Vodilni med edinimi

Vodilni med edinimi
Objavljeno: 30.3.2010 13:07 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Mnenja | Revija: April 2010

Delo honorarnega pisca za revijo Monitor je večinoma umirjeno, brez posebnih presenečenj in senzacionalnosti. Ne poročam z vojnih območij, prizorišč naravnih nesreč, izpred parlamenta ali z žarišč sosedskih sporov. Največja popestritev tega prijetnega in večinoma umirjenega dela je tako elektronska pošta odgovornega urednika z nenavadno izbranimi velikimi rdečimi črkami, katerih sporočilnost je povezana z datumi za oddajo prispevkov. Še prijetnejše pa je vabilo na novinarsko konferenco ali, bolje rečeno, dogodek, ki ga pripravlja katero izmed podjetij. Prvoosebno sem lahko priča predstavitvi novosti, o katerih bom izvedel iz prve roke, o njih lahko spisal novico in se prvi dotaknil najsodobnejših umotvorov velikih razvijalcev sodobne elektronike. Hkrati pa še navezal stike, ki mi bodo v prihodnje lahko še kako koristili.

A to, kar berete, ni novica. Novice v naši stroki dandanes najpogosteje najdejo pot do piscev prek elektronskih sporočil ali brskanja po svetovnem spletu. Kljub temu novinarske konference niso izumrle. Nasprotno, celo pridobivajo na priljubljenosti. Spomnimo se vseh napovedi velikega Appla, za katerega se že zdi, da je pri izbiri lokacij dogodkov pozoren tudi na bližino zelenih površin, v klatere bi najbolj skrajni navdušenci lahko zabijali šotorske kline. Nič nenavadnega niso niti skrivnostne napovedi napovedi skrivnostnih izdelkov. In vsi čakamo. Vsi pišemo, vsi beremo. Grajamo, hvalimo, se spotikamo, analiziramo... Pregled prodajnih številk pa sporoča le eno - vse skupaj se jim presneto splača.

Ameriški način, si mislimo Evropejci, medtem ko se med dopisovanjem prek Facebooka prepričujemo o tem, da nismo člani črede potrošniških ovac. S tem pa se ne morejo tolažiti največji igralci v peskovniku zabavne elektronike. Konkurenca z izdelki očitno ni dovolj. Potrebno je tekmovanje tudi v trženju.

Nadaljevanje zgodbe poteka v kombiniranem vozilu, ki lahko le sanja o nazivu avtobus. Začne se ob petih zjutraj, kar med računalnikarji prej velja za pozno kot zgodnjo uro, a pred nami so dobre štiri ure vožnje. Kolena zaman iščejo svoj življenjski prostor, v stegnih marsikaj žuli, a opravičila vodičk so uslišana in zato ne povzročamo izgredov, čeprav bi bila vožnja v policijski marici bržkone udobnejša.

Ko končno ugledamo betonsko kraljestvo kongresnega centra, se izkaže, da se ne ve točno, kdo smo. Sledi tisk identifikacijskih kartic. Pridno se postavimo v vrsto, nekateri si brundajo v brk, bolj zeleni pa počasi ugotavljamo, zakaj se zrelejši člani uredništev ne grebejo preko trupel za udeležbo na prav vsakem "gala" dogodku. Opremljeni s priponkami se nato odpravimo v jedilnico, saj smo prezgodnji. Dve uri prezgodnji. Postrežejo nam s sokovi, usedemo se in čakamo kosilo. Nekdo hodi od mize do mize in ponuja termin za intervju o prenosnikih, a zanimanja ni. Tako ali tako se obeta okrogla miza. Večje pozornosti so deležni obloženi kruhki, ki prav prijajo, a se govori, da kosilo še sledi. In res, po kaki uri posedanja pricvilijo vozički s toplim obrokom. Za njimi pa truma urejenih in izbrano oblečenih ljudi, ki v gnetenju za obrok nekako izgubijo svoj šarm. A jesti je treba, si rečem, in se jim pridružim. Dogajanje obudi nostalgične spomine na šolsko "menzo", a res ni lepo biti razvajen. Med prvimi nabodljaji vilic prejmem pomemben telefonski klic in se, da se izognem hrupu čakajočih na obrok, umaknem nekaj metrov stran. Pol minute kasneje o mojem kosilu ni več sledi, za mizo pa sedi neznana lačna druščina. Obloženi kruhki, nesluteni rešitelji moji ...

Do napovedane tiskovne konference je še dobre pol ure, prostori z razstavljenimi izdelki so na voljo za ogled. Domov se odpravljamo še isti dan, zato ne zapravljam dragocenih trenutkov. Rdeča nit so televizorji 3D, ki se jih gleda ob pomoči posebnih očal. A glej ga zlomka, televizorjev na pretek, očal pa nikjer. Ko jih končno ugledam, nemudoma pristopi hostesa in mi ponudi pomoč ter informacije. Zaprosim za očala in se odpravim proti zaslonom, a me prestreže manj simpatičen, a verjetno tehnično bolje podkovan uslužbenec, ki je seznanjen s tem, da imajo očala prazen akumulator in zato ne bodo delovala. Bom dobil druga, ko bodo prosta. A jih ravno uporablja mična gospodična in jih namešča pred objektiv fotoaparata ter med pregledovanjem posnetkov ugotavlja, da ji nikakor ne uspe zajeti te tridimenzionalne atmosfere.

Napočil je čas velike predstavitve. Na vsakem sedežu nabito polne dvorane so famozna 3D očala. Plesalci odplešejo, reflektorji ogrevajo ozračje, nastopi govor generalnega direktorja, ki govori sicer v polomljeni, a presežnikov polni angleščini. Izvemo, kaj je "prostorski paradoks". Televizor, debel le dva centimetra, pa prikazuje neskončne 3D globine. Aplavz. Znova plesno-akrobatska točka. Nataknite si očala in bodite priča revoluciji ... S praznim akumulatorjem in utripajočo rdečo lučko. In nisem edini. Kar nekaj nas je, ki ne vzdihujemo zaradi lepot tretje dimenzije. Prav tako nas pusti ravnodušne najnovejši ekološki tiskalnik, ki zmore natisniti dve pomanjšani strani A4 na zgolj eno stran velikosti A4. In funkcionalno omejen dostop do spletnih vsebin s televizorjem. Daljinski upravljalnik brez tipk, ki je občutljiv za dotik in ima vgrajen vibrator, ki se zažene ob zaznavi ukaza. Ob vseh novostih je časa le za nekaj nepovezanih in rahlo nesmiselnih odgovorov na vprašanja novinarjev. Na okrogli mizi, ki sledi, je le nekoliko bolje. Odgovore vodilnih mož popravlja in dopolnjuje neimenovana oseba iz prve vrste. Ugotavljam, da bi bilo "googlanje" plodnejše. Bom doma. Čez štiri ure vožnje.

Kje sem bil? Ne povem. Zmanjkalo je namreč poslovnih daril, zato naj bi naknadno prišla po pošti. Saj, če znova pomislim, so se potrudili. Naslednje leto bo zagotovo bolje. Še se bom udeležil kakšne novinarske konference. Zadolženi za trženje naj kar govorijo svoj jezik. A naj mi ne zamerijo, če se mi ob zapisu slabosti, kritiki njihovega izdelka ali pisanju pomislekov ne bo spahovalo v želodcu. Pa naj bo to posledica golaža s polento ali pa pohani tartufi, postreženi v hotelu najvišje kategorije.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki