Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih 'ajtijecev' in strokovnjakov s področja računalništva.
Anže ima zelo pester življenjepis, ki se ga nihče ne bi sramoval. Predvsem pa ima veliko izkušenj z delom tako doma in v tujini. Poznavalci sveta Microsoft se ga morda spominjate kot izredno dejavnega člana skupnosti in avtorja predavanj, trenutno pa živi in dela v Dublinu, pri vsem dobro znanem Googlu. Pot do tja ga je vodila skozi marsikatero preizkušnjo, tudi takšno, zaradi katere ima v svojem življenjepisu zapisan karierni premor.
Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?
Astronavt, kakopak. Sicer se mi je ta ideja zdela precej nedosegljiva, zato sem čas raje preživljal za očetovim računalnikom v časopisni hiši Delo. Takrat so imeli tam sistem NeXT z operacijskim sistemom NeXTSTEP. Z relativno dobrim dostopom do interneta sem kar nekaj časa preživel na spletnih straneh Nase in se odločil, da se je vendarle bolje usmeriti v računalnike.
Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?
Prva leta osnovne šole so sovpadala s časom, ko so domači osebni računalniki postajali vse pogostejši. Oče je domov kmalu prinesel službeni PC, ki sem ga vzel za svojega. Počasi sem kar jaz reševal večino težav, oče pa je obupal nad idejo, da bo računalnik uporabljal tudi sam. V šoli se je začel organizirati računalniški krožek, kjer me je učiteljica Milovanka Jurjevec navdušila nad »programskim jezikom« LOGO, ki bo kmalu star 60 let. Z algoritmi smo premikali »želvico«, ki je za seboj risala vzorce. Ob pomoči risanja in vizualne predstave sem spoznal rekurzijo, logiko in ostale osnove programiranja. Udeležil sem se tudi več tekmovanj v programiranju in ugotovil, da je to tisto, kar želim v življenju početi. V osmem razredu osnovne šole smo s sošolci osvojili prvo mesto na državnem tekmovanju v programiranju z našo različico urejevalnika HTML (napisanega v Visual Basicu). To nam je odprlo vrata v poletno šolo računalništva, ki jo je takrat organiziral Hermes Softlab.
V vaši karieri ste pridobili veliko pomembnih izkušenj. Začeli ste v slovenskem podjetju Cosylab in kasneje prek različnih drugih podjetij prišli v Databox, ki vas je popeljal v Boston v ZDA. Kakšna je bila prva izkušnja dela in življenja v tujini?
Res je, moja prva »služba« je bila pri podjetju Cosylab. V poletni šoli sem namreč spoznal Klemna Žagarja, ki je kmalu postal moj mentor. Klemen je sicer zdaj pri Googlu zaposlen že skoraj osem let, pred tem pa je bil CTO podjetja Cosylab. Po prvi poletni šoli me je povabil k sodelovanju pri projektu podjetja Zaslon, kmalu zatem pa me je predstavil še ekipi na Institutu Jožefa Stefana, s katero je sodeloval. Ta ekipa, ki jo je vodil dr. Mark Pleško, je kmalu zatem ustanovila podjetje Cosylab. Skozi celotno obdobje gimnazije sem tako s Klemnom in z ekipo sodeloval pri različnih projektih.
Imel sem tudi priložnost predavati na mednarodnih konferencah in kot soavtor napisati nekaj objavljenih člankov. Eno izmed teh predavanj, leta 2005 v Ženevi na konferenci ICALEPCS, je bilo na temo načrtovanja kontrolnih sistemov z uporabo t. i. razvoja ob pomoči načrtovanja (Model Driven Development). Ravno to predavanje je pripeljalo do moje prve izkušnje v tujini; Cosylab je bil namreč partner nemškega inštituta DESY. V Hamburgu sem tako nekaj mesecev razvijal odprtokodno platformo, s katero so nameravali olajšati razvoj kontrolnih sistemov. Takrat se mi je, še kot študentu (prvega in hkrati mojega zadnjega letnika FRI), odprl nov svet. Tujina je postala cilj.
Zares se je ta cilj prvič uresničil s podjetjem Databox. Z Davorinom Gabrovcem in Vladom Petrovićem smo takrat odšli v Boston, ker je bilo podjetje sprejeto v pospeševalnik TechStars. S tem so se nam odprle poti do mentorjev in investitorjev. Ta izkušnja je bila vrhunska, a startup svet ni zame. Vseeno sem se takrat naučil veliko, sploh o delu v tujini. Kultura je, vsaj v zagonskem svetu in tudi v korporativni Ameriki, drugačna – v pisarni smo preživeli večino dneva, le spali smo »doma«. Hkrati so ljudje vedno iskali priložnost mreženja, navezovanja novih stikov ipd.
Po vrnitvi iz Bostona ste delali še za nekaj slovenskih podjetij in se potem naposled ustalili v Microsoftu. Zanimivo, spet v tujini, pa vendar ste na koncu delali za isto podjetje tudi v Sloveniji. Kako bi primerjali delo pri Microsoftu v tujini in Sloveniji?
Ob vrnitvi sem si zadal cilj, da se res osredotočim na gradnjo spletnih aplikacij v oblaku. Med učenjem sem poskušal vse tudi zapisati na svojem blogu oziroma predstaviti na predavanjih po različnih konferencah (denimo NT konferenci), v uporabniških skupinah ipd. Zadnje mi je prineslo priznanje MVP (Most Valuable Professional) podjetja Microsoft. Med drugim mi je to odprlo tudi vrata do Microsofta, saj sem na konferencah spoznal kar nekaj tamkajšnjih ljudi, s katerimi smo ostali v stikih. Prek teh stikov sem potem prišel tudi do enega izmed položajev v oddelku, kjer smo gradili orodja za razvijalce (DevDiv) ...
Kakorkoli, pri korporacijah, kot je Microsoft, lokacija dela skorajda ne igra vloge. Moja prva vloga tam je bila sicer precej bolj prodajno usmerjena, moje stranke pa so bile vse v Združenem kraljestvu. V vseh ostalih vlogah, ki sem jih imel tam, je bilo delo na daljavo nekaj običajnega – večina ekip, s katerimi sem sodeloval, je bila namreč razdrobljena po svetu ali vsaj po Evropi. Edina večja razlika je opremljenost pisarn in dostopnost do stvari, kot so IT-podpora, nova oprema ipd. V pisarni smo tako imeli na voljo restavracijo, nekaj kavarn ter tudi (močno subvencioniran) vrtec, kamor je hodila tudi moja hčerka. Druga večja razlika pa je v delovnem času. Podjetja, kot je Microsoft, so močno vezana na ameriški delovni čas. Tako v Angliji kot Sloveniji smo morali delovnik pogosto prilagajati članom ekipe v Redmondu. Zadnja, verjetno največja razlika pa je količina priložnosti. V Sloveniji je žal na voljo manj vlog oziroma so precej prodajno usmerjene. Selitev mojega položaja v Slovenijo tako ni bila ravno enostavna in je zahtevala kar precej usklajevanja.
Potem pa se je zgodilo tisto, kar v svetu IT pogosto. Odpuščanja. Tudi vi ste se znašli na spisku pri Microsoftu. Kako je to takrat vplivalo na vas in vašo nadaljnjo kariero?
Zanimivo, odpuščanja v IT do pred nekaj leti res niso bila pogosta, med covidom je bila to ena redkih panog industrije, ki je rasla in zaposlovala. Žal se to zdaj počasi »popravlja«. Ker je borzni trg to dobro sprejel in delnice rastejo, bo odpuščanj v povezavi z umetno inteligenco in investicij vanjo verjetno še več.
Največji vpliv name ni imelo samo odpuščanje, ampak negotovost in ugotovitev, da delo pri tehnološkem velikanu ne predstavlja več nujno tudi stabilnosti. Zame je delo pri Microsoftu vedno predstavljalo karierni cilj, želel sem delati pri aplikacijah na globalni ravni, danes pa se mi zdi, da sem do vsega tega postal bolj ciničen … Pri iskanju naslednjega koraka sem si tako vzel več časa in se natančno pozanimal, kaj točno bom delal in kako bom s tem prišel bliže svojemu cilju in tistemu, kar me motivira.
Po zaključku pri Microsoftu ste si vzeli nekajmesečno pavzo. Zakaj in kako je do tega prišlo?
Res je, pregorel sem. V zadnjih letih sem postal vodja ekipe za programsko opremo, ki je neprofitnim organizacijam pomagala pri zbiranju sredstev. Moj delovnik je bil razdeljen med Evropo, kjer je sedela moja ekipa (razdrobljena je bila med Anglijo, Češko, Srbijo in Slovenijo), in Ameriko, kjer so sedeli moji nadrejeni. Prvih osem ur sem tako preživel ob klicih z mojo ekipo, potem pa navadno še štiri do pet ob klicih z Ameriko. Delo na daljavo resda prinese prilagodljivost, a to ima velik vpliv na posameznika. Moj telefon je bil vedno z menoj. Tudi ko sem se igral z otrokoma, jima bral pravljice ipd., sem bil vedno dosegljiv. V Ameriki se delovnik pač še ni končal, pričakovano je bilo, da se tudi moj ni.
Čeprav so bili simptomi precej očitni, sem si vseeno zatiskal oči in si govoril: »Saj bo, tale teden še damo skozi.« Vendar sem po pogovoru s prijatelji vendarle ugotovil, da nujno potrebujem počitek in premor, saj sem popolnoma izgorel.
Odpuščanja so bila ravno pravi gumb za reset. Namesto da bi takoj odšel v novo službo, sem čas namenil okrevanju. Odložil sem telefon in računalnik in več časa preživel z otroki ter s športom. Tudi moj pristop k službi in delu se je s tem precej spremenil.
Od enega velikana ste potem odšli k drugemu – Googlu. Spet ste se preselili v tujino, tokrat na Irsko. Kakšno je delo pri Googlu v primerjavo z Microsoftom?
Odločitev je bila precej nepričakovana, a želja, da bi lahko delal pri projektu, ki mi je bil predstavljen, je bila premočna. V Sloveniji je priložnosti na takšni ravni izredno malo, če sploh.
V primerjavi z Microsoftom velikih razlik ni. Mogoče le ta, da je Google v zadnjih letih več vlagal v vzpostavitev razvojnih centrov v nekaterih mestih v Evropi, tako da je tu več možnosti za vključevanje v dejanski razvoj izdelkov, ne samo v prodajo. Pravzaprav bi rekel, da je ključna razlika to delati na daljavo iz Slovenije ali iz enega glavnih razvojnih centrov. Delo za Google v Dublinu je bolj primerljivo delu za Microsoft v Pragi, kot z delom na daljavo iz Slovenije.
Kako razložite ljudem, ko vas vprašajo, kaj počnete v službi?
Delam v ekipi, ki razvija in upravlja programsko opremo za kontrolno ploščo Googlovega omrežja B4. To je zasebno globalno omrežje, ki povezuje Googlove podatkovne centre po vsem svetu in velja za enega največjih primerov programsko vodenega omrežja (SDN) na svetu.
Moja ekipa je odgovorna za »možgane« celotnega sistema. Za programsko opremo, ki v realnem času sprejema odločitve o tem, kako naj se optimalno, zanesljivo in učinkovito pretakajo ogromne količine podatkov med celinami. Skrbimo za avtomatizirano upravljanje prometa, dodeljevanje pasovne širine in zagotavljanje odpornosti omrežja – to je ključnega pomena za nemoteno delovanje vseh Googlovih storitev, od Iskanja do Youtuba.
Otrokoma pa sem na to vprašanje odgovoril: »Zaradi našega dela lahko gledata risanke na Youtubu.«
Po vstopu na mednarodno tržišče se človek naenkrat sreča s precej večjo konkurenco na trgu dela, kot jo ima v majhni Sloveniji. Kako ste se spopadli s tem izzivom?
Iskreno, konkurenca je vedno velika, ne glede na lokacijo. S popularizacijo dela na daljavo je vse več služb dostopnih več ljudem po vsem svetu. Hkrati je na večjih trgih na voljo tudi več služb, tako da se stvari nekako izenačijo.
Pristop, ki je meni do zdaj najbolj ustrezal, je kopija prodajnega pristopa – odkril sem moj t. i. unique selling point in se pred intervjuji dobro pripravil, da sem ga znal opisati. Poleg tega sem si z mrežo stikov poskušal odpirati čim več vrat, kar je pomagalo, da sem prišel vsaj do prvega pogovora. Seveda pa pri vsem skupaj najbolj pomagajo izkušnje. K službi pti Microsoftu je verjetno največ pripomoglo to, da sem bil pred tem aktiven v skupnosti, da sem dobil naziv MVP in da sem lahko pokazal, da znam komunicirati z različnimi profili.
Sami intervjuji so sicer precej podobni pri obeh podjetjih. Mogoče daje Google malenkost večji poudarek algoritmom in podatkovnim strukturam, kar pa je v bistvu prednost, saj se da na to precej dobro pripraviti.
Kako pa se spopadate z IT-znanjem? Googlova tehnologija je verjetno precej drugačna od Microsoftove, tako da ste se najbrž morali veliko naučiti na novo.
Res je, prehod med dvema tako velikima in tehnološko naprednima podjetjema, kot sta Microsoft in Google, pomeni predvsem učenje novih ekosistemov. Kljub temu so osnovna načela in veščine pogosto prenosljive – pomembnejše je razumevanje, kako stvari delujejo, kot zgolj poznavanje nekega orodja. Naučiti se je treba predvsem novih internih sistemov, procesov, orodij in specifičnih arhitektur, ki so edinstvene za posamezno podjetje. Kultura nenehnega učenja in rasti je sicer nekaj, kar je v takšnih korporacijah pričakovano in spodbujano.
V industriji IT novih tehnologij nikoli ne zmanjka in je zato ciljno učenje še toliko pomembnejše, sicer nas lahko količina informacij dobesedno preplavi in potopi. Na kakšen način se lotevate pridobivanja novih znanj?
Na eni strani se mi zdi, da je učenje novih tehnologij danes lažje, kot je bilo kadarkoli. Dokumentacija je široko dostopna, vse več ljudi piše bloge in snema videe o novih pristopih, uporabljamo lahko umetno inteligenco, da nam razloži koncepte …
Na drugi strani pa, sploh v velikih podjetjih, obstaja nekaj, čemur interno rečemo učinek hidranta. Kako piti vodo iz hidranta? Količina informacij je tako velika, da se je težko osredotočiti na tisto, kar je res pomembno. Tu navadno nastopi tvoj vodja, mentor, in/ali sodelavci, ki informacije pomagajo prefiltrirati.
Meni najljubši pristop pa je še vedno razvoj lastnih projektov. Sicer mi za njih vedno bolj zmanjkuje časa, a so vseeno za učenje eno najboljših orodij, kar jih imam. Zanemarljivi niso tudi certifikati. Prek njih se lahko učenja lotim na zelo usmerjen način; ko sem se, denimo, pripravljal za vstop v oblak z Azurom, sem opravil kar nekaj certifikatov, s čimer sem bil za bodoče delodajalce zanimivejši.
Ali imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v svetu IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?
Moj prvi nasvet bi bil: začnite in eksperimentirajte! IT je izjemno široko področje, zato je pomembno raziskati različne veje – od programiranja, sistemske administracije, podatkovne analitike do uporabniške izkušnje in varnosti. Poiščite mentorje, bodisi v šoli, na fakulteti ali v spletnih skupnostih, ki vam lahko pomagajo z nasveti in usmeritvami. Aktivno se vključujte v skupnost, obiskujte dogodke, delavnice, spletne seminarje – tako boste spoznali ljudi in se učili od drugih. Gradite lastne projekte, pa naj bodo še tako majhni. S tem si ustvarjate tudi portfelj, ki ga lahko pokažete potencialnim delodajalcem. Pomembno je tudi, da razvijate mehke veščine – komunikacijo, timsko delo, reševanje problemov.
Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!
1. WhatsApp – komunikacija z družino.
2. Spotify – glasba je ključni del mojega vsakdana.
3. TrainingPeaks – za načrtovanje in spremljanje treningov.
4. Google Workspace – e-pošta, koledar, in vse ostalo, kar potrebujem za službo.
5. Instagram – za sprostitev.
