Halo... In akcija!

Objavljeno: 27.9.2011 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Fokus | Revija: September 2011 | Teme: foto

Obeta se lep konec tedna. Le kaj bi vzeli s sabo. Žepni fotoaparat je obvezen, saj bomo le z njim lahko posneli fotografije pokrajine, dokumentirali naš pohod in se hkrati zabavali ob spakovanju pred objektivom. Toda kakšen dodatni objektiv ne bi škodil. Zrcalno refleksni fotoaparat ni namenjen ždenju doma. Video kamero je tudi škoda pozabiti. Gibljive slike povedo več. In ne bo nam treba razlagati, kako glasno buči mogočen slap. Za pravočasno objavo dosežkov v družabnih omrežjih pa je treba vzeti še prenosni telefon. Pa se moramo res vedno znova preleviti v šerpo?

Pred približno dvema letoma smo v Monitorju že primerjali in premlevali, kako dobro se pri fotografiranju bolje opremljeni prenosni telefoni merijo s kompaktnimi fotoaparati in kako naprednejši fotoaparati skupaj z DSLRji z video kamerami za domačo rabo pri zajemu gibljivih sličic. Ponudba in razmere na trgu so se v tem času še najbolj spremenile pri prenosnih telefonih, ki postajajo vedno pametnejši, in, če bi upoštevali le njihovo lastno hvaljenje, bi lahko počasi zabrisali proč vse, od prenosnih računalnikov in video kamer do fotoaparatov in igralnih konzol. A praktično vsi se zavedamo, da le ne more biti tako. Kljub temu se želje uporabnikov razlikujejo. Kako blizu smo torej temu, da nas bo na potovanjih spremljal le telefon, in kakšni rezultati nas morajo v tem primeru zadovoljiti?

Kaj je kaj

Zaradi neskončnih možnosti in pogledov na primerjavo, ki obsega vse prej kot ozko območje, najprej povejmo, da se bomo osredotočili na karseda povprečnega uporabnika, za katerega je ovekovečenje trenutkov predvsem ohranitev spominov in objavljanje stvaritev v spletu. Kjer bo treba, bomo pogledali tudi malo pobliže, a jasno nam je, da bo preteklo še precej vode, preden bo hollywoodski film posnet na mobilni telefon. Pa še tu vodo omenjamo le zato, ker so se na besedici "nikoli" v svetu računalništva in sodobne elektronike opekli že mnogi.

Najcenejša pot do odličnih in praktično profesionalnih video in fotografskih izdelkov je uporaba boljšega digitalnega zrcalno refleksnega fotoaparata s kakovostnimi objektivi, ki si ga lahko privoščijo že mnogi. A denar ni edino, kar nas loči od osupljivih rezultatov. Treba je še veliko znanja, časa in seveda umetniška žilica. To pa ne spada pod okrilje "običajnega družinskega uporabnika", ki kljub vsemu želi, da bi večino potrebnega znoja prelila že sama uporabljena napravica. Dodatno urejanje za računalnikom predstavlja kvečjemu piko na i za bolj zagnane.

A če nekdo ni pripravljen nameniti veliko svojih trenutkov snemanju in fotografiranju, hkrati pa skrbi še za svojo hrbtenico, to še ne pomeni, da je zadovoljen s čimerkoli, samo da je na posnetku ločiti kamelo ob piramidi od njegove žene na kamniti plaži ob Jadranu. Hkrati pa vedno več uporabnikov rado poseže po dodatnih nastavitvah, ki jim morda odprejo in olajšajo pot k boljšemu ustvarjanju.

Na bojno linijo smo zato v tokratnem testu postavili pet pametnih mobilnikov, ki bijejo kar dve fronti: eno na področju fotografije in drugo na področju zajemanja videa.

Tehnologija

V podrobnosti se raje ne bi spuščali. Le kdo potrebuje teorijo ... A za lažje razumevanje in boljši pregled kljub temu omenimo bistvene razlike tokratnih borcev. In kaj se je sploh spremenilo v zadnjem času? Še največji preskok so naredili telefoni, a bolj na področju upravljanja z vedno bolj uporabnimi zasloni na dotik in vedno večjimi pomnilniškimi in računskimi zmogljivostmi. Obdelava posnetkov je zato vedno hitrejša in boljša in znatno pomaga odpravljati napake morebitne slabše optike in svetlobnih tipal. Vabljive so tudi programske aplikacije za zajem fotografij in videa, ki jih lahko namestimo na ustrezne operacijske sisteme sodobnih telefonov. Takojšnje urejanje in dodajanje zanimivih ter zabavnih učinkov je preprosto in pogosto daje učinkovite rezultate.

Na drugi strani se je tekma fotoaparatov v številu pik svetlobnega detektorja upočasnila in izdelovalci vedno bolj stavijo tudi na oglaševanje zmogljivosti optike, snemanju videa in dodatnih bolj ali manj uporabnih funkcij: stabilizacijo posnetka, višjim vrednostim ISO in zabavnim možnostim, kot so zaznavanje obrazov, mežikanje, zajemanje hitrih zaporednih posnetkov in še bi lahko naštevali. Najcenejši primerki imajo sicer praviloma kakšno generacijo ali dve starejše sestavne dele, kar pomeni tudi manjša tipala, ki so občutljivejša za šum, v soncu slabše viden zaslon z manj pikami in nekoliko slabšo optiko od trenutnih dražjih modelov.

Video kamere so vse manjše, kasete nadomešča vedno več pomnilnika, stabilizacija pa počasi omogoča snemanje brez stojala že pri največjih optičnih povečavah. Da pohoda polne visoke ločljivosti niti ne omenjamo.

Če pa se omejimo le na snemalne možnosti, so vsem trem napravam - prenosnim telefonom, kompaktnim fotoaparatom in video kameram - skupni objektiv, svetlobno tipalo in seveda ohišje.

Opozicija

Protikandidata telefonom sta bila cenovno razmeroma ugoden fotoaparat Olympus VG-130 in video kamera Sony HDR-PJ30.

VG-130 je razmeroma preprost fotoaparat, ki nas sicer z ničimer ne preseneti, a še vedno ponudi zelo spodobne zmogljivosti glede na svojo ceno. Ostrina objektiva ne dohaja najbolje štirinajstmilijonskega svetlobnega tipala, ki ga pestijo tudi težave s šumom, a nam pride petkratni optični zum ob šestindvajsetmilimetrskem širokem kotu še kako prav. Popolnih ročnih fotografskih nastavitev ne ponuja, zna pa posneti video ločljivosti 720p. Med snemanjem filmov nam zum ni na voljo, a ga lahko nastavimo predhodno, kar je zelo dobrodošlo. Ob zajemu v temnejšem okolju pa ga prekosi marsikateri mobilnik. Zajem zvoka je med slabšimi, saj Olympus VG-130 vzorči pri zgolj 8 kHz.

Sonyeva video kamera na drugi strani sodi med naprednejše modele za rabo doma, to pa se žal pozna tudi pri njeni ceni, ki pa je po drugi strani manj kot za stotaka višja od najdražjih prenosnih telefonov s tokratnega preizkusa. A 32 GB vgrajenega pomnilnika, ki ga je moč razširiti s karticama Memory Stick ali SDXC, zmogljiva optika z več kot le uporabnim stabilizatorjem, vgrajeni sprejemnik GPS z zemljevidom in kakovosten zaslon na dotik poleg očitno dobre izdelave med uporabo prepričajo. Da vgrajenega miniaturnega projektorja DLP, ki nas v temnem prostoru navduši s kakovostjo prikaza posnetega gradiva, niti ne omenjamo. Brez večjih težav zmore projicirati dovolj svetlo in barvno nasičeno sliko z diagonalo vsaj en meter, z nekaj kompromisi pa tudi več.

Kamera zajema zvok v petkanalnem prostorskem načinu, video pa seveda premore polno visoko ločljivost v formatu AVCHD. Stabilizacija videa je svoji nalogi odlično kos, čeprav ne dosega ravno oglaševanega mirnega posnetka tudi med hojo. A če se le malo potrudimo, je odlično pomagalo za enakomerne premike kadrov brez motečega stresanja. Makro zmogljivosti tako videa kot fotografiranja so prekosile vse mobilnike in tudi fotoaparat.

Steklovina

Objektivi telefonov so videti najmanj ugledno. A v kombinaciji z majhnimi tipali niti niso nujno slabi. Svetlobna propustnost, ki se podaja z vrednostjo F/, je pogosto več kot solidna in lahko celo prekaša kompaktne fotoaparate, saj zaradi majhnega tipala veliko sprednje steklo ni potrebno. Objektiv telefona pa je lahko majhen tudi zaradi fiksne goriščnice ali, preprosteje povedano - odsotnosti zuma. Približevanje je tako le digitalno in zato pogosto pogojno uporabno, saj je izguba kakovosti posnetka zelo velika. Hkrati se na prostoru in pri kompleksnosti mehanike varčuje tudi pri vgradnji zaslonke. Ali, bolje rečeno, pri nevgradnji zaslonke. Noben od preizkušenih telefonov namreč nima spremenljive svetlobne odprtine v objektivu. In čeprav o vplivu zaslonke na globinsko ostrino pri tako majhnih goriščnicah skorajda ne moremo govoriti, je tu še vedno vpliv na celostno ostrino posnetka in barvno nasičenost ter odpravo drugih optičnih napak v dobrih svetlobnih razmerah.

Kamere so občutno večje in tudi optika je svetlobno zmogljivejša. Če pri fotografiranju v slabših svetlobnih razmerah lahko preprosto podaljšamo čas osvetlitve, je kamera omejena s številom posnetkov, ki jih mora opraviti v eni sekundi, da je film še vedno tekoč. Zaradi dovolj prostora v ohišju pa nam pogosto ponujajo tudi veliko optično povečavo, vedno širši kot zajema in optično stabilizacijo, ki je pri videu občutno pomembnejša kot pri fotografiji.

Fotoaparati pa so nekje vmes. Nizke goriščnice objektiva oz. široki kot se je prebil tudi med cenejše predstavnike kompaktnih fotoaparatov, a tudi približevanje oddaljenih objektov je še vedno na spodobni ravni.

Včasih se nam zdi, da so mobilniki zaplavali v rahlo preveč širokokotne vode. Za naravno perspektivo velja preračunana goriščnica 50 mm, medtem ko smo pri telefonih obsojeni na 28 mm, če se seveda izognemo rabi digitalnega zuma. Širok vidni kot je sicer dobrodošel pri ulični fotografiji, fotografiranju arhitekture in narave, a vidno popači človeške obraze pri zajemanju portretov. Popačenja so najbolj opazna ob robovih. Hkrati se moramo pri kadriranju subjektu zelo približati, kar v slabši svetlobi ob uporabi vgrajenih LED bliskavic povzroči presvetlitev in spranost obraza.

"LED bliskavica iPhona portretu ne naredi nikakršne usluge, ne pomaga niti goriščnica 28 mm, za nameček pa nam je uspelo pred objektiv postaviti še delček prsta."

Ovekovečenje svetlobe in zvoka

Že pri zapisu fotografij so razlike v stopnji stiskanja končne datoteke JPEG, pri videu pa je zmeda zaradi različnih zapisov in stopnje stiskanja tako slike kot zvoka še nekoliko večja. Še tako dobremu posnetku odvzame žar preveliko varčevanje z računsko močjo ali pomnilnikom. Cenejši fotoaparati so procesorsko manj zmogljivi in zato uporabljajo zapis Motion JPEG, ki je zelo požrešen na pomnilniški strani. Pri video kamerah se je udomačil AVCHD (H.264), ki ponuja boljšo rešitev zapisa ob manjši velikosti končne datoteke, mobilniki pa posegajo po zapisu MPEG4 (v resnici ponavadi tudi nekakšen H.264). Apple seveda ostaja pri svojem kodeku Quick Time (ki je včasih lahko tudi H.264 ...).

"Za zajem prostorskega zvoka je potrebnih več pravilno razporejenih mikrofonov."

Kakovosten zajem zvoka pogojujeta frekvenca vzorčenja in naknadno stiskanje. Frekvenca vzorčenja fizikalno omejuje, kakšen frekvenčni razpon je naprava sposobna posneti, stiskanje samega posnetka pa zavrže informacije, ki naj bi bile za človeško zaznavanje manj pomembne. A čim izrazitejše je stiskanje, tem večje anomalije so pri zvoku.

Vsem dobro znani stereo zvočni zapis pomeni, da dva mikrofona ločeno zaznavata zvok z leve in desne strani. Dandanašnji je v modi prostorski zvok, ki se zapisuje v petih kanalih in torej potrebuje kar pet mikrofonov, a večina mobilnikov ostaja skromna in zajema zvok le z enim. In pri tem laže, da je izdelek v formatu 5.1 ...

Za še dodaten zaplet poskrbi zahteva po doseganje takšnega dinamičnega razpona, kot ga ima človeško uho. V glasnem okolju zato s slabšimi snemalnimi napravami posnamemo do nerazpoznavnosti popačen zvok, na kar še največkrat naletimo pri ogledu amaterskih koncertnih posnetkov v spletu.

Svetlobno tipalo

Odkar je štetje pik postalo rahlo nesmiselno početje, smo začeli spremljati šum. Zaradi gretja tipala in bližine sosednjih za svetlobo občutljivih detektorjev, so na fotografijah napake v obliki neenakomernih barv in svetlosti oz. izgube podrobnosti, če se šum odpravlja programsko že takoj po zajemu. Čim večje je še naknadno ojačenje signalov tipala (oz. izbrana občutljivost ISO), tem izrazitejši je šum. Večja tipala se praviloma obnesejo bolje. Zato so tu praviloma v prednosti fotoaparati in kamere. A na tokratnem preizkusu fotoaparat ni imel največjega tipala. Prekosila ga je Nokia N8, kar je moč razbrati tudi s fotografij. N8 se je namreč presenetljivo dobro odrezala pri preverjanju občutljivosti za šum in fotografiranju v slabših svetlobnih razmerah.

"Izsek iz video posnetka Nokie N8 v zelo klavrnih svetlobnih razmerah sicer kaže obilo, a se ob ogledu kljub vsemu omilijo. Posnetek je povsem zadovoljiv, tudi če ne vemo, kako je nastal."

Tipala se ločijo tudi po dinamičnem razponu in barvni reprodukciji, a tu je veliko odvisno tudi od programskih manipulacij po opravljenem posnetku. Kljub temu obvelja, da se iz dobrega osnovnega posnetka da iztisniti več. V veliko večino naprav za zajemanje svetlobe na trgu so trenutno vgrajena tipala CMOS, ki imajo nekaj težav z zajemanjem premikajočih se objektov ali hitrejšim premikanjem kamere. Svetloba se namreč ne odčita v trenutku na celotnem tipalu, temveč se v pomnilnik prenaša vrstico za vrstico. Popačenje, ki ga dobimo na posnetku, imenujemo učinek kotalečega prožila oz., če se ne trudimo s prevajanjem, "rolling shutter effect". Opazen je predvsem pri snemanju videa, saj sliko popači tudi ob večjih tresljajih naših rok. Zaradi optične stabilizacije in večjega števila posnetkov je omenjeni pojav na tokratnem preizkusu še najmanj opazen ali, bolje rečeno, popolnoma nemoteč le pri videokameri Sony. Drugje nam jo občasno zagode, a večinoma se nam s tem ni treba obremenjevati.

Zanimivo je še, da so telefoni pri določanju dolgih osvetlitev zelo trmasti. Pri mnogih se čas osvetlitve ne premakne nad 1/15 sekunde, pa čeprav je posnetek podosvetljen, pri cenejših fotoaparatih pa je omejitev 4 s ali celo več.

"Izsek video posnetka telefona LG Optimus 7, kjer smo namenoma poskušali izpostaviti učinek "rolling shutter" in napake zaradi stiskanja posnetka. Ob običajni rabi so napake manj očitne, a pogosto še vedno moteče."

Ohišje

Telefoni niso oblikovani za snemanje in da bi omenjeno spregledali, bi morali biti res pristranski. Čeprav imajo nekateri dodatni gumb za proženje fotografiranja ali snemanja, se njihovo ohišje med uporabo naši dlani ne prilega najudobneje. Video kamero zaradi oblike in zapestnega trakca lažje držimo mirno v roki, pri telefonih pa povzročamo dodatne tresljaje tudi s pritiskom na gumb ob začetku in koncu kadra in z morebitno uporabo zumiranja. Kamere nam večinoma ponudijo še vsesplošno nastavljive zaslone, vse osnovne funkcije fotoaparata pa lahko nadzorujemo le z eno roko.

Omeniti velja še, da telefona ne moremo namestiti na stojalo, če si slučajno ne omislimo posebnih nastavkov, in da je objektiv ves čas izpostavljen umazaniji ter mehanskim poškodbam, medtem ko je pri kamerah in fotoaparatih zaščiten s pokrovčkom. Za nameček telefon najpogosteje odlagamo prav z zadnjo površino navzdol.

So pa telefoni občutno manjših mer kot video kamere. Če upoštevamo, da so praktično vedno z nami in da nam vsaka dodatna napravica dela večjo gnečo v žepih ali torbah, pa so kar naenkrat tudi kompaktni fotoaparati preveliki.

iPhone z dioptrijo

Dodatnega zaslužka z rastjo priljubljenosti pametnih telefonov ne izkoriščajo le pisci programskih aplikacij, temveč tudi izdelovalci najrazličnejših dodatkov. Ko se prebijemo prek vseh kičastih lepotnih torbic in obeskov, med katerimi, mimogrede, najdemo tudi preobleke po motivih prestižnih klasičnih fotoaparatov Leica za iPhone, naletimo na fotografske stative in celo dodatne objektive.

"Dodaten ceneni objektiv resda približa, a kaj več kot igračke za takšno ceno ne moremo pričakovati."

Ob strani smo pustili drage priprave, ki omogočajo namestitev objektivov DSLR na naš telefon, in se raje posvetili cenovno ugodnemu kitajskemu izdelku, ki smo ga zasledili na veliki spletni tržnici. V lični škatlici smo našli objektiv z osemkratno povečavo, ročnim ostrenjem, nastavkom za iPhone, priročnim miniaturnim stativom in celo krpico za čiščenje. Vse skupaj za dva evrska desetaka, s poštnino vred.

"Po kar nekaj poskusih nam je z iPhonom 4 in kitajskim cenenim objektivom uspelo posneti približno soliden portret z nekoliko zamegljenim ozadjem."

In rezultati? Že samo zložljivo stojalo je nekaj vredno in bo olajšalo morebitno snemanje ali fotografiranje skupinskih fotografij. Objektiv pa je... Solidna igračka. Že v navodilih je sicer podan lep primer učinkovite rabe in izboljšanja rezultata z uporabo objektiva. Vabljive ženske obline na peščeni plaži so kar naenkrat bistveno razločnejše in navidezno bliže - skoraj na dosegu rok. A če postavimo učinkovitost ob voajerski rabi na stran, moramo priznati, da je slika ostra le v sredini, veliko pa je tudi kromatske aberacije in vinjetiranja. Res pa je, da nam da plastični teleobjektiv okusiti selektivno ostrenje tudi z mobilnim telefonom, saj je ob srečni in mirni roki mogoče fotografirati tudi kak soliden portret z zamegljenim ozadjem.

Stereotipi - da ali ne?

Začelo se je dogajati, da prav vse predpostavke in pomisleki glede telefonov kot fotoaparatov ali videokamer le ne držijo več. A zasluge gredo predvsem Nokii N8 z večjim tipalom in boljšo optiko. Največja pomanjkljivost telefonov ostaja optična povečava, ki ji digitalna ni niti približno kos. A omenjeno hibo z nezmožnostjo zumiranja imajo med snemanjem videa tudi cenejši fotoaparati. Video je "drugotnega" pomena tako pri telefonih kot pri cenejših fotoaparatih, zato je tu bitka zelo izenačena. Naprednejša videokamera pa pri videu praktično nima konkurence, medtem ko pri fotografiranju znova ne blesti. Kljub temu bo mobilni telefon več kot zadovoljil apetite YouTuba ali podobnih spletišč. Nokia in iPhone sta se odlično odrezala tudi ob snemanju glasnejšega zvoka, tako da bo uspelo tudi več koncertnih posnetkov, od katerih smo doslej lahko pričakovali le nerazpoznavno hreščanje.

Ergonomsko telefoni seveda ne dohajajo namenskih snemalnih napravic, a tudi v kamero vgrajeni telefon se ne bi najbolje prilegal ušesu. Po drugi strani pa ob izbiri Androida ali iOSa ponujajo obilico možnosti za igranje in ustvarjalnost z aplikacijami ter neposredno posredovanje vsebin v spletu. Preglednejše in enostavnejše je tudi pregledovanje posnetkov, kjer so nas večtočkovni veliki zasloni na dotik začeli prav razvajati. Tekoče listanje in približevanje sta paša za oči in prste. Nekateri boljši fotoaparati se sicer že začenjajo truditi z zasloni na dotik, a še vedno občutno zaostajajo tako zaradi (ne)kakovosti zaslonov kot zaradi slabših in nerodnejših vmesnikov.

Končno sodbo je torej težko izreči. A če spadamo med "srečneže", ki se ne obremenjujejo s kakovostjo posnetka in jih digitalna povečava ne moti, nam lahko telefon že brez težav nadomesti fotoaparat in kamero, z izdelki pa bomo navduševali sebe in bližnje. Večina, ki je že okusila kaj boljšega, pa bo med uporabo telefona kljub vsemu videla pomanjkljivosti, ovire in napake. A tudi njim bo vedno manj žal, če se bodo kdaj znašli sredi zanimivega dogajanja le z mobilnim telefonom v žepu.

Apple iPhone 4

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: iOS 4.

Pomnilnik: 16 GB.

Zaslon: diagonala 3,5 palca, 960 × 640 pik.

Lastnosti fotoaparata: Ločljivost 5 milijonov pik, goriščnica objektiva približno 28mm, svetlobna jakost F/2,8, 5× digitalni zum.

Mere: 115,2 × 58,6 × 9,3mm, 137 g.

Izdeluje: www.apple.com.

Prodaja: www.simobil.si.

Cena: 627 EUR, s sklepom naročniške pogodbe od 1 EUR.

Za: Kakovost izdelave, dodatne fotografske aplikacije, preprostost rabe, zajem glasnejšega zvoka med snemanjem videa.

Proti: Ergonomija med fotografiranjem, zelo skromne nastavitve priložene aplikacije.

O jabolčnih izdelkih se prelije toliko navadnega in še več digitalnega črnila, da posebne predstavitve skorajda ne potrebujejo. Pogosto se zdi, da če imamo Apple iPhone 4, ne potrebujemo skoraj nič drugega.

Preprost, učinkovit in hkrati všečen čvrsto grajen zaobljen kvadrček s svetlečim odgriznjenim jabolkom je zaradi svojega videza že statusni simbol. Oblikovanju res ni kaj očitati, preprostost pa dopolnjuje le en gumb pod zaslonom. Upravljanje telefona je tako bolj ali manj v domeni ne ravno velikega, a kakovostnega zaslona na dotik z ločljivostjo kar 960 × 640 pik.

Na fotografiranje z eno roko lahko pozabimo, saj iPhone nima namenskega gumba za proženje, njegova teža in gladko ohišje pa preprečujeta čvrst oprijem na skrajnem robu. Glavni objektiv kamere je nameščen v zgornjem kotu, zato nam bo kak prst levice ob držanju sprva uhajal predenj. Za video klice ali avtoportrete nem je na voljo še manj zmogljiva kamera na sprednji strani ohišja.

Priložena aplikacija za zajem fotografij bi bila težko preprostejša. Na voljo nam je le vklop in izklop bliskavice ter funkcija HDR, ki ne dela čudežev. Fotografija je le malo bolj spranih barv in kontrasta, temnejši predeli pa so nekoliko svetlejši. Vse druge fotografske nastavitve se pripetijo brez naše vednosti.

"Dodatni programi, nameščeni na iPhone, nas lahko popeljejo v navidezne analogne čase - fotografirano z brezplačno aplikacijo Instagram."

Pri videu glede nastavitev ni dosti drugače. Praktično jih ni. Ločljivost 720p napoveduje solidne rezultate, a je treba biti pri snemanju zelo pazljiv, da posnetek čim manj stresamo. Barve so resda solidne, čeprav so včasih preveč vidna vmesna prilagajanja na temperaturo beline in osvetlitev. Ob premikajočih se objektih ali premikih kadra so zaznavne napake zaradi t. i. "rolling shutter" učinka, ki pokončne premikajoče se objekti navidezno nagne. V slabih svetlobnih razmerah je video presenetljivo uporaben. Zvok se zajema le enokanalno, a je dober tudi ob snemanju v glasnejšem okolju.

Majhna ledica pod objektivom pri fotografiranju v slabši svetlobi le za silo opravi svoje poslanstvo. Barve so sprane in vlečejo proti rdečkastim tonom, občutljivost tipala pa se poveča na za šumenje posnetkov neudobne vrednosti. V dobrih svetlobnih razmerah je šum še vedno očitnejši, kot bi si želeli, nekaj težav pa je imel telefon tudi z ocenjevanjem temperature beline. Ostrina in barve so solidne, prav tako merjenje svetlobe.

Domišljija pa dobi krila, ko si namestimo katero od številnih fotografskih aplikacij, ki so nam na voljo v spletu. Nekatere poskušajo biti povsem resne in ponujajo nastavitve, kot so način merjenja svetlobe, ostrenja in temperature beline, drugim pa je poslanstvo dodajati artistični pridih z učinki, ki posnemajo analogne filme, stare fotografije ali pa fotografijo popačijo z učinkom slabše optike, prahu in prask. Kakor se sliši nepotrebno, so nekateri rezultati prav prijetni in zanimivi.

Fotografski aduti iPhona 4 niso v objektivu in tipalu, temveč v aplikacijah, ki ju znajo izrabiti na izviren način. Manj zahtevni in občutljivi pa bodo zadovoljni tudi s fotografiranjem, ki jih ne bo obremenjevalo z množico nastavitev.

LG Optimus 7

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: Windows Phone 7.

Pomnilnik: 16 GB.

Zaslon: diagonala 3,8 palca, 800 × 480 pik.

Lastnosti fotoaparata: Ločljivost 5 milijonov pik, goriščnica objektiva približno 28 mm, svetlobna jakost ni podana, digitalni zum.

Mere: 125 × 59,8 × 11,5 mm, 157 g.

Izdeluje: www.l g.com.

Prodaja: www.vamatrade.com.

Cena: 499 EUR, v ponudbi mobilnih operaterjev od 1 EUR.

Za: Trdnost ohišja, spodoben zaslon, namensko dvostopenjsko prožilo.

Proti: Slaba kakovost fotografij in video posnetkov, skope fotografske nastavitve in podatki.

Prvi od dveh korejskih predstavnikov sodobne elektronike na tokratnem preizkusu je v črno odeti LG Optimus 7. Njegovo črnino poleg izdelovalčevega logotipa razbijajo še štirje valoviti kvadratki, ki označujejo domovanje platforme Windows Mobile.

Marsikatero oblačilo nam ne pristaja več najbolje, če imamo v žepu Optimus 7, saj s svojimi 157g sodi med težje pametne telefone. Lega v rokah je sicer dobra, saj so zunanji robovi napravice odeti v nedrsečo plastiko, ki je prijetna na otip, a žal ni najbolj odporna za praske. Še en razlog torej, da telefona ne bomo prenašali v žepih skupaj s ključi in drugo nasilno drobnarijo.

Zaslon se razprostira praktično po vsej sprednji površini, pod njim pa je dolga tipka, ki jo lahko pritisnemo na treh mestih. Zadnjo stran sestavljata kovinski pokrovček akumulatorja in okrogel predel z objektivom fotoaparata, bliskavico in odsevno površino, ki nam pomaga pri kadriranju avtoportretov ali video klicu.

Ko mobilnik primemo, kot da je fotoaparat, se palec lepo namesti na tipkah pod zaslonom, kazalec pa se znajde na dvostopenjskem prožilcu na zgornjem robu telefona. Oprijem bi bil še bolj gotov, če bi bil sprožilec pomaknjen malce bolj na stran, saj je za proženje potreben razmeroma čvrst pritisk. Z digitalnim zumom upravljamo ob pomoči zaslona na dotik ali tipkama na spodnji stranici, a so koraki zelo grobi.

S pritiskom na namenski gumb za fotografiranje lahko brez brskanja po menujih vklopimo fotoaparat, a če slikamo takoj po vklopu, je fotografija neuporabna. Za ostrenje in oceno osvetlitve sta namreč potrebni še približno dve sekundi.

LG je silno skop s podatki o vgrajeni kameri. Na ohišju sta sicer drobna napisa "HD camcorder" in "5,0 mega", ki namigujeta na ločljivost video posnetkov 720p in pet milijonov pik svetlobnega tipala, kaj več pa nam ostane skrito tudi po ogledu zapisa EXIF posnetih fotografij. Goriščnico objektiva 28 mm smo tako določili bolj na oko, vrednosti ISO in svetlobna jakost objektiva pa sta nam ostali neznani. Prav tako nismo zasledili podatka o digitalnem zumu, ki pa je tako ali tako skorajda neuporaben.

Telefon ne preseneti niti s samimi fotografskimi nastavitvami. Bolj fotografsko naravnanemu uporabniku bo sicer nekaj možnosti privabilo nasmešek na obraz. Omenimo le "lepotni posnetek", ki posnetek nekoliko zamegli in s tem poskuša prikriti na obrazu vidne posledice včerajšnjega mastnega obroka.

"Pomanjšana fotografija z LG Optimus 7, posneta v dobrih razmerah, je čisto spodobna, a kameri ob že rahlo zahtevnejših razmerah hitro poide sapa."

Fotografije so nas pustile ravnodušne. LGjev pametni telefon ima kar nekaj težav s pravilnim ocenjevanjem osvetlitve. Deli fotografij so pogosto presvetljeni, a je to verjetno tudi posledica slabšega dinamičnega razpona. Barve so neizrazite, nepravilnosti v obliki šuma in artefaktov pa vidne že ob dobrih razmerah za fotografiranje. Ob slabši osvetlitvi pa fotografije dobesedno zacvetijo, a v negativnem smislu. Kaj dosti ne pomaga niti LED bliskavica, ki še dodatno spere barve in pogosto presvetli objekte, če so nekoliko bliže objektivu. Ob 28 mm goriščnice pa to niti ni tako redko. Priročen pa je način slikanja panorame, kjer telefon po prvi fotografiji namigne nadaljnje premike in ob ustreznem kadru fotografira samodejno. A zaradi na splošno nekoliko slabšega fotoaparata tudi panoramsko fotografiranje ne popravi bistveno celostnega vtisa. Za nameček ne gre za sestavljanje fotografij pri polni ločljivosti, temveč le za 3548 × 680 pik velik posnetek.

Video je sicer ločljivosti 720p, a to zaradi stiskanja ni opazno. Vidne so enobarvne zaplate, ostrina je slaba. Telefon ima pogosto težave s pravilno osvetljenostjo posnetka in tudi temperaturo beline, opazne pa so že omenjene anomalije ob premikanju kadra zaradi načina odčitavanja podatkov s senzorja CMOS. Zvok je ubog, pa čeprav je zapisan dvokanalno.

Pregledovanje posnetih fotografij je preprosto. Vmesnik je klasičen in ponuja vse pomembnejše načine navigacije ob pomoči zaslona na dotik. Omenimo le pravkar posneto fotografijo, katere ozek pas se vam diskretno prikaže ob levem robu in nam je tako na dosegu prsta, čeprav smo pripravljeni na zajem sveže. Za prenos fotografij na osebni računalnik pa potrebujemo programski paket Zune. Klasike vajeni uporabniki tega zagotovo ne bodo pozdravili z odobravanjem.

Fotografi bodo torej z LG Optimus7 raje telefonirali in brskali po spletu, kot pa fotografirali. Manj zahtevni pa bodo kljub vsemu marsikdaj povsem zadovoljni z rezultatom. A če iščemo kaj več kot vgrajeni fotoaparat za neobremenjeno občasno slikanje, se nam splača še malo ozreti naokrog.

Nokia N8

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: Symbian ^3.

Pomnilnik: 16 GB vgrajenega, razširitvena reža za micro SD.

Zaslon: diagonala 3,5 palca, 640 × 360 pik.

Lastnosti fotoaparata: Ločljivost 12 milijonov pik, goriščnica 28 mm, svetlobna jakost F/2,8, 2× digitalni zum.

Mere: 113,5 × 59,1 × 12,9 mm, 135 g.

Izdeluje: www.nokia.com.

Prodaja: www.teleray.si.

Cena: 475 EUR, v ponudbi mobilnih operaterjev od 1 EUR.

Za: Kakovost fotografij in video posnetkov, malo šuma, številne fotografske nastavitve, ergonomija.

Proti: Ločljivost zaslona, pregledovalnik fotografij.

Zlobni jeziki bi ob pogledu na Nokio N8, postavljeno ob bok drugim telefonom s tokratnega testa, lahko rekli kakšno o razlogih, da gre Fincem zadnje čase bolj slabo. Na prvi pogled nič kaj privlačni pametni telefon pa v sebi skriva marsikaj uporabnega - med drugim tudi zmogljiv fotoaparat.

Trdno aluminijasto ohišje deluje v rokah čvrsto, a oblikovno telefon ni videti niti sodobno niti pretirano klasično. Za današnje čase že majhen 3,5-palčni zaslon je umeščen sredinsko, njegova ločljivost 640 × 360 pik pa je razmeroma majhna. Uporabljena je tehnologija AMOLED, ki ponudi žive barve ob majhni porabi energije. Na zaslonu je tako prikazana pregledna ura z datumom tudi medtem, ko je telefon v stanju pripravljenosti. Zadnjo stran krasi bleščeč logotip izdelovalca, fotografski del pa je dodatno izbočen, kar zopet ne prispeva k elegantnosti telefona. Toliko več pa zato obetata razmeroma velik objektiv z zvenečim zapisom Carl Zeiss Tessar in ksenonska bliskavica.

Dobro umeščen sprožilec fotoaparata omogoča fotografiranje le z eno roko, če seveda ne želimo hkrati posegati še po digitalnem zumu, ki ga krmilimo bodisi z zaslonom na dotik bodisi z gumbi na levi zgornji strani. Ostrenje ob polovičnem pritisku je ob ugodnih svetlobnih razmerah hitro, dokončni pritisk za zajem fotografije pa ravno prav čvrst, da ne zahteva dodatne sile.

Posnete fotografije in filmske posnetke je mogoče prikazovati prek povezave HDMI, na osebni računalnik pa jih lahko prenesemo prek kabla USB ali bralnika pomnilniških kartic micro SD. Pomnilniška reža je namreč dostopna brez odpiranja telefona ali celo odstranjevanja akumulatorja.

"Nekoliko obdelane fotografije Nokie N8 so resna grožnja cenejšim kompaktnim fotoaparatom, a tudi neobdelane so med najboljšimi s tokratnega preizkusa."

Svetlobna jakost objektiva F/2.8 in goriščnica 28 mm na papirju ne izstopata glede na druge udeležence preizkusa, a na posnetkih je kakovost majhne optike kljub vsemu opazna. Ostrina skorajda zadosti veliki gostoti pik dvanajstmilijonskega tipala, za nameček pa se tudi samo tipalo dobro odreže, ko pod lupo vzamemo šum. Celo po dodatni obdelavi za računalnikom s programskim ostrenjem so zrnca in barvne anomalije na prebavljivi ravni tudi za zahtevnejše "pipetkarje". V slabih svetlobnih razmerah je šum seveda očiten, a kljub vsemu bolj prijeten kot pri konkurentih. Čas osvetlitve pa nikakor noče preseči 1/15 sekunde, pa čeprav je rezultat očitno pretemna fotografija. Vgrajena ksenonska bliskavica ponudi prijetno pomožno osvetlitev, a bi od nje vendarle pričakovali malenkost več. Res ne povzroči tako brutalne osvetlitve kot v nekatere telefone vgrajene lučke LED, a nekaj dodatne moči bi pogosto prišlo prav.

Dinamični razpon fotografij je več kot le soliden in ohranja podrobnosti v temnih predelih ob pravilno osvetljenih svetlejših delih slike. Barve bi sicer lahko bile malenkost bolj žive, a je mogoče omenjeno popraviti že z izbiro možnosti v samem telefonu. Fotografskih nastavitev je veliko, a na nastavljanje zaslonke in časa seveda lahko pozabimo. Žal je tudi nastavitev občutljivosti ISO le opisna. Vrednost nam tako ostane skrita, dokler ne pogledamo v zapis EXIF posnete fotografije. Ob tem pa se nam porajajo dodatna vprašanja, saj se vrednosti med posnetki razlikujejo in so, milo rečeno, nenavadne. ISO 104 in 372 nista nobena redkost.

Video posnetki so kar primerno osvetljeni in prijetnih barv. Ločljivost je sicer "le" 720p, a zvok je posnet v stereo tehniki in je manj stisnjen, kot smo vajeni pri telefonih in fotoaparatih. Poslušati je mogoče tudi glasnejše posnetke, kjer je celotni zvočni spekter še vedno zgledno zabeležen. Telefon dovoljuje uporabo digitalnega zuma med snemanjem, a je ostrina posnetka seveda bistveno slabša. Vključena stabilizacija praktično nima učinka in zopet imamo ob nemirni roki nekaj težav tudi zaradi pojava "rolling shutter". Toda telefon se nam odkupi v slabih svetlobnih razmerah, ko mu uspe posneti prav spodoben video.

Objektiv skriva še eno presenečenje - vgrajeni ND filter. Ob močni svetlobi se pred objektiv poklopi dodatno prepustno "stekelce" ki tako omogoči daljše čase in s tem manj barvno sprane fotografije.

Do ogleda posnetih fotografij se dokopljemo nekoliko teže, kot smo se razvadili pri drugih pametnih telefonih. Potreben je izlet na menuje, pa še potem je brskanje malo manj tekoče kot drugje.

Ocenjevanja Nokie N8 kot pametnega telefona se bomo tokrat ognili. A fotografski del nas je kar malo presenetil s kakovostjo posnetkov. Ob malenkostni dodatni obdelavi, ki jo zajeti posnetki vsekakor omogočajo, fotografije še dodatno zaživijo. Več kot le uporabne in všečne pa so tudi fotografije neposredno iz telefona.

Samsung Galaxy S II

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: Android OS 2.3 (Gingerbread).

Pomnilnik: 16 GB vgrajenega, razširitvena reža za micro SD.

Zaslon: diagonala 4,3 palca , 800 × 480 pik.

Lastnosti fotoaparata: Ločljivost 8 milijonov pik, goriščnica objektiva približno 28 mm, svetlobna jakost F/2,6, 4× digitalni zum.

Mere: 125,3 × 66,1 × 8,5 mm, 116 g.

Izdeluje: www.samsun g.com.

Prodaja: www.janustrade.si.

Cena: 679 EUR, v ponudbi moblinih operaterjev od 1 EUR naprej.

Za: Zmogljivost telefona, video ločljivosti 1080p, zaslon.

Proti: Kakovost posnetkov v slabših svetlobnih razmerah, sunkovito digitalno zumiranje.

Črn monolitičen telefon iz Samsungovih proizvodnih logov, Galaxy S II, je eden najzmogljivejših pametnih telefonov na trgu. A surova računska moč še ne pomeni, da se telefon dobro obnese tudi kot fotoaparat. Vsekakor pa zmogljiv procesor pride prav pri zajemu videa ločljivosti 1080p in pri naknadni obdelavi fotografij s kakšno fotografsko aplikacijo iz širokega nabora za operacijski sistem Android.

Glaxy S II je na pogled povsem prijeten telefon, ki prav z ničimer ne izstopa. V stanju pripravljenosti je le rahlo vidno, kje vse je velik 4,3-palčni zaslon AMOLED. Pod njim je sredinsko umeščen mehanski gumb, na vsaki strani pa mu delata družbo še dve ob prižganem telefonu diskretno osvetljeni, za dotik občutljivi tipki. Kljub svoji velikosti je mobilnik najlažji na tokratnem preizkusu, saj meri njegova masa 116 gramov.

Tanko ohišje je na spodnjem delu rahlo odebeljeno. To močno olajša fotografsko delo s telefonom. A proženje aparata lahko opravimo le na zaslonu na dotik, zumiramo pa tudi s tipkama na spodnjem robu. Digitalno, seveda. Menuji so pregledni in oblikovno dodelani, hkrati pa ne skoparijo s fotografskimi nastavitvami. Nekateri prevodi v slovenščino so sicer nerodni, zato se moramo njegove rabe materinščine nekoliko navaditi. Scenski način "landscape" je tako po novem preveden v "ležeče", že sami scenski načini pa so kar "način prizorišča". Kot bi imel Goggle prste vmes še pri čem drugem kot le pri operacijskem sistemu. Kakorkoli, nastavljamo lahko pod- ali nadosvetlitev, temperaturo beline, način merjenja svetlobe in še bi lahko naštevali. Malce pa nas je presenetilo, da nastavitve ISO v ročnem načinu sežejo najniže do ISO 100, ob samodejni občutljivosti tipala, sodeč po zapisu EXIF, pa Samsung fotografira že pri ISO 40. Dodelan je tudi panoramski zajem fotografij, ki bi le stežka lahko bil bolj intuitiven. A kaj, ko smo ob sicer več kot le spodobno zlepljeni končni fotografiji razočarani nad njeno ločljivostjo, ki je le 384 × 2752 pik. Žalost je še toliko večja, ker se osvetljenost posameznih področij zelo lepo prilagaja in preliva glede na razmere.

"Izdelava panoramskih posnetkov z Galaxyjem je mala malica, veselje pa poide zaradi nizke ločljivosti končne fotografije."

S Samsungom pa smo na tokratnem preizkusu dobili tudi predstavnika, ki premore polno visoko ločljivost video zapisa. Posnetki so res ostri in prijetno barvno nasičeni, a le visoka ločljivost žal ni dovolj. Pri takšni kakovosti se nam pač začne kolcati po optični stabilizaciji, boljšem zvoku in boljšem ostrenju v slabši svetlobi. Galaxy namreč v mraku med snemanjem pogosto zatava z ostrenjem, zvok je razmeroma stisnjen, posnet v mono zapisu in "neodporen" za glasnejše okolje. V dobrih razmerah torej zaostaja le za čistokrvno kamero, ob večerih pa ga prekosita tudi telefonska kolega Nokia N8 in iPhone. Ko pomislimo, da bi ob visoki ločljivosti videa laže prenesli kompromise digitalnega zuma, pa nas prizemlji sunkovito in nezvezno približevanje med snemanjem.

Tipalo z 8 milijoni pik je povsem dovolj za vgrajeni objektiv z goriščnico 28 mm, ki se sicer hvali z nekoliko večjo svetlobno močjo od konkurence. A z zaslonko F/2,6 v primerjavi z F/2,8 vragu repa ne bomo izmaknili. Barve so prijetno nasičene, merjenje osvetlitve mobilniku ne povzroča bistvenih preglavic. Detajli so povsem zadovoljivi, šuma pa ob dobrih svetlobnih razmerah ni veliko. Občutno slabše pa se Galaxy S II obnese v svetlobno težavnejših razmerah. Šum postane izrazit, hkrati pa se z vsemi štirimi otepa daljših časov od 1/17 sekunde in vrednosti ISO, višjih od 400. Ob izklopljeni bliskavici so zato rezultat podosvetljene šumeče fotografije. Usluge pa jim ne naredi niti LED bliskavica, ki posnetek splošči in povzroči prevlado zelenkastih barvnih tonov.

Galaxy S II je prava zverinica med pametnimi telefoni, ki se solidno odreže tudi kot fotoaparat. A fotografskih presežkov glede na drugo opremljenost telefon ne ponuja. Enako velja za video, ki pa nas bo navduševal le ob dobrih svetlobnih in zvočnih razmerah.

Sony Ericsoon Xperia Arc

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: Android OS 2.3 (Gingerbread).

Pomnilnik: 1 GB vgrajenega, razširitvena reža micro SD.

Zaslon: diagonala 4,2 palca , 854 × 480 pik.

Lastnosti fotoaparata: Ločljivost 8,1 milijona pik, goriščnica objektiva približno 28 mm, svetlobna jakost F/2,4, 2,46× digitalni zum.

Mere: 125 × 59,8 × 11,5 mm, 157 g.

Izdeluje: Sony Ericsson, www.sonyericsson.com.

Cena: 530 EUR, v ponudbi mobilnih ponudnikov od 1 EUR.

Za: Oblikovanje ohišja.

Proti: Slabša kakovost fotografij in videa, ne omogoča digitalnega zuma ob polni ločljivosti, ergonomija med fotografiranjem.

Arc iz družine Sony Ericssonovih pametnih telefonov Xperia sodi med lažje in elegantnejše iz tokratnega nabora telefonov.

Oblikovne linije srebrnih elementov na temnem ohišju srednji del že tako tankega ohišja telefona še dodatno stanjšajo, a omeniti velja, da so v tehničnih specifikacijah podane prav te - najtanjše mere. Zaslon na dotik je velik in odziven, na močni svetlobi pa kljub vsemu slabše viden. Namenski sprožilec na boku telefona vsekakor pomaga pri prepričljivosti uporabe telefona kot fotoaparata, saj ob polovičnem pritisku kamera ostri, ob polnem pa naredi posnetek. A za proženje je treba kar nekaj truda, saj je prožilo razmeroma trdo. Na nasprotnem bregu je dvojni gumb za približevanje, a nameščena programska oprema ni dovoljevala digitalnega približevanja ob polni ločljivosti. Izmed treh gumbov pod zaslonom nam en prikliče naprednejše nastavitve fotografiranja, preostala dva pa pomenita izhod iz aplikacije. Prenos fotografij je mogoč prek klasičnega vmesnika USB, ponuja pa se nam še priključek HDMI. Vgrajenega 1 GB pomnilnika nam žal ostane le za vzorec, saj dobri dve tretjini zaseda sam operacijski sistem in priložene aplikacije. Razširitev z dodatno pomnilniško kartico je tako neizogibna.

"Čeprav nad fotografskimi zmogljivostmi Sony Ericssona nismo bili navdušeni, so fotografije v dobrih razmerah več kot le všečne."

Xperia Arc se med fotografiranjem v rokah ne počuti najbolje. Najbolj moteče pa je, da aparat noče ostriti, če na zaslonu zaznava dotik. Ker se ta razprostira praktično prek celotnega sprednjega dela telefona, ga moramo zato filigransko držati, da lahko opravimo posnetek. Držanje le z eno roko je praktično nemogoče, levica pa mora biti pozorna, da ne zakrije objektiva, saj je ta nameščen ob skrajnem robu telefona. Zgodba je seveda drugačna, če izberemo možnost zajema fotografij na dotik. V tem primeru je uporaba prepričljivejša, a bolj domača uporabnikom telefonov kot fotoaparatov.

Menuji so pregledni in ne skoparijo z nastavitvami, pogrešali pa smo nastavljanje občutljivosti ISO. Le vključena "stabilizacija" posnetka povzroči dvig nastavitve, a nam je to jasno šele ob ogledu informacij EXIF. Poskrbljeno je tudi za zabavo, saj lahko nastavljamo prag intenzitete nasmeška, ob katerem se bo izvedlo fotografiranje, "kakovost" obrazne mimike pa v živo spremljamo na prikazanem merilniku.

Fotografije so nas pustile rahlo ravnodušne zaradi težav z barvnim šumom in presvetljenimi predeli tudi v dobrih razmerah. Ostrina je sicer solidna in nekateri posnetki dobro uspejo, zahtevnejši pa bodo seveda našli napake. V šibki svetlobi se občutljivost tipala izstreli praktično v nebo. Vrednost ISO 2500 omogoča prijetno naravno osvetljene posnetke, če jih gledamo dovolj od daleč. Pogled od blizu pa razkrije pomanjkanje podrobnosti in zaplate šuma.

Video posnetki prav tako ne presenečajo, čeprav premorejo ločljivost 720p. Barve so, tako kot pri fotografijah, nekoliko sprane, a so svetlobni prehodi in ostrenje tekoči in se dovolj hitro prilagajajo spremembam. Zajem zvoka poteka enokanalno, a s spodobno kakovostjo.

Sony Ericsson Xperia Arc je lahek in všečen telefon, ki se kljub zvenečemu imenu kot fotoaparat ali kamera ne obnese najbolje. Še vedno je več kot uporaben za ovekovečenje naših spominov, razlog za nakup pa bo treba poiskati drugje.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki