Komentar: Fotografski prehod
Redno preizkušanje opreme ima zanimiv plus in minus. Po eni strani se mi na trenutke zgodi, da nekaj preizkusim in se res težko vzdržim nakupa. Tak primer so bile pred leti mehanske tipkovnice, ki so me v hipu prepričale. Po drugi strani pa se mi zgodi, da razmišljam o menjavi opreme, a po preizkusih vidim, da niti ni potrebna.
Pogosto pa se najde tudi srednja pot – da dolgo časa po malem razmišljam o kakem nakupu, na trenutke bolj resno, vmes pa take ideje tudi opustim. To se mi že dolga leta dogaja s fotografijo – od prejšnjega meseca naprej pa ne več, saj sem si privoščil nov fotoaparat, hkrati pa tudi menjavo sistema.
Moj prvi digitalni SLR je bil Canonov EOS 30D, aparat z osmimi megapikami, predstavljen davnega leta 2006. Kasneje sem predvsem zaradi možnosti videa prešel na Canonov 60D (ta je bil predstavljen pred skoraj desetimi leti), sčasoma pa sem si nabral tudi nekaj Canonove dodatne opreme.
Vsakič ko sem preizkušal katerega izmed novih aparatov, sem se tiho spogledoval z mojim Canonom, hkrati pa si govoril, da je razlika premajhna, da sem v resnici še čisto zadovoljen. V zadnjih letih sem sicer po malem prodal nekaj objektivov in se ustalil pri treh – klasični zum srednjih goriščnic, fiksni 50 mm F1,8 in ultraširoki model podjetja Tokina.
Zanimivo, da se je vedno pojavljala želja, da bi šel še na nekaj manjšega. Z leti fotografiram manj (no, vsaj s fotoaparatom), zaradi tega pa tudi ne potrebujem več udobnega, a tudi velikega in težkega DSLR. Pravzaprav me velikost pogosto tudi odvrne od tega, da bi aparat vzel s seboj – sploh ker imam še kar soliden fotoaparat (beri: telefon) v žepu.
Vsakič, ko sem preizkušal kakega izmed novih aparatov, sem se tiho spogledoval z mojim Canonom, hkrati pa si govoril, da je razlika premajhna, da sem v resnici še čisto zadovoljen.
Pred leti sem se tako ogreval za Olympusove modele, konkretno E-M10 Mark 2. Razmeroma majhen aparat z odličnim oblikovanjem, Olympus pa ponuja tudi soliden nabor majhnih, a ostrih objektivov. A nekako se nikoli nisem odločil zanj, interes pa je dodatno upadel, ko je Olympus opustil predstavništvo in smo na preizkus le občasno še dobili kak model prek distributerja, kasneje pa neposredno iz katere od trgovin.
Zadnjih nekaj let pa so me vse resneje privlačili aparati podjetja Fujifilm. Tako kot pri omenjenem Olympusu gre za razmeroma majhne in lahke modele, ki ponujajo, vsaj za moje pojme, daleč najboljšo upravljalno shemo v svetu fotografije. Kaplja čez rob je bila sicer Monitorjeva uredniška večerja, na kateri mi je naš oblikovalec in fotograf Peter Gedei razlagal o uporabnih funkcijah in splošnih prednostih sistema, dodatna prednost pa je tudi Fujijeva cenovna politika, ki ne razlikuje med Slovenijo in Nemčijo (moj prejšnji Canon je bil ravno zaradi tega kupljen v nemški spletni trgovini).
Tako po novem uporabljam X-T30, aparat srednjega cenovnega razreda, nekako primerljiv z mojim EOS 60D. Na prvo žogo je največja prednost teža – ohišje tehta le približno polovico toliko kot pri Canonu (383 g namesto 755 g). Kljub enako velikem tipalu so tu tudi objektivi občutno manjši – klasični kit zum in fiksni 30-milimetrski objektiv gresta vsak v svoj žep, oba pa ponujata odlično kakovost slike. Že pri preizkusu me je navdušilo tipalo – če gledamo iz leta v leto, je napredek zelo počasen, če pa pogledamo skok treh generacij ali več, pa zelo očiten. (Podobno sem opazil, ko sem po desetih letih kupil »nov« avtomobil …)
Res odlična pa je Fujifilmova obdelava barv. Te so sicer zelo subjektivna reč, hkrati jih lahko poljubno mrcvarimo v naknadni obdelavi (RAW). A Fujijeve simulacije njihovih analognih filmov so za moje pojme tako dobre, da se mi barv v RAW ni treba več dotikati – za hitro rabo so že navadni JPG odlični. Seveda ima aparat tudi slabosti. Najbolj me motijo vratca reže za pomnilniško kartico, do katerih pri rabi stativa ni dostopa – to moti predvsem pri zajemu videa. Moral pa sem tudi preprogramirati nekaj tipk na ohišju – a to je enostavno in hitro urejeno. Trenutna karantena je sicer omejila fotografske pohode, a mi je dala tudi čas, da si uredim arhiv za nazaj in pripravim teren za naprej.
