Fotografiranje in snemanje na steroidih

Objavljeno: 29.11.2011 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Dosje | Revija: November 2011 | Teme: foto

To, da lahko navijamo računalnike in njihove procesorje, je verjetno jasno že vrabcem na strehi. To, da lahko zelo podobno počnemo tudi s fotoaparati, pa zelo verjetno ni tako zelo znano. Preizkusili smo "navijanje" Canonovih fotoaparatov SLR in Panasonicovih GH-1 in GH-2.

Hekanje, modanje, krekanje ali kakorkoli že imenujemo modifikacijo strojne in programske opreme različnih elektronskih izdelkov je danes že kar multinacionalni šport. Tudi digitalni fotoaparati niso nobena izjema. Teoretično bi bilo mogoče modificirati strojno programsko opremo večine obstoječih aparatov, a v praksi večina modelov nima ustrezne rešitve. Razlogov je več. Nekateri aparati so zasnovani dokaj zaprto in je modifikacija težavna, drugi pa kratko malo nimajo podpore med entuziasti, ki bi jim namenili svoje znanje in čas. Na koncu tako ostanemo pravzaprav le pri dveh znamkah digitalnih fotoaparatov, pri katerih so zaživele rešitve za spreminjanje in izboljšanje izvirne strojne programske opreme. To sta Canon in Panasonic.

Čarobna lanterna

Canonovim boljšim modelom je namenjen Magic Lantern, ki je bil razvit predvsem za potrebe video ustvarjalcev, vendar se je sčasoma dopolnil tudi z različnimi fotografskimi funkcijami. Cenejši Canonovi modeli zrcalno refleksnih fotoaparatov namreč ne premorejo vseh "večslikovnih" (bracketing) načinov, zelo dolgih osvetlitvenih časov in, denimo, zaznavanja premikov. Novejše različice prinašajo tudi to. Pri modelu 50D pa je modifikatorjem napravo uspelo celo prepričati, da snema video v ločljivosti 1080/30p.

V ospredju pa so kljub vsemu dodatne funkcije za video entuziaste. Pri snemanju videa so tako na voljo zebre za prikaz preosvetljenih delov, merilniki jakosti zvoka, pripomočki za ostrenje, pa razne maske za lažje kadriranje in podobno.

Mi smo ga preizkusili s Canonovim modelom 60D, tako da povedano velja predvsem za ta model, vendar je raba pri drugih modelih podobna, prav tako funkcije. Magic Lantern ni narejen kot nadomestek za strojno programsko opremo, temveč je dodatek obstoječi in se ob vklopu vedno znova nalaga s kartice SD. To pomeni, da je treba ustrezno obdelati prav vsako SD kartico, ki jo želimo uporabljati, in moramo biti pozorni na to, da datotek dodatka pomotoma ne zbrišemo s kartice. Vse skupaj je sicer dokaj enostavno, iz interneta naložimo ustrezno različico programa, datoteke prenesemo na sveže formatirano SD kartico (formatirana v samem aparatu, na nizkem nivoju), z menujev aparata izberemo posodobitev strojne programske opreme in kartica postane zagonska (bootable). Potem znova zaženemo napravo (mi smo jim sicer morali vzeti ven baterijo in jo znova namestiti, ker se najprej ni hotela zagnati) in to je to.

Na prvi pogled sicer ni videti kakšne spremembe. A če, denimo, preklopimo obroč za izbiro programa na snemanje videa, zagledamo nad sliko dolg in ozek prikazovalnik nivoja zvoka. Vgrajeni mikrofon sicer zaradi tega ne snema nič bolje, vsekakor pa lahko preprečimo, da bi zvok snemali s popačenjem zaradi glasnosti. Nad tem prikazovalnikom sicer vidimo tudi podatke o nastavitvah aparata, izpisanih kot besedilo z zelo majhnimi črkami. Enake črke so uporabljene tudi za izpis nekaterih dodatnih informacij ob pritisku na tipko Info. Po novem je izpisana tudi temperatura tipala CMOS, vrsta objektiva in tudi to, kolikokrat se je zaslonka že sprožila. Poleg tega je na voljo tudi vrsta kombinacij tipk na ohišju, ki omogočajo, da hitreje izberemo različne funkcije.

Sam menu dodatka Magic Lantern dobimo s pritiskom na tipko za brisanje. V njem so tako rekoč vse nastavitve od ojačitve zvoka, vrste priključene zvočne naprave (mikrofon ali linija), nastavitve zaporednih fotografiranj (bracketing, interval ...), proženja slike glede na ostrino ali gibanje, pa različne maske in pomožne črte ... Med zanimivejšimi funkcijami je gotovo tudi možnost povečanja količine podatkov, s katerimi je zapisan video. Glede na to, da je ta v osnovi zapisan z 42 Mb/s, je možnost povečanja kakovosti na 84 Mb/s prav privlačna, a se v praksi izkaže kot prenaporna za nekoliko slabši procesor, ki ga ima 60 D (je pa funkcija gotovo uporabna na modelih z močnejšim procesorjem). Snemanje se namreč pogosto ustavi samo od sebe. Podobno "prenaporne" so funkcije zebre, ki se izrisuje na zaslonu. Ob premiku slike ta namreč zaostaja, kar je prej moteče kot koristno. Na trenutke se zdi, kot da snovalci sicer obvladajo posel dodajanja funkciji, vendar so tu tudi nerealne funkcije za posamezen model Canon. Kljub temu ostaja uporabniku možnost ločevanja zrna od plevela in rabe le tistega, kar potrebuje, in nadzor zvoka ter možnost različnih snemanj zaporedja slik je več kot pohvalna.

Video za sladokusce

Za potrebe testa smo bitno hitrost videa iz 17 Mb/s dvignili na 41 Mb/s.

Primerjava kakovosti videa narejenega s "tovarniškim" Panasonicom GH-1 in z "navitim", manj stisnjenim videom, ki ga omogoča Ptool.

Panasonic po imenu sicer ni ravno prvi fotoaparat za resnejšo rabo in tudi blagovna znamka Lumix profesionalce pri modelih GH-1 in GH-2 prej odvrača, kot pa pritegne. A ob kombinaciji majhnih mer, širokem naboru malodane vseh vrst objektivov in dobri kakovosti fotografije, je aparat zanimiv tudi za kaj več kot zgolj ljubiteljsko "šklocanje". Da pa sta ta dva modela postala prava uspešnica tudi med ustvarjalci videa, je bil potreben splet okoliščin in zanesenjak po imenu Vitalij Kiselev. Ugotovil je namreč, da je mogoče strojno programsko opremo modela GH-1 (in tudi GF-1) dokaj spreminjati, še posebej pa je mogoče spreminjati parametre samega kodirnika videa. In to na tak način, da je pravzaprav uporabnikovi domišljiji (in deloma sreči) prepuščeno, kaj bo spreminjal v nastavitvah kodirnika in kako. Pri tem je v končni fazi omejen le s strojnimi zmožnostmi samega aparata, ki pa so bistveno večje od tistega, kar je Panasonic v osnovi namenil kupcem modelov GH-1 in kasneje GH-2.

17 Mb/s formata AVCHD v ločljivosti 1920 × 1080 pik pač ni neka impresivna številka, vsaj ne za resnejšo rabo in kasnejšo montažo, še posebej pa postprodukcijo. Orodje, ki se imenuje zelo preprosto Ptool, tako omogoča, da iz naprave iztisnemo maksimum. Tako lahko sami določimo ločljivost, število sličic na sekundo, stiskanje, dolžino bloka časovno zakodiranih sličic (GOP) v formatu H.264, na voljo pa je tudi zapis Mjpeg, pri katerem je vsaka sličica zapisana zase. Tako nekako v teoriji, v praksi pa je seveda treba upoštevati določene omejitve. Te se nanašajo predvsem na hitrost prenašanja podatkov med aparatom in pomnilniškimi karticami. Tudi hitre kartice razreda 10 namreč pri prevelikem toku podatkov pogosto ne zmorejo dovolj hitro odvajati podatkov, tako da se snemanje ob prevelikih apetitih modifikatorja lahko klavrno konča z zablokiranjem aparata. Trn v peti prevelikemu navijanju je pri GH-1 tudi hitrost procesorja, ki skrbi za kodiranje. Statične slike z veliko količino podrobnosti namreč zahtevajo silno veliko procesne moči in tudi v tem primeru je rezultat enak kot ob prevelikem pretoku podatkov. GH-2 je tu veliko bolj fleksibilen, saj ima vgrajen zelo hiter trijedrni digitalni procesor in mu gre ob ustreznem izboru hitrih kartic (denimo 45 MB/s Sandisk) mnogo bolje tudi ob rabi visoke kakovosti videa.

GH-1 začne imeti težave pri vsem, kar je nad 45 Mb/s, medtem ko GH-2 zmore delati celo s hitrostmi, večjimi od 130 Mb/s. Za primerjavo, nekajkrat dražja Panasonicova kamera AF 100 ima maksimum pri borih 24 Mb/s. Omenjeni model kamere je sicer botroval, da je Panasonic z zakodiral svoje flash-rome, a je rešitev le začasno zaustavila razvijalce Ptoolsa, saj so zaščito uspešno razbili na polovici letošnjega leta. Za povprečnega uporabnika omenjeno ekstremno navijanje kakovosti zapisa sicer ne pomeni kaj dosti, resnejši videasti in ustvarjalci cenejših filmov pa dobijo bistveno boljše posnetke z veliko več podrobnostmi in manjšimi napakami zaradi stiskanja. Posledično je tak video tudi veliko primernejši za zajemanje hitrega gibanja in omogoča, da ni tako opaznega zbrisa objektov na sliki, zajemanje z največ 60 polnimi sličicami na sekundo pa daje še dodatne možnosti ustvarjanja upočasnjenih posnetkov z zveznim gibanjem. Mjpeg bodo pozdravili predvsem tisti, ki radi kaj postorijo tudi pred zelenim ali modrim zaslonom, saj je format boljši, ker zajema vsako sliko zase, tako da so robovi objektov ostrejši in ločeni od ozadja.

Ptool je v resnici okenski program in omogoča neposredno spreminjanje datoteke s strojno programsko opremo, ki jo sicer snamemo s Panasonicove strani. Za razliko od Canonove rešitve torej zamenjamo celotno vsebino flash-roma, zaradi česar na koncu tudi ni potrebe po tem, da bi na kartici obdržali kakšno datoteko. Rezultati tako modificiranega videa so zelo dobri in primerljivi tudi z veliko dražjimi kamerami. Te imajo seveda še vedno prednost predvsem pri delu in zasnovi, a primat gotovo precej izgubljajo, tudi zaradi takšnih modifikacij cenejših aparatov z izmenljivimi objektivi. Opozoriti sicer velja, da manjše stiskanje ne pomeni nujno vedno boljše kakovosti - na neki točki se pač pojavijo tudi težave same naprave. GH-1 ima, recimo, kar nekaj težav z artefakti pri slabi svetlobi (GH-2 je tu veliko boljši), zato je bolje uporabljati stopnjo stiskanja, ki je stabilna, a še vedno dovolj kakovostna za rabo.

Da je mogoče "hekati" tudi fotoaparate, niti ne preseneča več, morda celo preseneča, da rešitev glede na razširjenost teh naprav ni več. Vsekakor pa velja opozoriti vse bralce, da ne prevzemamo nikakršne odgovornosti za morebitne posledice, ki bi se v vašem digitalnem fotoaparatu pojavile po posegu. Tako kot, ne nazadnje, tudi ne snovalci samih rešitev.

Hekanje cenejših Canonov

Pri Canonu je mogoče modificirati veliko število fotoaparatov, v segmentu amaterskih fotoaparatov (serija Powershot) pa za ta namen rabi CHDK (o katerem smo sicer že pisali). Ne gre zgolj za en program, temveč za vrsto programskih rešitev, namenjenih različnim modelom Canonovih aparatov, razvijajo pa ga navdušenci po vsem svetu. To, kaj je mogoče spreminjati, se sicer razlikuje od aparata do aparata. Pri cenejših aparatih program ponuja predvsem možnosti, kot so fotografiranje v surovem (RAW) zapisu, vklop polavtomatskih načinov slikanja (Tv in Av), ročno nastavljanje časa, zaslonke in občutljivosti, uporabo daljših ali krajših osvetlitvenih časov, hitro zaporedno slikanje in podobno. Poleg tega je mogoče izvajati skripte za ustvarjanje več slik z različno osvetlitvijo (bracketing), intervalno snemanje ali, denimo, proženje fotoaparata ob premikih v njegovem vidnem polju ("varnostna kamera"). Prilagajati je mogoče prikaze zaslona in mu dodati različne pomožne črte, vključiti zebro za prikaz preosvetljenih delov, prilagajati videz črk in napisov in celo dodajati lastne uporabniške menuje. Pri določenih kamerah je mogoče spreminjati tudi kakovost videa, odpraviti omejitev dolžine posameznega posnetka in vključiti zumiranje med samim snemanjem. CHDK pa ponuja še kalkulator globinske ostrine, brskalnik po datotekah, bralnik besedila, koledar in celo igri Sokoban in Reversi.

Namestitev CHDK je enostavna. Treba je vedeti, kateri model fotoaparata imamo in katero različico strojne programske opreme je nameščena na njem. Potem v spletu poiščemo ustrezno različico CHDK (če je seveda na voljo), jo prenesemo na pomnilniško kartico in fotoaparata na novo zaženemo. V spletu je sicer dovolj obširnih navodil in napotkov o tem, kaj in kako delamo s programom.

chdk.wikia.com

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki