Ena in ena je tri

Objavljeno: 25.9.2006 15:41 | Avtor: Peter Gedei | Kategorija: Preizkusi | Revija: Julij 2006

Marsikomu se zaznavanje treh dimenzij prostora ne zdi nič posebnega. Gibljemo se v prostoru in hkrati nezavedno ugotavljamo razdalje do različnih objektov, vendar si to lahko privoščimo le z gledanjem skozi obe očesi hkrati. Z gledanjem skozi le eno oko nam namreč razdalje med različnimi objekti ne bo uspelo določiti. Za uspešno prostorsko gledanje torej potrebujemo dve sliki, levo in desno, ki ju naši možgani združijo v eno samo, stereosliko. Pri gledanju bližnjih predmetov je kot med slikama levega in desnega očesa večji kot pri oddaljenih predmetih, kjer je manjši. Tako lahko ugotovimo, kateri predmet leži bliže in kateri je bolj oddaljen. Na žalost pa nekateri zaradi določenih motenj sploh ne morejo združiti obeh slik v prostorsko sliko, zato si tudi ne morejo ogledovati stereoskopskih posnetkov.

Kako do stereoskopskega posnetka

Tako kakor za gledanje potrebujemo dve očesi, potrebujemo tudi za zajem pravilnega stereoskopskega posnetka dva posnetka, ki sta kot očesi razmaknjena za določeno razdaljo. Razmiku pravimo stereoskopska baza in navadno meri 6,5 centimetra, kolikor sta tudi razmaknjeni očesi. V tem primeru zaznavamo stereoskopsko globino nekje od 20 cm pa vse do 50 metrov. S spreminjanjem baze lahko vplivamo na razpon globine, ki jo bomo zaznavali. Manjša baza je tako primerna za makro posnetke, večja pa za oddaljene motive, kot so na primer gore. Pri bazi več kot 50 cm, ki je za našo sposobnost gledanja povsem nenaravna, opazimo zanimiv pojav liliputizma, ko imamo občutek, da so motivi na posnetku pomanjšani kot na maketi. Podobno velja tudi za majhne baze, le da se tu srečamo z gigantizmom.

Klasična fotoaparata z bazo 9,5 cm in žičnim prožilom sta pritrjena na aluminijasto ploščico. Zamik takšne postavitve fotoaparatov pri tej bazi še ne vpliva na stereo posnetek.

Zelo dobro rešitev za snemanje z enim fotoaparatom ponuja podjetje Loreo. Delilnik žarkov preprosto pritrdimo na sprednji del objektiva. Iz običajnega položnega tako dobimo dva pokončna stereoposnetka.

Povezava LANC na videokameri Sony DCR-HC94

Posnetek lahko naredimo na dva načina. Z enim samim fotoaparatom, s katerim naredimo dva posnetka drugega za drugim, ali pa s sestavljenima dvema fotoaparatoma, ki ju sprožimo hkrati. Pri prvi metodi se moramo izogibati vsem premikajočim se objektom v času med obema posnetkoma, kot so lahko oblaki, listi, vozeči avtomobili, ljudje ali živali. Prav tako moramo paziti, da ostanemo s fotoaparatom v isti ravnini, a si to lahko olajšamo z različnimi drsniki ali prevesicami. Nekaj napak lahko pozneje odstranimo z grafičnimi programi, vendar se tega raje izogibajmo. Metoda z enim fotoaparatom je zelo praktična, saj lahko izdelamo tehnično dva popolnoma enaka posnetka. Najprimernejša je za statično makro fotografijo, ko slikamo z zelo majhno bazo.

Sinhronizacija videokamer

Za pravilno stereoskopsko snemanje z videokamerama je nujna njuna natančna sinhronizacija vklopa snemanja. Nekatere videokamere (praviloma zmogljivejše) imajo za ta namen posebno povezavo, ki to tudi omogoča. Vendar pa se vse kamere razhajajo v natančnem številu sličic zajema videa. To število določa frekvenca oscilatorja videokamere, ki se lahko od modela do modela razlikuje tudi le za 0,001 Hz. No, v minuti snemanja se ob taki napaki časovna razlika že raztegne na 2,4 ms. Ob večjem razhajanju frekvenc se temu primerno poveča časovna razlika kamer, ki počasi postane za stereo posnetek nesprejemljiva, saj se motivi na posnetkoma močno razhajajo.

Pri slikanju z dvema fotoaparatoma ali videokamerama pa že lahko naletimo na kopico tehničnih težav, a lahko fotografiramo ali snemamo tudi premikajoče se objekte. Za pravilen stereoskopski posnetek potrebujemo dva čim bolj enaka objektiva in fotoaparata. Že majhna odstopanja v izdelavi, kar pomeni različen kot, horizontalne ali vertikalne deformacije, pa tudi različne svetlobne propustnosti, lahko pomenijo slab stereoposnetek. Izbor in preizkus objektivov, fotoaparatov ali videokamer je zato zelo pomembno opravilo, ki nam pozneje lahko prihrani marsikatero nevšečnost. Ko opravimo izbor, se moramo lotiti še povezave fotoaparatov. Najlaže ju pritrdimo na ravno ploščo ali v okvir drugega ob drugega, paziti pa moramo na poravnavo po horizontalni in vertikalni osi.

Ostane nam le še izdelava sprožilca, ki bo fotoaparata sprožil hkrati. Pri fotoaparatih SLR so ponavadi vtiči za zunanje sprožilce vedno na voljo, zaplete pa se lahko pri kompaktnih fotoaparatih, ki jih večinoma ne premorejo. Za proženje si lahko izdelamo mehanska vzvoda, ki hkrati pritisneta na sprožilec, vendar sta zaradi zamika pri digitalnih kompaktnih fotoaparatih bolj neuporabna, prav tako je velik problem z zumiranjem. Rešitev za te težave ponujajo v podjetju Sony s povezavo LANC, kot kaže, pa bo na voljo le še v digitalnih fotoaparatih in videokamerah visokega razreda, saj so ga pri slabših modelih začeli opuščati. Povezava LANC nam omogoča proženje, zumiranje, vklop in izklop fotoaparata ali videokamere.

Upravljalnik ste-fra LANC podjetja Digi-dat

Sestavljena digitalna fotoaparata (zgoraj) in videokameri Sony so povezani s sinhronizatorjem 3D LANC Master.

Enostavno kukalo za stereoskopske diapozitive

Na trgu je kar nekaj naprav, ki omogočajo hkratno izvajanje ukazov dvema fotoaparatoma ali kamerama, z malo znanja elektronike pa se izdelave lahko lotimo tudi sami. Najbolj razširjen, a cenovno dokaj neprijazen je ste-fra LANC podjetja Digi-dat, namenjen predvsem upravljanju videokamer. Sinhronizacijo obeh naprav doseže tako, da ju prižge hkrati, ker pa jo (sinhronizacijo) čez čas videokamere začenjajo izgubljati, jih je treba tu in tam ugasniti. Na žalost naprava ne omogoča popravljanja sinhronizacije "v živo", kar je lahko velika težava pri daljših posnetkih s kamerama, ki imata veliko razhajanje. Primernejša in tudi naprednejša je naprava LANC Shepherd Pro, ki ima še dodatne nastavitve in LCD prikaz, pa tudi malce cenejša je od ste-fra LANC. Omogoča pa tudi sinhronizacijo bliskavic, kar je za stereo fotografijo zelo uporabno in zanimivo.

Vendar pa smo Slovenci tudi na tem področju inovatorji. Damirju Vrančiču z Instituta Jožef Stefan je uspelo izdelati naprednejši sinhronizator 3D LANC Master, ki lahko med snemanjem skrbi za ohranjanje sinhronizacije, hkrati pa lahko kameri tudi vpiše časovni zamik vklapljanja. Vešč elektrotehnik si napravo lahko izdela kar sam. Navodila in načrti so na voljo na spletni strani:

http://www-e2.ijs.si/3dlancmaster/

Gledanje stereoskopskih posnetkov

Potem ko smo stereoskopski posnetek izdelali, bi si ga seveda radi tudi ogledali. Načinov prikazovanja in gledanja je seveda več, najbolj pa sta razširjena običajna metoda z levo in desno sliko druga ob drugi in pa anaglifna metoda s prekrivanjem leve in desne slike ter dodatno obarvanimi predeli, ki ustvarjajo globino. To se lahko doseže z različnimi barvnimi kombinacijami komplementarnih barv, najbolje pa se odreže kombinacija rdeča-svetlo modra, kjer je izguba barvnih lestvic še najmanjša.

Najlaže in tudi najbolje si ogledujemo stereoskopske diapozitive z enostavnim kukalom, v katerega vstavimo diapozitiv in ga opazujemo proti svetlobi. Zelo priročni in enostavni za uporabo so tudi klasični stereoskopi, ki se vse od leta 1838 niso kaj dosti spremenili. V prednji del vstavimo fotografijo s stereoskopskim parom in si jo skozi kukala enostavno ogledamo.

Če nimamo kukala, pa si lahko stereofotografijo ogledamo tudi s prekrivanjem leve in desne slike. To lahko storimo na dva načina, s križnim gledanjem, pri katerem poskušamo s škiljenjem prekriti obe sliki, ali pa z vzporednim gledanjem, ko prekrijemo sliki s pogledom v daljavo. Oboje zahteva kar nekaj vaje in truda, pa tudi za kakšno dolgotrajno opazovanje ni najprimernejše. Pri vzporednem gledanju lahko opazujemo stereoposnetke, pri katerih sta leva slika na levi in desna na desni strani, omejeni pa smo z velikostjo posnetka (kjer mora biti širina ene slike manjša od medočesne razdalje), medtem ko sta sliki pri križnem gledanju zamenjani in ju ne moremo opazovati s kukali, vendar pa sta sliki lahko tudi večji. Za pomoč pri prekrivanju si lahko pomagamo tako, da se osredotočimo na izrazit motiv na fotografiji in ga poskušamo prekriti, pri vzporednem pogledu pa si lahko pomagamo še z listom papirja, ki ga postavimo med fotografiji in se nanj naslonimo. Z levim očesom bomo tako opazovali levo in z desnim desno polovico stereoposnetka. Starejši stereoposnetki na karticah in diapozitivi v okvirčkih so prirejeni za vzporedno gledanje.

Za uspešno opazovanje anaglifnih stereoposnetkov potrebujemo očala, ki imajo obarvana stekelca, ali folijo z barvami, s katerim je ta posnetek izdelan. Pri tej metodi ponavadi izgubimo nekaj barvnih tonov, pa tudi gledanje je zaradi barvno toniranih očal dokaj moteče. Prav gotovo pa je metoda zelo priročna, saj ne potrebujemo dveh slik in samega opazovanja se ni treba posebej učiti.

Za pomoč pri sestavljanju digitalnih stereoposnetkov so nam na voljo različni programi, ki nam omogočajo različne poglede in velikosti. Eden najzanimivejših in povrh še brezplačen je paket treh programov StereoPhoto Maker, StereoMovie Player in StereoMovie Maker, s katerimi lahko pripravimo in si ogledujemo fotografske in video posnetke. Naložite si ga lahko z naslova:

http://stereo.jpn.org/eng/

Oba načina ogledovanja stereoposnetkov nam poleg klasičnega gledanja prideta prav tudi pri gledanju posnetkov na računalniškem monitorju ali tv sprejemniku, a sta zaradi razmeroma majhnih površin namenjena le enemu gledalcu. Za projekcijo stereoposnetkov si moramo pomagati s projektorji, klasičnimi za diapozitive in digitalnimi za digitalne posnetke. Če se želimo izogniti anaglifnemu prikazu, moramo za projekcijo imeti dva projektorja z enakimi objektivi, s katerima projiciramo levo in desno sliko drugo prek druge. Ločimo ju s polarizacijskimi filtri, ki jih namestimo pred projektorja, oba pa morata polarizirati svetlobo pod drugim kotom, ponavadi levega pod 135o in desnega pod 45o, tako da skupaj tvorita črko V. Potrebujemo še očala s polarizacijskima filtroma, ki sta postavljena pod enakim kotom kot na projektorjih. Vendar pa navadno projekcijsko platno ni primerno za stereo projekcije, saj se svetloba, ki pada na platno razprši in s tem izgublja polariziranost. Za ta namen so na voljo posebna "posrebrena" metalizirana platna, ki pa so draga. Iznajdljivejši si lahko platno oziroma projekcijsko ploskev pripravijo kar sami, saj je možno z barvanjem z nekaterimi srebrnimi avtolaki doseči podoben učinek.

Vzporedni pogled (zgoraj) in križni pogled (spodaj). Če stereoposnetek opazujemo z drugačnim pogledom, kot je le-ta pripravljen, imamo občutek, kot bi bili oddaljeni predmeti bližji.

Pri anaglifnem opazovanju stereoposnetkov ne bo šlo brez obarvanih očal.

Anaglifni pogled

Svetloba, ki jo projiciramo z digitalnimi projektorji, je različno polarizirana, odvisno od tehnologije projektorja. Pri projektorjih DLP je svetloba polarizirana v različnih smereh, pri projektorjih LCD tipa 1 položno in pokončno, pri projektorjih LCD tipa 2 pa le pokončno. Svetlobo najmanj izgubljajo projektorji LCD tipa 2 in so za projekcijo najprimernejši. Poleg tehnologije pa je prav gotovo pomembna tudi možnost nastavljanja kota, velikosti in deformacije slike, saj sme biti napaka v prekrivanju slik na platnu le 1 %.

Projiciranja se lotimo prek grafične kartice, ki ima na zadnji strani dva izhoda (DVI ali VGA). Take so danes pravzaprav že vse. V Oknih gonilnik nastavimo tako, da prikaz obeh izhodov združi v en sam velik, vendar širok zaslon in na zadnji strani namesto dveh monitorjev priklopimo dva projektorja. Nato s predvajalnikom za stereo posnetke (ki smo ga omenili že prej v članku) poženemo prikazovanje dveh slik ali dveh video posnetkov drugega ob drugem (in ju s tem de facto projiciramo prek obeh projektorjev) in projektorja počasi obrnemo tako, da se njuni projekciji na koncu popolnoma prekrijeta. Preprosto, a učinkovito, če smo le dovolj natančni in smo si seveda pripravili dovolj natančno narejene stereoskopske posnetke in/ali video posnetke. Potrebujemo le še polarizacijska očala, ki so polarizirana enako kot na projektorjih.

3D kino XpanD tudi v Sloveniji

Od letošnjega leta lahko v stereofilmih uživamo tudi v Ljubljani. Podjetje Kolosej je zgradilo 3D kino z dodatnimi posebnimi učinki, ki naj bi ustvarili kar se da vznemirljivo doživetje. Za predvajanje filmov skrbi šest digitalnih projektorjev DLP znamke Panasonic, projekcijsko platno pa meri celo 18 × 13 metrov, kar je eno največjih posrebrenih platen v Evropi. Za popolno doživetje in užitek v filmu so v 96 od skupno 366 sedežev vgrajeni posebni učinki. Stereoskopsko društvo

Čeprav je stereoskopija z več kot stoletno zgodovino zelo zanimiva, jo v glavnem uporabljajo le v ozko specializiranih dejavnostih, kot so arhitektura, medicina in geodezija. Tako je v Sloveniji le eno društvo, ki se ljubiteljsko ukvarja s stereoskopijo. Ljubljansko stereoskopsko društvo z desetletno zgodovino goji tako klasično kot tudi digitalno stereoskopijo, nekajkrat na leto pa priredijo tudi projekcije. V okviru društva je izšla tudi edina knjiga v slovenščini o stereoskopiji Mitje Vidmarja. Več informacij dobite na spletni strain:

http://www.ljudmila.org/jkz/stereo

Nekaj možnih težav pri stereoskopskem slikanju

Pri stereoskopiji je priporočljivo upoštevati nekaj osnovnih pravil, seveda pa so pravila tudi za to, da se kršijo. Prvo pravilo govori o ostrini posnetka. Vsaka slika mora biti v celoti, od spredaj do zadaj ostra. Pri stereoskopskem gledanju morajo možgani združiti obe sliki na mrežnicah očesa v zaznavo prostora. Tega pa, če so slike neostre, ne zmorejo, oziroma se lahko odzovejo z glavobolom, saj jim manjkajo ostre linije, na katere bi se navezali. Drugo pravilo nam govori o pravilni poravnavi stereoskopskih posnetkov. Identične točke na levi in desni sliki, predvsem pri bolj oddaljenih predmetih, morajo ležati vedno na isti vodoravni liniji, saj ne zmoremo škiliti navpično. Takšno poravnavanje v možganih lahko prav tako povzroči glavobol. Pri tretjem pravilu o navideznemu oknu pa moramo paziti, da vsi objekti, ki so na fotografiji, ležijo za navideznim oknom, kar predstavlja okvir posnetka, kot je na primer okvirček diapozitiva, rob papirja ali zaslona.

Če imamo sliki različnih tonskih vrednosti, lahko tekmujeta slikovni polji med levim in desnim očesom. Posnetki morajo biti obdelani dovolj natančno, da ne prihaja do kontrastnih zamikov ali razlik. Podobno težavo nam lahko povzroča tudi zamik barv, kar imenujemo tekmovanje barv. Na koncu omenimo še stereoskopsko bleščavo, ki nastane takrat, ko imamo na obeh slikah zelo velike razlike v svetlosti. Ponavadi je težava v sinhronizaciji in je premikajoči se predmet na obeh slikah na drugem mestu. Tudi če sta fotoaparata dobro sinhronizirana, lahko pride pri posnetkih jezer ali rek, kristalov in kovinskih površin do močnih, različnih refleksov na levi in desni sliki, ki jih prostorsko ne moremo razporediti.

StereoPhoto Maker je le eden od treh brezplačnih programov v paketu za izdelavo in ogledovanje stereoposnetkov.

Za konec

Stereoskopsko prikazovanje posnetkov je prav gotovo vznemirljiva izkušnja za vsakega gledalca, zato je kar malce nenavadno, da ni bolj razširjena. Inovacij in najrazličnejših pristopov je bilo skozi zgodovino zelo veliko, pa vendar ostaja zanimiva le ozkemu krogu ljubiteljev. Nekatera podjetja poskušajo popularizirati stereo prikaz, marsikateri so tudi že govorili o stereo televiziji in podobnem. Težava je na žalost drugje. S stereoskopijo poskušamo prelisičiti našo zaznavo prostora na način, ki je nenaraven, zato je daljše gledanje stereoskopskih filmov ali posnetkov lahko kar utrujajoče. Vendar pa se inovacije vrstijo iz leta v leto in morda bo med njimi tudi kakšna, ki bo to težavo odpravila.

Razvoj stereoskopije

Stereoskopija je kljub slabi širši prepoznavnosti zelo trdno zasidrana v marsikateri tehnični in znanstveni dejavnosti, saj je tretja dimenzija nadvse uporabna za določanje razdalje ali globine in seveda predstavitve 3D modelov. Marsikatera dejavnost, kot sta na primer medicina in fotogrametrija, si brez uporabe stereoskopije sploh ne more predstavljati uspešnega dela, na številnih področjih pa je zelo dobrodošla in seveda uporabna.

Kljub znanstvenemu in tehničnemu namenu pa je stereoskopija že dolgo časa na voljo in njeni začetki segajo v čas starih Grkov, ko je Evklid leta 280 pred našim štetjem odkril obstoj dveh slik. Ugotovil je, da se leva in desna slika razlikujeta, vendar pa je svoja dognanja razvijal v napačno smer, saj je menil, da oči oddajajo nevidne žarke, s katerimi določajo oddaljenost od predmeta. Poznejše poskuse stereoskopije bi lahko umestili v 17. stoletje, ko je Gioivanniju Battistu della Portu uspelo naslikati prve stereoskopske slike, sam pojem stereoskopija pa je skoval jezuit Francois d'Aguillion leta 1613. Za prelomnico stereoskopije pa lahko štejemo leto 1838, ko je Sir Charles Wheatstone sestavil prvi stereoskop, s katerim je pregledoval stereoskopske risbe.

V tem času se je razvila tudi fotografija, ki je bila nadvse primerna za izdelavo stereoskopskih slik, zato ni nenavadno, da je bila že leta 1849 skonstruirana prva stereoskopska fotografska kamera. Izdelal jo je Sir David Brewster in ta dosežek lahko štejemo za rojstni dan stereofotografije.

Kaiser-Panorama je bil zelo priljubljen prikazovalnik stereo fotografij, ki je omogočal 25 gledalcem naenkrat uživati v fotografskih serijah s 50 posnetki. Vsak teden so v aparat dodajali nove ročno poslikane fotografije na stekelcih. Berlinsko podjetje je leta 1910 imelo po vsej osrednji Evropi 250 takšnih naprav in je premoglo zbirko z okoli 2000 serijami.

Nato se je stereofotografija silno razširila in postala tudi komercialno uspešna. Že desetletje zatem je londonsko podjetje za stereoskopijo premoglo več kot 100.000 različnih stereo posnetkov z motivi raznih znamenitosti. V teh letih so bili zelo priljubljeni stereoposnetki na karticah, ki si jih je lahko vsakdo ogledoval s priročnimi kukali. Nekatera podjetja so izdelala tudi po 20.000 kartic na dan, kar priča o tem, kako priljubljena je bila stereofotografija.

Realist je bil silno priljubljen v Ameriki, kjer so ga izdelovali vse do konca 70. let.

Stereoskopski posnetki so bili silno priljubljeni vse do leta začetka 20. stoletja, potem pa je zanimanje za stereoskopijo kmalu začelo upadati. Zanimiva je bila le še naprava Kaiser-Panorama, ki je omogočala ogled stereo posnetkov iz različnih krajev sveta 25 gledalcem naenkrat. Posnetke so menjavali vsak teden, v osrednji Evropi pa je bilo nameščenih okoli 250 takšnih naprav. Po prvi svetovni vojni se je zopet povečalo zanimanje za tako fotografijo, vendar pa je kmalu upadlo, saj se je svet začel korenito spreminjati. Pokopali so jo predvsem sprememba načina življenja, kinematografija, radio in drugi tehnični napredki. Okoli leta 1920 je bilo le še eno podjetje, ki se je ukvarjalo s stereoskopijo, vse do druge svetovne vojne pa je stereo fotografija skorajda utonila v pozabo.

Drugi razcvet, ki je bil pravzaprav največji, je stereofotografija doživela po drugi svetovni vojni, med letoma 1950 in 1960. Na trgu so se znašli novi fotoaparati, ki so uporabljali film manjšega formata leica. Med najbolj priljubljenimi modeli so bili Realist, Kodak Stereo Camera, Iloca in Belplasca, ki so jih izdelovali do sredine 60. let, Realista pa vse do konca 70. let. To so bili mehanski fotoaparati tipa "Rangefinder", v katere sta bila namesto enega objektiva vgrajena dva, na film pa so zajeli dva posnetka v formatu realist, ki je meril 24 × 23 mm. Najbolj cenjen fotoaparat tistega časa pa je bila prav gotovo Belplasca, s katero je bilo moč fotografirati v širšem formatu 24 × 30 mm. Še danes slovi kot najboljša izbira med temi fotoaparati.

Danes se s serijsko izdelavo fotoaparatov ukvarjajo le v nemškem podjetju RBT, kjer predelujejo filmske fotoaparate, pred časom pa so izdelali tudi sinhronizator za Sonyjeve digitalne fotoaparate, a jih zaenkrat še ne predelujejo. Kljub visokim cenam podjetje dobro posluje, njihov sistem okvirjanja in pregledovanja diapozitivov pa je med najbolj razširjenimi.

Vzporedno s stereofotografijo se je razvijal tudi stereofilm. Prvi poskusi angleškega filmskega pionirja William Friese-Greena segajo že v leto 1890, a so bili popolnoma neuspešni zaradi silno nenatančne sinhronizacije. Prve sočasne projekcije dveh posnetkov so izvedli leta 1903 na pariškem sejmu pod pokroviteljstvom bratov Lumiere; to sta pozneje še izpopolnjevala in leta 1930 prikazala stereo posnetek znamenitega prihoda vlaka na peron. Vse do 40. let prejšnjega stoletja so stereofilm razvijali v Ameriki, prikazovali pa so ga z anaglifno metodo, vse do izuma polarizacijskega filtra. Ta je bil "krivec" za pravo poplavo barvnih stereofilmov vse do leta 1955, ko je nastal široki format. Kratek zaton stereofilma je trajal vse do leta 1960, ko je Arch Oboler, ki je bil tudi avtor prvega barvnega stereofilma, izumil nov način prikazovanja le z enim projektorjem, v sedemdesetih letih pa so v podjetju Stereovision prikaz še posodobili in posneli okoli 36 filmov v 25 letih. Nekateri filmi so bili tudi finančno zelo uspešni.

Za vnovični razcvet stereofilmov so poskrbeli v podjetju Imax, ki je v osemdesetih predstavil nov format filma širine 70 milimetrov, navdušili pa so predvsem z dokumentarnimi filmi, posnetimi v ekstremnih razmerah. Za novo prelomnico je poskrbel režiser James Cameron leta 2003 s filmom o Titaniku, ki ga je posnel z visokoločljivostnimi digitalnimi kamerami HDTV in pozneje presnel na format Imax filma za predvajanje v tovrstnih kinematografih. Prav gotovo pa se razvoj stereofilma še zdaleč ni ustavil. Razvija se digitalna tehnika, inovacije pa se obetajo tudi na področju drugačnega prikazovanja.

Povezave

www.rbt-3d.de - nemški izdelovalec stereo fotoaparatov in opreme RBT

www.stereoscopy.com - veliko informacij o stereoskopiji

www.isu3d.org - mednarodna stereoskopska zveza

www.perspektrum.de, www.3d-foto-shop.de, www.dewijs-3d.com - spletne trgovine

www.herbig-3d.de/cosima - program za avtomatično poravnavanje stereo posnetkov

www.loreo.com - izdelovalec stereo kamer in opreme

Za pomoč pri članku se zahvaljujemo Damirju Vrančiču, ki je tudi avtor stereoskopskih posnetkov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki