Imam aparat, kaj pa sedaj?

Objavljeno: 26.1.2016 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mali test | Revija: Februar 2016

Aparate z izmenljivimi objektivi vedno priporočamo tistim, ki se želijo nekoliko globlje seznaniti s fotografijo. V ločenem okvirčku sicer pišemo o tem, kako se ti aparati primerjajo s kompaktnimi modeli, slednji so sami po sebi resda bolj prilagodljivi, a so kasnejše možnosti razširitve z dodatki bolj omejene.

Dolgi objektivi so uporabni tudi zato, ker lahko z njimi iz fotografije izločimo nezaželene elemente in se osredotočimo na bistvene.

Dolgi objektivi so uporabni tudi zato, ker lahko z njimi iz fotografije izločimo nezaželene elemente in se osredotočimo na bistvene.

Volkovi (seveda v živalskem vrtu) pozirajo le tistim, ki imajo objektiv z dovolj dolgo goriščnico. Take goriščnice imajo tudi kompaktni aparati, DSLRji (in brezzrcalni aparati) pa imajo v primerjavi s kompaktnimi modeli prednost v boljših sistemih ostrenja na teleobmočju.

Volkovi (seveda v živalskem vrtu) pozirajo le tistim, ki imajo objektiv z dovolj dolgo goriščnico. Take goriščnice imajo tudi kompaktni aparati, DSLRji (in brezzrcalni aparati) pa imajo v primerjavi s kompaktnimi modeli prednost v boljših sistemih ostrenja na teleobmočju.

Prvo, kar priporočamo vsakomur, je to, da se dobro spozna z aparatom. Sprehod po menujih in vseh možnih funkcijah bo vsekakor dobrodošel, s tem, da v navodilih dejansko preberemo, kaj posamezna funkcija v praksi tudi počne. Izdelovalci dajejo v škatle sicer vedno bolj okrnjena navodila, a najdemo navodila v obliki PDF tudi v spletu. Če kakšne funkcije ne razumemo, jo seveda lahko pustimo pri miru, lahko pa tudi poiščemo odgovor oziroma pomoč prek spleta (recimo kakega fotografskega foruma).

Po aparatu velja nekaj pozornosti posvetiti tudi programski opremi za obdelavo fotografij. Na voljo je kup preprostih, brezplačnih programov za prve, osnovne popravke. Tu gre predvsem za manjše popravke osvetlitve, barv (tako moč oziroma saturacija kot barvni ton in temperatura beline). Med brezplačnimi programi velja omeniti Googlovo Picasso, Applov Photos (ta je že nameščen v njihovih računalnikih), tudi Microsoftov novi Windows 10 ima povsem spodoben urejevalnik, preprosto imenovan Photos (oziroma Fotografije, če uporabljamo slovenščino). Omenimo še odprtokodni GIMP, ki je sicer brezplačen, ponuja goro funkcij, ni pa ravno enostaven za uporabo.

Naslednji korak je uporaba formata RAW. Strogo gledano sicer ne gre za format, oziroma ima praktično vsako podjetje svojo obliko. Bistvo je v tem, da se v tej obliki shranijo vsi podatki o zajeti fotografiji. Pri navadnih slikah v formatu JPEG aparat sam naredi kar nekaj digitalne obdelave (nastavi temperaturo beline glede na izbrani program, prilagodi osvetlitev, barve itd.), pri uporabi RAW pa lahko to naredimo sami na računalniku. Nastavimo lahko, da aparat shranjuje oboje, torej tako podatke RAW kot tudi JPEG – s tem si dopuščamo možnost, da se ročno ukvarjamo s fotografijami ali enostavno vzamemo avtomatsko obdelane. Za osnovno delo s fotografijami RAW lahko uporabimo kar program izdelovalca, ki smo ga dobili ob aparatu, kasneje pa priporočamo katerega izmed zmogljivejših programov, denimo Adobe Photoshop Elements, Serif Affinity Photo ali kar zlati (a drag) standard, Photoshop.

Fiksni objektivi s svetlimi zaslonkami so nadvse uporabni za zajemanje portretov pri naravni svetlobi. Poleg tega da omogočajo delovanje brez bliskavic, tudi lepo zameglijo ozadje in usmerijo pozornost na človeka.

Fiksni objektivi s svetlimi zaslonkami so nadvse uporabni za zajemanje portretov pri naravni svetlobi. Poleg tega da omogočajo delovanje brez bliskavic, tudi lepo zameglijo ozadje in usmerijo pozornost na človeka.

Za kreativne fotografije ponoči, ob vzhodu in zahodu, je dober stativ obvezna oprema.

Za kreativne fotografije ponoči, ob vzhodu in zahodu, je dober stativ obvezna oprema.

Bolj zanimiva je vsa možna dodatna oprema, ki si jo lahko omislimo za te aparate. Že ime pove, da so tu odločilnega pomena objektivi. V osnovnih paketih dobimo objektive, ki predstavljajo klasične goriščnice nekje od zmerno širokih 28 milimetrov pa do dobrih 80, morda nekaj čez 100 milimetrov. To načeloma pokrije veliko večino navadnih potreb, a takih aparatov načeloma ne kupujemo z navadnimi potrebami v mislih.

Priporočila o objektivih niso najenostavnejša, saj ima vsak svoje želje in okus. Med prvimi koraki najraje priporočamo kak fiksni objektiv srednje goriščnice z majhno vrednostjo zaslonke. Recimo kak 50-milimetrski objektiv z zaslonko F/1,8. Slednja pomeni, da objektiv spusti čezse veliko svetlobe – bistveno več kot pri priloženem, t. i. »kit« objektivu. Posledica je, da lažje fotografiramo v slabih svetlobnih razmerah (denimo družinska večerja). Hkrati imamo pri uporabi takih širokih zaslonk manjšo globinsko ostrino – tako je ozadje bistveno manj ostro od objekta, ki ga fotografiramo (in na katerega ostrimo). Pri portretih je to dobrodošlo, saj ločimo osebo od ozadja in nanjo usmerimo  pozornost.

Za portrete sicer priporočajo nekoliko daljše (tele) objektive. Prej omenjeni 50-milimetrski objektiv se na opisanih aparatih zaradi faktorja povečave goriščnice obnaša kot objektiv s približno 80 (Canon, Nikon, Fujifilm) ali 100 milimetri (Panasonic, Olympus) – to se že smatra za teleobjektiv (torej primeren za portrete).

Najbolj nevtralne goriščnice (torej take, ki se najbolj približajo človeškemu očesu) so med 40 in 50 milimetri. Za aparate Panasonica in Olympusa je to 25-milimetrski objektiv, za večino drugih (Canon, Nikon, Fujifilm, Sony) pa tam okoli 35 milimetrov. Ti objektivi so na splošno med cenejšimi in bolj uporabnimi, saj niso ne prav široki ne prav dolgi. Je pa res, da je to tudi omejitev, saj ne ponujajo nič posebnega v smislu perspektive.

Na drugi strani imamo široke objektive, ki v zadnjih letih sežejo v resne skrajnosti. V praksi tako dobimo goriščnice okoli 15 milimetrov, kar je res izjemno široko. To prinese tudi veliko popačenj, kar zna biti ob pravi meri nadvse zanimivo. Z njimi lahko postavimo majhen subjekt v prednji plan (recimo kako gorsko cvetlico), še vedno pa v ozadju vidimo okoliško pokrajino. Sicer se sliši tudi, da so ti objektivi koristni za to, da zaobjamemo čim več, a to pogosto vodi do fotografije, prepolne majhnih detajlov, a brez osrednjega motiva. Ti objektivi pač zahtevajo malenkost več znanja in izkušenj za doseganje dobrih rezultatov.

Omenimo še zumirne objektive. Teh je malo morje, veliko je takih, ki pokrivajo goriščnice, ki jih že obsega priloženi objektiv, a to potegnejo še nekoliko dlje v tele območje. Ti so uporabni predvsem zato, ker nam privarčujejo kakšno menjavo objektivov več – torej lahko z enim objektivom pokrijemo še bistveno več kot sicer. Po našem mnenju pa gre za razmeroma dolgočasne objektive, ki ne prinašajo resnih prednosti. Današnji aparati imajo dovolj velike ločljivosti, da dobimo zelo podoben učinek preprosto z obrezovanjem fotografij.

Uporabnejši so daljši, tele objektivi. Recimo modeli, ki pokrivajo goriščnice od 100 navzgor. Ti so mnogokrat domena fotografov, ki pokrivajo kake športne prireditve, saj lahko na večjo razdaljo ulovijo  nogometaša sredi igrišča. A če želimo objektiv za tako fotografijo, moramo biti pripravljeni odšteti kar nekaj denarja. Imajo namreč nadvse dodelane sisteme za hitro ostrenje (samodejno ostrenje je  težavnejše pri tele kot pri širokih objektivih), obenem ponujajo solidne vrednosti zaslonk (pri hitrem dogajanju namreč potrebujemo kratek čas ekspozicije, kjer je toliko bolj koristna svetla zaslonka).  

Še eno zanimivo področje so bliskavice. Tiste, ki so že vgrajene v aparate (sicer je tudi nekaj aparatov, ki nimajo vgrajenih bliskavic), so praviloma zelo, zelo omejeno uporabne. Vsekakor ne priporočamo tipične rabe, kjer se v temnejšem prostoru vgrajeno uporablja za fotografijo ljudi. S tem večinoma dobimo le blede obraze, ki spominjajo na divjad, ujeto v snop žarometov avtomobila. Bolj kot za glavni vir svetlobe lahko te bliskavice uporabimo kot način dodajanja enega dela svetlobe (t. i. »fill-flash«).  Značilen zgled rabe je pri fotografiranju človeka, ki ima za seboj močan vir svetlobe (denimo sonce). Brez bliskavice bi bil obraz povsem temen, s svetlobo bliskavice pa se to lahko nekoliko korigira.

Bistveno uporabnejše so zunanje bliskavice. Med osnovnejšimi je taka, ki jo pritrdimo neposredno na fotoaparat, prek t. i. »hot-shoe« vmesnika. Te bliskavice niti niso predrage, vsekakor pa priporočamo tako, ki omogoča vrtenje oziroma usmeritev svetlobe. Tako jo lahko obrnemo proti stropu ali bližnji steni, da se svetloba odbije in hkrati razprši. S tem se izognemo prej omenjenemu videzu presenečene divjadi, saj deluje svetloba mehkeje in bolj difuzno. Te bliskavice so sicer tudi občutno močnejše od vgrajenih, mnogokrat imajo tudi dodatno luč, ki pomaga pri ostrenju. Praktično nepogrešljive so tudi pri fotografiranju kakih dogodkov, denimo predavanj, predstavitev in podobno.

Široki objektiv optično poudari bližnje objekte in zmanjša tiste, ki so bolj oddaljeni.

Široki objektiv optično poudari bližnje objekte in zmanjša tiste, ki so bolj oddaljeni.

Še korak nad tem so studijske bliskavice in pripadajoča oprema (stativi, senčila, difuzorji itd.). Te so, kot pove že ime, namenjene rabi v studijskih okoljih, kjer si sami sestavimo želeno svetlobo. Njihova raba presega okvire tega članka, a jih načeloma lahko uporabljamo tudi v navezi s temi vstopnimi aparati.

Tistim, ki radi fotografirajo naravo ali pa bi se radi preizkusili v nočni fotografiji, ne uide dober stativ. Tu moramo biti pozorni, da bo izbrani stativ brez težav nosil težo aparata z objektivom. Raje kupimo malenkost boljši (in dražji) stativ, kot pa takega, ki bo bolj majav kot ne. Koristno je, da so noge stativa samostojne (torej nimajo vmes dodatnih povezovalnih elementov), da jih lahko ločeno nastavljamo (to pride prav na neravnih podlagah).

Stativ je tudi nepogrešljiv pri zajemu videa, sploh če se nameravamo s tem nekoliko resneje ukvarjati. Tu moramo biti pozorni na glavo stativa, za zajem videa so načeloma koristnejše kroglične glave. Te omogočajo tekoče premike v vse smeri (torej za lažje sledenje premikajočim se objektom). Pri glavah, namenjenih fotografom, pa praviloma nastavljamo vsako os posebej (tako lahko nagibamo v eno smer, ne da bi pri tem spreminjali vse drugo). Pri videu so koristni tudi zunanji mikrofoni.

Za začetek torej priporočamo, da se uporabnik nekoliko bolje seznani z aparatom, nato s fotografijo, zatem pa razmisli še o tem, v katero smer bi rad šel. Hiter nakup »boljšega« zumirnega objektiva samo zato, da dobimo malo več zuma, po našem mnenju ni najbolj smotrn, raje se najprej spoznajmo s tem, kar že imamo. Za fotografijo ljudi so pripravni fiksni objektivi s svetlimi zaslonkami (ali morda zunanje bliskavice), za fotografijo narave stativi, za fotografijo športa in drugega hitrega dogajanja pa kakovostni teleobjektivi in (v nekaterih primerih) dodatne bliskavice.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki