Glasba nekoč in danes

Objavljeno: 26.3.2019 | Avtor: Gregor Stamejčič | Kategorija: Dosje | Revija: April 2019

Glasba je stara skoraj toliko kot človeštvo. Odkar ljudje govorimo, tudi prepevamo, torej melodično, ritmično izgovarjamo besede. Tudi različna glasbila uporabljamo že iz pradavnine, različni bobni in piščali pa so še danes del glasbenega vsakdanjika. Razvoj in inovacija sta v glasbo vnesla marsikaj, od novih načinov petja, prek vedno novih glasbil do ojačevalcev in nosilcev zvoka. Muzika nas dandanes spremlja povsod. Poglejmo torej, kam jo pelje razvoj.

Digitalna tehnologija je za glasbo pravzaprav prelomna, vendar ne toliko zaradi novonastalih inštrumentov, ampak predvsem zaradi tega, ker je glasbena produkcija postala dostopna skorajda vsakemu od nas. Delovne postaje za digitalni zvok (DAW), kot, denimo, Avid Pro Tools ali Applov Logic Pro, so nadobudnežem in profesionalcem prinesle nekoč nepojmljive možnosti piljenja zvoka. Tako rekoč na konici prsta imamo za celoten orkester inštrumentov, glasbe, zvokov, »samplov«. Beatlesi so svojo mojstrovino Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band pred pol stoletja posneli na napravo, ki je ločeno snemala štiri zvočne zapise. Danes povprečni DAW z lahkoto prepleta približno sto zvočnih zapisov, vsakemu od njih pa je moč spreminjati ton in višino zvoka ter dodati nešteto različnih efektov. Ključnega pomena pri njih je, da so to lahko tudi razmeroma majhni programi, ki sedejo na vsak prenosnik in tako omogočajo glasbeni izraz tako rekoč vsakomur, ki je računalniško pismen in ga to zanima. Na drugi strani spektra so seveda namensko zgrajeni kolosi, integrirani s kopico sintesajzerjev, ritem mašin in podobnega, ki sedijo v osrčju studia kakšnega Kanya ali Marka Ronsona. Eden od ključnih dejavnikov tega prehoda z analogne ali elektronske glasbe – v smislu sintesajzerjev in podobnega – na računalniško je format MIDI, industrijski standard, ki so ga leta 1981 sprejela nekatera japonska podjetja, denimo Yamaha, Korg, Roland in podobna, da bi omogočila povezavo med svojimi inštrumenti. MIDI se je prijel, kmalu se je prenesel v računalništvo, še danes pa omogoča povezovanje najrazličnejših kosov opreme.

Posledica dostopnosti te tehnologije je višja kakovost glasbenega zapisa. Izpiljenost posameznih pesmi gre namreč tako daleč, da je začela poslušalce motiti, saj skoraj nimajo več povezave z avtorjevo kreativnostjo in s tehničnim znanjem. Vse niti ima danes v rokah producent, ki lahko iz še tako povprečnega muzikanta naredi svetovno zvezdo. Vendar tudi za ta odpor obstaja rešitev – večina tovrstnih programov ponuja opcijo humanize, ki bo v popoln računalniški zapis vnesla drobcene napake, ki naredijo skladbo bolj, no, človeško. Priče smo tudi velikemu porastu v neodvisni produkciji. Mnogi glasbeniki – ali pa vsaj zanesenjaki –, ki prej niso imeli možnosti izdelati svoje kompozicije, jo zdaj lahko. Ne glede na to, ali gre za najstniške metalce, ki hrupno bobnijo v lokalni garaži, ali pa naslednjo Beyonce, ki želi svoje vokalne zmožnosti predstaviti svetu. Z roko v roki s produkcijo gre namreč tudi distribucija glasbe.

Distribucija

Ta je namreč postala tako vsakodnevna in vseobsegajoča, da jo zaradi tega že skoraj težko opazimo. Že res, da je radio pred kakšnim stoletjem prinesel glasbo v vsak dom, vendar pa nam današnji glasbeni ponudniki, kot je Spotify, ter spletni kanali, kjer je dosti muzike – denimo YouTube ali Vimeo –, omogočajo, da zvočno spremljavo svojih življenj ustvarjamo sami. Nekoč je bila glasbena distribucija tudi izjemen logistični podvig, zdaj pa ti servisi prej omenjenim garažnim metalcem omogočajo, da svoje umotvore naložijo na te strani in jih tako ponudijo svetovnemu občinstvu. Še več, z lahkoto se prek spleta tudi promovirajo, poiščejo svoje občinstvo. Gary Barlow, glasbeni producent, nekoč pa član angleške fantovske skupine Take That, se spominja, kako so med koncerti z odra trosili kartice, ki jih je lahko občinstvo izpolnilo in jim jih poslalo po pošti. Z njimi so zbrali osebne podatke obiskovalcev in njihove naslove, ko pa so jih čez nekaj mesecev imeli približno 400.000, so vsem poslali svoj novi »singel«. Ta je takoj postal uspešnica, zaradi česar so dobili še več občinstva, še več stikov, še več koncertov in še več denarcev. Zdaj pa je dovolj kakšna objava na Facebooku, morda nekaj zapisov na blogu ali forumu, kjer se srečujejo podobno misleči, in trume vrstnikov se bodo valile na koncerte, si na računalnike in telefone pretakale najnovejše stvaritve neke skupine in tako naprej. Edina resna prepreka na poti do slave je le izredna količina ostalih umetnikov, ki razmišljajo (in počnejo) podobno.

Zaradi tega se je znotraj glasbene industrije, ki je dokaj okostenela tvorba iz nekih drugih časov, začelo porajati vprašanje delitve dobička med ustvarjalci. Običajna delitev denarce vrže v bazen, ki si ga ustvarjalci nato razdelijo, kar je model pro rata. Sodobna tehnologija pa omogoča jasen prikaz poslušanosti za vsakega od tisočev glasbenikov, prek tega pa tudi zelo točno porazdelitev sredstev. Še več, takšen uporabniški user-centric model bi preprečil spletne goljufije, kot je, denimo, tako imenovana Bolgarska prevara. Nepridipravi so namreč nasneli množico 35-sekundnih posnetkov, jih naložili na Spotify, uredili v playliste, nato pa jih dneve skupaj »poslušali« s približno 1200 lažnimi profili. To jim je prineslo lep dobiček prek izplačanih odstotkov.

V raziskavi, ki je pokrila vso Skandinavijo, so ugotovili, da veliko večino umetnikov preko Spotifya v nekem trenutku posluša le peščica ljudi. Dobrih deset odstotkov je takšnih, ki jih v vsakem trenutku posluša nekaj ducatov ljudi, le 0,4 odstotka pa pritegne levji delež poslušalcev. Zaradi te razdelitve trpijo glasbeniki, ki ustvarjajo znotraj manj priljubljenih žanrov ali pa se ukvarjajo z neodvisno produkcijo. Uporabniški model pa bi skoraj prepolovil sredstva, ki jih dobi vrh piramide, ter jih razporedil med več manjših avtorjev.

Revolucija

»Sodobna glasba« je pomenila muziko, narejeno z računalnikom, že pred dvema desetletjema ali več. Futuristične zvoke so zgodnji sintesajzerji proizvajali že nekje pred drugo svetovno vojno. Danes od tega pojma pričakujemo kaj več. Denimo glasbo, ki jo je napisal računalnik sam. Pred slabima dvema letoma je Sony na več platformah lansiral pesmici Daddy's Car in Mr. Shadow. Prva je lahkotna popevka, ki nekoliko spominja na skupino The Beatles, druga pa je nekoliko bolj jazz, blues, mogoče folk orientirana. Trik je v tem, da ju je pripravil FlowMachine, umetna inteligenca, ki analizira podatkovno zbirko pesmi, nato pa sledi njihovim vzorcem v določenem glasbenem slogu. Vendar pa ima za zdaj še vedno zadnjo besedo človek, v tem primeru francoski komponist Benoit Carré, ki je pesmici uredil in napisal besedilo. Umetna inteligenca pač še ni dovolj ustvarjalna za kaj takšnega, čeprav že dovolj dobro prepoznava glasbene vzorce.

Lani pa je umetnik adaptivne glasbe Robert Thomas, ki je med drugim ustvarjal za igro Second Life in film Inception, na koncertni dvorani Walta Disneyja uprizoril avdiovizualni performans WDCH Dreams. Na njej? Da, umetnik Refik Anadol je na zgradbo projiciral svoje vizualije, Thomas pa jih je pospremil z glasbo. Zanjo je pripravil algoritme za globoko učenje, ki so prebrskali na stotine terabajtov podatkov losangeleške filharmonije, fragmente različnih kompozicij pa so nato uporabili na še nikoli slišane načine. Tako je umetna pamet razstavila skladbo Mahlerja, na primer, in ji dodala izmišljeno pasažo, izpeljano iz Stravinskega. Thomas je pred nekaj meseci s skupino Massive Attack pripravil tudi zanimivo brezplačno aplikacijo za iOS. Fantom Mezzanine mojstrovino te skupine pretvori v spreminjajoče se, interaktivno doživetje, kjer se je moč igrati z bobni, vokali, videom in ustvarjati lastne remikse plošče na podlagi izvornih zvočnih zapisov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki