Objavljeno: 29.6.2021 | Avtor: Gregor Stamejčič | Monitor Julij-avgust 2021

Dostava, zmagalovalec koronske krize - Uber zvoni samo dvakrat

Koronska kriza je – tako kot vsaka druga – naplavila svoj delež zgub in zmagovalcev. Če so podjetja stare šole obupano vila roke, se je druščini iz Silicijeve doline smejalo. Vendar pa so spremenjene potrošniške navade prinesle tudi nekoliko nepričakovenega zmagovalca – dostavljalske službe. Te so se znašle na sami frontni liniji nove »oddaljene« družbe.

Vizija »oddaljene« družbe – robotizacija, troti, nadzor, veliki podatki, internet stvari. Človek je iz avtomatiziranih procesov večinoma izključen.

Vsesplošna karantena in družbena distanca, povezani s še trajajočo pandemijo, sta seveda začeli spreminjati način, kako preživljamo vsakdan. Danes povprečen zemljan v takšen ali drugačen zaslon zre kar 13 ur na dan, torej približno dve tretjini budnega časa. S prijatelji smo se začeli srečevati prek vseprisotnega Zooma, mnogi od nas pa tudi delamo na daljavo. Tako se tudi učimo, zabavamo in celo rekreiramo. Skratka, zaprli smo se med štiri stene, v nekakšne udobne »areste«, in se s svetom v veliki meri povezali le prek digitalnih podob. Kar pa ne bi moglo delovati, če ne bi imela ta enačba še enega parametra – namreč dostave na dom. Kljub postopnemu vračanju v normalo vse kaže, da se bodo trenutni trendi, povezani z njo, ohranili tudi v bodoče.

Namesto orjaških, robotiziranih skladišč bomo morda dobili mrežo manjših, ki bodo v lasti različnih zagonskih podjetij in bodo prostor posojala glede na potrebe uporabnikov. V njih naj bi ljudje delali skupaj s tako imenovanimi coboti, roboti, ki jih je mogoče programirati za več različnih del. Izboljšani materiali in kapacitete 3D-tiskalnikov pa bi takšna skladišča spremenili tudi v proizvodne obrate. Ta smer razmišljanja namreč napoveduje premik od globalnih, monolitnih obratov k dinamičnim, lokalnim.

Mogotci so se med to krizo kakopak krepko potrudili vodo speljati na svoj mlin. Čeprav prek družabnih omrežij poslušamo neumne pripovedke o vsajevanju čipov pod kožo, te ne vzdržijo kritike. Takšna zahtevna in nepriljubljena operacija je namreč docela nepotrebna, saj takšne čipe večinoma kar prostovoljno ves čas nosimo v žepu. Res pa je, da Gates, Zuckerberg, Bezos, Musk in njim podobni prav gotovo nameravajo kovati dobiček iz naših osebnih podatkov, to je pravzaprav njihovo edino poslanstvo. Kot se je zgodilo še v vsaki krizi doslej, od vojne do kuge, večina izgubi, peščica pa bajno obogati. Temu v prid govorijo tako številke kot daljnosežni načrti vodilnih svetovnih sil, denimo načrt za razvoj New Yorka, ki ga je sprejel guverner Andrew Cuomo in predvideva vzpostavitev remote družbe. Na daljavo naj bi se vršilo vse, od dela, prek šolanja do dostave.

Sodobna skladišča spletnih prodajalcev divjega tempa ne bi zmogla brez obilne pomoči robotov in kognitivnega računalništva.

Družba bodočnosti?

Kam kažejo trendi, nam lahko povejo številke uspešnih podjetij. Apple naj bi tržno vrednost povečal za še dodaten trilijon zelencev, Tesla pa je posedmerila svojo vrednost. Čeprav Muskove vragolije niso niti približno tako inovativne, kot trdi njegov oddelek za stike z javnostjo, in čeprav število električnih avtomobilov ni preseglo števila izpred treh let, je o svojem vizionarstvu vseeno prepričal investitorje. Kar je, v končni fazi, edino, kar šteje. Absolutni favorit za »čvekanje« na daljavo je postal Zoom, ki je ocenjen na skoraj 100 milijard dolarjev. Kitajski Sea Group je blestel na vseh treh področjih svojega delovanja – v prodaji mobilnih iger, kot spletna prodajalna in kot e-banka. Pinduoduo, cenena spletna prodajalna, je poskočila za skoraj 400 odstotkov, skoraj tako uspešen pa je bil tudi CrowdStrike. To podjetje za kibernetsko varnost je doseglo slavo, ko je razkrilo vmešavanje ruskih hekerjev v delovanje ameriške demokratske stranke, potem pa tudi uspešno kljubovalo njihovim povračilnim napadom. Predvsem pa so postali nepogrešljivi pri zaščiti podatkov, povezanih z delom na daljavo.

V ZDA je najpogostejši robotek podjetja Starship, katerega zasnovo pa je bolj ali manj prekopiral tudi Amazon s svojim Scoutom. Gre za majhno vozilo na šestih kolesih, v bistvu le samovozno škatlo. Robot sledi pločniku, njegova hitrost je omejena na pet km/h, prejemnika pa prek mobilnika obvesti o svojem skorajšnjem prihodu.

Izjemne uspehe so tako beležila podjetja, ki se ukvarjajo s sodobnimi tehnologijami, z aplikacijami, igrami in e-prodajo. Ter seveda z dostavo. Že pred koronsko krizo je bila spletna prodaja v skokovitem porastu. Od različnih drobnarij, ki jih ponujajo spletni veletrgovci, prek specializiranih prodajaln za knjige, tapete, različne hobije in rekreacijo do »pašte« in kartona mleka, ki ju je dostavil lokalni trgovec. Če je tovrstni posel pred karanteno cvetel, je med njo naravnost eksplodiral, skupaj z njim pa tudi posel posrednikov, torej slov. Med domačimi zmagovalci se je tako znašla, denimo, kar Pošta Slovenije. Čeprav je pred krizo životarila s prodajo »bajaderic« in loto listkov ter je bila na prihajajočo karanteno povsem nepripravljena. Kot tista cestna podjetja, ki jih januarski sneg vedno znova preseneti.

Paketki

Lani je bilo poslanih več kot 100 milijard paketov, dobrih 60 odstotkov iz Kitajske, število pa naj bi se v naslednjem desetletju podvojilo. Že čez tri leta naj bi količina poslanih zavojčkov dosegla običajno pošto. Tolikšen volumen tovora pa seveda zahteva logistiko, ki znatno presega trenutne zmožnosti. Četudi dostava ta trenutek še vedno temelji na kombijih in kolesarjih, naj bi njihov posel kmalu prevzeli troti. Skladišča naj bi postala robotizirani centri, kamor bodo tovor dostavljali samovozni tovornjaki. Pot paketa naj bi bila še lažje sledljiva, dostava naj bi potekala brez napak in zamud. K temu naj bi pripomogla velepodatkovna analiza v spregi z internetom stvari. Skratka, človek – impulzivna žival, ki pogosto dela napake – naj bi bil iz procesa večinoma izključen, z izjemo programerjev, kapitanov tovornih ladij, »kravatarjev« in – vsaj do nadaljnjega – slov na kolesih ali v kombijih. Četudi bo čedalje večji delež tega sklepnega dela paketovega potovanja padel na drone, so ta trenutek ti enostavno dražji kot študent na kolesu.

Ta izjemni porast poštnega prometa s sabo kakopak nosi tudi kopico izzivov. Povečanje prometa bo še dodatno obremenilo okolje, sploh v gosto poseljenih urbanih središčih. Povečuje se hrup. Na cestah zaradi več dostave nastaja gneča, vse manj prostora je tudi na javno dostopnih površinah. Na koncu pa je treba paket tudi natančno in varno dostaviti naročniku. Podjetja pričakujejo hitro dostavo materialov in dokumentacije, ljudje pa točnost in sledljivost. Nekatere rešitve, kot so prevzemna mesta za pakete v različnih prodajnih centrih in podobno, so se že pokazale, vendar pa bistre glave že opazujejo trende, ki se kažejo, in se tako pripravljajo na bodoče izzive.

V orjaških Alibabinih distribucijskih centrih, kakršen je v Kuala Lumpurju, 70 odstotkov fizičnega dela opravijo roboti. Ljudje so večinoma le nadzorniki.

Pametna skladišča

Če pustimo ob strani tovarne in prevoz – pogosto s kontejnerskimi ladjami iz kitajskih pristanišč – se pot nekega paketa začne v skladišču prodajnega podjetja. Amazon, Alibaba, nekaj takšnega. Potrošnik v dobi aplikacij, mobilnosti, pametne logistike in hitre odzivnosti pričakuje, da bo paket prispel kmalu in tako, da bo ustrezal njegovemu urniku. Kar v skladiščih narekuje divji tempo, na katerega se velikani odzivajo s čedalje večjo robotizacijo in z uvajanjem kognitivnega računalništva. Z zadnjim je mišljeno računalniško odločanje na podlagi velikopodatkovne analize, trendov in obstoječih izkušenj. Algoritmično upravljanje pač, ki človeka potrebuje le za najbolj ključne, krizne in strateške odločitve, ne pa za vsakodnevno vodenje. Tudi večino tovora v skladišču naj bi prenašali robotki. Alibaba na tem področju prednjači, saj kar 70 odstotkov fizičnega dela opravijo stroji, dočim človeški uslužbenci v nehumanih Amazonovih skladiščih še vedno »lulajo« v plastenke. Podobno naj bi bilo z vzdrževanjem, saj internet stvari omogoča nesluten vpogled v stanje naprav in skladiščene robe. Ob pomoči umetne inteligence in senzorjev ni mogoče ugotoviti samo, kdaj neka reč potrebuje popravilo, nadgradnjo ali vzdrževanje, marveč tudi, kdaj bo odslužila. Kar naredi vzdrževanje precej učinkovitejše, saj lahko hitra odprava nekega kvara prepreči nastanek velikih težav. Istočasno pa ti procesi ščitijo tudi dobrine, ki bi jim sicer lahko pretekel rok trajanja.

Četudi veliko podjetij – od UPS do DHL – preizkuša dostavo z letečimi troti, ta še ni v obči rabi. Vsaj zunaj vojske ne – več vodilnih svetovnih sil uporablja brezpilotna letala za dostavo zdravil svojim četam.

Vendar pa obstaja tudi druga smer razmišljanja. Namesto orjaških, robotiziranih skladišč bomo morda dobili mrežo manjših, ki bodo v lasti različnih zagonskih podjetij in bodo prostor posojala glede na potrebe uporabnikov. V njih naj bi ljudje delali skupaj s tako imenovanimi coboti, roboti, ki jih je mogoče programirati za več različnih del. Izboljšani materiali in kapacitete 3D-tiskalnikov pa bi takšna skladišča spremenili tudi v proizvodne obrate. Ta smer razmišljanja namreč napoveduje premik od globalnih, monolitnih obratov k dinamičnim, lokalnim. Ti bi se lahko bolje odzivali na potrebe potrošnikov, saj bi namesto kopice predpripravljene robe ponujali izdelke, narejene po meri. Kljub visokotehnološki zahtevnosti takšnega oblikovno-proizvodno-skladiščnega obrata – ali ravno zaradi nje – pa njihov najpomembnejši resurs ne bi bile naprave, ampak podatki.

Na ulicah mest in študentskih kampusov je Starshipov robotek čedalje pogostejši prizor. Ukrasti ga je skoraj nemogoče, saj začne tuliti, če je dvignjen s tal, njegovo gibanje pa nadzira tudi centrala.

Zadnja milja

Ključni del logistične verige je dostava od skladišča do prejemnika, tako imenovana zadnja milja dostave. Zaradi porasta naročil seveda tudi na tem področju budno spremljajo trende in iščejo načine, kako bi povečali učinkovitost. Prvi korak je seveda delo s končnim naslovnikom – oziroma iskanje načina, kako čim učinkoviteje dostaviti neko naročilo. Logistična podjetja zato poskušajo vzpostaviti čim več stičnih točk z ljudmi. Od dostave na dom ali prevzema v določenem času, prek paketnih omaric v trgovskih središčih do natančnih podatkov o tem, kje se njihov paket nahaja in kdaj ga bo mogoče prevzeti. Dostavna podjetja vse več pozornosti namenjajo tudi podatkom o naslovu (address inteligence), prek katerih poskušajo ugotoviti donosnost nekega področja. Na podlagi tega lahko uporabnikom ponudijo različne možnosti, ki povečajo dobiček – od alternativnih mrež za prevzem in vračilo robe do dinamičnih cen dostave.

Gonilna sila v industriji dostave hrane so milenijci, mlajši odrasli, rojeni okoli leta 2000. Njihova življenja so prilagojena pospešenemu, kar trije od petih pa naj bi se redno prehranjevali z dostavljeno hrano. Imajo tudi relativno visok dohodek, vse to skupaj pa pomeni, da imajo tudi višje zahteve.

Na zadnji milji se obeta dosti sprememb. Samovozni avtomobili naj bi sledili dostavljavcu, iz njih pa bodo manjši troti pakete dostavili končnemu uporabniku. Vsa ta vozila naj bi bila v celoti električna, saj ljudje pričakujejo mesta z manj hrupa in onesnaženja. Ker dostava večinoma izgubi več časa s tovorjenjem in z iskanjem naslovov kot pa s samo vožnjo, naj bi ob pomoči velepodatkov optimizirali dostavne poti – od iskanja takšnih z najmanj gneče do učinkovitega nalaganja tovora ali polnjenja električnih vozil. Čedalje več tovora naj bi podjetja tudi delila, razliko pa bi poračunali z digitalnimi žetončki. Vsi ti ukrepi naj bi zmanjšali tudi gnečo. Obstaja le ena težava – sami sli ne bi mogli biti več le sleherniki z vozniškim dovoljenjem v žepu, ampak posebej usposobljen kader. Sposobni bodo morali biti ne le vožnje v skladu s prometnimi predpisi, ampak bodo morali upoštevati tudi regulativo različnih mest ter uporabljati dokaj napredno tehnologijo.

Poleg paketov je dostava hrane področje, ki je med krizo doživelo najbolj skokoviti porast. Danes skoraj ni restavracije, ki ne bi nudila takšnega ali drugačnega prevzema ali pa možnost dostave.

Po cesti ...

V ameriških, kitajskih ali japonskih velemestih že kakšna tri leta ni več neobičajno srečati robota na ulici. Čedalje več podjetij jih uporablja za dostavo paketov in hrane. V ZDA je najpogostejši robotek podjetja Starship, katerega zasnovo pa je bolj ali manj prekopiral tudi Amazon s svojim Scoutom. Gre za majhno vozilo na šestih kolesih, v bistvu le samovozno škatlo. Robot sledi pločniku, njegova hitrost je omejena na pet km/h, prejemnika pa prek mobilnika obvesti o svojem skorajšnjem prihodu. Človek tako le stopi na ulico, kjer se robot po kliku na link v sporočilu uslužno odpre in tako preda tovor, ki ga prenaša. Ta lahko tehta do deset kilogramov. Starshipov robot se je posebej izkazal med koronsko krizo, ko je prebivalcem futurističnega angleškega mesta Milton Keynes na dom nosil nakupe iz trgovine ali pa tople obroke. Uporablja ga tudi več ameriških univerz, kjer po študentskih kampusih razvaža pretežno hrano.

Podoben je tudi robot podjetja Eliport iz Barcelone, ki pa naj bi se od prejšnjih razlikoval v tem, da je prilagojen robotiziranim skladiščem in naj za svoje delovanje sploh ne bi potreboval človeka – niti za nakladanje ne. Uber pa je nedavno kupil podjetje Postmates in njihov dizajn Serve, ki še najbolj spominja na avtomatiziran nakupovalni voziček. Ta robot je nekoliko večji, saj lahko nosi skoraj 15 kilogramov, upravlja pa se prek naprednega lidarja, zaradi česar se bolje izogiba oviram na poti. Ni pa še jasno, ali bo podjetje delovalo kot samostojni dostavni servis pod okriljem Uberja ali pa bodo roboti le okrepili samovozno floto dostavljavcev hrane Uber eats.

Dostava hrane je pravzaprav eden največjih razlogov za razmah robotiziranih dostavljavcev. Med korono je število ljudi, ki naročajo hrano za dostavo iz restavracij, naglo raslo. Samo v Franciji se je povečalo za četrtino, povprečno pa več kot 40 odstotkov Evropejcev redno naroča hrano na dom. Promet aplikacij za dostavo hrane se je podvojil. Skoraj vse restavracije ponujajo neke vrste možnost za dostavo, vedno več pa jih niti ne razmišlja o mizah in sediščih, ampak le o prevzemu. V takšni klimi so seveda zgoraj opisani roboti dobrodošli. Vendar pa gresta Nuro in podobni Robomart še dlje. V obeh primerih gre za samovozne robote velikosti manjšega kombija, ki potujejo po cesti. Nuro R2 je nekakšna potujoča restavracija, kjer lahko naročnik izbira med več ponujenimi obroki, shranjenimi lepo na toplem, ali pa hladno pijačo. Notranjost robota je prilagodljiva, temperaturo je mogoče nastaviti, zaradi česar je primeren za prevoz večjih količin pripravljene ali surove hrane ali pa zdravil. Robomart deluje podobno – pred naročnikom se odpre, ta pa nato izbere ponujene izdelke. V primeru tega robota gre večinoma za sveže sadje ali zelenjavo, nakup pa obračuna kar aplikacija, s katero je kupec priklical robota.

… in po zraku

Seveda pa se je gneči najlažje izogniti s potovanjem po zraku. Četudi veliko podjetij – od UPS do DHL – preizkuša dostavo z letečimi troti, ta še ni v obči rabi. Vsaj zunaj vojske ne – več vodilnih svetovnih sil uporablja brezpilotna letala za dostavo zdravil svojim četam. Tudi pri komercialni rabi je v ospredju dostava zdravil. Delno zaradi trenutne pandemije delno pa enostavno zaradi tega, ker so zdravila razmeroma lahka, vredna pa veliko. S troti jih je mogoče tako dostaviti tudi v razmeroma oddaljene, redko poseljene kraje, kakršen je sever Švedske ali Škotsko višavje. Med troti za dostavo zdravstvenih pripomočkov prednjači podjetje Zipline, ki je v približno petih letih opravilo približno 400.000 dostav s svojo brezpilotno floto. Podjetje je sklenilo partnerstvo z nekaterimi vladami, denimo v Ruandi. V tej gorati afriški državi so rešili na stotine življenj z več kot 7.000 opravljenimi dostavami krvi, ki so bolj redne in učinkovite kot cestne. Troti za vzlet sicer potrebujejo pomoč, v zrak jih izstreli sistem kablov, ki še najbolj spominja na orjaški samostrel. Vendar pa imajo doseg skoraj 100 kilometrov in so zmožni svoj dvokilogramski tovor odvreči v vsakem vremenu. Trot za dostavo ne pristane, ampak se le spusti in med letom spusti tovor, ki ga upočasni papirnato padalo. Ziplinov trot pa se nato enostavno vrne v distribucijski center.

Za komercialno in humanitarno najuspešnejšo dostavo s troti se je izkazala dostava zdravil in zdravstvenih pripomočkov. Zipline iz Kalifornije je po vsem svetu vzpostavil mrežo distribucijskih centrov, od koder svoje brezpilotnike pošiljajo v oddaljene kraje.

Večina drugih poskusov se giblje predvsem okoli dostave pošte in manjših paketov. Čeprav še nobeno podjetje pošte ne dostavlja redno na ta način, se zanj zanimajo geografsko bolj pestre – pa tudi premožne – države, kakršni sta Švica in Nemčija. Glavna težava tovrstne dostave danes ni več tehnična, ampak enostavno cenovna. Ameriška pošta ponuja dostavo s trotom HorseFly tudi v najbolj zakotne dele te prostrane dežele, vendar pa si mnogi enostavno ne morejo privoščiti zahtevane cene. Prav zato so leteči droni uporabni le za veliko vredne dostave razmeroma majhnega tovora. Kar ustreza tudi opisu prepovedanih narkotikov. Že kakšnih pet let poskušajo različni narkokarteli dostavljati droge v zapor s troti. Uspeh niha, vendar so te poskuse opazili v toliko različnih deželah, da najbrž deluje. A na koncu spet pridemo do hrane. Ljudje so namreč pripravljeni plačati več, če je način dostave premeten in zabaven. Jafflechutes iz avstralskega Melbourna, denimo, dostavlja dve vrsti toplih sendvičev z dronom, ki odvrže paketek s padalom. V primeru tega podjetja ne gre toliko za posebej učinkovito obliko dostave, ampak računajo predvsem na zabavo, ko njihovi gostje lovijo ta padajoči toast. Podobne ideje so sicer stare že vsaj desetletje, vendar je za njimi, izvzemši zabavna imena, kot sta Tacocopter in Burrito Bomber, ostalo le malo.

Milenijci

Poglavitna razloga za razmah industrije dostave sta torej dva – paketi in hrana. Gonilna sila v industriji dostave hrane so milenijci, mlajši odrasli, rojeni okoli leta 2000. Njihova življenja so prilagojena pospešenemu tempu, kar trije od petih pa naj bi se redno prehranjevali z dostavljeno hrano. Imajo tudi relativno visok dohodek, vse to skupaj pa pomeni, da imajo tudi višje zahteve. Podjetja pa jih seveda poslušajo. Tako so začeli v samo dostavo vnašati elemente poigritve, povečali odzivnost in hitrost ter omogočili kup načinov za oddajo naročila, denimo prek Twitterja. Veriga picerij Domino's, denimo, omogoča povezavo uporabniškega profila s Twitterjevim računom. Uporabnik mora po tem, ko na Dominovem računu shrani svojo najljubšo pico, prek Twitterja poslati le emoji s kosom te italijanske dobrote in kmalu za tem se bo škatla znašla pred njegovimi vrati. Ista veriga omogoča tudi naročila prek pametne ure ali pogovora z njihovim virtualnim picopekom. Nekatera podjetja celo omogočajo naročanje prek pametne televizije, iz avta prek aplikacije, ki se integrira v avtomobilov upravljalni meni, ali pa celo kar z branjem misli. No, ne čisto zares, vendar pa »podzavestni meni«, ki ga ponuja Pizza hut, prek različnih skenerjev sledi poti očesa in spremlja, na katero hrano se zrklo osredotoči. Tako v pičlih treh sekundah ponudi eno pico od skoraj 5.000 različnih mogočih kombinacij, za katero sklepa, da si jo naročnik želi.

Nekatera podjetja eksperimentirajo z dostavo hrane po zraku, vendar gre v tem primeru bolj za modno muho kot pa za kakšen praktičen razlog. Na sliki sendvič, ki ga podjetje Jafflechutes iz Melbourna s padalom odvrže na prevzemno mesto.

Milenijci veljajo za tudi precej bolj ozaveščene o zdravi prehrani in okoljskih težavah. Čedalje več aplikacij zato nudi nišno prehrano. Veganstvo in hrana, pridelana na kmetiji, sta že skorajda standard. Aplikacija Food for all pa poskrbi, da se porabi tudi presežek hrane. V svetovnem merilu namreč propade kar tretjina pridelane hrane. Omenjena aplikacija omogoča restavracijam, da svoje presežke prodajo po polovični ceni. Food Rescue US deluje podobno, saj poskuša 50 milijonom Američanom, ki nimajo zagotovljenega dostopa do sveže hrane, to zagotoviti iz presežkov v gostilnah in trgovinah. Še ena takšna niša je hrana za ljubljenčke. Seveda podjetja največ kreativne energije vlagajo v marketing. Virtualna in dopolnjena resničnost sta magnet za milenijce. Just Eat je, denimo, ljudem omogočil, da se prek Facebook Messengerja fotografirajo, ko jim v usta plujejo navidezni burgerji. KFC pa je šel še korak dlje in ob pomoči ugankarske igre, narejene v smislu pobega iz sobe, treniral svoje kuharje.

Nuro je nekakšna potujoča restavracija. Njegovo notranjost je mogoče prilagoditi – jo ohladiti ali segreti. Pripelje lahko vroče pice ali hladno pivo.

Megalomani

Seveda pa megalomani, kot je Jeff Bezos, razmišljajo tudi o vizionarskih veleprojektih. Eden takšnih je Amazonov »leteči center zadovoljstva«. Ta je zasnovan kot nekakšen cepelin, ki bi lebdel nad stadionom ali prireditvijo in bi služil kot leteče skladišče. Iz njega bi leteči droni dostavljali hrano navijačem, ki s tribun gledajo tekmo, ali pa bi obiskovalcem festivala nosili darilca. Obstajajo tudi sorodni načrti, kjer bi skladišče na cepelinu zamenjalo takšno na vlaku. Mercedes snuje Vision van, ki bi bil namenjen razpečevanju paketkov v urbanem okolju. Te bi vozilo sortiralo samo, vozniku (ki je opcijski, saj bi naj bilo vozilo tudi v celoti avtonomno) pa bi narekovalo tudi pot do cilja. Za nameček naj bi bila del sistema tudi dva trota, ki bi samodejno dostavljala pakete kar med vožnjo in se potem vračala do vozila. V angleškem Cambridgeu pa snujejo sistem Mole. Ta v resnici ni nič tako novega, saj so vakuumske cevi podjetja uporabljala že v 50. letih prejšnjega stoletja, metro pa je še starejši. Skratka, pri tem Krtu gre za sistem podzemnih rovov, po katerih bi potovala pošta in se tako izognila gneči in nepotrebnim stroškom. Zaradi obetov, da bi Mole lahko pošiljal velike količine tovora zelo hitro, je sistem požel kar nekaj zanimanja med mesti, ki se soočajo s prometno gnečo. Na koncu koncev velik del, ponekod celo 80 odstotkov, le-te predstavlja dostava.

Mercedesov Vision Van naj bi bil nekakšen mini distribucijski center, iz katerega naj bi troti dostavljali manjše pakete kar med vožnjo.

Podjetja za dostavo nam torej rišejo nekakšen retrofuturistični svet. V njem bi na snažnih, belih ulicah mrgolelo robotkov, zrak bi bil poln trotov, nad mesti pa bi pluli veličastni cepelini. Konec bi bilo nehumanih skladišč, saj bi jih nadomestili bodisi docela robotizirani centri bodisi majhne, celostne manufakture, kjer bi neko reč roboti izdelali po meri naročnika, že nekaj minut za tem pa bi jo troti dostavili na prag. Vendar pa v tej utopiji nekaj manjka. Človek je namreč reduciran na pasivnega potrošnika, zaklenjenega v svoje stanovanje. Od tam dela, tam se rekreira, igra, hrani, plodi, umre. Zunanji svet se takšnega človeka, izvzemši občasen sprehod, več ne tiče. Kar bolj kot na kakšno utopijo spominja na Huxleyjev Krasni novi svet.

Jeff Bezos ima megalomanske načrte z letečim skladiščem. Čeprav je ta slika le računalniško generirana, ima Amazon ambicijo izdelati cepelin, iz katerega bi manjši troti obiskovalcem večjih prireditev nosili hrano ali spominke.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji