Ugodna fotografija

Objavljeno: 22.12.2009 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: December 2009 | Teme: preizkus, foto, poceni

V Monitorju že dolgo časa redno preizkušamo nove modele digitalnih fotoaparatov. A novosti je veliko, zlasti v času pred prazniki. Odlična priložnost torej za večji preizkus cenejših modelov.

Domačih fotografov je bilo v času analogne fotografije ("filma") bistveno manj kot danes. S prihodom digitalne fotografije je postalo fotografiranje bistveno lažje, hitrejše, cenejše in dostopnejše širšemu krogu uporabnikov. Zaradi kombinacije teh dejavnikov in vse bolj kakovostnih aparatov je digitalna fotografija v zadnjih nekaj letih doživela pravi razcvet.

Osnova so seveda cenovno ugodni in po kakovosti fotografij povsem dovolj zmogljivi modeli. Zgovoren je podatek, da se že kar nekaj časa niti ne ukvarjamo več s kakovostjo fotografij pri posameznih modelih, saj je tudi pri najcenejših že povsem zadovoljiva za domače uporabnike. Tega se zavedajo tudi izdelovalci, saj pri dražjih modelih dodajajo le funkcije in tehnične zmogljivosti, ki niso neposredno vezane na samo kakovost fotografij.

Tako lahko za aparate na tokratnem preizkusu na splošno rečemo, da so načeloma dobri, a imajo kakšno funkcijo manj od tistih dražjih. No, to nekoliko drži, kljub temu pa je tudi kar nekaj večjih razlik po cenovnih razredih. Pri cenejših aparatih je velikokrat v rabi tudi bistveno cenejši objektiv, ki ima malo zuma, hkrati pa je zelo ozek pri najširši nastavitvi. Nekako se nam zdi 28 mm tisti pravi široki kot, med preizkušenimi pa je kar nekaj modelov, ki se jim goriščnice začnejo pri 35 ali celo več milimetrih. Nekaj razlik je tudi pri tipalih. Seveda ne govorimo o ločljivostih, a so te kljub vsemu dober pokazatelj za starost nekega tipala. Tako imajo starejša tipala, ki premorejo osem milijonov pik, povsem enako šuma (če ne celo kaj več), kot novejša tipala z desetimi ali dvanajstimi milijoni pik.

Za preizkus smo postavili okvirno cenovno mejo pri 200 evrih. Kar nekaj aparatov se giblje tam okoli 100 evrov, dejansko pa so za nezahtevne uporabnike, torej take, ki jim cena pomeni več kot prej omenjeni milimetri objektiva, dobra izbira. Res so ti modeli malce bolj plastični, a fotografirajo ravno tako dobro. Za malo zahtevnejše pa je ravno območje od okoli 170 pa do malo čez 200 evrov tisto idealno, na katerem dobimo za svoj denar že kar veliko.

Pri vsem tem pa velja poudariti, da je najpomembnejši dejavnik fotografije sam fotograf. Tudi z najcenejšim modelom lahko naredimo izredne fotografije, če vemo, kaj in kako. Vedeti moramo, kako delati z aparatom (pri nakupu si tako vsekakor vsaj malo preberite priložena navodila), seveda pa ne gre tudi brez kančka umetniške žilice. Nekaj prispevajo tudi svetlobne razmere, saj imajo vsi kompaktni aparati težave v temnejših prostorih, kjer brez bliskavice praviloma ne gre. No, a brez pravega motiva nam tudi pravi fotoaparat ne pomaga kaj dosti.

Zlati Monitor

Tokratni zlati Monitor gre v Sonyjeve roke. Njihovi žepni modeli so že dolgo pri vrhu naših lestvic, na tem preizkusu pa se je najbolje izkazal model Cyber-Shot W220. Gre za dober, vsestranski aparat po zelo solidni ceni. Ima vse, kar potrebujemo, od širokega razpona goriščnic pa do zelo uporabne optične stabilizacije slike. Njegovo ohišje je lepo in kakovostno, enako tudi zaslon. Delo z aparatom je enostavno, dobrodošel je izredno preprost "Easy" način, sploh če aparat uporablja nekdo, ki se ne razume najbolje na sodobno elektroniko. Če nam je pomembnejša cena, pa je dobra alternativa cenejši dvojček, aparat W210, ki je 27 evrov cenejši, pri tem pa izpusti stabilizacijo slike.

Canon

Canon je že dolgo eno izmed največjih imen fotografije. Na preizkus smo dobili tri aparate, ki so se med seboj kar opazno razlikovali. Prvi zmed njih je model Ixus 95, ki smo ga sicer preizkusili že letos poleti. Serija Ixus je pri Canonu rezervirana za bolj lično oblikovane modele oziroma za tiste, kjer so v ospredju majhne mere in dovršen videz.

To tudi odlično opisuje Ixus 95. Na voljo je v različnih barvah, od klasičnih srebrnih in sivih pa do žive roza in svetlo modre barve. Ohišje je majhno in tanko, kljub temu pa dovolj kakovostno. Delo z aparatom je glede na mere kar solidno, gumijaste tipke so solidne, le malce prenizke. Razmeroma veliko prostora je na zadnji strani, tam, kjer sicer leži palec. To gre predvsem na rovaš malce manjšega zaslona (njegova diagonala meri slabe tri in pol centimetra), je pa to eden izmed redkih žepnih aparatov, ki ima tudi optični okular. Resda je zelo majhen, a je v nekaterih okoliščinah kljub vsemu zelo uporaben.

Tipalo premore klasičnih deset milijonov svetlobnih pik, njegova občutljivost pa se giblje od ISO 100 pa do ISO 1600. Kakovost fotografij je solidna, šuma tudi ni preveč (vsaj glede na konkurenco). Barve so dobre in ne preveč nasičene, seveda jih lahko programsko tudi ojačamo. Samodejnih programov niti ni prav veliko, a je že navadna avtomatika povsem dovolj zmogljiva za večino okoliščin. Ročnih nastavitev seveda ni. Kakovost filmov je solidna (ločljivost 640 × 480 pri 30 slikah na sekundo), žal pa med snemanjem deluje le digitalni zum.

Objektiv ponuja trikratni zum, je pa bolj stare šole. To pravimo zaradi razmeroma šibkega širokega kota, saj se njegova goriščnica začne pri 35 mm (v klasičnem formatu Leica). Škoda, saj se ravno tu močno pozna vsak milimeter. Dodana je tudi optična stabilizacija slike. Ixus 95 je tako odličen mali aparat, ki po ničemer ne izstopa posebej, a je na vseh področjih soliden. Če bi imel še malce širši kot, bi bil eden izmed najresnejših kandidatov za prvo mesto na preizkusu. Tudi cena 154 evrov ni pretirana.

Naslednja dva aparata pa sta oba iz serije A; gre za modela A480 in A1100 IS. Sodeč po številkah, je prvi med bolj osnovnimi aparati v Canonovi družini, drugi pa se uvrsti proti zmogljivostnemu vrhu serije 'A'. Po naših kriterijih sta malce prevelika, da bi se uvrstila med prave žepne aparate, in spadata v skupino klasičnih kompaktnih modelov (to velja za praktično vse Canonove modele iz serije A).

Mali A480 deluje na prvi pogled plastično in nebogljeno. Gre za zelo majhen, a hkrati malce debelušen aparat, ki ob delu nekoliko popravi vtis. V rokah namreč deluje malce bolj trpežno, sploh ko vstavimo dve bateriji tipa AA.

Tu je v ospredju predvsem enostavna raba. Tipk je malo, delujejo pa zelo plastično. Menuji so izredno preprosti, tudi tu je razmeroma malo posameznih možnosti. V takem aparatu je to zelo pohvalno, saj lahko bolj zapleteni menuji hitro zmedejo začetne uporabnike. Samodejnih programov je 12 in to ni ne preveč ne premalo. Zaslon LCD ni med večjimi, njegova diagonala meri 6,3 centimetra, ločljivost pa je 115.000 pik, to je med preizkušenimi modeli pod povprečjem.

Kakovost fotografij je povsem solidna, avtomatika se dobro odnese. Barve so lepe, marsikateri nezahtevni uporabnik bo z veseljem preklopil na barvni način "vivid", ki barve še dodatno poživi. Objektiv pokriva goriščnice od 37 pa do 122 mm (v 35 mm. ekvivalentu), kot pri prej opisanem Ixusu 95 bi si tudi tu želeli malce širši kot. Stabilizacije slike ni, a je niti nismo bistveno pogrešali, saj objektiv ne sega ravno daleč v tele območje. Zajem videa poteka pri ločljivosti do 640 × 480 pri 30 slikah na sekundo, zum pa je pri tem le digitalen.

Više na Canonovi lestvici pa je A1100IS, ki smo ga prvič srečali letos spomladi. Je malce večji od modela A480, predvsem v širino (medtem ko ga je v globino in višino praktično enako). V roke sede zelo lepo, za to se lahko zahvalimo odebeljenemu držalu, kjer se skrivata dva akumulatorja velikosti AA. Tako kot pri cenejšem modelu je tudi tu nad zaslonom majhno optično kukalo. Zaslon je praktično enak kot pri A480, tako po merah kot po ločljivosti. Dobrodošlo je vrtljivo kolesce na zgornji strani, ki pohitri menjavanje scenskih načinov. Všeč nam je tudi funkcijska tipka, ki ji po želji določimo, čemu bo služila.

Objektiv ponuja štirikratni zum, ta sega od 35 pa do 140 mm. Nič posebnega torej, spet bi si želeli širši kot. Vgrajena je tudi optična stabilizacija slike, ki pride prav zlasti pri daljših goriščnicah in v temnejših svetlobnih okoliščinah. Tipalo premore ločljivost 12 milijonov pik (pri A480 10 milijonov), občutljivost pa gre do nič pretresljive ISO 1600. Barve so na trenutke malce hladne, a to popravi ročno nastavljanje temperature beline. Video je tipične ločljivosti 640 × 480 ter povprečne kakovosti.

Med A480 ter A1100IS torej niti ni toliko razlik, kot se morda zdi na prvi pogled. Razlika v ločljivosti (10 proti 12 MP) sploh ni omembe vredna, pomembnejša sta malce širši razpon goriščnic in optična stabilizacija slike. Ali to odtehta dobrih 40 evrov, kolikor je razlika v ceni med enim in drugim, pa je vprašanje končnega uporabnika. A1100IS velja 149 evrov, manjši A480 pa zelo ugodnih 106 evrov.

Canon PowerShot A480

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 37-122 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 100-1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 106 evrov.

Za: Preprosta raba, cena, optično iskalo.

Proti: Ločljivost in kakovost zaslona, ozek kot objektiva, domet bliskavice.

Canon PowerShot A1100 IS

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35-140 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-5,6; ostrenje 0,5 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno, 100-1600.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 149 evrov.

Za: Preprosta raba, stabilizacija slike, optično iskalo.

Proti: Ločljivost zaslona in kakovost zaslona.

Canon Ixus 95 IS

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35-105 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-4,9; ostrenje 0,5 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 4,2 m; ISO: samodejno, 80-1600.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 156 evrov.

Za: Videz, stabilizacija slike, optično iskalo.

Proti: Glasno ostrenje, povprečen objektiv.

Kodak

Ameriški Kodak je bil v analognih časih bistveno bolj prepoznaven, kot je danes. Kljub temu se še vedno zelo resno ukvarja z digitalno fotografijo, izdelujejo namreč silno veliko različnih tipal za druge izdelovalce. Tudi slavna Leica uporablja njihova digitalna tipala v svojih novih aparatih. Sam Kodak pa je na trgu zastopan predvsem s cenovno ugodnejšimi kompaktnimi modeli. Na preizkus smo dobili kar štiri take.

Prva dva spadata med bolj modno ozaveščene modele. To sta EasyShare M420 in M320, ki ju hitro ločimo že na videz. Po velikosti oziroma merah sta praktično enaka (M420 je malenkost širši in za kak milimeter višji), a deluje M320 malce bolj plastično. Ohišji imata oba sicer dokaj kakovostni, a nam je bleščeče ohišje modela M420 bolj všeč. Pri tem aparatu je tudi malce večji objektiv, pri M320 pa slednji deluje malce čudno, saj njegovo prednje steklo ni povsem na sredini, temveč premaknjeno navzdol.

So pa nas bolj prepričale tipke pri modelu M320, zlasti majhno vrtljivo kolesce na zgornji strani (s katerim menjavamo programe fotografiranja). M420 to kolesce nadomesti z majhnim drsnikom. Tudi zadaj je M320 v prednosti, saj so njegove tipke malce večje, dlje narazen in za las bolj dvignjene, kar olajša njihovo rabo. Je pa na slabšem pri zaslonu, ki meri 6,8 cm (pri večjem bratu pa 7,6 cm). Ločljivost zaslona je v obeh primerih 230.000 pik. Zadaj pade v oči majhna, rdeče obarvana tipka z napisom "share". Gre za funkcijo, ki samodejno naloži posnete fotografije ali videe na posebnih spletnih straneh (denimo Youtube). To seveda deluje le, če je fotoaparat priključen na računalnik, na katerega je nameščena (in v njem teče) Kodakova programska oprema.

Za spoznanje boljši pri M420 je objektiv. Pri slednjem pokriva goriščnice od 28 pa do 112 mm (v formatu Leica), pri manj zmogljivem sorodniku pa od 34 do 102 mm. Povedano drugače, prvi ima štirikratni zum, drugi pa trikratnega. Tudi tipali sta različni, čeprav se tu razlika manj pozna kakor razlika pri objektivih. Model M420 premore 10 milijonov pik, M320 pa milijon manj. Občutljivost sega pri prvem do ISO 1600, pri drugem pa do ISO 1000, v vsakem primeru je šuma kar nekaj. Kakovost fotografij je pri obeh modelih povprečna, večinoma so nam bile malce bolj všeč fotografije iz M320 (pri samodejnih nastavitvah), a so razlike res komaj opazne. Video snemata oba pri povsem standardni ločljivosti 640 × 480, med snemanjem pa je na voljo le digitalni zum.

Oba Kodakova modela iz serije M sta na videz lepa aparata, a se med uporabo ne izkažeta prav posebej. Tako po enostavnosti rabe (po zaslugi boljših tipk in menujev) kot po kakovosti fotografij in zmogljivosti (goriščnice objektiva) so konkurenčni modeli v prednosti. Cena je ugodna zlasti pri modelu M320 (ta velja 112 evrov), malo manj pri M420 (167 evrov), a sta se na naših tabelah oba uvrstila dokaj nizko.

Druga dvojčka iz Kodakovega tabora pa sta aparata EasyShare C140 in C180. Serija "C" je nekako primerljiva s Canonovo linijo modelov "A". Gre torej za modele, ki predstavljajo enostavno fotografijo brez odvečnih funkcij in modnih ciljev po sprejemljivi ceni. Tako kot pri Canonu so tudi tu ohišja bolj plastična, v uporabi pa so akumulatorji tipa AA.

Nam je bolj simpatično ohišje modela C180, ki deluje bolj elegantno in resno, tisto pri C140 pa spominja na starejše, bolj debelušne digitalne kompaktne aparate. Čudno izpade predvsem njegov objektiv, ki štrli iz ohišja, medtem ko je odebeljeni desni del aparata dobrodošel (saj olajša držanje aparata). Pri obeh bode v oči nalepka, ki omenja možnost nalaganja posnetkov na stran YouTube, to pa pravzaprav počne programska oprema, ki jo dobimo poleg aparatov.

Opazne razlike so pri tipkah obeh modelov. Tiste na cenejšem C140 dejansko tudi delujejo cenejše, a se v praksi bolje odnesejo kot prenizke in premalo izrazite tipke pri modelu C180. Ima pa zato slednji na vrhu funkcijsko kolesce, s katerim menjavamo način fotografiranja. Vsekakor so ta kolesca bistveno lažja in hitrejša za uporabo kot tipke, ki vodijo do menujev.

Osnova aparatov sta tipali, ki imata ločljivost osem (pri modelu C140) oziroma deset milijonov svetlobnih pik. Načeloma nam je nizko število svetlobnih pik všeč, a tu gre za malce starejši tipali, tako da se ne moreta ravno pohvaliti z majhno količino šuma. Tudi občutljivosti sta dokaj omejeni, pri C140 gre do ISO 1000, pri C180 do ISO 1600, pri obeh pa so fotografije pri teh skrajnih nastavitvah le pogojno uporabne. Video nikakor ne izstopa (ločljivost je tipična 640 × 480), v uporabi je navaden kodek MJPEG, ki niti ni pretirano varčen s prostorom. Filmi, posneti pri omenjeni ločljivosti s tem kodekom, se gibljejo od 50 pa do 100 MB na minuto posnetka, pri teh Kodekih velja minuta približno 80 MB.

Skupna točka obeh aparatov je povečava oziroma zum faktor objektiva. Oba imata trikratni optični zum, s tem da je pri malce zmogljivejšem C180 nekaj milimetrov širši. Konkretno gre od 32 pa do 96 mm (v ekvivalentu formata Leica), pri C140 pa od 36 do 108 mm. To so povsem klasične goriščnice, marsikateri tekmec pa jih vsaj v široki kot opazno prekorači. Med snemanjem videa lahko uporabimo le digitalni zum, v vsakem primeru pa spreminjanje goriščnice ni ravno najhitrejše.

Tako C140 kot C180 sta torej povsem povprečna aparata, njuna največja prednost je predvsem izjemno nizka cena. C140 velja 86 evrov, C180 pa 95 evrov. Morda res malo, a po našem mnenju je bolje poseči po kakem malce boljšem modelu.

Kodak EasyShare C140

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 8 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-108 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-4,8; ostrenje 0,6 m-neskončno (13 cm makro); domet bliskavice 3,5 m; ISO: samodejno, 80-1000.

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 4.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 86 evrov.

Za: Cena.

Proti: Razdalja ostrenja pri makro načinu, kakovost fotografije.

Kodak EasyShare C180

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 32-96 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,2; ostrenje 0,6 m-neskončno (13 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 95 evrov.

Za: Cena.

Proti: Domet bliskavice, razdalja ostrenja pri makro načinu.

Kodak EasyShare M320

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 9 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 34-102 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5,1; ostrenje 0,6 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-1000.

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 112 evrov.

Za: Cena, videz.

Proti: Domet bliskavice, nizek razpon ISO, razdalja ostrenja pri makro načinu.

Kodak EasyShare M420

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-112 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,6-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno, 64-6400.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Meditrade, www.meditrade.si

Cena: 167 evrov.

Za: Videz, razpon objektiva glede na ceno aparata.

Proti: Razdalja ostrenja pri makro načinu.

Nekoč in danes

Prav zanimivo je, kakšna razlika je v kakovosti fotografij med današnjimi najcenejšimi aparati in aparati z začetka digitalne dobe. Včasih so bile prav ločljivosti tiste glavne prodajne točke aparatov, saj so imeli aparati po milijon ali dva svetlobnih pik, danes pa jih imajo že vsi tam okoli deset. Z uporabniškega vidika je pomembna tudi vse večja prijaznost teh aparatov. Od tega, da so aparati dejansko majhni in žepni (s tem se tisti z večjimi rokami seveda ne bodo ravno strinjali), pa do velikih zaslonov, tisti stari modeli dejansko delujejo zastarelo in okorno. Velikanska razlika je tudi pri hitrosti delovanja. Primerjali smo starega Kodaka, ki je bil Monitorjev prvi digitalni fotoaparat, s katerim smo leta nazaj fotografirali preizkušene izdelke. Aparat je nekajkrat počasnejši kot vsi preizkušeni modeli, različnih možnosti (denimo različnih nastavitev za temperaturo beline) ima opazno manj, velik je pa toliko, kot so velike škatle pri nekaterih manjših novih modelih.

Primerjava Kodak DC260, 1,6 megapik, letnik 1998, takratna cena okoli 1000 dolarjev in Pentax M85, 12 megapik, letnik 2009, cena 132 EUR.

Sistem za samodejno določitev temperature beline ("White Balance") se je na prostem bolje znašel pri novejšem aparatu, kjer so zaradi tega barve bolj pravilne.

Tako star Kodak kot novi Pentax sta uporabila premočno bliskavico glede na bližino objekta. Je pa zato Kodak bolje ocenil ostalo svetlobo v prostoru.

Še enkrat rože, tokrat brez bliskavice. Temperaturo beline smo pri Kodaku sami nastavili, pri novem Pentaxu pa ne. Primer, kako lahko z znanjem naredimo boljšo fotografijo kljub na papirju slabšem aparatu.

Pri portretu je bilo razlik med aparati malo. Kljub nizki ločljivosti Kodakove fotografije bi jo lahko vseeno natisnili na klasičnih 10 × 15 cm in delili sorodnikom (ki se tako ali tako ne ukvarjajo s kakovostjo omenjenih fotografij).

Nikon

Poleg Canona velja Nikon za drugi veliki steber fotografije, vsaj tiste profesionalne. V zadnjem času so izredno uspešni predvsem pri malce bolj zmogljivih fotoaparatih DSLR, njihovi kompaktni modeli pa so, vsaj pri nas, še vedno malce manj priljubljeni kot pri nekaterih konkurentih. Kljub vsemu imajo kar razširjeno ponudbo, na tokratnem preizkusu pa sta Nikonove barve zastopala modela S570 in S640. Drugi je predrag za zadani cenovni okvir (244 EUR), vendar smo ga vključili v zapis, ker smo ga že preizkusili, v prejšnji številki Monitorja.

Črki v imenih nakazujeta, da gre za stilsko dovršena oziroma žepna modela. Oba sta po ceni pri vrhu tokratnega preizkusa, a tam sta tudi po zmogljivostih. Tipalo je enako pri obeh, gre za tipalo vrste CCD, njegova ločljivost je 12 milijonov svetlobnih pik (največja ločljivost fotografij je tako 4000 × 3000). Občutljivost gre tako do ISO 1600 oziroma pri nižji ločljivosti (treh milijonov pik) do ISO 3200 pri modelu S570 in do ISO 6400 pri S640. Šum je tudi pri srednjih vrednostih ISO dobro nadziran in ga ni preveč (vsaj glede na druge primerljive aparate), no, pri ISO 3200 in 6400 pa seveda ne moremo pričakovati čudežev, tu so fotografije uporabne bolj v dokumentarne namene.

Zanimivo, da premore cenejši in na papirju manj zmogljivi S570 večji razpon goriščnic. Ima namreč petkratni zum, S640 pa se hvali le s štirikratnim. Pri prvem gredo goriščnice od 28 pa do 112 mm (v formatu Leica), pri S570 pa od 28 do 140 mm. Ima pa zato prvi optično stabilizacijo slike, s čimer se S570 ne more pohvaliti. Oba objektiva sta dokaj solidna, opazi se le nekaj popačenja pri najširšem kotu. Kakovost fotografij je kljub temu pri obeh modelih zelo dobra, v kontrastnih razmerjih pa nekaj doprinese še funkcija D-lighting, ki dodatno osvetli temne dele fotografije.

Večino dela bomo seveda prepustili avtomatiki, ki se povsem zgledno znajde. Na voljo je tudi nekaj posameznih funkcij, ki pomagajo pri lovu na dobre fotografije. Med njimi opazimo Smart Portrait (ta rahlo zmehča sliko in tako zgladi kožo portretiranca) in Blink Proof (ki prepozna, če je kdo na fotografiji nehote pomežiknil). Ali te funkcije dejansko vplivajo na kakovost fotografij, je seveda stvar razprave, morda pa tudi komu pridejo prav. Vsekakor je bolj dobrodošla dokaj visoka hitrost ostrenja, pa tudi samo delovanje aparatov je zgledno hitro.

Omenili smo že, da sta oba aparata v cenovnem vrhu tokratnega preizkusa. Cenejši model S570 velja 200 evrov, dražji pa celo malce preseže našo zadano mejo in velja 244 evrov. Pri obeh gre za zelo dobra fotoaparata, največja razlika pa je po našem mnenju dodana stabilizacija slike pri S640, zaradi česar bi ga mi raje izbrali (če bi seveda izbirali le med tema dvema modeloma).

Nikon S570

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-140 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-6,6; ostrenje 0,45 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si

Cena: 200 evrov.

Za: Ergonomija, razpon objektiva.

Proti: Ni stabilizacije slike, domet bliskavice.

Olympus

Olympus je na področju kompaktnih aparatov eden izmed najmočnejših igralcev. V zadnjih nekaj letih je navduševal zlasti z vodoodpornimi modeli iz serije Mju, ki pa so seveda predragi za primerjavo s preizkušenimi modeli. Smo pa preizkusili kar štiri Olympusove aparate iz njihove serije FE, ki jo sestavljajo uporabniško preprosti modeli. Ti so X-930 (v tujini je znan tudi pod imenom FE-4010), FE-4000, FE-5020 in FE-46.

Vse te Olympusove modele na videz hitro prepoznamo po elegantnih in vpadljivih ohišjih. Vsi so namreč sestavljeni iz kakovostne svetleče plastike, ki na videz deluje kot kovina. Tudi sicer so zelo čisto oblikovani, nikjer ni kakih štrlečih funkcijskih kolesc in podobnih reči. Na zgornjem delu vsakega aparata sta le tipka za vklop in sprožilec, vse drugo pa je zadaj. Tudi tu so si praktično enaki. Vsi imajo dve tipki za zum, pet funkcijskih tipk, štiri smerne tipko za najpogosteje uporabljene funkcije ter sredinsko tipko za potrditev. Vse naštete tipke so lepe in gladke, čeprav bi bile za dejansko uporabo hrapave tipke morda boljša izbira. Namesto omenjenega funkcijskega kolesca je tu tipka, s katero se sprehajamo čez programe fotografiranja, kar je malce zamudno. Med opisanimi modeli je le FE-46 malce debelejši od drugih, hkrati je edini, ki uporablja dva akumulatorja tipa AA (drugi imajo litijeve akumulatorje). Vsi štirje aparati imajo praktično enak zaslon, diagonala meri 6,8 cm, ločljivost pa je 230.000 pik.

Podobnost se nadaljuje pri programski opremi oziroma pri menujih. Ti so povsem grafični in vsekakor med najlepšimi izmed vseh pri tokrat preizkušenih aparatih. V nadaljevanju so sicer bolj klasični, torej tekstovni, opcije pa so nanizane vertikalno. Seveda tu ni ravno veliko ročnih nastavitev, zadovoljiti se moramo z nastavljanjem temperature beline in občutljivostjo ISO. Ta se pri modelih FE-46 in FE-4000 giblje do ISO 1600, pri X-930 in FE-5020 pa se dvigne do 3200. Šuma je pri teh vrednostih sicer kar veliko, a ne bistveno več kot pri konkurenci.

Podobnost aparatov se nadaljuje pri tipalih. Vsi štirje imajo enako ločljivost, konkretno 12 milijonov pik. Se pa zato razlikujejo po uporabljenih objektivih. Najboljši je tisti pri modelu FE-5020 (ta je od naštetih tudi sicer najzmogljivejši), njegove goriščnice segajo od zares širokih 24 mm pa do 120 mm (petkratni zum torej), seveda v klasičnem, 35 mm formatu. Tu je seveda najpomembnejši prav široki kot, ki je v praksi izredno uporaben, je pa res, da opazimo kar nekaj popačenja. Temu sledita FE-4000 ter X-930, ki imata oba enak, štirikratni objektiv, z goriščnicami od 26 do 105 mm. Tudi tu gre za nadpovprečno širok objektiv. Slabše se obnese model FE-46, katerega objektiv sega od bolj povprečnih 36 mm pa do 180 mm. Ta bo torej bolj odgovarjal tistim, ki imajo raje kot široki kot malce zmogljivejši teleobjektiv.

Samo delo z aparati je enostavno, različnih možnosti in funkcij niti ni prav veliko. Vsaj na začetku bodo nekaj zabave ponudili čarobni filtri, ki pa se jih hitro naveličamo. Osnovnih načinov fotografiranja ni prav veliko, poleg programskega (torej delna avtomatika, kjer lahko nastavimo še temperaturo beline, občutljivost ISO ter delovanje bliskavice) imamo še pametni samodejni način (kjer aparat sam skuša ugotoviti, kaj pravzaprav slikamo), zajemanje videa (o tem besedica malo niže), način z uporabo elektronske stabilizacije slike (ki le poviša občutljivost ISO) in način za izbiranje različnih scen. Tu notri se skriva kar nekaj različnih (in v nekaterih primerih malo manj različnih) scen, za katere pa je vprašanje, koliko uporabnikov se bo sploh ukvarjalo z njimi. Večinoma lahko mirne duše uporabljamo prej omenjeno delno avtomatiko in po potrebi nastavimo še bliskavico in temperaturo beline.

Opisani fotoaparati so na tokratnem preizkusu med najlepšimi oziroma najbolj elegantnimi. Imajo pa vsi štirje tudi izjemno veliko hibo, vsaj glede na to, da se piše leto 2009. Zaradi uporabe Olympusovih pomnilniških kartic xD je snemanje videa pri najvišji ločljivosti 640 × 480 pik in 30 slik na sekundo omejeno na vsega skupaj deset sekund. Pri vsakem aparatu dobimo tudi vmesnik, s katerim lahko uporabljamo kartice MicroSD, časovna meja snemanja pa kljub vsemu ostaja.

Da povemo še cene. Najcenejši je model X-930, velja 119 evrov. Le tri evre več stane FE-46, zmogljivejši FE-4000 velja 144 evrov, vrh pa predstavlja FE-5020 s ceno 176 evrov. Po našem mnenju sta med temi štirimi najboljša X-930, če nam je cena pomembna, in FE-5020, če nam ni. Pri tem pa se moramo seveda zavedati omejitve pri zajemu videa.

Olympus FE-46

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-180 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,6; ostrenje 0,6 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 4,2 m; ISO: samodejno, 64-1600.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si

Cena: 122 evrov.

Za: Enostavnost rabe, razpon objektiva na teleobmočje.

Proti: Časovna omejitev pri snemanju videa.

Olympus X-930

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 26-105 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,6-5,9; ostrenje 0,6 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 5,2 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si

Cena: 119 evrov.

Za: Enostavnost rabe, videz, kakovost izdelave, cena, razpon objektiva, zmogljiv makro.

Proti: Časovna omejitev pri snemanju videa.

Olympus FE-4000

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 26-105 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,6-5,9; ostrenje 0,6 m-neskončno (4 cm makro); domet bliskavice 5,2 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si

Cena: 144 evrov.

Za: Enostavnost rabe, videz, kakovost izdelave, razpon objektiva.

Proti: Časovna omejitev pri snemanju videa.

Olympus FE-5020

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 24-120 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,3-5,8; ostrenje 0,6 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 5,2 m; ISO: samodejno, 64-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si

Cena: 176 evrov.

Za: Enostavnost rabe, videz, kakovost izdelave, razpon objektiva, zmogljiv makro.

Proti: Časovna omejitev pri snemanju videa.

Pentax

Iz Pentaxovega tabora smo tokrat dobili na preizkus dva aparata. Prvi, model Optio M85, je bolj tipičen predstavnik cenejših žepnih modelov, drugi, Optio WS80, pa malce prestopi našo okvirno cenovno mejo, vendar smo ga vključili v preizkus, ker je posebnež. Njegova posebnost pa je predvsem kakovostno ohišje, ki je celo vodotesno do globine poldrugega metra. To je sicer bistveno manj kot pri nekaterih drugih Pentaxovih aparatih in nekaterih konkurenčnih Olympusih, a je Optio WS80 kljub vsemu dobra izbira za tiste, ki veliko fotografirajo v manj prijaznih okoljih. Sem seveda štejejo tako monsunski nalivi in snežne nevihte kot majhni otroci z veliko energije (ti so tudi sicer najmanj prizanesljivi uporabniki sodobne elektronike).

Osnovni Optio M85 je že na videz zelo preprost aparat. Ohišje je predvsem utilitarno, sestavljeno iz kakovostne, rahlo matirane plastike. Na vrhu je poleg tipke za vklop in sprožilca še vrteče se kolesce za nadzor zuma, zadaj se skriva razmeroma majhno funkcijsko kolesce za izbiro načina fotografiranja (sem spada tudi ogled fotografij). Kljub majhnosti smo ga upravljali s palcem desne roke, to pa je bistveno lažje, če aparat držimo z obema rokama. Pod tem kolescem sta še funkcijski tipki in štirismerna tipka, na njeni sredini pa tipka za potrditev izbire. Zaradi majhnega ohišja so tudi vse te tipke bolj majhne, kar zna biti ovira za tiste z večjimi rokami. K temu nekaj prispeva tudi nadpovprečno velik zaslon, katerega diagonala meri 7,6 cm, ločljivost pa 230.000 pik.

Menuji so malce samosvoji, niso ravno vrhunec preglednosti, a se jih hitro navadimo. Tako ali tako bomo še največ delali z omenjenim kolescem in štirimi smernimi tipkami. Avtomatika je solidna, enako velja za kakovost fotografij. Tipalo se hvali z ločljivostjo 12 milijonov svetlobnih pik, občutljivost pa gre do ISO 3200. Šuma do vključno ISO 400 ne opazimo, od ISO 800 naprej pa postane vse bolj moteč. To je sicer pričakovano, večina drugih aparatov se obnaša podobno. Objektiv premore trikratni zum, njegov razpon pa sega od 34 pa do 102 mm. Nič posebnega torej ne v široko, ne v tele smer.

Bolj zanimiv je vsekakor model Optio WS80. Že na videz je bolj opazen, naš preizkusni model je bil odet v kombinacijo bele (v kateri se vidijo bleščeči kristalčki) in črne barve. Kakovost izdelave je zelo dobra, omenili smo že odpornost za vodo in druge vplive okolice. Škoda, da seže vodotesnost le do metra in pol, s tem je aparat praktično neuporaben za podvodno fotografijo (nekateri Olympusi gredo že do 10 metrov globine).

Malce nižjo ločljivost kot pri hišnem bratu ima tipalo, premore namreč 10 milijonov pik, a je to še vedno čez glavo dovolj. Njegova občutljivost gre še za korak dlje kot pri M85 (gre torej do ISO 6400), zgodba s šumom pa je enaka - dobro do ISO 400, naprej pa vse več. Kljub temu je kakovost fotografij povsem zadovoljiva. Solidno se obnese tudi pri snemanju videa, saj je eden izmed redkih aparatov v tem cenovnem rangu, ki video zajema pri ločljivosti HD - 1280 × 720 in hitrosti 30 slik na sekundo. Žal pri tem uporablja prostorsko ne najbolj idealen kodek MJPG, zaradi česar je minuta posnetka velika okoli 170 MB.

Menuji so bolj klasični kot pri M85, nam so bolj všeč, oziroma se v njih hitreje znajdemo. Dobrodošla je zelena tipka (stara znanka Pentaxovih modelov), ki v hipu vrne nastavitve na samodejne vrednosti, lahko pa jo tudi nastavimo po svoje. Aparat nima nobenega vrtečega kolesca (predvidevamo, da je manj dela z vodno zaščito tipk), vse storimo prek funkcijskih tipk. Te so morda malce premajhne, tiste na spodnji strani (torej štiri smerne tipke in sredinska tipka za potrditev) pa so malo preblizu skupaj. Zaslon je enak kot pri hišnem modelu M85, tako po diagonali kot po ločljivosti.

Optio M85 je soliden mali aparat, ki po ničemer ne izstopa, hkrati pa nikjer ne razočara. Še najbolj zanimiva pa je cena, 132 evrov, čeprav lahko dobimo povsem enak fotoaparat z drugim napisom, tistim od Praktice, še za malo manj, konkretno 110 evrov. Bolj zanimiv je model Optio WS80, predvsem zaradi odpornosti proti vodi in drugim škodljivim vplivom. Je pa zato dražji od drugih preizkušenih modelov, saj velja 225 evrov.

Pentax Optio M85

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 34-102 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,3; ostrenje 0,6 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-3200.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com

Cena: 132 evrov.

Za: Enostavnost rabe.

Proti: Razpon objektiva, razdalja ostrenja pri makro načinu, domet bliskavice.

Pentax Optio WS80

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 34-102 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,3; ostrenje 0,6 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno, 64-6400.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com

Cena: 225 evrov.

Za: Enostavnost rabe, kakovost izdelave, vodotesnost do metra in pol globine.

Proti: Razpon objektiva, razdalja ostrenja pri makro načinu.

Praktica

Nemška Praktica je danes bistveno manj znana oziroma pomembna, kot je bila v filmskih časih, vsaj na našem koncu sveta. Tudi sicer imajo v svoji ponudbi bistveno manj aparatov kot konkurenčna podjetja. Na naš preizkus smo dobili dva njihova aparata, modela DZC 10.4 in Luxmedia 12-03. Pri obeh gre za razmeroma plastična aparata, ki pa spadata med žepne modele. Kljub plastiki je kakovost izdelave dokaj solidna, le pri modelu Luxmedia je vrtljivo kolesce za upravljanje z zumom malce slabše vpeto.

Ta aparat ima še eno kolesce zadaj, za izbiro programa fotografiranja, pri DZCju pa njegovo delo opravljajo funkcijske tipke. Pri obeh aparatih so se nam zdele štiri smerne tipke malo preblizu skupaj, a to bo motilo le tiste z večjimi rokami. Kar zadeva zaslon, so se bistveno bolje potrudili pri modelu Luxmedia, tu meri diagonala zaslona 7,6 cm, to je največ na preizkusu (ločljivost je kljub temu navadnih 230.000 pik). DZC pa ima pri tem bolj navaden zaslon, vsaj po merah (diagonala 6,8 cm), ima pa podpovprečno ločljivost, 115.000 pik.

Številki v imenih modelov govorita o zmogljivosti tipal oziroma številu svetlobnih pik. Prvi, DZC 10.4, jih premore 10, Luxmedia pa 12. Občutljivost gre pri prvem do ISO 3200, pri drugem pa do ISO 1600. Tako kot pri večini konkurence je tu meja za opazen oziroma moteči šum med ISO 400 in ISO 800.

Po pričakovanju bi morala imeti oba aparata vsaj podobne menuje, če že ne kar enakih. Pa ni tako, model Luxmedija ima namreč povsem enake menuje kot Pentaxov Optio M85. Ko smo zadevo še enkrat preverili, pa smo videli, da imata povsem enako ohišje, spremenjeni so le napisi (no, pri Praktici so dodali še nalepko, na kateri se hvalijo s 60 let obstoja). Po igranju z njim hitro vidimo, da dejansko gre za en in isti fotoaparat. Od menujev, objektiva, tipala, itd., edina razlika je v ceni. Očitno je Pentax bolj spoštovanja vredno ime, saj velja aparat Praktice 110 evrov, če nosi Pentaxov napis, pa zanj želijo 132 evrov.

Drugi Prakticin model, DSC 10.4, je vsaj na papirju za odtenek zmogljivejši. Kot smo že omenili, ima manjši zaslon z nižjo ločljivostjo, objektiv pa prav tako premore trikratni zum, le da je malce bolj pomaknjen v tele smer. Tako pokriva goriščnice od 38 pa do 113 mm (v klasičnem 35 mm formatu). Menuji so tu bolj podobni digitalnim video kameram Praktice, imajo torej razmeroma velike ikone, po katerih se sprehajamo levo in desno. Niso ravno vrhunec preglednosti, a se jih hitro navadimo, možnosti pa tudi ni prav veliko. Pohvalimo lahko zajem videa, ki po kakovosti sicer ne izstopa, ima pa zato poleg navadne ločljivosti 640 × 480 (pri tridesetih slik na sekundo) še širšo 720 × 400, torej je razmerje stranic 16 : 9. DZC 10.4 velja 120 evrov, kar je, tako kot pri drugem hišnem modelu, zelo ugodno.

Praktica Luxmedia 12-03

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 34-102 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,3; ostrenje 0,6 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-3200.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Eurovision, www.eurovision.si

Cena: 104 evre.

Za: Enostavnost rabe, cena.

Proti: Razpon objektiva, razdalja ostrenja pri makro načinu.

Praktica DCZ 10.4

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 38-113 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-4,5; ostrenje 0,8 m-neskončno (15 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-3200.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Eurovision, www.eurovision.si

Cena: 85 evrov.

Za: Enostavnost rabe, cena.

Proti: Razpon objektiva, razdalja ostrenja pri makro načinu.

Samsung

Samsung je bil na preizkusu zastopan z dvema, med seboj zelo podobnima aparatoma. Za odtenek više na prodajni lestvici je model PL70, takoj za njim pa model PL55. Model PL70 je sicer malce predrag za naš cenovni okvir (204 EUR), zato je pravzaprav "izven kunkurence". Oba aparata sta preprosto oblikovana in dokaj zadržana, PL70 deluje malce resneje, medtem ko ima PL55 bolj nežne linije. Ohišji sta pri obeh zelo kakovostni, izdelani iz plastike, ki spominja na brušen aluminij. Podobnosti se nadaljujejo zadaj, kjer imata oba modela vrtljivo kolesce za izbiro načina fotografiranja, nad njem dvosmerno tipko za upravljanje zuma, spodaj pa preostale funkcijske tipke. Zaslon je večji pri modelu PL70, meri v diagonalo 7,6 cm (to je v vrhu tokratnega preizkusa), pri modelu PL55 pa 6,9 cm, njuna ločljivost pa je v obeh primerih 230.000 pik.

Je pa tipalo enako pri obeh napravah. Premore izdatnih 12 milijonov svetlobnih pik, občutljivost pa gre do ISO 3200, čeprav so fotografije pri višjih vrednostih bolj za dokumentarne namene. Edina res bistvena razlika med modeloma je objektiv. V obeh primerih ima petkratni zum, le da je pri PL70 bistveno širši. Tam gredo goriščnice od 28 pa do 140 mm, pri PL55 pa od 35 in do 175 mm. Slednji je torej boljši za tiste, ki jim je pomembnejši teleobjektiv, nam pa je bolj všeč in uporabnejši široki kot pri modelu PL70. Razlika je tudi pri makro ostrenju, zmogljivejši PL70 lahko ostri do 5 centimetrov (pri najširšem kotu seveda), PL55 pa do 10 centimetrov (spet pri širokem kotu).

Kakovost fotografije je povsem dobra, s tem nismo imeli težav. Samodejnih programov fotografiranja je kar nekaj, ročnih nastavitev pa bolj malo, le klasična temperatura beline in občutljivost ISO. Oba modela imata vgrajeno pomoč pri fotografiranju, tako imenovani "Photo Help Guide", ki je namenjen začetnim uporabnikom. Zanimiva je tudi pametna izbira scene, kjer se trudi aparat sam ugotoviti, kaj pravzaprav fotografiramo, in to mu do neke mere tudi uspeva. Za skupinske posnetke pa bo prišel prav samodejni sprožilec, ki začne odštevati takrat, ko zazna gibanje.

Aparat PL70 se je zelo dobro izkazal pri snemanju videa. Snema namreč pri visoki ločljivosti HD, torej 1280 × 720 pik pri hitrosti 30 slik na sekundo. Pri tem uporablja kodek H.264. Osnovnejši PL55 snema v navadni ločljivosti 640 × 480. Model PL70 je med najdražjimi na preizkusu, velja namreč 204 evrov. V primerjavi z drugimi modeli se hvali z zajemanjem videa v visoki ločljivosti in s širokim objektivom. Cenejši PL55 pa velja 139 evrov in je dober aparat, katerega najpomembnejša lastnost je objektiv s petkratnim zumom.

Samsung PL55

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35-175 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,5; ostrenje 0,8 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 3,4 m; ISO: samodejno, 80-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Euro foto, www.eurofoto.si

Cena: 141 evrov.

Za: Enostavnost rabe, kakovost izdelave, razpon objektiva v tele smer.

Proti: Razdalja ostrenja pri makro načinu.

Sony

Japonski velikan Sony se je v zadnjih nekaj letih odlično znašel na področju digitalne fotografije. Poleg zelo dobro sprejetih žepnih aparatov iz serije Cyber-shot je vse pomembnejši tudi pri fotografiji DSLR. Zaenkrat je vsaj pri najzmogljivejših modelih še za Nikonom in Canonom, a pospešeno dela predvsem na vstopnih modelih, tako da bo tu vedno pomembnejši igralec. Do takrat pa ostajajo prav žepni modeli njegov najpomembnejši tržni segment. Tu smo preizkusili štiri take modele - DSC W180, W220, W210, in S930 (modela W220 in W210 se razlikujeta le po tem, da W210 nima optične stabilizacije slike).

Vsi štirje modeli so preprosti, žepni modeli, na videz sta bolj izstopala modela W180 in S930, prvega smo imeli v rdeči barvi, drugi pa je bil roza (druga dva aparata pa sta bila odeta v srebrno-sivo). S930 je pri tem malce debelejši kot preostali trije, je pa tudi edini, ki uporablja akumulatorje tipa AA. W220 in W210 imata zadaj kolesce za izbiro programa fotografiranja, pri W180 in S930 pa je na robu drsnik za izbiro med fotografiranjem, snemanjem videa in ogledom fotografij. Za menjavo med drugimi programi pa tu skrbijo funkcijske tipke. Zum pri vseh aparatih upravljamo z dvojico tipk, ki ležita neposredno pod palcem desne roke. Ti tipki sta se nam pri modelih W220 in W210 zdeli morda malo majhni, vsaj v primerjavi z drugima dvema aparatoma. Vsi modeli razen S930 imajo dokaj soliden zaslon diagonale 6,8 cm in ločljivosti 230.000 pik, omenjeni S930 pa ima malce manjši (diagonala meri 6,1 cm) in slabši (ločljivost le 112.300 pik) zaslon. Malce slabše se nam je zdelo ostrenje pri modelu S930, kjer je počasno in dokaj glasno - pri drugih modelih je normalno hitro in tiho.

Dvojec W220 in W210 ima tipalo ločljivosti 12 milijonov pik, modela S930 in W180 pa premoreta 10 milijonov pik. Bistvene razlike v kakovosti fotografij kljub temu ni. Občutljivost gre pri vseh modelih do ISO 3200, seveda je tu kar veliko šuma. Barve so lepe, a malce preveč nasičene, sploh pri rdečih tonih. Pri vseh aparatih bo večino dela opravila avtomatika, modela W220 in W210 vključujeta poleg navadne, zelene avtomatike, še lažji, "Easy mode". Ta še dodatno olajša delo, saj preklopi na bolj enostaven vmesnik, na menuju pa ostaneta le dve nastavitvi - tista za bliskavico in velikost fotografije. Ta je lahko le velika ali majhna, kjer bo prva (po besedah Sonyja) za fotografije velikosti do A3, druga pa do 13 × 18 cm. Uporabniki S930 in W180 se bodo morali pri tem zadovoljiti z navadnim samodejnim programom (ali pa z raznimi namenskimi samodejnimi programi, od portretov pa do snežnih pokrajin). Nekaj razlik je pri zajemu videa, kjer potegneta kratko modela S930 in W180, saj snemata pri razmeroma nizki ločljivosti 320 × 240. Tu sta seveda boljša W220 in W210, ki premoreta bolj navadno ločljivost 640 × 480.

Glede optike sta najboljša W220 in W210. Oba imata seveda enak objektiv, ki premore štirikratno povečavo oziroma zum. Sega pa od razmeroma širokih 30 mm pa do 120 mm (v formatu Leica). To ni ne pretirano široko (želeli bi si vsaj 28 če ne že 26 mm) ne pretirano dolgo, a predstavlja dobro razmerje med enim in drugim. Slabše je pri modelu W180, kjer gredo goriščnice od 35 pa do 105 mm (trikratni zum torej). Še za milimeter ožji je S930, tam pokriva objektiv goriščnice od 36 in do 108 mm. Za večino uporabnikov je širši kot bolj uporaben kot tele območje. Pri slednjem se milimetri bistveno manj poznajo kot pri širšem delu, kjer se hitro opazi vsaka sprememba.

Omenimo še cene. Seveda sta najugodnejša S930 in W180, prvi velja 99 evrov, drugi pa 114 evrov. Kljub nekaterim minusom, denimo nizki ločljivosti videa, sta povsem solidna aparata za nezahtevne uporabnike. Mi pa bi raje posegli po W220 ali W210, prvi velja 154 evrov, drugi pa 127 evrov. Edina res pomembna razlika je, kot smo omenili v začetku, stabilizacija slike pri dražjem. Nam se zdi to kar uporabno in bi raje plačali tistih dobrih dvajset evrov več, a tudi brez tega gre za dober aparat.

Sony Cyber-Shot DSC W180

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35-105 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,1-5,6; ostrenje 0,5 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: partnerji Sony, www.sonystyle.com

Cena: 114 evrov.

Za: Enostavnost rabe, kakovost izdelave, videz.

Proti: Domet bliskavice, razpon objektiva.

Sony Cyber-Shot DSC S930

Razred: Kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-108 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,4; ostrenje 0,5 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: partnerji Sony, www.sonystyle.com

Cena: 99 evrov.

Za: Enostavnost rabe, cena.

Proti: Domet bliskavice, razpon objektiva, nizka ločljivost videa, glasno in počasno ostrenje.

Sony Cyber-Shot DSC W210

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 30-120 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (4 cm makro); domet bliskavice 3,9 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: partnerji Sony, www.sonystyle.com

Cena: 127 evrov.

Za: Enostavnost rabe, kakovost izdelave, videz, cena.

Proti: Ni stabilizacije slike.

Sony Cyber-Shot DSC W220

Razred: Žepni.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 30-120 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (4 cm makro); domet bliskavice 3,9 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: partnerji Sony, www.sonystyle.com

Cena: 154 evrov.

Za: Enostavnost rabe, kakovost izdelave, videz, stabilizacija slike.

Proti: Cena.

Tabela z rezultati

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki