Intervju dr. Peter Gajšek: "Slo­venska zakonodaja je ena najstrožjih na svetu!"

Objavljeno: 25.2.2020 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Fokus | Revija: Marec 2020

Znano je, da prek elektromagnetnih sevanj (EMS) lahko prenašamo podatke, talimo kovino in kuhamo hrano. Vendar pa v nasprotju z ioniziranimi sevanji vsi priznani znanstveni dokazi kažejo, da ima lahko EMS negativen vpliv na zdravje šele tedaj, ko je presežen določen prag izpostavljenosti. Kot velja za veliko večino substanc ali agensov, lahko tudi EMS predstavlja zdravstveno tveganje nad pragom, ki je določen na podlagi obstoječih znanstvenih raziskav in predstavlja temelj mednarodnim smernicam Mednarodne komisije za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP), ki jih priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija (SZO).

doc. dr. Peter Gajšek, Inštitut za neionizirna sevanja in Fakulteta za elektrotehniko

Mejne vrednosti so lahko presežene na nekaterih delovnih mestih (telekomunikacije, industrija, zdravstvo …) in zahtevajo posebno pozornost ter takojšnje ukrepanje. Nasprotno pa so sevalne obremenitve zaradi visokofrekvenčnega EMS v našem bivalnem in naravnem okolju običajno precej pod dovoljenimi mejnimi vrednostmi in dosegajo le nekaj odstotkov pragu, pri katerem so bili ugotovljeni in strokovno utemeljeni mogoči vplivi na zdravje.

O mejnih vrednostih smo se pogovarjali z doc. dr. Petrom Gajškom. 

Kakšen je prag škodljivosti?

Da bi visokofrekvenčno elektromagnetno sevanje negativno vplivalo na zdravje, je potrebna izpostavljenost vsaj 4 W/kg. Pri tej vrednosti, ko se lahko temperatura sredice telesa zviša za 1o C, se pojavijo komaj opazne spremembe v vedenjskih vzorcih primatov. Pri ravneh, ki so nižje od 4 W/kg, niso bili ugotovljeni negativni učinki na človekovo zdravje, zato služi ta vrednost kot prag za določanje omejitev izpostavljenosti visokofrekvenčnemu EMS. Za določitev mejnih vrednosti, ki so izvedene iz praga škodljivosti, pa se upoštevajo še dodatni varnostni faktorji.

Kako so določene mejne vrednosti?

Na podlagi znanstvenega soglasja je Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP) izdala smernice, ki uvajajo na delovnih mestih 10-kratni varnostni faktor glede na najnižji SAR (4 W/kg), pri katerem so dokazani vplivi na zdravje. Za trajno izpostavljenost prebivalstva pa je uvedla še dodaten 5-kratni varnostni faktor. Varnostni faktorji so določeni na podlagi zelo konservativnih ocen in vrednostnih sodb vrhunskih strokovnjakov. Tako pri visokofrekvenčnem EMS znaša dopustna vrednost SAR za prebivalstvo za celotno telo 0,08 W/kg, kar pomeni 2 odstotka vrednosti, pri kateri so bili znanstveno ugotovljeni in potrjeni negativni vplivi na zdravje.

Pri mejni vrednosti SAR za glavo (sevalnih obremenitev mobilnih telefonov) pa lokalno omejeni SAR ne sme preseči 2 W/kg v 10 gramih tkiva.

Ker je določanje mejnih vrednosti znotraj človeška telesa zahtevno, so poleg mejnih vrednosti v smernicah ICNIRP določene še opozorilne vrednosti. Te veljajo za količine, ki jih lahko neposredno merimo, na primer za električno in magnetno poljsko jakost in gostoto pretoka moči. Opozorilne vrednosti upoštevajo najbolj neugodne razmere izpostavljenosti, kar pomeni, da je skladnost z mejnimi vrednostmi zagotovljena pri izpostavljenosti, ki je pod opozorilnimi vrednostmi. Vendar pa preseganje opozorilnih vrednosti še ne pomeni tudi preseganja mejnih vrednosti.

Kdo je Peter Gajšek?

Doc. dr. Peter Gajšek je direktor Inštituta za neionizirna sevanja (www.inis.si) ter predavatelj na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in Fakulteti za znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici s področja bioelektromagnetike in zdravja. Njegovo specialno področje je preučevanje interakcij neionizirnih sevanj z organizmi s poudarkom na eksperimentalni in teoretični dozimetriji. Vrsto let je opravljal raziskave s področja bioelektromagnetike v uglednih laboratorijih po svetu. Je član številnih mednarodnih organizacij s področja bioelektromagnetike, med drugim mednarodnega svetovalnega odbora za področje neionizirnih sevanj v okviru Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), mednarodnih združenj za bioelektromagnetiko BEMS in EBEA ter Evropskega odbora za varstvo pred neionizirnimi sevanji AK-NIR. Je avtor prek 200 objav v znanstveni in strokovni periodiki s področja neionizirnih sevanj.

Kako so v izoblikovanih mejnih vrednostih zajeti potencialno bolj občutljivi na EMS (otroci, starejši, oboleli …)?

Poseben varnostni faktor za prebivalstvo je uveden zaradi možnosti, da je del prebivalstva, ki vključuje otroke, nosečnice in ostarele, morebiti bolj občutljiv na izpostavljenost EMS, za kar je sicer malo znanstvenih dokazov. Mednarodno priznane mejne vrednosti ICNIRP temeljijo na jasno dokazanih učinkih, tj. učinkih, ki so bili ugotovljeni na podlagi sprejetih strogih znanstvenih kriterijev. Pri tem je bil upoštevan najslabši mogoči primer ter uveden dodatni varnostni faktorji 50 z namenom, da se upoštevajo vse kategorije prebivalstva, vključno z otroki ter s starejšimi in z obolelimi. To je jasno navedeno v opisu postopkov, ki jih je ICNIRP uporabil pri izoblikovanju mejnih vrednosti (glej http://www.icnirp.org)

V javnosti je razširjeno mnenje, da trenutno veljavne mejne vrednosti temeljijo samo na znanstveno dokazanih termičnih učinkih in ne varujejo pred nevarnostjo t. i. netermičnih učinkov. Kako je s tem?

Termični učinki visokofrekvenčnega EMS so dobro raziskani in pomenijo podlago za omejevanje izpostavljenosti ljudi. Prav tako je bilo opravljenih veliko raziskav netermičnih učinkov visokofrekvenčnega EMS, ki so jih upoštevali pri pripravi mejnih vrednosti izpostavljenosti. Če ocenimo raziskave netermičnih učinkov po sprejetih znanstvenih merilih za ugotavljanje določenega učinka, ni nobena od teh raziskav dokazala netermičnih učinkov. Čeprav so nekateri strokovnjaki poročali tudi o drugih netermičnih učinkih, pa poročila niso vzdržala strogega znanstvenega preverjanja oziroma jih v neodvisnem znanstvenem laboratoriju ni bilo mogoče zanesljivo ponoviti ter s tem potrditi.

Kakšne mejne vrednosti priporoča EU?

Na ravni Evropske unije je bilo julija 1999 sprejeto Priporočilo za omejitev izpostavljenosti prebivalstva elektromagnetnim sevanjem; 0 Hz–300 GHz« (EU 1999). To priporočilo EU kot minimalno zahtevo predvideva upoštevanje smernic ICNIRP. Preventivni ukrepi niso priporočeni, lahko pa v skladu z 12. členom priporočil EU »/.../ države članice poskrbijo za višjo raven zaščite zdravja, kot jo določa to priporočilo«. Priporočilo EU za omejevanje izpostavljenosti prebivalstva EMS (EU 1999) za države članice ni pravno zavezujoče. Kljub temu večina držav članic uporablja mejne vrednosti, določene v priporočilih EU, ki prevzemajo mejne vrednosti ICNIRP.

Kakšne mejne vrednosti uporabljamo v Sloveniji?

V nekaterih državah članicah EU se uporabljajo strožje mejne vrednosti, ki bodisi temeljijo na načelu previdnosti ali pa so uvedene empirično zaradi zahtev javnosti in politike. Izbrane mejne vrednosti včasih temeljijo na načelu »najmanjše razumno dosegljive izpostavljenosti brez ekonomskih posledic«. Praktična izbira je lahko nižja stopnja omejitve interference za elektromagnetno kompatibilnost (na primer v Belgiji). V nekaterih državah razlogi za nižje mejne vrednosti ne temeljijo na znanstvenih zaključkih, temveč na upoštevanju načela preventive, ki pa ga je mogoče razlagati in implementirati na različne načine (na primer v Sloveniji in Grčiji).

Mejne vrednosti so pri nas tako niz­ke, da ljudje absorbirajo več ele­ktromagnetne energije, ko se po­leti ob sončnem vremenu zadr­žujejo na prostem. 

V Sloveniji je od leta 1996 v veljavi Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Ul RS 70/96), ki temelji na smernicah ICNIRP. V nasprotju s smernicami ICNIRP pa uredba določa dvojne mejne vrednosti, prve za tako imenovano I. območje varstva pred EMS in druge za tako imenovano II. območje varstva pred EMS.

Mejne vrednosti, ki jih določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Ul RS 70/96), so frekvenčno odvisne in so določene za efektivno vrednost električne (E) in magnetne (H) poljske jakosti ter za povprečno vrednost gostote pretoka moči (S). Za najpogostejše visokofrekvenčne naprave (npr. bazne postaje) se kot mejne vrednosti za I. območje varstva pred EMS uporablja 19 V/m ter 1 W/m2. Za II. območje pa so vrednosti višje in znašajo 61,4 V/m ter 10 W/m2.

Ali je uredba iz leta 1996 res zastarela in ne varuje zdravja ter okolja v zadostni meri?

Čeprav uredba o EMS velja že od leta 1996, mejne vrednosti niso zastarele, saj nove smernice ICNIRP iz 2020 za omejevanje izpostavljenosti VF EMS teh mejnih vrednosti ne spreminjajo.

Poleg tega pa uredba za I. območje varstva pred EMS, kamor sodijo občutljiva območja, kot so šole, vrtci, bolnišnice, stanovanjska območja in podobno, uvaja 10-krat strožje od mejnih vrednosti ICNIRP, ki za prebivalstvo že vključujejo varnostni faktor 50. To pomeni, da za I. območje varstva pred sevanji obstaja 500-kratni varnostni faktor. Slovenska zakonodaja je v tem pogledu ena najstrožjih na svetu, saj so mejne vrednosti tako nizke, da ljudje absorbirajo več elektromagnetne energije, ko se poleti ob sončnem vremenu zadržujejo na prostem.

Nekatera ekološka združenja in stavbni biologi zagovarjajo uvedbo nekaj tisočkrat nižje mejne vrednosti od mednarodno priznanih smernic ICNIRP in slovenske uredbe. Ali ta mejna vrednost zagotavlja absolutno varnost in ali je sploh uresničljiva v praksi?

Ne. Zavzemanje za uveljavitev empirične »priporočene vrednosti« 0,0001 mW/m2, ki je nekaj velikostnih razredov nižja od mejne vrednosti, določene s priporočili ICNIRP in z domačo uredbo, ni resno, saj bi v praksi to pomenilo popolno ukinitev mobilne telefonije in drugih sodobnih pridobitev družbe. Naj navedem samo primer, da bi bila pri povprečni bazni postaji mobilne telefonije 20 W ta vrednost presežena vse do oddaljenosti 33 km, kar približno sovpada s teoretičnim dometom tehnologije GSM. Mobilni telefon z močjo 1 W pa bi »priporočeno vrednost« presegal vse do oddaljenosti 5,6 km. Predlagana »priporočena vrednost« je celo precej pod splošnim elektromagnetnim onesnaženjem bivalnega okolja zaradi različnih naprav doma in v okolju (DECT, Wi-Fi, radijski in televizijski oddajniki, bazne postaje). Obsežna raziskava Geronimo, ki je potekala v Sloveniji in še štirih državah EU, je pokazala, da je povprečna osebna izpostavljenost ljudi VF EMS okrog 0,2 mW/m2.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki