Foto ali kamera?

Objavljeno: 9.8.2007 19:04 | Avtor: Grega Šimenc | Kategorija: Preizkusi | Revija: Junij 2007

Digitalna fotografija in z njo povezani digitalni fotoaparati so že dodobra zakorakali v naš vsakdanjik, tako med amaterji kot tudi med profesionalnimi uporabniki. Velika večina današnjih digitalnih fotoaparatov pa poleg zajemanja statičnih posnetkov omogoča tudi zajem video posnetkov. Odločili smo se preveriti, ali se lahko ti videoposnetki kosajo s tistimi, ki jih izdelujejo namenske video kamere miniDV.

Digitalni fotoaparati že dolgo niso več samo fotoaparati, saj že dolgo omogočajo tudi zajem nestatičnih posnetkov - videoposnetkov. Vso tehnologijo, ki je potrebna za zajem statičnih posnetkov (optika, tipalo, in ostala elektronika), lahko namreč prav preprosto uporabimo tudi za zajem videoposnetkov.

Pa vendarle danes nič ne kaže, da bodo v kratkem fotoaparati izrinili video kamere ali narobe. Prav nasprotno: različnih digitalnih fotoaparatov z možnostjo zajemanja videoposnetkov je danes več kot kdaj prej, ponudba video kamer pa se z uveljavitvijo novih načinov zapisovanja posnetkov (mini-DVD, disk) prav tako hitro širi.

Razlogov, zakaj še ni prišlo do zlitja fotoaparata in video kamer v en izdelek, je več. Eden od razlogov je zagotovo tehnično pogojen: zajemanje fotografij zahteva hitro obdelavo enega ali največ nekaj zaporednih visokoločljivostnih posnetkov, snemanje videoposnetka pa zahteva hitro obdelavo konstantnega zaporedja posnetkov pri nižji ločljivosti. Kombinacije obojega današnja elektronika očitno še ne zmore, saj so rešitve na trgu (tako imenovani "hibridi") še vedno polne kompromisov.

Drugi razlog je ekonomske narave, saj je s stališča izdelovalcev ugodneje, če končnemu potrošniku prodajo dve različni napravi namesto ene same. Poleg tega je tu tudi zgodovinski razlog, saj so se kamere in fotoaparati vedno prodajali kot dva ločena izdelka, česar so bolj ali manj vajeni tudi kupci.

Razlike med izdelkoma nastanejo tudi pri izbiri pomnilniškega nosilca. Naj navedemo, da je 4 GB pomnilniška kartica, ki zmore shraniti zgolj kakih 45 minut kakovostnega videoposnetka, danes veliko dražja od običajne 60-minutne kasete miniDV ali nosilca DVD, na katere podatke shranjujejo video kamere. Resda lahko vsebino kartice hitro pretočimo v računalnik in nadaljujemo snemanje, a to nam npr. na počitnicah, kjer računalnika ponavadi nimamo pri roki, ne koristi kaj dosti.

Ne glede na omenjene zadržke pa menimo, da bodo izdelovalci (in tudi kupci) le te prej ali slej prerasli in se lahko že v roku nekaj let nadejamo zares uporabnih hibridnih foto-video aparatov.

Kako do zvoka in videa na fotoaparatu?

V osnovi je video zapis, kot ga zajame fotoaparat, le hitro zaporedje sličic, ti pa so nato skupaj z morebitnim zvočnim zapisom združene v tekoč video posnetek. Sliši se sicer preprosto, a to v praksi pomeni, da mora aparat zajeti tja do 30 sličic vsako sekundo, jih obdelati (stisniti) in združiti v enoten tok, dodati še zvočno sled in nato vse skupaj zapisati na pomnilniško kartico. Vse to v realnem času.

Prvi fotoaparati z zmožnostjo zajemanja video posnetkov so vse prej kot obetali. Nizka ločljivost posnetkov (tipično 320 × 240) v kombinaciji z vsega deset sličicami vsako sekundo (t. i. "FPS" oz. Frames Per Second) je veliko slabše od zmožnosti, ki so jih tedaj zmogle običajne videokamere za rabo doma. Za povrh v aparate povečini ni bil vgrajen mikrofon in to se je poznalo v nemih posnetkih.

A kljub velikemu tehnološkem napredku fotoaparatov v zadnjih nekaj letih zaradi velike računske, pa tudi prostorske zahtevnosti postopka današnji izdelki videa vendarle ne zajemajo pri polni ločljivosti (5 in več "megapik"). Bolj običajna ločljivost je 640 × 480 pik, kar je enako ločljivosti VGA oz. vsega 0,3 MP. Je pa to popolnoma primerljivo z ločljivostjo PAL, ki jo še vedno podpira velika večina namenskih kamer. Kljub razmeroma skromni ločljivosti se v minuti takega posnetka nabere 1800 sličic, ki skupaj s zvokom zahtevajo kar nekaj pomnilniškega prostora - približno 100 MB za vsako minuto.

Tako "zlaganje" sličic je v resnici že vrsta video zapisa, ki ima svoje ime - MJPEG oz. "Motion JPEG", kar je tudi v resnici to, kar nakazuje ime - gibanje sličic JPEG. Gre torej za najosnovnejšo obliko zapisa videa (t. i. "intra-frame" kodiranje), kjer je vsaka sličica v posnetku stisnjena individualno. To pa je, poleg računske zahtevnosti, tudi prostorsko nadvse potratna oblika zapisa, še posebej, če se snemani prizor ne spreminja ali premika. Kljub temu je med izdelovalci fotoaparatov nadvse priljubljena, saj ne zahteva dodatne elektronike ali algoritmov za obdelavo video zapisa - skratka, je poceni.

Video industrija že dlje časa pozna bolj učinkovite načine stiskanja video zapisa. Najbolj znan je zagotovo MPEG2, ki je uporabljen na ploščah DVD (in torej tudi na kamerah, ki zapisujejo na take plošče namesto na kasete), pa tudi v satelitski in televiziji IP TV. V zadnjem času se vse bolj uveljavljajo oblike zapisa MPEG4, ki ga počasi vendarle začenjajo uporabljati tudi izdelovalci fotoaparatov. Gre za zapis, ki kar najbolje izkoristi ponavljajoče se vzorce v toku video zapisa (npr. modro nebo) in tako občutno zmanjša količino informacij, potrebno za reprodukcijo posnetka. Izpopolnjeno je tudi izkoriščanje naravnih lastnosti človeškega očesa, ki zaradi varčevanja s prostorom, podobno kot pri zvočnem zapisu, odstrani nekatere očesu neopazne elemente video zapisa, ne da bi to kvarilo kakovost posnetka.

Težava omenjenih tehnik stiskanja je, da sta računsko precej zahtevni (še posebej MPEG4), s čimer zahtevata dodatno elektronsko logiko za obdelavo video signala. To seveda podraži izdelavo fotoaparata, poleg same strojne opreme pa je treba všteti tudi licenčnino za uporabo algoritma za stiskanje, ki jo mora plačati izdelovalec fotoaparata. Tako je dodatna rešitev za stiskanje videa kljub očitnim prednostim v primerjavi z MJPEG v fotoaparatih še vedno redkost.

Pomudimo se še pri zvočnem zapisu. Prvi fotoaparati ga sploh niso zajemali, saj niso imeli vgrajenega mikrofona, ki za golo fotografiranje resda ni prav nič potreben. Kupci pa so vendarle želeli kaj več in tako danes prav vsak novejši fotoaparat omogoča tudi zajem zvoka. Vseeno pa so med aparati precejšne razlike v kakovosti zvočnega posnetka. Medtem ko nekateri zvok snemajo v močno stisnjeni obliki, da je kakovostno primerljiv kvečjemu s tistim prek telefonske zveze, imajo nekateri v aparat vgrajen celo stereo mikrofon, s katerim lahko pričarajo stereo zvočno sliko.

V zvezi z zvokom je tudi funkcija, ki so ji kos prav vse običajne videokamere: uporaba zuma med snemanjem. Danes na trgu najdemo le peščico fotoaparatov, ki omogočajo zumiranje med zajemanjem videoposnetkov. Pri vseh sicer lahko nastavimo goriščno razdaljo pred začetkom snemanja, ne pa tudi pozneje, med samim snemanjem. Nekateri v zameno ponujajo digitalni zum, vendar je rezultat ponavadi precej slab in zrnat posnetek.

Izgovor skorajda vseh izdelovalcev je, da bi zvok pogona, ki premika objektiv, skazil zvočni del posnetka. A to je, vsaj po našem mnenju, bolj slab izgovor, saj za premik leč običajne kamere prav tako uporabljajo (tihe) motorje, poleg tega pa bi bil pri kamerah bolj moteč zvok mehanizma kasete (ki pa se ga na posnetku v resnici prav nič ne sliši). No, vendarle so se nesmisla začeli zavedati tudi izdelovalci, ki ta problem rešujejo različno: nekateri z vgradnjo tihih motorjev za pogon zuma, spet drugi med zumiranjem za trenutek prekinejo zapis zvočne sledi itd.

Katere "kodeke" potrebujemo za predvajanje video posnetkov?

Različni načini stiskanja videoposnetkov zahtevajo različne algoritme za predvajanje na računalniku; v računalniškem žargonu jih imenujemo tudi "kodeki".

MJPEG kodek je v tem pogledu najbolj preprost, saj zgolj predvaja zaporedje sličic JPG, ki so shranjeni v datoteki s končnico AVI ali MOV. Za predvajanje največkrat ne potrebujemo ničesar (Okna imajo potreben kodek in Media Player že vgrajen), včasih (pri nekaterih fotoaparatih) pa potrebujemo še programsko opremo Quicktime. Razen originalnega programa izdelovalca Apple je v spletu na voljo tudi paket Quicktime Alternative, ki namesti zgolj kodek, ne pa tudi (nerodnega) večpredstavnega predvajalnika.

Kodek Xvid, ki ga potrebujejo Samsungovi novejši fotoaparati, lahko snamemo na naslednjem naslovu: www.xvidmovies.com/codec.

Če si lastimo običajno kamero DV in imamo možnost priklopa na računalnik prek ustreznega vmesnika firewire, bomo za predvajanje in snemanje posnetkov iz kamere potrebovali kodek DV, ki ga skupaj z navodili za namestitev brezplačno dobimo (tudi) na naslovu users.tpg.com.au/mtam/install_panvfwdv.htm. Zajemanje posnetkov neposredno na disk zmorejo številni programi. Omenimo le Pinnacle Studio, WinDVD, Ulead DVD Movie Factory, osnovni program (Movie Maker) pa premorejo že sama Okna (XP in Vista).

Omenimo še predvajalnik VLC, www.videolan.org/vlc, ki ima večino kodekov vgrajenih že v sam predvajalnik, s čimer odpade skrb z namestitvijo ustreznih v računalnik.

Prihodnost?

V grobem lahko rečemo, da vsi danes aktualni fotoaparati (razen najcenejših) omogočajo izdelavo videoposnetkov, ki so dovolj kakovostni za ogled na domačem televizorju, torej neposredno iz aparata. To pa je nekaj, kar zadovolji precej širok krog uporabnikov. Le izbrati moramo takega, ki zna video zapisovati s hitrostjo 30 slik na sekundo.

A vendarle je prostora za izboljšavo še precej. Že v bližnji prihodnosti se lahko nadejamo aparatov, ki bodo omogočali snemanje v ločljivostih, višjih kot VGA. Hkrati lahko pričakujemo premik izdelovalcev v smeri uporabe bolj učinkovitih algoritmov stiskanja video toka, kar bo razpoložljivi čas snemanja vendarle približalo običajnim video kameram. Znanilec novih časov je npr. Canon Powershot TX1, ki snema v ločljivosti 720 p (1280 × 720) in s stereo zvokom, vendar je trenutno dobavljiv le onkraj velike luže. Verjetno zato, ker je evropski trg še nekaj slabše pripravljen na te izdelke kakor ameriški.

Kaj pa zlitje video kamer in fotoaparatov? Menimo, da do združitve v kratkem vendarle še ne bo prišlo, saj je treba odpraviti še kar nekaj ovir, da bi izdelovalci lahko ponudili cenovno zanimive in uporabne "kombinirane" izdelke. V resnici je nekaj takih danes že na voljo (npr. že omenjeni Canon ali pa Sony DSC-M2), a se tudi v tujini slabo prodajajo. Morda je razlog tudi v nepripravljenosti kupcev, a se to lahko z nastankom učinkovitih in cenovno ugodnih "hibridov" kaj hitro spremeni.

"Hibridi" med fotoaparatom in kamero so že na trgu, vendar se (zaenkrat) ne prodajajo preveč dobro.

V nadaljevanju predstavljamo značilnosti zajemanja videoposnetkov z nekaterimi aktualnimi digitalnimi fotoaparati na trgu. Potrudili smo se izbrati nekaj takih, ki so na tem področju zelo dobri, nekaj povprečnih in nekaj slabih, vsekakor pa tokratni članek ni mišljen kot popoln pregled trga. Način zapisa video posnetkov, format in število slik na sekundo vseh fotoaparatov, ki jih vodimo v rubriki Najboljši izdelki, lahko sicer vidite na našem spletu - www.monitor.si/testi.php.

Z izbranimi fotoaparati smo posneli dva različna prizora: prvega na prostem, v sončnem vremenu, drugega pa v našem laboratoriju v slabših svetlobnih razmerah. Za primerjavo z video kamero smo uporabili Sonyjevo kamero miniDV, namenjeno domačim in ljubiteljskim uporabnikom. Posnetke vseh šestih izdelkov smo shranili tudi na tokratni Monitor DVD, nekaj več o preizkušanju pa si lahko ogledate tudi na posnetku Monitor TV, ki je prav tako na DVDju.

Tudi kamera je lahko fotoaparat

Na tokratno zgodbo lahko pogledamo tudi z druge perspektive - večina današnjih video kamer omogoča zajem statičnih posnetkov oz. fotografij. V ta namen je v večino (tudi cenejših) kamer vgrajena dodatna tipka za sprožitev zajemanja fotografije. Te so se včasih shranjevale kar na trak, največkrat v obliki petsekundnega statičnega posnetka. Prav vse novejše kamere pa namesto tega posnetke shranjujejo na običajne "fotografske" pomnilniške kartice.

Canon Ixus 75

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik/s.

Zapis video: MJPEG.

Optični stabilizator: Ne.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 370,80 EUR.

Ocena videa: 4.

Canonov malček Ixus 75 izdeluje izredno dobre video posnetke. Škoda le, da med snemanjem ne zmore optičnega zumiranja.

Canon Ixus je najmanjši fotoaparat iz peterice preizkušenih, a zato po kakovosti video posnetka prav nič ne zaostaja. V resnici je ravno nasprotno, saj je kakovost posnetka najboljša izmed vseh preizkušenih. Na posnetku so lepo vidne podrobnosti, zveznost posnetka je, zahvaljujoč 30 sličicam, vsako sekundo tekoča. Kakovosten je tudi zvok, saj ga aparat zajema v nestisnjeni obliki, in to z vzorčenjem 44 kHz. Pri video zapisu je uporabljen algoritem (M)JPEG, zato je končni posnetek precej obsežen; vsaka minuta zahteva več kot 100 MB na pomnilniški kartici. Presenetljiva je omejitev dolžine datoteke AVI: ta ne sme preseči 1 GB, kar v praksi pomeni okrog 8 minut in pol nepretrganega snemanja. Če imamo večjo, 2 ali 4 GB kartico, moramo tako snemanje na dobrih 8 minut prekiniti in spet sprožiti, preden jo bomo povsem zapolnili s posnetkom.

Optičnega zuma fotoaparat med snemanjem ne omogoča, digitalni zoom pa že pri najmanjših povečavah občutno zniža kakovost posnetka. Aparat nima optičnega stabilizatorja. Zanimiva je še možnost, da lahko ob manjši ločljivosti 320 × 240 snemamo kar s 60 sličicami na sekundo. To pride prav pri snemanju zelo hitrih prizorov. Škoda le, da je ločljivost takega posnetka nekoliko premajhna za nadaljnjo obdelavo z računalnikom.

Olympus mju 770SW

Največja ločljivost: 640 × 480, 15 slik/s.

Zapis video: MJPEG.

Optični stabilizator: Ne.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 459,98 EUR.

Ocena videa: 1.

Olympusov mju 7700SW med preizkušenimi modeli ponuja najslabšo kakovost videa. Pa še samo s 15 slikami na sekundo.

Video posnetki, narejeni z Olympusovim mju 770SW, so najslabši izmed fotoaparatov na tokratnem preizkusu. Aparat zmore zgolj 15 sličic na sekundo pri ločljivosti VGA, pri čemer je posnetek še izdatno stisnjen. Tudi zvočni zapis ni veliko boljši, saj je vzorčen pri precej nizki frekvenci. Aparat nima optičnega stabilizatorja, med snemanjem pa je mogoče uporabljati zgolj digitalni zum.

Bistvo aparata je njegova vodoodpornost ter odpornost proti morebitnim padcem po tleh. Video posnetek lahko ustvarimo tudi pod vodo, kar na široko odpre vrata ustvarjalnosti pri poletnih vragolijah na morju ali kje drugje, kjer smo prej morali paziti, da aparat ni prišel v stik z vodo. Več si lahko ogledate v tokratni epizodi Monitor TV na našem DVDju.

Škoda le, da izdelovalec ni nekoliko bolj dognal elektronskega drobovja aparata.

Panasonic DMC-FZ50

Največja ločljivost: 848 × 480, 30 slik/s.

Zapis video: MJPEG.

Optični stabilizator: Da.

Prodaja: PC H.and, www.pchand.si.

Cena: 546,10 EUR

Ocena videa: 2.

Panasonic DMZ-FZ50 sicer zmore snemati tudi v ločljivosti, ki je višja od VGA, vendar je izdelek zelo zrnat in s premalo podrobnostmi.

Eden izmed zmogljivejših aparatov iz programa Panasonic je DMC-FZ50. Je velik in kar nekoliko okoren, predvsem zaradi velikega objektiva z 12× zumom. Tega upravljamo ročno, prek obroča na objektivu. To pomeni, da ga lahko povsem nemoteno in v celotnem obsegu uporabljamo tudi med zajemanjem videoposnetkov. Da pa pri uporabi velikega zuma ne bi prihajalo do neželenega "tresenja" posnetka, pomaga vgrajeni optični stabilizator.

Možna sta dva načina zajema videoposnetka: običajni 4 : 3 in s širokim razmerjem stranic 16 : 9. Ločljivost pri prvem je VGA, pri drugem pa nekoliko nenavadnih 848 × 480. Razmeroma visoka ločljivost pa še ni zagotovilo, da bodo posnetki tudi dobri. To se na žalost izkaže za resnično tudi pri DMC-FZ50. Posnetki so namreč precej zrnati in z manj podrobnosti, kot bi pričakovali. Predvidevamo, da je to posledica precej močnega stiskanja posameznih sličic JPEG, saj bi sicer datoteka AVI s posnetkom MJPEG zavzela še več prostora kot sicer. Škoda, da se pri izdelovalcu namesto kompromisa v kakovosti niso odločili za drugo vrsto stiskanja videoposnetka.

Samsung L74 Wide

Največja ločljivost: 800 × 592, 20 slik/s.

Zapis video: XVID.

Optični stabilizator: Ne.

Prodaja: Eurofoto, www.eurofoto.si.

Cena: 319 EUR.

Ocena videa: 3.

Tudi Samsung L74 Wide zmore ločljivost, ki je višja od VGA, vendar le v slednji zmore 30 slik na sekundo. Shranjuje v formatu Xvid, kar je s stališča varčnosti prostora na kartici zelo pohvalno.

Video posnetki, ki jih ustvarja večina novejših Samsungovih fotoaparatov, skupaj s preizkušenim L74, so precej unikatna kombinacija zmožnosti. Najbolj zanimiva je zagotovo uporaba dobro znanega algoritma Xvid za stiskanje video posnetka, česar doslej pri fotoaparatih še nismo zasledili. To lahko počnemo pri dveh ločljivostih, običajni VGA (640 × 480) in nekoliko večji ločljivosti 800 × 592. Kljub besedi "wide" v imenu izdelka pa videoposnetkov ni možno snemati v širokem načinu. Druga zanimiva lastnost je možnost uporabe optičnega zuma tudi med snemanjem, vendar pri tem aparat za čas pomika objektiva prekine snemanje zvoka, zato je video posnetek tam povsem nem.

Kakovost posnetkov je dovolj dobra. Uporaba večje izmed dveh ločljivosti sicer izboljša kakovost posnetka, vendar hkrati zniža število sličic s 30 na 20 vsako sekundo. Je pa res, da je 20 slik/s še vedno dovolj, da "zatikanje" videoposnetka ni pretirano. Pozitivna stran uporabe algoritma Xvid je vsekakor prostorska (ne)potratnost - minuta posnetka pri ločljivosti VGA in 30 slik/s tako zavzame vsega 14 MB, to je skoraj 8× manj kot (tudi kakovostno) primerljiv video, narejen s fotoaparatom Canon Ixus 75.

Sony DSC-H9

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik/s.

Zapis video: MPEG1.

Optični stabilizator: Da.

Prodaja: Sony Slovenija, www.sony.si.

Cena: 484,10 EUR.

Ocena videa: 3.

Sony Powershot DSC-H9 ima že dokaj spodoben video, mehak, z dovolj podrobnostmi.

Sonyjevi digitalni fotoaparati že lep čas ponujajo možnost snemanja videoposnetkov. S predstavitvijo novih izdelkov se zmožnosti le še izboljšujejo in postajajo bolj napredne. Kaj tudi ne bi, saj je bil Sony pionir na področju video kamer za široko potrošnjo, zato ga leta izkušenj na tem področju postavljajo pred konkurenco.

Fotoaparat DSC-H9 je najnovejši primerek iz družine aparatov z veliko optično povečavo. Ima 12× zum, seveda z optičnim stabilizatorjem. Med snemanjem videa ga lahko uporabljamo nemoteno, saj je vgrajeni motorček za pomik objektiva povsem neslišen. Videoposnetki so sicer zapisani v ločljivosti VGA s 30 sličicami na sekundo, za stiskanje pa je uporabljen algoritem MPEG1. Gre za nekoliko starejši algoritem, ki ni tako učinkovit kot npr. MPEG4, a je vendarle manj prostorsko potraten kot MJPEG. Video posnetki so dokaj dobri, z veliko podrobnostmi, prav tako ni težav z zveznostjo posnetkov. Nekaj bolje kot drugi preizkušeni fotoaparati jo je Sony odnesel tudi v temnejših razmerah, kjer slika ne postane pretirano zrnata.

Video kamera Sony DCR-HC47

Največja ločljivost: 720 × 576, 25 slik/s.

Zapis video: DV.

Optični stabilizator: Da.

Prodaja: Sony Slovenija, www.sony.si.

Cena: 419,90 EUR.

Ocena videa: 5.

Primerjave fotoaparatov in video kamer smo se lotili z običajno kamero, namenjeno nezahtevni, družinski rabi. Video snema na kasete miniDV, pri čemer 60-minutna stane približno 4 evre.

Oblika kamere je klasična za predstavnike teh izdelkov: izdelek držimo s celotno desno dlanjo, kar je precej drugače kot pri fotoaparatih. Boljši oprijem omogoča bolj mirno snemanje; to je pri kar 25× povečavi, ki jo omogoča objektiv, vsekakor pomembno. Velik del tresljajev snemalčeve roke sicer uspešno zaduši vgrajeni optični stabilizator.

Standard (mini)DV določa ločljivost 720 × 576 pik pri 25 sličicah na sekundo. Podobno kot pri MJPEG tudi DV stiska vsako sličico posebej, zato ni posebej varčen s prostorom. Tako minuta posnetka zavzame več kot 200 MB prostora. To pa je pomembno zgolj takrat, kadar želimo računalniško obdelati celotno vsebino ene ali več kaset miniDV - vsebina ene polne kasete zahteva približno 15 GB prostora na disku računalnika.

Kakovost posnetka je, po pričakovanju, boljša od najboljših fotoaparatov s tokratnega preizkusa. Opazno bolj kakovosten je tudi stereo zvok, saj je vgrajeni mikrofon bolj občutljiv za zvoke iz okolice. K temu pripomore tudi njegova postavitev na sprednji stranici, tik pod objektivom.

Za konec smo preizkusili še, kako se video kamera obnese pri zajemanju statičnih posnetkov - fotografij. Te se shranjujejo na pomnilniško kartico, ki jo moramo dokupiti posebej. Ustvarjeni posnetki so ločljivosti zgolj 1 megapike oz. 1152 × 864, kar je danes vsekakor premalo. Poleg tega so fotografije barvno neizrazite, že v nekaj temnejših razmerah pa opazimo izrazit šum.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki