Gigabajte v omrežje!
Zavedamo se tega, da večina uporabnikov za izdelavo varnostnih kopij še vedno uporablja zunanje diske USB, vendar smo prepričani, da so omrežni diski NAS veliko boljša rešitev. Ker imajo (večina) vgrajenih več diskov, je bolje poskrbljeno za varnost, ker so "omrežni", pa lahko do njih dostopamo iz več računalnikov in celo drugih naprav (npr. modernih televizorjev). Poleg tega jih lahko (večino modelov) še vedno, če želimo, priklopimo tudi prek USB.
Cene komponent v računalniškem svetu se nenehno nižajo in diski niso izjema. Hkrati so procesorji postali tako močni, da tudi cenejši modeli niso več podhranjeni in so sposobni opravljati marsikatero nalogo. Kombinacija obojega je na trgi botrovala napravam NAS (angl.: Network Attached Storage), ki si jih lahko danes že privoščijo prav vsi računalniški uporabniki.
Naprave NAS so bile včasih domena velikih podjetij, ki so potrebovala vedno večje zmogljivosti za shranjevanje svojih podatkov. Z drugega konca spektra so se napravam NAS vztrajno približevali navadni uporabniki, ki so imeli z razširitvijo širokopasovnih povezav v internet in razmahom digitalnih fotoaparatov in kamer vedno večje potrebe po shranjevanju podatkov. Ko se v zgodbo vključijo še domača omrežja in več računalnikov v enem domu, pa se je začela tudi potreba po prostoru shranjevanja, ki bo priključeno v omrežje in tako neodvisno od vseh računalnikov v omrežju. Tja se lahko shranijo slike, domači video posnetki in "varnostne kopije" filmov in nanizank, ki jih je mogoče najti v spletu.
Hkrati pa se je rodila tudi želja, pravzaprav potreba po izdelavi varnostnih kopij. In naprave NAS so kakor nalašč za takšno početje. Ena najboljših možnosti izdelave varnostnih kopij je namreč ta, da imate vse, kar hočete ohraniti, shranjeno po vseh računalnikih v omrežju in nato varnostno kopijo ob pomoči enega od ustreznih programov hranite na napravi NAS. Tako ste zavarovani pred možnostjo "umrlega diska" v računalniku, saj bodo filmi in slike še vedno na voljo na napravi NAS. Še posebej navdušuje, da slednje poznajo tudi polja RAID, ki na dva ali več diskov v napravi nenehno podvajajo podatke in tako še oddaljijo možnost katastrofe, ki sicer nastopi ob smrti enega izmed diskov.
Naprave NAS, ki so na začetku skušale zadovoljiti povprečnega uporabnika, so bile v vseh pogledih preveč podobne izdelkom, namenjenim velikim podjetjem. Šlo je za grde, glasne naprave, katerih spletni vmesniki so delovali bolj domače na IBMu (saj veste, v podjetju IBM, v njegovih računalniških sobanah) kot v delovni sobi. Na srečo se je povpraševanje toliko povečalo, da so začeli tudi izdelovalci skrbeti za navadne uporabnike in jim prilagajati svoje izdelke. Spletni vmesniki so prijaznejši, nastavitveni programi znajo več in ventilatorji ne preglašajo vsega drugega v sobi.
Tokratni preizkus omrežnih diskov NAS se je osredotočil na bero izdelkov, ki so v finančnem dosegu povprečnega uporabnika in malih podjetij, saj najcenejša naprava stane 92 evrov, najdražja pa 1128. Pri večini je treba v ceno všteti še nakup diskov, pri čemer se, roko na srce, ne splača varčevati. Tudi v napravi NAS bo najverjetneje dlje časa brez napak deloval tisti model, ki je ob nakupu stal kak evro več. Ko hočemo zavarovati svoje podatke ali pa razširiti prostor za shranjevanje, je bolje uporabljati bolj kakovostne rešitve. Slednje so na srečo zdaj tudi v dosegu povprečnega računalniškega uporabnika.
