskalnikov je v devetdesetih letih zaposlovala računalniške analitike, zanesenjake in (nekoliko manj) tudi navadne smrtnike. Zanimanje za spletne pregledovalnike je že skoraj povsem izginilo (edini, ki še vedno vzbuja pozornost, da ne ponavljam zanimanje, je Firefox), trenutno pa so najbolj priljubljena tema pogovorov in pisanj namizni iskalniki. Poglavitni razlog za to je prihod novih, a uglednih igralcev (Google, Microsoft in Yahoo), ki so se pridružili spodobni druščini obstoječih (A-Z Technology, Aduna, blinkx, Copernic, Filehand, Mindbreeze, Wizetech in drugi).

Google je dokazal, da je iskanje po neprehodnih prostranstvih spleta lahko učinkovito, udobno in celo zabavno. S spletnim iskalnikom, kot so, denimo, Altavista, Google, MSN Search ali Yahoo, je dandanes mogoče v internetu najti katerokoli (no, skoraj) stran, dokument, sliko, glasbeno ali programsko datoteko v delčku sekunde. Iskanje pozabljenega dokumenta v lastnem računalniku pa traja minute ali celo ure. Microsoft je v operacijski sistem Windows sicer vključil iskalnik (najlaže ga prikličemo s pritiskom na tipki Windows in F), a je, milo rečeno, neuporaben. Program namreč pregleduje datoteko za datoteko in iskanje dokumenta po imenu lahko traja nekaj minut, po vsebini pa še dlje.

Izboljšan namizni iskalnik je ena od Microsoftovih dolgo obljubljanih lastnosti, ki ji bo dal pravo moč šele datotečni sistem WinFS. WinFS (Windows Future Storage oziroma Windows File System) je pravzaprav podsistem za shranjevanje datotek, ki temelji na relacijski zbirki podatkov. V njej bo mogoče vsak dokument (besedilo, sliko, glasbo) opremiti z dodatnimi podatki (avtor, ključne besede in podobno). Ti tako imenovani metapodatki bodo, skupaj s primernim programjem, omogočili hitro iskanje ali prikazovanje vsebine, pravih ali navideznih map, po različnih kriterijih. Microsoft je WinFS napovedal že pred desetletjem, letošnjega avgusta pa je končno objavil prvo razvojno različico, najprej za Windows XP s paketom popravkov SP2. Sistem kljub prvotnim napovedim ne bo na voljo ob izidu novih Oken Vista, temveč šele z enim od poznejših popravkov.

Umetnost iskanja

Najpomembnejši namen namiznega iskalnika je hitro najti iskano informacijo. Za uspešno izvedbo te naloge je treba najprej ustvariti indeks ali kazalo podatkov. Namesto da bi ob iskanju pregledovali datoteke drugo za drugo, gledamo indeks, ki je bolj ali manj obsežna zbirka s podatki o datotekah in njihovi vsebini. Indeksiranje je torej treba opraviti, preden lahko začnemo iskati, poleg tega ga je treba redno ponavljati, recimo enkrat na dan ali, še bolje, sproti. Tudi če iskalni algoritem in kazalo nista najboljša, je tako iskanje veliko hitrejše. Za vsak zadetek je namreč v indeksu podatek, kateri dokument in na katerem mestu ga ima, to pa pomeni, da do ustrezne informacije pridemo v trenutku.

Po hrupu, ki ga namizno iskanje trenutno povzroča, je videti, kot bi bilo to nekaj povsem novega. A to seveda ne drži! Že leta je namreč mogoče dobiti cel kup zanimivih programov, ki omogočajo indeksiranje in iskanje po krajevnih diskih, poleg tega je (omejeno uporaben) indeksirni servis vključen v Okna 2000 in XP. Ne nazadnje se uporabniki računalnikov Apple s svojim Spotlightom od OS X 10.4 (Tiger) lahko vgrajeni rešitvi Microsoftovega tabora le nasmihajo. Za silno povečanje zanimanja pa so poskrbele pomembne programske in medijske hiše (Google, Microsoft in Yahoo), ki so v želji po prevladi na namizju ponudile svoje izdelke. To je seveda pomenilo takojšnje znižanje cen (veliko je brezplačnih izdelkov), predvsem pa povečanje kakovosti in možnosti izbire.

Medtem ko sta v vojni brskalnikov sodelovala le dva igralca, jih v spopadu namiznih iskalnikov sodeluje več kot ducat. Raziskovalci Univerze v Wisconsinu so jih v nedavni študiji primerjali dvanajst (Tom Noda in Shawn Helwig, 2005, Benchmark Study of Desktop Search Tools, www.uwebi.org/reports/desktop_search.pdf), v nemški reviji c't pa so si ogledali enajst brezplačnih (André Kramer, Such, Programm!, 2005, 13). Programi vsi opravljajo enako nalogo, a se kljub temu med seboj zelo razlikujejo. Po samem indeksiranju pravzaprav niti ne, precej bolj po načinu interakcije z uporabnikom. Že bežen ogled trenutnega stanja kaže, da smo še daleč od primernega standarda. Nekateri izdelki so na voljo kot dodatek spletnemu brskalniku, drugi kot orodna vrstica, tretji so samostojni izdelek, četrti pa delujejo prek (krajevnega) spletnega strežnika.

Dober program za iskanje po namizju mora biti hiter in hkrati enostaven. Indeksiranje mora biti kar se da neopazno in redno, najbolje sprotno, poleg tega ne sme pretirano ovirati rednega dela z računalnikom. Prednost imajo izdelki, ki - sami ali s posebnimi vtičniki - podpirajo veliko število različnih zapisov. Gre za različne oblike dokumentov, recimo iz zbirke Microsoft Office ali OpenOffice.org (s starejšimi različicami vred), slike, glasbo, video ... Iskalniki morajo poznati tudi elektronsko pošto (Outlook, Outlook Express, Thunderbird, Eudora), ne sme pa jim biti tuj niti splet, recimo zgodovina in priljubljene povezave (Internet Explorer, Firefox, Mozilla). Najpomembnejše je seveda iskanje, ki mora biti preprosto in hkrati zmogljivo - podprti morajo biti logični (Boolovi) operatorji, nadomestni znaki (wildcard), iskanje fraz, iskanje v bližini ter sprotno (inkrementno) iskanje. Rezultati poizvedb morajo biti prikazani v obliki, ki omogoča hiter ogled zadetkov (dokument z označenimi položaji zadetkov) in njihovo razporejanje (po možnosti po pomenu). Ker iskanje po krajevnem računalniku ni strogo ločeno od iskanja po spletu, je dobrodošla tudi povezava med obojim.

Bitka za namizje se je komaj začela, pa je že v polnem razmahu. Kdo bo zmagovalec oziroma kakšna bo zmagovalna taktika, je težko napovedati, se je pa že izoblikovala vodilna skupina. V njej so štirje brezplačni izdelki, in sicer Copernic Desktop Search podjetja Copernic, Google Desktop spletnega kralja Googla, Microsoftov Windows Desktop Search, ki je del orodjarne MSN Toolbar Suite, in Yahoo Desktop Search podjetja Yahoo.

Copernic Desktop Search

Podjetje Copernic se s tehnologijo iskanja ukvarja že lep čas. Njihov Copernic Agent, ki ima več kot 30 milijonov uporabnikov, omogoča povezavo največjih spletnih iskalnikov in s tem učinkovitejše, a hkrati preprostejše spletno iskanje. S Copernic Desktop Searchem pa so v podjetju ustvarili zmogljiv in hkrati neverjetno pregleden iskalnik. Programček je sestavljen iz treh delov, samostojnega iskalnika, orodne vrstice (tako za Internet Explorer in Firefox kot za okensko orodjarno) in indeksirnega orodja. Iskalnik večino časa tiči v opravilni vrstici in skrbi za pregledovanje datotek. To praktično ne obremenjuje procesorja, saj začne delati šele ob neaktivnosti uporabnika. Žal se zaradi tega indeks obnavlja z rahlim zamikom. Je pa Copernic edini od preizkušenih programov, ki zadetke prikaže takoj, ko pridejo v kazalo - z drugimi besedami, ni treba ponoviti iskanja, da bi našli novo datoteko.

Copernic Desktop Search ponuja posebno orodjarno, a ta ne prikazuje rezultatov.

Copernic preiskuje elektronska sporočila (Outlooka, Outlook Expressa, Eudore in Thunderbirda), dokumente (v zapisih Microsoft Office, Adobe Acrobat, HTML), običajno besedilo, slike, glasbo, video, naslove (kontakte), priljubljene povezave in zgodovino brskalnika (podpira Internet Explorer, Firefox, Mozillo in Netscape). Vrsto podatkov, ki jih bomo iskali, moramo določiti pred vpisom ključnih besed. To je deloma razumljivo, pa vendar neprijetno. Če iščemo samo po imenu datoteke, je izbira vrste podatkov res nepotrebna, še posebej, ker s tem omejimo uporabnost orodne vrstice. Po drugi strani pa z izbiro, recimo elektronske pošte, program ponudi številne možnosti, ki so pomembne samo za določeno vrsto predmetov. Pri pošti so to pošiljatelj, prejemnik, pomembnost in podobno. Copernic podpira tudi zavidljiv nabor metapodatkov in omogoča iskanje pesmi, na primer, po izvajalcu, naslovu albuma ali žanru.

Program pozna solidno število zapisov datotek, ki pa je precej manjše od, recimo, tistega iz nabora Yahoojevega orodja. Prav zaradi ostre konkurence je podjetje Copernic javno objavilo programsko knjižnico, ki omogoča razvoj vtičnikov za nove vrste datotek. Teh resda ni zelo veliko, so pa podprte vse pomembnejše, in to dobro - poleg vsebine program indeksira tudi metapodatke.

Pregledovalnik datotek je dober, saj vidimo označene iskalne pojme.

Copernicov uporabniški vmesnik je pregleden in izpiljen - glavno okno programa je razdeljeno na tri dele: iskalnik, prikazovalnik zadetkov in pregledovalnik datotek. Iskalnik je lahko osnovni, ki omogoča le vpis iskanih oznak, ali napredni, ki omogoča dodatne izbire. Ena izmed najimenitnejših lastnosti Copernic Desktop Searcha je prikaz zadetkov, ki jih lahko razvrstimo po mapah, datumu ali vrsti datotek, ter jih združimo v skupine (recimo ta teden, ta mesec, letos). Po drugi strani pa program zadetkov ne razvršča po pomenu, kar utegne povzročiti težave pri njihovem večjem številu. Prikaz najdenih dokumentov je odličen, saj označi kraje, kjer se pojavlja iskana oznaka. Imenitno, še posebej, če imamo v mislih število datotek, ki jih program pozna. Nekoliko moti le precej počasen prikaz (večjih) datotek PDF.

Možnosti iskanja so dobre, saj imamo poleg logičnih operatorjev na voljo tudi iskanje po frazah in sprotno iskanje, ne pa po bližini. Poleg tega Copernic ne podpira nadomestnih znakov. Pozna in brez težav pa obvlada naše krilate znake, skratka omogoča tako njihovo indeksiranje kot iskanje. Ne omogoča pa ignoriranja "posebnih" znakov - skratka, ne omogoča iskanja č kot c, medtem ko francosko cedillo najde tako z repkom kot brez.

Uporabnik lahko precej vpliva na delovanje programa. Določimo lahko, kdaj bo potekalo indeksiranje, katere datoteke bomo in katerih ne bomo pregledovali. Pri tem je Copernic celo tako strog, da datotek, ki jih ne izberemo, niti povoha ne - ne zapomni si niti njihovega imena. Zelo prikladna je možnost obnove indeksa na zahtevo, celotnega ali pa delnega, recimo samo elektronske pošte ali slik.

Copernic Desktop Search je dober program, ki ima le manjše pomanjkljivosti. Ena pomembnejših je obupno slaba pomoč - res je program razumljiv, a vseh nastavitev in naprednih možnosti nekaj spletnih (ne krajevnih!) strani ne more opisati (o kakem iskanju po pomoči ni ne duha ne sluha). Programu jemlje sapo tudi razširljivost, saj trenutno ni neodvisnih vtičnikov, to pa pomeni, da zapisi, kot je OpenOffice.org, niso podprti. Po drugi strani pa je Copernicov izdelek hiter, zanesljiv in najenostavnejši med vsemi preizkušenimi izdelki.

Google Desktop

Google trenutno zaposluje nekaj najbolj kreativnih programerjev, zato je vsak izdelek, ki ga pripravijo, deležen velike pozornosti. Google je postal sinonim za iskanje in njegov pohod na namizje so številni uporabniki računalnikov težko pričakovali. Prva izdaja Googlovega namiznega iskalnika se je imenovala Google Desktop Search in je ugledala luč sveta konec lanskega leta. Letos poleti pa je podjetje objavilo že prvo beta različico nove izdaje, ki se imenuje le še Google Desktop.

Program je, kot smo vajeni pri drugih izdelkih istega podjetja, kompakten, saj zasede le slabih šest megabajtov prostora na disku, namestitvena datoteka pa je manjša od 1,3 MB (mogoče jo je stlačiti na disketo, če kdo še ve, kaj to je). Glavni del Googlovega izdelka je (krajevni) spletni strežnik, ki omogoča iskanje prek poljubnega brskalnika. Pristop je nekoliko nenavaden, a ima prednost tako za uporabnike kot za razvijalce. Prvi takoj prepoznajo značilen googlovski uporabniški vmesnik in zato ne potrebujejo nikakršnega učenja. Razvijalci pa so lahko posamezne (dobro preizkušene) dele programa enostavno reciklirali iz velikega brata.

Google ponuja kar tri orodjarne, od katerih je najbolj zmogljiva stranska (Sidebar).

Poleg spletnega strežnika sta sestavna dela programa še indeksirni servis, ki deluje sočasno, in orodna vrstica. Slednje so v novi različici programa kar tri - fiksna (Deskbar), plavajoča (Floating Deskbar) in stranska (Sidebar). Prav zadnja je verjetno razlog, da je Google skrajšal ime svojega izdelka in v svojo razvojno skupino pritegnil Bena Goodgerja, enega vodilnih razvijalcev Firefoxa. Sidebar je namreč programček, ki se prilepi ob desno (ali levo) stranico zaslona in omogoča hiter dostop do iskalnika. In še veliko več, saj lahko prikazuje elektronska sporočila, novice, fotografije, izseke spletnih strani, fotografije, tečaje delnic, priljubljene datoteke in spletne strani. Naravnost presenetljivo je, da uporabnik nima velikega vpliva na prikazano vsebino - Google Desktop jo namreč oblikuje glede na podatke, ki jih dobi ob indeksiranju. Edina možnost, ki jo imamo, je odstranjevanje izbranega in sorodnih vnosov ter odstranjevanje cele skupine, recimo vremena ali elektronske pošte. Sidebar je vsekakor zanimiv izdelek, a z namiznim iskanjem nima prav nobene zveze. Glede na način delovanja pa je precej neprijeten tudi občutek, da nas veliki brat ves čas opazuje.

Spletni in namizni Google se med seboj skorajda ne ločita.

Google Desktop po namestitvi pregleda celoten računalnik in ustvari indeks. Program omogoča iskanje elektronskih sporočil (podprti so Outlook, Outlook Express, Thunderbird in Netscape Mail), besedilnih datotek, dokumentov zbirke Microsoft Office, datotek PDF, sledi pa lahko tudi pogovorom prek AOL Instant Messengerja ali zgodovini brskanja (z Internet Explorerjem, Firefoxom ali Netscapeom). Deloma program pozna tudi glasbene, slikovne in video datoteke. Priljubljenost Googla in objava razvojne knjižnice sta v kratkem času poskrbela za obsežno zbirko vtičnikov, ki pokrivajo vse, od dokumentov zbirke OpenOffice.org prek datotek okenske pomoči do boljše podpore priljubljenim glasbenim datotekam (skupaj z metapodatki).

Žal pa se ravno Googlov način indeksiranja - bolje rečeno, neposredni prenos spletne tehnologije - izkaže za popolnoma neprimernega na namizju. Program sicer sproti spremlja dogajanje v računalniku in zazna vsako spremenjeno obliko dokumenta. Drugače povedano, shrani kopijo vsake različice dokumenta. To pride še kako prav, ko gre kaj narobe, sicer pa gre za popolno zapravljanje sistemskih sredstev. Predstavljajte si nekaj deset ali več različic Wordovega dokumenta, ki jih dobi nekdo, vajen vsakih nekaj minut pritisniti kombinacijo tipk za shranjevanje. Še huje je, da Google ne ponuja možnosti novega indeksiranja (razen s novo namestitvijo) in da fizično zbrisanih datotek ne odstrani z indeksa. Pri iskanju jih torej vrne kot zadetek in šele klik ustrezne povezave pove, da je nekaj narobe. Katastrofa! Spletne strani res prihajajo in odhajajo, včasih so celo nedostopne, na namizju pa je stanje precej bolj jasno. Program iz kazala sicer lahko izpusti posamezne imenike ali diske, a tudi tu velja, da tisto, kar enkrat je v indeksu, tam ostane za vedno. Google Desktop samo prek zadetkov prilepi masko nevidnosti. Velika pomanjkljivost programa je tudi nezmožnost določitve položaja indeksa. Slednji je v uporabnikovi mapi in ga lahko prestavimo le z ustrezno spremembo v sistemskem registru.

Omenili smo že, da je Google zelo nezahteven pri prenosu in namestitvi, med delovanjem pa to ne velja. Pritajeni programi zasedejo lep del pomnilnika - v mirovanju tudi do 24 MB, če je vključen Sidebar, celo več kot 32 MB. To je veliko v primerjavi s tekmeci, ki se držijo krepko pod desetimi megabajti.

Velika prednost Googla pa je, kot rečeno, znan uporabniški vmesnik. Spletni in namizni iskalnik se praktično ne ločita in iskanje po www.google.com lahko vrne tudi povezavo do rezultatov na namizju (Google trdi, da brez kakršnekoli povezave s strežniki podjetja). Iskanje je hitro, rezultati so prikazani z izvlečki, ne pa polnim predhodnim ogledom, pogosto tudi z možnostjo prikaza shranjene različice dokumenta (cached). Program ponuja celo prikaz rezultatov po pomenu, ki pa še zdaleč ni tako uspešen kot v spletu. Žal so napredne možnosti programa zelo omejene. Elektronska sporočila, na primer, lahko iščemo po pošiljatelju, prejemniku ali predmetu, ne pa po datumu. Dodatna pomanjkljivost programa je popolna nezmožnost dela z datotekami. Najdeno datoteko namreč lahko odpremo v pripadajočem programu, ne moremo pa je, recimo, natisniti ali izbrisati. Edino, kar nam ostane, je možnost odpiranja mape (v kateri pa je lahko nekaj sto datotek).

Imenitna novost nove različice programa je tako imenovani hitri iskalnik (Quick Find). Slednji pri vnosu iskalnega niza v orodjarni sproti prikazuje rezultate in omogoča ne le odkrivanje pozabljenih datotek, temveč tudi zaganjanje programov, ki so v menuju Start. Če, recimo, vpišemo kot geslo word, lahko takoj poženemo Microsoftov Word ali pa WordPad. A spet, Quick Find nima skoraj nobene zveze s samim iskalnikom. Ker deluje sproti - inkrementno, kar pomeni, da rezultate izpisuje med vpisovanjem - najde tudi zadetke z nepopolno vpisanimi gesli. Recimo vpisano iskanje inst najde instalacija, install, instant in tako naprej, zadetke, ki jih spletni vmesnik, zaradi nepoznavanja nadomestnih znakov (wildcard), ne vrne. Google je hudimano pameten tudi pri indeksiranju imen datotek, saj jih razseka na dele tam, kjer se mu zdi najbolj smiselno, recimo pri ločilih, spremembi velikosti črk. Datoteko GremoNaMorje torej vrne pri poizvedbi gremo na morje, ne pa pri namorje ali gremonamorje.

Googlov Desktop je enostaven in hiter iskalnik, ki imenitno poveže splet in namizje. Žal pa je to tudi njegova največja slabost - tisto, kar deluje v spletu, ni dovolj za resno iskanje po krajevnih diskih. Program podpira veliko število zapisov, neodvisni razvijalci praktično vsak dan dodajajo nove, in ima vse možnosti, da v kratkem postane pomemben tudi na namizju. Očitno pa se je Googlu z izdajo prve in tudi druge različice namiznega iskalnika preveč mudilo, saj so si s povprečnim izdelkom naredili več škode kot koristi.

MSN Toolbar Suite

Potem ko je lanskega oktobra Google napovedal svoj namizni iskalnik, so v Microsoftu takoj napovedali svoj lastni izdelek. Decembra je bila že na voljo prva beta različica in maja letos je MSN Toolbar Suite, kakor se program imenuje, dočakal uradno predstavitev. Microsoftova zbirka orodjarn predstavlja dodatek spletnemu brskalniku Internet Explorer, vsebuje pa orodja, ki so namenjena predvsem lažjemu spletnemu deskanju. Omogočajo namreč lažje izpolnjevanje obrazcev, preprečevanje prikaza prikaznih oken, enostavnejše iskanje ter kartični prikaz (zadevo, ki jo sodobni brskalniki, kot sta Firefox in Opera, podpirajo že nekaj časa). Najpomembnejši del zbirke orodjarn pa je modul z imenom Windows Desktop Search, ki - kot pove njegovo ime - omogoča iskanje po namizju.

Glede na obstoječi okenski iskalnik je le malokdo pričakoval, da bo Microsoftu uspelo narediti tako spodoben izdelek, kot je Windows Desktop Search. Kot smo že omenili, novejši Microsoftovi operacijski sistemi vsebujejo storitev za indeksiranje, zato je bilo podjetje torej na bojišču prvo in ima kljub pogojni uporabnosti svojega izdelka pri namiznem iskanju največ izkušenj. Njihov izdelek je pravzaprav le enostaven vmesnik do že znanega orodja.

Windows Desktop Search se ponaša z enostavno orodjarno, ki takoj prikaže rezultate.

Microsoftov iskalnik ima nekoliko svoje predstave o tem, kaj uvrstiti na kazalo in česa ne. Program, prav nič presenetljivo, pozna zapise vseh programov iz zbirke Office, poštna programa Outlook (pri katerem obvlada tudi kontakte, zapiske in sestanke) in Outlook Express, datoteke HTML, enostavno besedilo, veliko zvočnih in video datotek (vse iz rodu Windows Media, pa tudi druge pogostejše), in številne slikovne zapise. Windows Desktop Search za večino datotek prepozna tudi metapodatke. To pomeni, da lahko izvajamo iskanje po naslovih skladb ali velikosti slik.

Kljub temu je nabor podprtih vrst datotek v primerjavi z drugimi programi kratek. Še najbolj bode v oči odsotnost bralnika Acrobatovih datotek PDF. Ker pa nadgrajuje vgrajeno indeksirno storitev, lahko izkoristi tako imenovano tehnologijo IFilters, vmesnik, ki opisuje, kako indeksirati datoteke. Microsoft je s tem za velik korak pred konkurenco, saj ne le omogoča enostaven razvoj dodatkov za iskalnik, temveč tudi uporabo velikanskega števila obstoječih iskalnih vtičnikov. Te lahko dobimo za pregledovanje pomoči, stisnjenih datotek ZIP in CAB, dokumentov PDF, elektronske pošte Eudore, Mozille in Thunderbirda, različnih glasbenih ali nenavadnih grafičnih datotek.

Windows Desktop Search obnavlja indeks v realnem času in skorajda ni možnosti, da bi nam kaka datoteka ušla. V naših krajih je zanimiv tudi njegov pristop k indeksiranju posebnih znakov. Poizvedba, ki zajema šumnike, da enake rezultate kot poizvedba brez njih, češnja je torej enako kot cesnja. To je seveda dobrodošlo, saj program najde prave besede tudi v elektronskih sporočilih, kjer marsikdo še vedno opušča strešice, ali v imenih datotek, kjer je to zaradi združljivosti z različnimi sistemi celo priporočljivo. Seveda pa se moramo zavedati, da takšno kazalo ne ustreza popolnoma dejanskemu stanju in vrne tudi napačne rezultate.

Dobra lastnost Microsoftovega iskalnika je tudi eleganten in preprost uporabniški vmesnik (lažji za uporabo je le Copernicov). Program lahko upravljamo iz orodne vrstice, ki sproti prikazuje zadetke in ponuja hiter dostop do njih, ali pa iz posebnega okna, ki omogoča tudi napredne možnosti. Za razliko od Copernica pri Windows Desktop Searchu ni treba predhodno določiti iskane vrste podatkov, lahko pa s klikom ustreznega gumba pozneje omejimo rezultate. In sicer na dokumente, elektronska sporočila, glasbo, slike, sestanke, kontakte, programe in tako naprej. Poseben gumb preklopi med krajevnim in spletnim iskanjem (kjer je privzeti iskalnik seveda MSN Search). Rezultati so prikazani na način, ki ga poznamo iz okenskega raziskovalca. Na levi strani so prikazani zadetki, ki jih lahko razvrščamo po različnih kriterijih, od imena datoteke prek avtorja in datuma do pomena. Na desni strani pa je okno, namenjeno prikazu dokumentov, a je strašansko počasno. In kar je nenavadno - ne pozna vseh podprtih vrst datotek, saj se mu zatakne celo pri domačem Excelovem, pri elektronskih sporočilih pa za verodostojen prikaz potrebuje pomoč originalnega programa. Očitamo mu lahko še eno pomembno pomanjkljivost - pregledovalnik ne označi zadetkov.

Microsoftov iskalnik pa ni namenjen samo začetnikom. Pravzaprav je za slednje primernejši Copernic, saj Windows Desktop Search ne ponuja enostavnega načina za iskanje po različnih atributih datotek (recimo avtorju dokumenta). Je pa program opremljen z zelo zmogljivim poizvedbenim jezikom, ki omogoča dostop do cele množice polj. Iščemo lahko ne le po avtorjih ali naslovih albumov glasbenih datotek, temveč tudi po stopnji stiskanja, dolžini pesmi in podobnem. Iščemo lahko slike, narejene z določenim aparatom, sporočila s priponkami oziroma nedokončana opravila. Poiščemo lahko dokumente, ki so bili, recimo, nazadnje natisnjeni na določen dan, v zadnjem tednu, meseca maja in podobno (program pozna najrazličnejše oblike datumov, vendar may in maj ne vrneta enakih rezultatov). Možnosti so naravnost impresivne!

Microsoftov izdelek prebere tudi metapodatke in tako omogoča zapleteno iskanje.

Windows Desktop Search je izdelek, ki ga imamo s časom vse raje. Program je preprost, čeprav bi bil lahko še bolj, in zmogljiv hkrati. Njegova največja pomanjkljivost je slab predhodni ogled dokumentov, moti tudi prevelika navezanost na Microsoftove zapise dokumentov. Po drugi strani pa omogoča zelo zapletene poizvedbe in nadgradnjo oziroma dopolnitev z vtičniki, ki jih je precej že na voljo.

Yahoo Desktop Search

Za razliko od Googla, ki prav tako prihaja iz spletnih logov, Yahoo v svoj namizni iskalnik ni prenesel znanega videza. Yahoo Desktop Search ponuja tehnologijo podjetja X1, specialista za krajevna iskanja, in s tem podobno kot Microsoft ponuja zrelejši izdelek. Že bežen pogled kaže, da se program pod Yahoojevimi tipkovnicami skorajda ni spremenil in da je edina resna razlika cena - X1 Desktop Search Platform stane, odvisno od uporabljenega programa za elektronsko pošto, najmanj 75 dolarjev.

Yahoojev iskalnik je samostojen program, ki je sestavljen iz orodjarne in dveh podoken. V prvi izberemo vrsto podatkov, ki jih želimo pregledati, pri čemer imamo na voljo e-pošto, priponke, kontakte, Yahoojeva trenutna sporočila, datoteke, slike, glasbo ali vse. Možnosti je na videz precej, vendar niso vse enako dobro podprte - slike in glasba pravzaprav samo omejita vrsto datotek na ustrezne podaljške. Levo podokno programa predstavlja seznam rezultatov, v desnem pa je prikazan izbrani zadetek. Logika delovanja iskalnika je nekoliko nenavadna, saj začnemo z vsemi zadetki, nato pa z vpisovanjem iskanih besed posamezne izločamo. To pravzaprav ni drugega kot demonstracija hitrosti delovanja sprotnega iskanja, saj že vpis prve črke preskoči z vseh dokumentov na samo tiste, ki jo vsebujejo.

Za indeksiranje in prikaz vsebine datotek Yahoo izkorišča tehnologijo Outside In Viewer, ki jo je prispevalo podjetje Stellent. Slednja pozna več kot 370 vrst datotek in omogoča poleg dobrega pogleda na vsebino celo kopiranje, tiskanje in označevanje iskanih besed. Možnosti, ki jih imamo na razpolago, so odvisne od izbranega zadetka, na elektronska sporočila lahko odgovarjamo, jih pošiljamo naprej ali celo premaknemo v drugo mapo. Program omogoča grobi (draft), normalni in popolni ogled datotek. Pri velikih datotekah je razlika med njimi precejšnja, še posebej, ker skuša program prikazati vse, kar najde, povsem po nepotrebnem tudi dvojiške podatke. Vgrajeni pregledovalnik je med vsemi najzmogljivejši in pozna tudi davno pozabljene zapise, kot so WordStar, Harvard Graphics in podobni. Res pa je, da je prikaz včasih nenavaden - Acrobatove datoteke ali PowerPointove predstavitve prikaže kot zaporedje strani, ločenih na karticah. Yahoo edini od preizkušenih programov pozna zapise zbirke OpenOffice.org, pri čemer dokumente Writerja tudi prikaže, Calca pa samo indeksira.

Yahoo Desktop Search podpira velikansko število podatkovnih vrst in ima dober pregledovalnik.

Poizvedbe opravljamo z vpisovanjem ključnih besed v ustreznem polju. S pritiskom na gumb Refine prikličemo polja, ki omogočajo natančnejšo opredelitev iskanega polja, recimo pri dokumentih ime, vrsto, datum, velikost, mapo in podobno. Pravzaprav je uporaba slednjih nujno potrebna, saj program sicer vpisane besede išče po vseh poljih indeksa, zato je število rezultatov lahko precejšnje in nekateri nimajo na videz nobene zveze z iskanimi izrazi. Različni tipi podatkov imajo različne možnosti za prečiščevanje, solidno so podprti dokumenti in elektronska pošta, precej slabše pa večpredstavne vsebine. Pri slednjih se določeni metapodatki sicer znajdejo v indeksu, jih je pa nemogoče potegniti iz njega. Yahoojev iskalnik ne ponuja možnosti razvrščanja po pomenu, kar je pri velikem številu zadetkov, ki jih vrne, sploh precej nerodno.

Način indeksiranja pri Yahooju lahko nastavimo za vsako mapo posebej.

Zaradi špartanskega vmesnika je Yahoojev iskalnik videti kot orodje za računalniške znalce, a to je le deloma res. Program sicer res ponuja veliko možnosti za iskanje, vendar je način iskanja dokaj enostaven in zato primeren tudi za začetnike. Yahoo, kot rečeno, podpira največ tipov datotek, ustvarjeno kazalo pa je kompaktno in zato manjše kot pri konkurentih. Ena izmed boljših lastnosti programa je možnost shranjevanja iskanj, s katerimi ustvarimo nekakšna priljubljena iskanja. Poleg tega je na voljo nabor že pripravljenih poizvedb, ki jih lahko mimogrede prilagodimo svojemu okusu. Pogled v mapo podatkov programa razkrije, da so poizvedbe shranjene kot dokumenti XML, v lahko razumljivi obliki, ki jo je enostavno "nadgraditi". Vsekakor lastnost, primerna za zahtevne uporabnike, ki pa ne more nadomestiti pravega poizvedbenega jezika.

Yahoo Desktop Search pozna daleč največ vrst datotek. To je ob dejstvu, da programa ni mogoče dopolniti z lastnimi vtičniki, dobrodošlo. Iskanje je hitro, zadetki pa so prikazani popolno, skupaj z oznako krajev, kjer se posamezni izraz pojavlja. Kljub temu da je Yahoojev namizni iskalnik primeren za manj zahtevne uporabnike in ga lahko uspešno izkoristijo tudi tisti bolj resni, ga je konkurenca prehitela. Gre za program, ki obilo ponuja, a ga teži neroden uporabniški vmesnik in pomanjkanje naprednih možnosti.

Komu prepustiti iskanje?

Iskanje po namizju postavlja drugačne zahteve kot iskanje po spletu. Pri krajevnih iskalnikih je še kako pomembno hitro in nemoteče indeksiranje, nekaj, kar nas pri iskanju po internetu sploh ne zanima. Neposreden dostop do dokumentov omogoča (oziroma zahteva) popoln ogled dokumenta in označevanje kraja zadetka. Poleg tega je zaželena dobra povezava tako z operacijskim sistemom računalnika kot tudi s spletom, saj se meja med iskanji hitro zabriše.

Izbira enega samega zmagovalca je praktično nemogoča, saj ima vsak izmed njih svoje prednosti in slabosti. Kljub temu lahko v ospredje postavimo Copernic Desktop Search in Windows Desktop Search. Copernic ponuja stabilen, pregleden in zmogljiv iskalnik, ki dobro prikaže rezultate, omogoča napredna iskanja in podpira solidno število zapisov. Njegova največja slabost je odvisnost od enega samega (razmeroma majhnega) razvijalca.

Za mnoge je precej presenetljivo, da je Microsoft že v prvem poskusu ponudil tako stabilen, preprost in hkrati zmogljiv izdelek, kot je Windows Desktop Search. Izkaže pa se, da so v program pravzaprav zapakirali obstoječo tehnologijo (indeksiranje in IFilter) in jo primerno nadgradili. Največja slabost izdelka je še vedno majhno število podprtih podatkovnih zapisov, slab predhodni ogled dokumentov ter "vezava" v orodjarno MSN Toolbar.

Google in Yahoo sta na namizju še nekoliko kratke sape. Google Desktop je pravzaprav lep dokaz, da sta splet in namizje dve povsem različni stvari. Vračanje zadetkov, ki jih v računalniku že zdavnaj ni več, nezmožnost obnove indeksa in nepoznavanje osnovnih operacij z datotekami pač niso lastnosti, na katere bi bili pri Googlu lahko ponosni. Res pa je, da je namizni Google enak spletnemu in da so se ga programerji pošteno lotili ter ga že dopolnili s številnimi dodatki. Yahoo Desktop Search je po drugi strani zanesljivo orodje, ki (odlično) podpira daleč največje število vrst datotek.

Kljub temu bi program lahko imel enostavnejši uporabniški vmesnik ali boljši poizvedbeni jezik. Vsekakor pa bi moral podpirati iskanje po metapodatkih večpredstavnih datotek.

Ali izbrati namizni iskalnik ali ne, ni več vprašanje. Današnji izdelki so dovolj zmogljivi in enostavni, poleg tega močno zmanjšajo zmedo v drobovju računalnika. Kljub temu pa čaka razvijalce še dolga pot. Nobeden izmed opisanih programov, recimo, ne daje zanesljivih rezultatov po pomenu ali ponuja možnosti iskanja podobnih dokumentov. Kaj šele, da bi učinkovito zabrisal mejo med spletnim in krajevnim iskanjem.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki