Dočakal sem prihodnost
Redkokdaj si kakšen izum prihodnosti predstavljamo tako močno in tako vztrajno, nato pa dočakamo njegovo uresničitev. Oni dan sem ugotovil, da se mi je zgodilo prav to. Umetna inteligenca, avtomatizirano prevajanje in digitalizacija besedil so skupaj poskrbeli, da sem dočakal prihodnost izpred skoraj treh desetletij.
Pred svetovno razstavo Exposition Universelle v Parizu leta 1900 so francoski slikar Jean-Marc Côté in kolegi po naročilu prirediteljev pripravili več ducatov razglednic z ilustracijami, kako bo videti prihodnost čez sto let. Ladje se bodo spremenile v zrakoplove, po mestih se bomo prevažali z letečimi avtomobili, kopalnice bodo avtomatizirane, v šolah nam bodo znanje v glavo nalagali prek električnih slušalk. Napovedi so v glavnem močno zgrešile, razvoj je ubral povsem drugačne smeri. Še vedno se učimo z branjem in s pisanjem, še vedno po mestih hodimo po zemlji (in pod njo), velikih kitov pa nismo udomačili.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Redkokdaj si kakšen izum prihodnosti predstavljamo tako močno in tako vztrajno, nato pa dočakamo njegovo uresničitev. Oni dan sem ugotovil, da se mi je zgodilo prav to. Umetna inteligenca, avtomatizirano prevajanje in digitalizacija besedil so skupaj poskrbeli, da sem dočakal prihodnost izpred skoraj treh desetletij.
Pred svetovno razstavo Exposition Universelle v Parizu leta 1900 so francoski slikar Jean-Marc Côté in kolegi po naročilu prirediteljev pripravili več ducatov razglednic z ilustracijami, kako bo videti prihodnost čez sto let. Ladje se bodo spremenile v zrakoplove, po mestih se bomo prevažali z letečimi avtomobili, kopalnice bodo avtomatizirane, v šolah nam bodo znanje v glavo nalagali prek električnih slušalk. Napovedi so v glavnem močno zgrešile, razvoj je ubral povsem drugačne smeri. Še vedno se učimo z branjem in s pisanjem, še vedno po mestih hodimo po zemlji (in pod njo), velikih kitov pa nismo udomačili.
Sam si nikoli nisem tako živo predstavljal prihodnosti, temveč se mi je vedno zdela kot dežela, ki bo v grobem podobna sedanjosti, le nekoliko modernejša. Tudi ko je William Gibson v Nevromantu opisal kiberprostor kot »sporazumno halucinacijo, ki jo dnevno doživljajo milijarde operaterjev v vseh državah«, je bil abstrakten. Leta 1984 si kiberprostora nihče ni mogel zares predstavljati, današnji približek pa je sicer vseobsegajoč v smislu prostorske in časovne razširjenosti, a njegovo doživljanje je za veliko večino precej bolj trivialno – prek šestpalčnega zaslona na telefonu z zanič zvočnikom. Gibson je pisal o kiberprostoru, preden je odprl prvo spletno stran. Namesto interneta bi bil še najboljši približek Metaverse, do katerega bi dostopili prek Neuralinka.
Gibson je torej prihodnost dočakal na pol. Njegova pričakovanja so se uresničila, a kot je priznal v intervjuju pred petimi leti, ne v vseh podrobnostih. Danes nas v njegovi mojstrovini najbolj začudi popolna odsotnost mobilnih telefonov. Današnja mladina, ki je odrasla s pametnimi telefoni, bi prav lahko pograbila Nevromant in ugotovila, da so kibernetski prostor izumili, ker so zaradi neznanega razloga izginili vsi pametni telefoni. Obenem Gibson mirno prizna, da je termin kibernetski prostor oziroma cyberspace uporabil zgolj zato, ker laže steče z jezika kot dataspace ali infospace. Težko bi mu oporekali. Še bolje kaže prihodnosti, kot jo je z ribo babilonko slikal Douglas Adams. Prepoznavanje govora, strojno prevajanje in sinteza glasu so jo že skorajda v popolnosti poustvarili, ušesne slušalke pa so že popolnoma rešen problem.
Sam se spomnim le enega svojega zakoreninjenega prepričanja o prihodnosti. Odkar sem spoznal tuje jezike in spletne iskalnike, sem trdno prepričan, da bodo računalniki nekoč ne le tekoče prevajali, temveč tudi iskali po vseh jezikih sveta hkrati. Poklicna deformacija me napotuje na nekakšen večjezikovni detektor plagiatorstva, Turnitin na steroidih, če hočete.
Danes boste morda res pretentali recenzente, a kdove, kako bodo vaša dela motrili računalniški programi prihodnosti.
Živo se spominjam, ko sem ob odstopu nemškega obrambnega ministra zu Guttenberga pred skoraj 15 leti premišljeval, da mora biti lovljenje prepisovanja zgolj prvi val. Okoli leta 2010 se je tudi v Sloveniji trlo afer politikov, ki so jim dokazovali plagiatorstvo, šlo je res za val.
Menil sem, da bo v prihodnosti neizogibno sledil drugi val, ki bo lovljenje prevodov iz drugih jezikov. Navsezadnje smo na naravoslovnih fakultetah vsi poznali kakšnega profesorja, ki je zasoljene naloge za kolokvije pobiral iz obskurnih ruskih učbenikov, s čimer ni nič narobe. Narobe pa je to nadgraditi v čezjezikovno prepisovanje diplomskih nalog. Tretji val pa bo avtomatizirano iskanje vsakršnega prikritega povzemanja iz katerihkoli virov, ne le pisnih.
Tedaj sošolcem, kasneje pa svojim študentom ves čas ponavljam, naj pri pisanju diplom, člankov, doktoratov in drugih ne ubirajo bližnjic, ker morajo biti njihova dela odporna na prihodnost (future-proof). Edini način pa upoštevanje standardov in zapovedi. Danes boste morda res pretentali recenzente, a kdove, kako bodo vaša dela motrili računalniški programi prihodnosti. Predstavljal sem si, da bo nekoč v prihodnosti nekdo skozi modernejši Turnitin poslal vse diplome (ali pa vsaj javno izpostavljenih oseb) in ugotovil, kdo je od kod prepisoval, povzemal ali prevajal. Ne le da so moderna besedila na spletu, Google Books in podobni projekti so poskenirali tudi večino tiskanih knjig iz preteklosti.
Neizsledljivi vir tako ne bodo več le nerazumljive madžarske knjižice, enako resno bomo preganjali avtoplagiatorstvo oziroma prepisovanje iz svojih starih besedil in recikliranje lastnih člankov.
Tako sem oni dan ob še eni uporabi generativne umetne inteligence premišljeval, da je ta prihodnost zdaj tu. Generativna umetna inteligenca zna iskati po spletu, zgoščevati in primerjati vire, streči povzetke ter seveda tudi prevajati. Ni popolna, a za iskanje plagiatov stoodstotna natančnost ni pomembna, ker gre za problem, ki bi ga računalnikarji označili kot P ≠ NP. Neprimerno teže je najti originalne vire plagiata, trivialno pa je potem to ročno preveriti.
Borisa Kobala so leta 2019 ujeli dva meseca po začetku uprizarjanja »njegove« komedije, ko so na nepristnost opozorili gledalci, ki so videli tudi italijanski original. Da so Pop Design melodijo skladbe Na božično noč ukradli, pa smo izvedeli šele z zamudo dveh desetletij. Danes smo tik pred točko, ko se to ne bo moglo več zgoditi, saj bo umetna inteligenca prebrala, preposlušala in pregledala vse, kar je bilo kadarkoli ustvarjeno.
