Gusarji spletnih oceanov

Objavljeno: 30.4.2019 | Avtor: Gregor Stamejčič | Kategorija: Dosje | Revija: Maj 2019

Zgodovino piratstva nemara najbolje povzame prilika o Aleksandru Velikem in gusarju, kot jo je zapisal sveti Avguštin. Zajetega morskega volka so privedli pred cesarja, ki ga je obtožil ropanja. A pogumni pirat mu je ostro odvrnil: »Jaz, ki ropam le z barko, veljam za zločinca. A ti, ki si s celotnim ladjevjem prisvajaš vso zemljo, veljaš za cesarja.«

Četudi so pirati skozi vso svojo zgodovino bili hudodelci, so hkrati svoje zločine pogosto počeli iz nuje, kot upor proti vladajočim elitam ter zaradi želje po svobodi. Začuda se podobno kaže pri današnjih 'piratih', ki so urne barke in širna morja zamenjali za računalnike in svetovni splet.

Danes izraz pirat običajno označuje hekerje, ki kradejo ter po spletu razširjajo intelektualno lastnino drugih avtorjev. Oznaka tako v zavest prej prikliče anksioznega mladeniča s črno kapuco, ki ždi v mračni čumnati pred zaslonom svojega prenosnika, kot pa sestradanega Somalca, ki poskuša zajeti tovorno ladjo, ko ta izliva svoj tovor kemičnega odpada v tamkajšnje morje. Vendar pa izraz istočasno postaja oznaka za ljudi, ki se borijo za svobodni pretok informacij, za svobodni splet in proti krivičnim zakonom, ki ščitijo velekorporacije kot imetnice patentov in drugih intelektualnih pravic. Kako je torej prišlo do preobrata v pojmovanju, ki iz nekdanjih tatov dela junake jutrišnjega dne?

Poglejmo najprej dejansko stanje. Vsako minuto se downloada prek 1500 torrentov ali nelegalnih streamov. Vsako leto je zabeleženih več sto milijard nelegalnih prenosov, pri čemer daleč prednjačijo ZDA s skoraj 30 milijardami, medtem ko, recimo, Kitajska beleži 'le' slabih 5 milijard takšnih prenosov letno. Po prebivalstvu je največ uporabnikov piratskih vsebin v Španiji, Indoneziji in Hongkongu, najmanj pa v Nemčiji. V povprečju po piratskih izdelkih, najsibo to glasba, film, knjiga, serija ali videoigra, poseže tretjina prebivalstva. Povedano drugače, skorajda vsak odrasel človek, vešč rabe računalnika, si je kdaj prisvojil kakšno vsebino. Ne glede na to, ali gre za novo sezono Igre prestolov ali pa ogled košarkarske tekme, ki je ni prenašala nobena dostojna televizija. Na Zahodu daleč prednjačijo nelegalni streami, uporabnikov piratskih torrentov pa je zaradi relativne kompleksnosti nekoliko manj. V Afriki in Aziji je še vedno zelo živahen tudi trg s fizičnimi mediji, kot so cedeji ali ploščki DVD. Viri znotraj zabavne industrije, kot je Digital TV Research, ocenjujejo, da digitalno piratstvo samo televizijo in film stane več kot 30 milijard dolarjev letno, do leta 2022 pa naj bi se ta številka podvojila.

Kako škodljivi so gusarji?

Proti takšnemu stanju seveda rohnijo različne skupine velikih produkcijskih hiš, kot je, recimo, Zavezništvo za ustvarjalnost in zabavo (ACE). To združuje velikane, kot so Disney, HBO, Amazon, Bell Media, Sony ali Netflix, njihov skupni cilj pa je osveščanje ljudi o škodi, ki jo povzroča spletno piratstvo. Trdijo, da imajo strežniki s piratskimi vsebinami milijonske dobičke od oglaševanja vsako leto ter da z odžiranjem sredstev ogrožajo produkcijo vsebin, ki jih imamo vsi tako radi. Še več, trdijo tudi, da pirati najbolj ogrožajo ravno same uporabnike, saj lahko ukradene vsebine vsebujejo viruse, ki omogočajo krajo osebnih podatkov in podobno. Kar je večinoma le zastraševalna taktika, uperjena proti neukim, saj so naši računalniki zaščiteni ne le z raznimi protivirusnimi programi, ampak pogosto priljubljene piratske strani, kot je, recimo, Pirate bay, poskrbijo, da programi pridejo iz 'zaupanja vrednih virov'. Skratka, združbe, kot je omenjena aliansa, skrbi izpad dobička, čeprav vsako leto beležijo milijarde donosa. Celotna medijska zgodba o škodljivosti piratstva tako še najbolj spominja na pridušanje, da bo video uničil hollywoodske filme, da bo televizija pokopala kino ali da bodo presneti filmi nadomestili radio. Skratka panično napihovanje škode iz ust klik, ki imajo velik zasebni interes po ohranitvi statusa quo.

Šala, da so anonimno objavljeni prispevki na strani 4Chan delo enega samega človeka, ki se imenuje Anonymous, je znameniti skupini hacktivistov (ali kiberteroristov, odvisno, koga se vpraša ...) dalo ime in kolektivnega duha. Ideja za znamenito masko Guya Fawkesa, kakopak, izvira iz filma V kot vroče maščevanje.

Tudi raziskave kažejo, da je tako očitna 'resnica' – pirati kradejo našo lastnino, kar nam zmanjšuje dohodek – le utvara. V študiji, ki so jo lani objavili v okviru amsterdamske univerze, je jasno zapisano, da je nemogoče dokazati izpad dohodka teh podjetij. Podobne ugotovitve navaja tudi poročilo, ki ga je naročila Evropska komisija. Vzrok za to tiči v tem, da ima lahko piratstvo na določene vsebine tudi pozitiven učinek. Tipičen primer je kakšen glasbenik, ki s svežim pristopom osvoji srca množic. Ker se priljubljenost takšnega glasbenika širi, se hkrati poveča zanimanje za podobne izvajalce, s tem pa večji donos prek različnih streaming aplikacij. Povedano drugače, s tem, ko se veča število ljudi, ki jim je neka vsebina predstavljena, se veča tudi povpraševanje po tej vsebini. Pogosto so učinki piratstva tudi povsem nevtralni, saj omogočajo dostop do vsebin občinstvu, ki si jih sicer ne bi moglo ogledati. Bodisi zato, ker niso dostopne v njihovi deželi, bodisi zato, ker si jih ne bi mogli privoščiti. Celo nekateri slabi ekonomski učinki piratstva lahko s sabo nosijo pozitiven vpliv na celotno industrijo zabave. Ker se ljudje prek nelegalnih virov informirajo o nekem produktu, obstaja manjša verjetnost, da ga bodo kupili, če je slab. Kar resda manjša dobiček podjetij, hkrati pa jih sili, da proizvajajo kakovostnejše vsebine. Resničen izpad dohodka beležijo le v nekaterih primerih, kot je prodaja vstopnic za kino ali pa manjše povpraševanje za kakšno igro ali ploščo ob izidu, saj bodo ljudje raje počakali, da bo ta izdelek imel nižjo ceno.

Zanimivo je, da so nekateri založniki – predvsem bolj progresivni – prepoznali pozitivne lastnosti spletnega piratstva. Ko sta Metallica in Madonna na prelomu tisočletja uničevali Napster, ki je bil nekoč vodilna platforma za širjenje nelegalnih glasbenih zapisov, sta David Bowie in Prince postavljala spletne strani, prek katerih so lahko mladi umetniki zastonj širili svojo glasbo. Pred štirimi leti so 11bit Studios izdali presunljivo igro This war of mine, v kateri morajo čisto običajni ljudje preživeti dober mesec državljanske vojne, velik del dobička od prodaje pa so se odločili nameniti fundaciji War Child, ki skrbi za vojne sirote. Pod objavo svoje igre na portalu Pirate bay so to razložili, hkrati pa pojasnili da se zavedajo, da ne morejo vsi kupiti njihove igre. Ker pa so želeli, da njihovo sporočilo o grozotah vojne doseže čim več ljudi, so pod tem zapisom objavili tudi petdeset ključev, ki so omogočali dostop do legalne kopije igre prek Steama. Čedalje več glasbenih skupin, predvsem bolj nišnih, se odloča svojo glasbo enostavno objaviti zastonj. Priljubljena Dubioza Kolektiv je, denimo, svoj album Happy Machine kar sama objavila na Pirate bayu.

Metallica je od Napsterja zahtevala 10 milijonov dolarjev, saj naj bi jih za toliko oškodovali z nelegalno objavo njihovih pesmi. Na drugi strani so, recimo, Public Enemy javno podprli to podjetje, ker so ga videli kot pomembno orodje za promocijo neodvisnih ustvarjalcev. Napster še životari kot glasbena stran, saj jih je po bankrotu leta 2002 odkupilo podjetje Roxio.

Warez PWN

Na drugi strani so same piratske – ali, kot si radi rečejo, warez – skupine. Pri njihovem početju pa jih ne vodi dobiček, ampak prepoznavnost v skupnosti, pridobljeno spoštovanje in izziv premagovanja programske zaščite. Takšne skupine so običajno majhne in zelo dobro organizirane, druga proti drugi pa tekmujejo za več prestiža na Sceni, kot pravijo podzemno organizirani distribuciji nezakonito pridobljenih avtorskih izdelkov. Skratka, odnos med njimi temelji na spoštovanju in je nekakšno tekmovanje v pridobivanju časti. Ker ne temeljijo na ustvarjanju dobička, jih je pogosto tudi težko preganjati, zaradi česar se sodni mlini pogosteje odločijo za enostavno zaprtje strani, ki njihov material razširjajo. Težava pri tem je, kakopak, da takšne strani kaj kmalu ponovno vzniknejo. Tudi javna percepcija je večinoma ambivalentna do piratov, saj kraja intelektualne lastnine še vedno velja za zločin brez žrtve. Če bi si kdo, denimo, nezakonito presnel najnovejši plošček Rihanne, izvirnik ne bi kar izginil ali, povedano z besedami nekaterih piratov, njihova kraja spominja na krajo avtomobila, če bi ta lastnika zjutraj še vedno čakal pred hišo.

Warez Scena se je razvila že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prek tedanjih BBS. Na njih so nekateri objavljali videoigre in kasneje drugi softver, največji strežniki pa so imeli priklopljenih več telefonov in celo do sto megabajtov prostora – izjemno visoka številka za tisti čas.

Z razvojem računalnikov in dostopnostjo interneta se je Scena spremenila v središče za ljudi, ki so lomili softversko zaščito in se ubadali z neprofitnim povratnim inženiringom. Kot smo omenili, gre za zelo tekmovalno okolje, kjer si različne skupine, ki se specializirajo za objavo določene vrste materiala, same določajo pravila. Če jih kdo krši, ga ostale skupine 'nukajo', odstranijo objavo. Če je objava pokvarjena, prav tako. Najhitrejši in najnatančnejši med Warez skupinami zaradi dobrih objav žanjejo velik ugled na sceni. Večinoma nočejo ugajati odjemalcem, ne zanima jih denar, zadeve objavljajo le iz lastnega veselja. Celo več – zaničujejo in občasno napadajo pirate, ki poskušajo z objavo nakradenih vsebin zaslužiti.

Eden od zaščitnih znakov Warez scene so elaborirano izpisana imena skupin, praviloma narejena v ASCII kodi in objavljena v priloženih .nfo datotekah. Del scene se jim je celo povsem posvetil in se iz piratov prelevil v umetnike.

Korenček namesto palice

Začuda so se kot najučinkovitejša v boju proti piratstvu izkazala predvsem orodja, povezana z distribucijo. Zalegli niso sodni pregoni, ugašanje spletnih strani se je izkazalo za kapljo v morje, javni linč se je spreobrnil v zasmehovanje korporacij, močnejši zaščitni ukrepi pa so kvečjemu podžgali različne warez skupine. Na neki način so rešitev težav z njimi nakazali pirati sami. Ko so založniki ugotovili, da si bo le malokdo privoščil zbirko ploščkov DVD za 200 dolarjev, ampak jo bo raje snel s spleta, so se zazrli v sam način razpečevanja takšnih vsebin. Uporabniku je bilo namreč pogosto enostavneje reč sneti s spleta, kot pa se sprehoditi do kina ali trgovine, zatorej so velika podjetja začela ponujati usluge, kot je Spotify ali Netflix, in uporabniki so lahko nenadoma za precej nizko mesečno naročnino povsem legalno dostopali do želenih vsebin. Raziskava, ki so jo pred nekaj leti izvedli v Veliki Britaniji, je pokazala, da je pred nastopom Spotifyja nelegalno pridobljeno glasbo poslušalo skoraj 20 odstotkov ljudi. Leto kasneje se je ta odstotek prepolovil.

Hkrati so pirati – hote ali nehote – opozorili še na eno težavo, ki je pritegnila pozornost predvsem mladih. Z njihovim preganjanjem se je začelo ponovno pregledovati zastarele zakone, ki urejajo avtorske pravice in predvsem intelektualno lastnino. Začelo se je govoriti o svobodi pretoka informacij in korporativnem nadzoru nad spletom. Ko so želeli v ameriškem kongresu, uradno zaradi boja proti spletnemu piratstvu, uveljaviti zloglasna akta SOPA in PIPA, so ljudje zagnali vik in krik. Oba zakona bi namreč krepko povečala spletno cenzuro in nadzor ter omejila svobodo govora. Celo združenje ameriških knjižničarjev se je pritožilo, da bi lahko zaradi tega protipiratskega zakona njihove sodelavce obsodili na do pet let zapora. Na še večje nasprotovanje so naleteli poskusi spreminjanja zakonov o spletni nevtralnosti, na čelu teh protestov pa so bili različni hacktivisti, mnogi med njimi tudi spletni pirati.

Jolly roger nad parlamentom

Po krizi, ki jo je pred desetimi leti zakuhal Wall Street in ki je prek učinka domin ustvarila množico kriz v manjših deželah, so se ljudje začeli spraševati o pravičnosti družbenega reda, v katerem živimo. Množice so preplavile ulice po vsem svetu, za posebej močno orodje pri njihovi organizaciji pa so se izkazala družabna omrežja ter z njimi povezani spletni aktivisti. Arabska pomlad se ne bi zgodila brez Twitterja, mariborske vstaje pa ne brez Facebooka. Da bi ohranile obstoječi družbeni red, so različne tajne službe še okrepile nadzor s prisluškovanjem, z analiziranjem metapodatkov in s prestrezanjem elektronskih ter mobilnih sporočil. To je dodatno podžgalo ljudi, ki zahtevajo pravico do zasebnosti, olje pa so na ogenj prilili tudi podatki, ki so jih objavili žvižgači. Ti so prek spleta objavljali grozljive podatke o svetovnih silah, od vojnih zločinov, ki so jih zagrešile, prek panamskih papirjev do prisluškovanja celotnim državam. Skupaj z represijo nad njimi se je povečal tudi pritisk na strani, ki so razpečevale informacije, te pa so bile pogosto piratske. Vodilna med njimi je skoraj zagotovo že omenjeni Pirate bay. Ko so ga večkrat neuspešno poskusili ugasniti, je njihov sodni boj krepko povečal priljubljenost piratskega gibanja, ki se je zaradi posledic omenjene svetovne krize prijelo. To gibanje se je kaj kmalu razširilo po vsem svetu, v mnogih državah – tudi pri nas – pa je preraslo v piratske stranke.

Saga o piratskem zalivu

Pirate bay je trenutno najbolj obiskana stran za iskanje nelegalnih vsebin. Obratuje že od leta 2004, obiskovalcem pa omogoča prenos podatkov prek protokola BitTorrent. Izhaja iz švedske neprofitne organizacije Piratbyrån, ki je namenjena zagovorništvu prostega pretoka informacij, deluje pa tudi kot antipol različnim tamkajšnjim protipiratskim birojem. Ta spletna stran je bolj kot zaradi dostopa do množice vsebin pomembna zaradi javne debate, ki so jo sprožili v zvezi s svoboščinami državljanov ter pravnimi vidiki izmenjave podatkov in zakonov o avtorskih pravicah. Policija je že dvakrat zasegla njihove strežnike, trije ustanovitelji pa so dobili zaporne in visoke denarne kazni. Prišlo je do notranjega razkola, saj je Peter Sunde, eden od ustanoviteljev, ki je kasneje projekt zapustil, nekdanje kolege obtožil, da niso storili dovolj za razvoj strani in da so preveč povečali količino reklam. Na sodni obravnavi so ocenili, da Pirate bay letno od reklam zasluži približno 100.000 dolarjev, a obramba je dokazala, da delujejo kvečjemu z izgubo, saj imajo tako visoke obratovalne stroške. Kljub vsemu temu so ostali neupogljivi in kaseta s kostmi, njihov zaščitni znak, pluje dalje.

Njihova želja je, da bi presegli tradicionalno levo-desno delitev in tako zajeli čim širši spekter političnih problemov. Zagovarjajo transparentnost, svobodo govora in izmenjave informacij, zahtevajo spremembe zakonov o avtorskih pravicah, patentih in intelektualni lastnini, stremijo pa k uvajanju direktne, participativne elektronske demokracije. Če pustimo ob strani politični oportunizem, ki ga zagotovo ni malo, vendarle vidimo, da gre v mnogih pogledih za nove prijeme in poglede. Ti ne izpostavljajo le 'težav mladih' – kot ciniki radi imenujejo zagovarjanje svobodnega pretoka informacij in spletne nevtralnosti –, marveč širok spekter družbenih težav. Na Islandiji imajo približno dvajsetodstotno podporo, v Nemčiji so tretja največja stranka, na Švedskem pa jim je uspelo med evropskimi volitvami spraviti dva poslanca v Bruselj. Dosegli so več vidnih uspehov, v islandskem Althingu, najstarejšem parlamentu na svetu, so dosegli odpravo okostenelih zakonov o bogokletnosti, vendar pa so resnične prelomnice beležili v spremembi mišljenja ljudi. Pokazali so, da je elektronska demokracija ne le mogoča, ampak tudi sila enostavna. Reykjavik je danes eno od mest z najbolje urejenim in (kar se udeležbe tiče) najbolj živahnim participativnim proračunom na svetu. Verjetno največji uspeh pa so te stranke zabeležile lani na Češkem, saj so tamkajšnji pirati prišli v parlament, poleg tega pa je njihov kandidat Zdeněk Hřib postal župan Prage, prvi takšen na svetu. Tovrstne stranke so sicer precej uspešen poskus naslavljanja raznih težav prek uveljavljenega političnega procesa, vendar so na splošno piratske stranke kljub omenjenim nezanemarljivim uspehom zaradi pragmatične 'realpolitike' začele izgubljati stik s svojo bazo, namreč hacktivističnimi skupinami.

»Za legijo nas je. Pričakujte nas.«

Jedro tega gibanja je namreč zagotovo še vedno spletni politični aktivizem, ki poskuša ob pomoči tehnologije spremeniti družbo. Med njimi je zagotovo najbolj znana skupina Anonymous, ki je z decentralizirano mrežo posameznikov dosegla veliko uspehov v svojem robinhoodskem boju. Napadli so Scientološko cerkev in tisto iz Westobora, znano po protestih pred klinikami za splav in na pogrebih homoseksualcev. Uničili so desetine tisočev Twitter računov različnih nabornikov Isisa ter objavili elektronsko pošto približno pet tisočih pripadnikov Kukluksklana . Vdirali so v zbirke podatkov velekorporacij, kot je Sony, ter stopili na prste mnogim vladam. Podpirali so protivladne proteste med arabsko pomladjo in napadli račune tako Donalda Trumpa kot Hillary Clinton. Vendar pa je skupina po več aretacijah v letih 2011 in 2012 nekoliko poniknila, zadnje operacije so bile zabeležene pred tremi leti. Tedaj so objavili podatke o korupciji v več državah južne Afrike ter napadli več spletnih strani v Savdski Arabiji. Anoni, kot si pravijo, ne pretiravajo, ko trdijo, da jih je za legijo. Gibanje se je izkazalo za zelo množično in odporno, zatorej verjetno ne bo nikogar presenetilo, če se bodo znova pojavili v javnosti, verjetno v povezavi s kakšno pravičniško idejo.

37-letni Zdeněk Hřib je lani postal praški župan. Češka prestolnica je tako prvo mesto, katerega ključe ima v rokah kandidat kakšne piratske stranke.

Morda ne bi smelo presenetiti, da se je celotno gibanje pravzaprav začelo kot spletna šala. Posamezniki, zbrani okoli 4chana, so začeli vdirati v spletne igre, kjer so z enakimi avatarji nagajali rednim uporabnikom. S takšnimi pravzaprav otročjimi akcijami so se začeli zavedati svoje moči in moči anarhične organizacije brez vodij, a s podobnimi idejami. Ko so se začeli norčevati iz Scientološke cerkve, ki je znana po nadlegovanju svojih nasprotnikov, so se na protestih proti njej zavedeli svoje številčnosti, z napadi DDoS, s pošiljanjem črnih faksov in podobnimi sabotažami pa jim je uspelo cerkev oškodovati za nekaj milijonov dolarjev. S tem in kasnejšimi, še bolje pripravljenimi in uspešnejšimi napadi so se dokončno prelevili iz spletnih trolov v silo ohlapno organiziranih hacktivistov, ki se bojujejo proti vladajočim elitam. Ko so PayPal, Visa in Mastercard oznanili, da ne bodo več posredovali donacij organizaciji WikiLeaks (medtem ko niso imeli težav s storitvami, ki so jih nudili, recimo, neonacističnim skrajnežem), so se nenadoma začele sesuvati njihove spletne strani. Ali so (bili?) Anonimneži sila dobrega ali zla, je prepuščeno presoji cenjenega bralstva. Njihov vpliv na splet, kot ga danes poznamo, ter verjetno celo na družbo, v kateri živimo, pa je gotovo nezanemarljiv. V tem so nemara podobni starim gusarjem iz uvoda, ki so želeli le svobodo, brez kraljev in trgovskih princev, ki so jih silili živeti v bedi.

Novodobni pirat tako ni zelo drugačen od svojega predhodnika. Kot nekoč tudi danes različni gusarji iščejo lahek zaslužek ali pa le slavo. Nekateri se oblasti udinjajo, kot se je, denimo, sir Francis Drake klanjal kraljici Elizabeti I., drugi pa spet iščejo svobodo in pravičnost na širnih oceanih svetovnega spleta, kot so jo iskali ubegli sužnji na Jamajki. Spet tretji, kot je bila, denimo, skupina LulzSec, še najbolj spominjajo na kakšnega Črnobradca, ki je plenil kar vsepovprek in je veljal za pravo utelešenje kaosa. Tudi v načinu organizacije se med pirati ni spremenilo tako zelo veliko. Čeprav so gusarske pripovedke polne znamenitih kapitanov, kot so Jack Rackham, Henry Morgan ali Grace O'Maley, so njihovi podvigi večinoma izmišljeni. Resnični gusarji so bili organizirani ohlapno, vsi člani posadke so lahko glasovali o skupnih zadevah, kapitan pa je poveljstvo nad ladjo prevzel le med bitko. Sodobne inačice teh posadk večinoma prav tako delujejo kolektivno, posamezniki pa koordinirajo le določene akcije, pa naj bodo te namenjene dobičku ali družbenim spremembam. Piratstvo je pač ob prostituciji ena najstarejših človeških obrti. Obe sta se v času močno spremenili, a v srži ostali enaki. Obe sta bili skozi zgodovino zaničevani in preganjani. Ampak obe sta tudi tako rekoč neuničljivi, saj si ju človeštvo želi in ju pravzaprav potrebuje. Yarrr!

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki