Digitalni videorekorderji
Računalniške naprave in tiste, ki jih navadno uvrščamo med zabavno elektroniko, se čedalje bolj prepletajo in ker v naši reviji pišemo o digitalnih fotoaparatih ali, recimo, predvajalnikih MP3, se spodobi, da si ogledamo tudi digitalne videorekorderje. Konec koncev je v vsakem vgrajen čisto navaden "računalniški" zapisovalnik DVD in disk.
V večini naših domov sicer televizorjem še vedno delajo družbo kar dobri stari videorekorderji s kasetami VHS, a že kratek sprehod po trgovinah nam razkrije, da se njihov vek hitro izteka. Novih modelov praktično ne razvijajo več in tudi ponudba je vsak dan skromnejša, saj jih na trgovskih policah hitro izpodrivajo digitalni videorekorderji ali snemalniki DVD, kakor jim tudi pravijo.
Izbiramo pravzaprav lahko med dvema vrstama digitalnih videorekorderjev. Cenejši snemajo kar neposredno na plošče DVD, v boljše in dražje pa je vgrajen tudi disk, ki snemanje močno poenostavi in prinaša še različne druge dobrote, na primer sočasno snemanje in predvajanje. Ker so ravno te prednosti eden od glavnih vzrokov za morebitni nakup digitalnega videorekorderja, smo se odločili, da bomo tokrat preizkusili samo tiste z diskom, one druge pa prihranili za kdaj drugič.
Vsestranska uporabnost
Z digitalnim videorekorderjem bi načeloma lahko nadomestili vse dosedanje predvajalnike, tako CD kot DVD, a samo teoretično, kajti modela, ki bi zmogel vse, zaenkrat še ni. Prav vsem se namreč zatakne pri predvajanju naprednih glasbenih plošč SACD in DVD-Audio. Za povrh še vedno kar precej zapisovalnikov DVD ne zna predvajati videa v zapisu DivX, ali pa imajo kakšno drugo pomanjkljivost, zaradi katere stari predvajalnik, kateregakoli že imamo, morda še ne bo zrel za odpis.
Po drugi strani seveda nikjer ne piše, da moramo imeti en sam predvajalnik. Če nam je na primer všeč videorekorder, ki ne zna predvajati diviksov ali ima morda pri tem težave s slovenskimi podnapisi, se skoraj ne splača samo zaradi tega odločiti za kakšnega drugega, ki to sicer zna, zato pa pri svojem osnovnem poslanstvu, snemanju oddaj s televizije, ni tako dober ali pa je morda dražji. Spodoben predvajalnik DVD, ki zna predvajati vse vrste diviksov in nima težav s slovenskimi podnapisi, si namreč lahko omislimo že za ducat prešernov. Skratka, bolje je za enak denar kupiti dve napravi, ki sta skupaj boljši od univerzalneža.
Velikost diska
Ena od vidnejših oziroma od izdelovalcev bolj poudarjenih razlik med modeli digitalnih videorekorderjev je velikost vgrajenega diska. Preizkušali smo modele z 80-, 160-, 250-, 300- in 400-gigabajtnimi diski in čeprav je razlika med njimi na prvi pogled velika, se v resničnem življenju pokaže, da ni vse tako, kakor se zdi na prvi pogled.
Tudi 400 gigabajtov je namreč premalo, da bi lahko na disku imeli ves čas shranjen ves videoarhiv. Na njem je prostora za nekako 150 ur posnetkov, narejenih z boljšimi (a ne najboljšimi) načini snemanja. Kako hitro boste disk zapolnili, je seveda odvisno od vaših snemalnih navad in želj po ohranjanju posnetkov, upoštevajte pa, da se zaradi enostavnega snemanja in ker ni treba vedno znova v trgovino po nove kasete, posnetki na disku kopičijo precej hitreje, kakor so se nekoč videokasete v omari. Takole precej na pamet rečeno, bi 400 gigabajtov zapolnili v kakšnem letu. 160 gigabajtov bo torej polnih v slabega pol leta in 80 gigabajtov v, recimo, treh mesecih.
Ko je disk skoraj poln, morate posnetke, ki jih niste sproti zbrisali, presneti na plošče. In tu se seveda zatakne, kajti če tega ne počnete sproti, vas čaka veliko dela. Če hočete sprazniti 400-gigabajtni disk vsaj do polovice, boste porabili skoraj 50 devedejev. Posneti 50 devedejev, pa je kljub vsej tehniki precej dolgotrajno opravilo, zato se ga najverjetneje sploh ne boste lotili, temveč boste posneli le nekaj devedejev, toliko pač, da boste naredili prostor za nekaj deset ur novih posnetkov. In vajo čez kak mesec ponovili.
Natanko to pa boste počeli tudi, če bo v videorekorderju samo 80-gigabajtni disk, le tričetrt leta prej se boste morali začeti ukvarjati s praznjenjem diska. Z večjim diskom torej kupite predvsem čas do takrat, ko ga boste napolnili do konca, potem pa razlik skoraj ni več. Vsaj večinoma, kajti večji diski vseeno imajo nekaj dodatnih prednosti.
Večji disk je, recimo, koristno imeti, če nameravate videorekorder uporabiti tudi kot glasbeni strežnik. Za razliko od filmov je namreč glasbeno zbirko koristno imeti ves čas na disku, to pa pomeni, da bo na njem manj prostora za snemanje oddaj.
V notranjosti digitalnega videorekorderja je navaden računalniški disk in zapisovalnik DVD.
Stopnje stiskanja in kakovost posnetkov
Vsi preizkušeni digitalni videorekorderji snemajo video v zapisu MPEG-2. Pri snemanju uporabljamo različne stopnje stiskanja, od katerih je odvisna kakovost posnetkov. Od stopnje stiskanja je seveda odvisno tudi to, koliko videa sploh lahko posnamemo na disk oziroma na DVD. V tabeli si oglejte, koliko videa, posnetega z nekaterimi najpogosteje uporabljanimi stopnjami stiskanja, lahko spravimo na enoslojni DVD.
stopnja stiskanja
dolžina posnetka na DVD (4,7 GB)
10 Mb/s
1 ura
5 Mb/s
2 uri
2 Mb/s
4 ure
1,6 Mb/s
6 ur
1 Mb/s
8 ur
Razlike v kakovosti so sicer razločno opazne, ne bi pa mogli reči, da je posnetek, narejen z 1 Mb/s, desetkrat slabši od tistega z 10 Mb/s. Primerljiv je, recimo, s skromnejšim diviksom ali nekako tak, kakršne so povprečno zdrsane kasete iz videotek, čeprav so razlike pravzaprav drugačne. Slika je pri večjih stopnjah stiskanja bolj neostra, na določenih delih opazimo značilne kockaste napake ali barvne pasove, kako očitne bodo pomanjkljivosti, pa je odvisno tudi od samega posnetka. Pri hitro premikajočih se prizorih in takih z veliko podrobnosti bodo napaka opaznejše, pri mirujočih prizorih z manj kontrasta pa precej manj.
Večina videorekorderjev omogoča, da stopnjo stiskanja ob presnemavanju z diska na ploščo spremenimo in torej oddajo, ki smo jo najprej posneli z največjo kakovostjo, dodatno stisnemo in tako celo spravimo na eno ploščo. Načeloma bi torej lahko, vsaj če imamo dovolj prostora na disku, kar vse po vrsti snemali z največjo kakovostjo, končno kakovost pa določili šele ob morebitnem arhiviranju na ploščo. Če le ne bi spreminjanje stopnje stiskanja zelo upočasnilo snemanja. Na ploščo lahko ob sočasnem spreminjanju stopnje stiskanja snemamo le z enkratno hitrostjo, pri nespremenjeni pa s 4-, 8- ali celo 16-kratno, odvisno od videorekorderja in vrste plošče. Zato je koristno že pri snemanju izbrati primerno stopnjo stiskanja.
Plusi in minusi
Videorekorderji se ločijo tudi po tem, katere plošče lahko uporabljamo pri snemanju. Nekateri uporabljajo vse vrste, drugi pa samo DVD+R/RW ali DVD-R/RW. Ker ni več razlik v ceni, obe vrsti plošč pa sta enako lahko dostopni, te razlike nimajo kakšnega posebnega pomena. Nekaj dodatnih prednosti ima snemanje na plošče DVD-RAM, saj se obnašajo kot disk, a pri videorekorderjih z diski njihove prednosti ne pridejo do pravega izraza, pa še precej dražje od drugih so. Podobno velja tudi za dvoslojne plošče, ki so vsaj zaenkrat precej dražje od dveh enoslojnih.
Izbira plošče nekoliko vpliva tudi na delo z njimi. Delo z DVD+RW je na primer najenostavnejše, saj jih ni treba posebej zaključevati, omogočajo pa tudi urejanje videa. Plošče DVD-RW lahko uporabljamo v načinu VR, ki omogoča podobne prednosti kot DVD+RW, vendar ni združljiv z nekaterimi predvajalniki. Če bi torej radi z videorekorderjem posneti DVD-RW uporabljali na kateremkoli predvajalniku, ga je treba posneti v načinu Video in ročno zaključiti.
Priključki
Na zadnji strani sodobnega videorekorderja je že toliko priključkov, da se marsikdo komaj znajde. Poglejmo, kaj vse tam najdemo. Tako rekoč vsi imajo dve vtičnici scart, eno za izhod in drugo za vhod. Na prvo priključimo televizor, na drugo pa zunanji vir, najpogosteje satelitski sprejemnik ali analogni videorekorder.
Izhodna vtičnica scart lahko deluje v treh načinih - navadnem videu, S-videu in RGB, od posameznega videorekorderja in televizorja pa je odvisno, v katerem načinu jo lahko uporabimo. Praviloma je pri RGB slika najboljša, sledi S-video in na koncu navadni video.
Enako velja za vhodno vtičnico. Če imamo na primer digitalni satelitski sprejemnik, bomo najboljšo sliko dosegli, če ga priključimo na vhod videorekorderja v načinu RGB.
Poleg vtičnice scart, po kateri se poleg videa pretaka tudi zvok, imamo pri vseh videorekoderjih še nekaj drugih. Najboljšo sliko bomo dosegli, če za povezavo s televizorjem uporabimo komponentni video ali HDMI (High-Definition Media Interface). Večina plazemskih in televizorjev LCD je opremljena z enim ali obema ustreznima vhodoma. Komponentna video povezava so tri okrogle vtičnice, navadno zelena, modra in rdeča, označene tudi z Y, Pb in Pr. Povezava s HDMI je od vseh najboljša, poleg neprepletene slike, ki jo omogoča tudi komponentna povezava, pa omogoča še prevzorčenje na ločljivost 720p ali 1080i. Poleg tega se po istem kablu digitalno pretaka tudi prostorski zvok.
A kakovostno zaporedje HDMI > komponentni video > RGB > S-video > navadni video je samo teoretično, dejanska kakovost slike pa je odvisna od vsakega posameznega videorekorderja in televizorja, na kakovost pa vpliva tudi povezovalni kabel, še posebej, če je nekoliko daljši. Poleg tega vrsta povezave vpliva na nekatere druge lastnosti, predvsem sodelovanje med televizorjem in videorekorderjem, pri čemer je, kakor bomo videli v nadaljevanju, treba uporabiti povezavo s kablom scart.
Zahtevnejši uporabniki priključijo videorekorder na televizor z dvema povezavama in scart uporabljajo med gledanjem televizije, komponentno povezavo ali HDMI pa pri ogledu posnetkov z diska in filmskih devedejev.
Pri večini videorekorderjev bomo en komplet vhodov našli tudi na prednji strani. Navadni video največkrat uporabimo za priklop fotoaparata, S-video za analogne kamere, priklopu digitalnih videokamer pa je namenjena vtičnica DV.
Nekateri videorekorderji imajo tudi vtičnico USB, za priklop takega ali drugačnega zunanjega pomnilnika, poznamo pa tudi takšne z režami za pomnilniške kartice in računalniškim omrežnim vmesnikom.
Priključki na zadnji strani videorekorderja
Večina videorekorderjev ima videovhode za priklop videokamere na sprednji strani.
Priklop prek ojačevalnika
Nekoč smo videorekorder vedno priključili neposredno na televizor in to večina še vedno počne. A če imate domači kino s prostorskim ozvočenjem, pravilna pot vodi prek ojačevalnika A/V. Nanj namreč ne priključimo samo vseh virov zvoka, temveč tudi video, na video izhod ojačevalnika pa priključimo televizor. Tudi pri priklapljanju na ojačevalnik se najbolje obnese povezava HDMI.
Pametne povezave
Nekateri videorekorderji znajo sodelovati s televizorji in na srečo to ne velja samo za modele istih znamk. Različni izdelovalci so sicer razvili več takih povezav (Sony - Smartlink, Grundig - Megalogic, Philips - Cinemalink, Panasonic - Q-Link, Toshiba - Euro View Link, JVC - T-V Link ...), a na srečo je večina vsaj deloma združljiva med seboj.
Prednosti pametne povezave je več. Videorekorder na začetku samodejno nastavi kanale enako kot televizor in ve, kaj pravkar gledate. To omogoča enostavno snemanje in ustavljanje oddaje, ki jo gledate, ne da bi bilo treba posebej paziti, da je enak kanal nastavljen tudi na videorekorderju.
Za pametno povezavo je potreben kabel scart, a ne kar katerikoli, temveč tak z vsemi 21 povezanimi kontakti. Nekateri cenejši namreč nimajo povezanih vseh nožic, temveč samo tiste za prenos slike in zvoka iz videorekorderja do televizorja.
Prav tako je treba paziti, da uporabite pravo vtičnico na televizorju. Tudi vse vtičnice scart namreč ne omogočajo pametne povezave in čeprav se na prvi pogled zdi najbolj logično, da je prva vtičnica najbolj vsestranska, pogosto ni. Pogledati boste torej morali v priročnik za rabo televizorja.
Poleg tega je treba vedeti, da so različni sistemi pametne povezave le bolj ali manj združljivi. To pomeni, da je popolna združljivost zajamčena le pri napravah istega izdelovalca, pri povezovanju naprav različnih izdelovalcev pa se utegne zgoditi, da čisto vse ne bo delovalo tako, kakor bi moralo.
Pri tem pa velja takoj poudariti, da je pametna povezava sicer dobrodošla, nikakor pa ni nujno potrebna. Začetna namestitev programov nam bo sicer vzela nekaj več časa, a ker se s tem ukvarjamo samo prvič, to na izbiro videorekorderja ne bi smelo vplivati. Pomembnejša utegne biti pametnejša povezava pri samem snemanju, a tudi to je predvsem stvar udobja.
Predvajanje s časovnim zamikom
Ena od pomembnejših prednosti digitalnih videorekorderjev z diski je možnost ustavljanja žive slike in predvajanja s časovnim zamikom (timeshift). Če nas med ogledom filma na primer zmoti telefon, enostavno pritisnemo na tipko za pavzo. Videorekorder začne v tem trenutku snemati oddajo, slika na zaslonu pa se ustavi. Ko se lahko znova posvetimo filmu, pritisnemo tipko za predvajanje in nadaljujemo ogled, film pa se medtem v ozadju snema do konca.
Zmožnost sočasnega snemanja in predvajanja lahko uporabimo tudi za preskakovanje reklam. Film, ki ga moramo seveda začeti snemati od začetka, začnemo gledati čez, recimo, četrt ure in ko pridemo do reklam, jih enostavno preskočimo.
Digitalni videorekorder lahko nastavimo tudi tako, da ves čas v ozadju snema tisto, kar pač gledamo. Tako se lahko celo "vrnemo v preteklost" in si znova ogledamo, recimo, prekršek na nogometni tekmi.
CPRM
Podobno kot predvajalniki DVD je tudi večina snemalnikov krajevno zaščitena. To pomeni, da lahko z njimi gledamo samo evropskemu trgu namenjene filmske devedeje. In podobno kot pri predvajalnikih lahko za večino v spletu izbrskamo postopek za odstranitev zaščite. Poleg tega so digitalni videorekorderji zaščiteni še s tehnologijo CPRM (Content Protection for Recordable Media), ki onemogoča prepisovanje avtorsko zaščitenih filmskih devedejev.
DV
Večina digitalnih videorekorderjev ima vtičnico DV, na katero priključimo digitalno videokamero in na disk presnamemo vsebino kasete miniDV ali Digital8. Video lahko z videorekorderjem urejamo, zbrišemo neželene dele in zamenjamo vrstni red posameznih kadrov ter nato vse posnamemo na DVD.
Elektronski sporedi
V Združenih državah so že nekaj časa velika uspešnica digitalni videorekorderji TiVo in ReplayTV, a ne toliko zaradi boljše kakovosti posnetkov kot zaradi interaktivnih elektronskih sporedov. Zanje je sicer treba plačevati mesečno naročnino, a snemanje močno poenostavijo in omogočijo še različne dodatne dobrote. Pri programiranju videorekorderja ni več treba vnašati podatkov o dnevu, kanalih, začetku in koncu snemanja, ki marsikomu hudo grenijo vsakdanjo rabo videorekorderja, temveč enostavno s seznama na zaslonu izberemo oddajo, ki bi jo radi posneli.
Videorekorderju lahko tudi ukažemo, naj kar sam posname vsa nadaljevanja določene nadaljevanke, ne glede na to, kdaj in na katerem kanalu jih bodo vrteli, ali, recimo, vse košarkaške prenose, znanstvenofantastične filme ali dokumentarce o živalih.
V Evropi smo lahko dolgo časa samo cedili sline, zadnjih nekaj let pa se vendarle premika tudi na tem področju. Enotnega plačljivega servisa sicer nimamo, predvsem zaradi še vedno hudo razdrobljenega trga kljub Evropski zvezi, zato pa v nekaterih državah že uspešno deluje brezplačni Gemstarov elektronski spored GuidePlusZa: (www.europe.guideplus.com).
V videorekorder se GuidePlusZa: prenaša podobno kot teletekst in deluje podobno kot TiVo, žal pa je res uporaben le za nekatere države. Med njimi ni Slovenije in vprašanje je, kdaj bo prišla na vrsto. Kljub temu si lahko vsaj deloma z njim pomagamo tudi pri nas.
Pri namestitvi z videorekorderjem moramo kot kraj izbrati Avstrijo in Nemčijo in kot gostujoči kanal Eurosport. Če imamo dovolj dober sprejem, bomo dobili elektronski spored za številne televizijske postaje, a žal večinoma tiste v nemščini.
Poskusite lahko tudi s kakšno drugo nastavitvijo, recimo Francijo in CanalZa: ali Španijo in Tele 5 kot gostujočim programom. Nabor podprtih programov bo sicer manjši, a vam bo morda bolj ustrezal.
Namestitev je na prvi pogled precej zapletena, še posebej, ker sprva ni čisto jasno, ali elektronski spored sploh sprejemamo. Počakati je namreč treba nekaj ur ali celo kar ves dan, da se tedenski spored pretoči v videorekorder, šele potem vidimo, ali smo vse pravilno nastavili.
Še precej boljši elektronski spored, v katerem so tudi naše televizijske postaje, lahko uporabljajo v internet priključeni uporabniki Kissovega videorekorderja.
Elektronski spored GuidePlus+
Kissov elektronski spored
Mnogi videorekorderji, ki sicer nimajo elektronskega sporeda, omogočajo nekoliko enostavnejše programiranje snemanja s šiframi ShowView, ki so jih tako kakor GuidePlus razvili v podjetju Gemstar. Šifre v obliki večmestnega števila najdemo zapisane ob posameznih oddajah v nekaterih televizijskih sporedih, pri nas, recimo, v reviji Stop. Preden začnemo uporabljati ShowView, se moramo pozabavati še z začetno nastavitvijo in vsak kanal opremiti z ustrezno številko, ki jo prav tako najdemo v sporedih. Programiranje s ShowView je potem zelo enostavno - enostavno z daljincem vtipkamo ustrezno šifro in delo je opravljeno.
Snemanje nam lajša tudi VPS (Video Program System), ki ga prav tako podpirajo številni videorekorderji. VPS je poseben signal, ki ga televizijska postaja pošlje ob začetku predvajanja posamezne oddaje. Koristen je predvsem zato, ker se oddaje velikokrat ne začnejo ob napovedani uri in če pri snemanju uporabljamo VPS, bo videorekorder ob morebitni zamudi čakal na dejanski začetek predvajanja.
Vendar moramo biti pri rabi VPS previdni. Predvsem moramo vedeti, ali ga posamezna televizijska postaja sploh oddaja in ali je naš sprejem dovolj dober, da ga videorekorder pravilno prepozna. V nasprotnem primeru bo namreč zaman čakal na začetek oddajanja in oddaje sploh ne bo posnel. Še huje je, ker signal VPS pri nekaterih televizijskih postajah kar vsakokrat ročno vklopi tehnik in včasih se zgodi, da nanj enostavno pozabi.
Naprednejša in z VPS združljiva tehnologija se imenuje PDC (Programme Delivery Control) in omogoča tudi izdelavo interaktivnega sporeda na straneh teleteksta. Nekateri videorekorderji take sporede, pravijo jim TV Guide Page, podpirajo, vendar ga v naši okolici ne uporablja nobena televizijska postaja.
Kako smo preizkušali
Videorekorderje smo preizkušali s trenutno enim najboljših televizorjev LCD, Panasonicovim Viera TX-32LX500P (sposodili smo si ga pri podjetju RAM2, www.ram-2.si). Zanj smo se odločiti tudi zato, da noben videorekorder ne bi imel prednosti "domačega terena", saj na preizkusu nismo imeli nobenega Panasonicovega (ker, če vas morda zanima, ravno prihajajo novi modeli te znamke, ki jih slovenski uvoznik še ni imel, starih pa ni želel uvrstiti na preizkus).
Med preizkusom smo z vsakim videorekorderjem posneli nekaj oddaj z različnimi nastavitvami, si ogledali, kako lahko urejamo posnetke in kako jih posnamemo na ploščo. Preizkusili smo predvajanje filmskih devedejev, glasbenih cedejev, empetrijev in diviksov.
Kakovost je seveda pomembna, a kakor dokazuje priljubljenost empetrijev in diviksov, je za večino uporabnikov pravzaprav pomembnejša priročnost, vsestranskost in enostavna raba. Zaradi tega smo temu namenili veliko pozornosti, še posebej, ker se je med preizkušanjem izkazalo, da so razlike v kakovosti, vsaj kar zadeva sliko in zvok, med posameznimi modeli presenetljivo majhne.
Pozorni smo bili torej tudi na enostavnost zaslonskih menujev, priročnost daljinca, pametno povezavo s televizorjem, krilate črke v podnapisih pri diviksih in kar je še lastnosti, s katerimi se srečujemo pri vsakdanji rabi videorekorderja.
Hitachi DV-DS161E in DV-DS251E
Kot navadno bomo začeli po abecednem vrstnem redu, na začetku pa se je tokrat znašel Hitachi. Pravzaprav kar dva, ki se med seboj razlikujeta po velikosti vgrajenega diska. V modelu DV161E je, kakor lahko sklepamo tudi po imenu, 160-gigabajtni, v modelu DS251E pa 250-gigabajtni disk.
Na pokrovu lepo oblikovanega videorekorderja preberemo super multi recorder in res se kmalu izkaže, da je naprava zelo vsestranska. Snemamo lahko na vse vrste zapisljivih devedejev, tudi DVD-RAM, in to je vsekakor dobrodošlo, pa čeprav boste na koncu morda za snemanje uporabljali samo DVD+R ali kar se vam pač zdi najprimerneje ali cenovno najugodneje.
Malenkost manj "super multi" je Hitachi pri predvajanju. Kos je navadnim filmskih devedejem in glasbenim ter video cedejem, predvajati zna tudi divikse in empetrije ter digitalne fotografije, zatakne pa se mu pri naprednejših glasbenih ploščah SACD in DVD-Audio. A kar takoj moramo zapisati, da tem ploščam ni kos noben od tokrat preizkušenih videorekorderjev. To pomeni, da Hitachiju tega ne moremo šteti za ne vem kako hudo pomanjkljivosti. Ljubitelji teh plošč bodo pač morali še naprej uporabljati predvajalnik, ki ga že imajo, oziroma si bodo morali ustrezen predvajalnik omisliti, če ga še nimajo.
Posebnost, ki ločijo Hitachijeva videorekorderja od drugih, sta reži za pomnilniške kartice CompactFlash, SD/MMC, xD in Memory Stick. Uporabimo jih lahko za predvajanje na kartice posnetih fotografij in glasbe. Težko bi sicer rekli, da je to za videorekorder nujno potrebna lastnost, a ker ima že skoraj vsakdo digitalni fotoaparat, je vsekakor dobrodošla.
Nabor priključkov je tak, kot ga od spodobno opremljenega videorekorderja pričakujemo. Med njimi je tudi HDMI, ki ga mnogi drugi preizkušeni modeli še nimajo. En komplet priključkov, skupaj z vtičnico DV za digitalne videokamere, je tudi pod pokrovčkom na sprednji strani.
Nadpovprečno dobro je Hitachijev videorekorder založen s kabli, saj so priloženi Scart, HDMI, antenski ter video in stereo zvočni kabel. Še posebno dobrodošel utegne biti HDMI, saj ga najverjetneje še nimate, v trgovini pa bi zanj morali odšteti kar nekaj dodatnih tisočakov.
Daljinski krmilnik je soliden, a nič več kot to. Koristno je, da lahko z njim krmilimo tudi televizorje drugih znamk, motilo pa nas je na primer to, da ima nekaj tipk pod pokrovčkom, ki se odpira nekoliko teže, kot bi si želeli.
In ko smo že pri daljincu, med preizkušanjem smo naleteli na nadvse bizarno težavo - s pritiskom na tipko za premikanje med programi nismo samo spremenili programa, temveč pognali tudi v kotu sobe stoječi ventilator. To seveda omenjamo bolj kot zanimivost. Če imate v dnevni sobi velik kitajski ventilator na daljinsko krmiljenje, se pred morebitnim nakupom vseeno raje prepričajte, da ni "združljiv" z videorekorderjem.
Hitachijeva videorekorderja ne poznata pametne povezave s televizorjem, zato moramo vse televizijske postaje ročno spraviti v enak vrstni red, kakor jih imamo na televizorju, na srečo pa je to opravilo, s katerim se ukvarjamo le prvič.
Programiranje videorekorderja je po zaslugi preglednega zaslonskega menuja zelo enostavno, uporabimo pa lahko tudi sistem ShowView in VPS. Za snemanje lahko pripravimo največ 16 oddaj, in to samo za en mesec vnaprej. Če upoštevamo, da imamo opravka z napravo, ki lahko snema nekaj sto ur, je to precej omejujoče. Pa čeprav večina uporabnikov verjetno nikoli ne bo dosegla te omejitve.
Pri snemanju lahko izbiramo med 4 stopnjami stiskanja. Kakovost snemanja je zelo dobra in ne da bi morali pomembneje žrtvovati kakovost slike, lahko snemamo v "navadnem" ali, če nismo ravno zelo strogi, celo "dolgem" načinu. Povsem uporaben je tudi "podaljšani" način, čeprav tu že razločno vidimo različne slabosti močno stisnjenega zapisa MPEG-2. Videorekorder seveda omogoča snemanje v ozadju in predvajanje s časovnim zamikom, ustavljanje žive slike in sploh vse sladkosti sodobnega digitalnega videorekorderja.
Hitachi
160 GB
250 GB
DVD
XP Extra Play
42 ur
66 ur
1 ura
SP Standard play
80 ur
125 ur
2 uri
LP long play
142 ur
239 ur
4 ure
EP extended play
233 ur
356 ur
6 ur
Od zanimivih posebnosti Hitachijevih videorekorderjev omenimo tehnologijo za preskakovanje reklam Commercial Advance. Videorekorder naj bi samodejno prepoznal oglasne bloke, daljše od 55 sekund, in jih pri predvajanju samodejno preskočil. Seveda nas je takoj zanimalo, kako se tehnologija, ki jo je izumil Jerry Iggulden in jo razvijajo ter tržijo pri podjetju TeleVentions (www.televentions.com), izkaže v resničnem življenju.
Rezultati so bili mešani. Najprej smo posneli dokumentarec na National Geographicu in videorekorder reklam ni prepoznal. Zato pa smo bili toliko bolj prijetno presenečeni, ko smo posneli še film na eni od domačih tržnih televizij in si ga nato ogledali brez nadležnih in (pre)dolgih reklamnih blokov. Za trenutek sicer zagledamo začetek prve reklame, a že po sekundi ali dveh se film nadaljuje. Zelo koristna lastnost, pa čeprav je pri digitalnih posnetkih tudi ročno preskakovanje reklam, z nekajkratnim pritiskom na tipko za preskakovanje, hitro in enostavno. Mimogrede, reklamne bloke videorekorder prepozna po višji glasnosti in drugačnih prehodih med prizori, tudi v navodilih za rabo pa je opozorilo, da ne deluje vedno in povsod.
Posnetke na disku lahko razmeroma enostavno urejamo in na primer zbrišemo neželene dele (največkrat seveda reklame) ali združimo dva dela. Pri presnemavanju na plošče lahko uporabimo večjo stopnjo stiskanja, kot smo jo uporabili pri snemanju. To je zelo koristno, saj se nam lahko drugače kaj hitro zgodi, da posameznega posnetka ne moremo shraniti na eno samo ploščo. Vendar lahko v takem primeru na DVD zapisujemo le z enkratno hitrostjo. Če posnetek na ploščo prepišemo v nespremenjeni obliki, lahko to naredimo s štirikratno hitrostjo.
Pri predvajanju posnetih plošč sta se Hitachijeva videorekorderja dobro odrezala. Kos sta bila večini diviksov, predvajati znata vse najpogosteje uporabljane podnapise, žal pa ne znata pravilno prikazati slovenskih črkovnih posebnosti, za kar bi bilo treba nadgraditi vgrajeno programsko opremo.
Poleg navadnih glasbenih cedejev znata predvajati tudi MP3 in wma. Zvočne datoteke lahko s cedeja ali devedeja prepišemo tudi na disk, kjer si lahko naredimo glasbeni zbirko, seveda na rovaš prostora za video. Ker je prednost glasbene zbirke na disku ravno v tem, da je tam ves čas, se, če nameravate videorekorder uporabiti tudi kot glasbeni strežnik, vsekakor splača odločiti za model s čim večjim diskom - v Hitachijevem primeru torej za 250-gigabajtnega. Žal na disk ne moremo presneti vsebine glasbenih cedejev, seveda pa tudi zaščitenih filmskih devedejev ne.
Hitachijeva videorekorderja sta se na preizkusu izkazala zelo dobro, saj sodita med bolj vsestransko uporabne, prav ničesar ne moremo očitati tudi njuni kakovosti. Le nekoliko (pre)draga sta.
Hitachi DV-DS161E
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 160 GB.
Prodaja: Lukvel, www.lukvel.si.
Cena: 165.000 tolarjev.
Za: Vsestranska uporabnost, reže za pomnilniške kartice, preskakovanje reklam, glasbeni strežnik.
Proti: Slovenski podnapisi, sodelovanje s televizorjem.
Hitachi DV-DS251E
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 250 GB.
Prodaja: Lukvel, www.lukvel.si.
Cena: 192.000 tolarjev.
Za: Vsestranska uporabnost, reže za pomnilniške kartice, preskakovanje reklam, glasbeni strežnik.
Proti: Slovenski podnapisi, sodelovanje s televizorjem.
Terabajtni Hitachi
Na Japonskem je že nekaj časa mogoče kupiti Hitachijev videorekorder DV-DH1000W
s kar terabajtnim diskom (oziroma dvema 500-gigabajtnima, če smo čisto natančni). Na njem je dovolj prostora za kar 1700 ur videa ali skoraj 71 dni. To se bo marsikomu zdelo potratno razkošje, vendar je treba upoštevati, da je videorekorder namenjen predvsem snemanju televizijskih oddaj visoke ločljivosti. Teh lahko, ker pač zahtevajo več prostora, posnamemo "le" od 68 do 128 ur, odvisno od stopnje stiskanja. Za povrh sta v videorekorder vgrajena dva sprejemnika. To pomeni, da lahko snemamo dve oddaji hkrati.
DivX na zahtevo
Hitachijeva videorekorderja podpirata tudi tako imenovani DivX VOD (Video in Demand). Imata namreč posebno šifro za spletni nakup filmov v obliki DivX, ki jih lahko, zaradi varovanja avtorskih pravic, gledamo samo na posameznem videorekorderju oziroma predvajalniku. O storitvi si lahko podrobneje preberite na www.divx.com/vod.
Hyundai HDD-1000
Hyundaiev precej nevpadljivo - če odštejemo tri modre osvetljene črte pod predalom za plošče - oblikovani videorekorder ima 80-gigabajtni disk. To se utegne komu zdeti premalo, toda o prednostih večjih diskov smo v uvodu že dovolj zapisali, zato se tule ne bomo ponavljali. Nekoliko bolj omejujoče utegne biti to, da zna snemati le na enoslojne zapisljive devedeje s plusom, se pravi DVD+R in DVD+RW. A resnici na ljubo plošče z minusom niso niti boljše niti cenejše ali lažje dostopne, dvoslojne pa so neprimerno dražje, tako da zaradi tega ne bi smeli imeti kakšnih omembe vrednih težav, le pri nakupu plošč boste pač morali biti malce bolj pozorni od lastnikov naprav, ki prebavijo vse, kar lahko vtaknemo v videorekorder.
Ko smo dobili v roke škatlo s Hyundaievim videorekorderjem, nas je razveselil napis DVD-Audio na njej, žal pa se je kmalu izkazalo, da gre za zavajanje uporabnikov, saj videorekorder v resnici ne zna predvajati naprednih glasbenih devedejev. Ali, pravilneje rečeno, predvajati zna, tako kakor vsi predvajalniki DVD, stisnjeni zvočni zapis Dolby Digital na ploščah DVD-A, naprednega, zaradi katerega takšne plošče sploh kupujemo, pa ne.
Na škatli je tudi logotip HDCD, a kot smo ugotovili, ko smo v predvajalnik vtaknili preizkusno ploščo, posneto s tehnologijo HDCD, prav tako neupravičeno.
Res pa ima vgrajena odkodirnika Dolby Digital in DTS ter na zadnji strani šestkanalni (5.1) analogni zvočni izhod. To je sicer večinoma odveč, saj je ustrezen odkodirnik dandanes vgrajen že v vsak večkanalni ojačevalnik, po drugi strani pa utegne vendarle priti prav, če bi radi svoj mali domači kino prostorsko ozvočili s tem ali onim kompletom računalniških zvočnikov, kajti ti večinoma nimajo vgrajenega odkodirnika Dolby Digital.
Na zadnji strani so še vse druge potrebne vtičnice, razen HDMI, za katero pa, vsaj zaenkrat, še težko rečemo, da je res nujno potrebna. En komplet vhodov je tudi pod pokrovčkom na prednji strani. Tam nas je poleg obvezne vtičnice DV razveselil tudi USB. Nanj lahko priključimo pomnilniški ključek, zunanji disk, predvajalnik MP3 ali digitalni fotoaparat in gledamo filme ter fotografije in poslušamo glasbo. Za marsikoga zelo dobrodošla lastnost.
Daljinski krmilnik je precej neugleden in tudi tipke so na njem razporejene dokaj nepriročno, vsaj dokler se ga malo bolj ne navadimo. Z daljinskim krmilnikom ne moremo upravljati televizorja, na srečo pa lahko z njim spreminjamo vsaj glasnost zvočnega izhoda. Opremljeni z digitalnim videorekorderjem, ki omogoča gledanje s časovnim zamikom, namreč daljinski krmilnik videorekorderja pogosto uporabljamo tudi za gledanje televizije in če ne bi mogli z njim spreminjati glasnosti, bi morali telovaditi z dvema daljincema.
Pri snemanju lahko izbiramo med šestimi stopnjami stiskanja. Kakovost snemanje je solidna, čeprav je tu in tam mogoče opaziti kakšno pomanjkljivost več kakor pri uglednejših (in dražjih) tekmecih. Omogoča seveda sočasno snemanje v ozadju in predvajanje s časovnim zamikom.
Hyundai
80 GB
DVD
HQ High Quality
17 ur
1 ura
SP Standard Play
34 ur
2 uri
SPZa: Standard Play Plus
51 ur
3 ure
EP Extended Play
68 ur
4 ure
LP Long Play
85 ur
5 ur
SLP Super Long Play
102 ure
6 ur
Programiranje snemanja zaradi nerodno oblikovanega zaslonskega menuja ni najbolj priročno, a se podobno kakor pri daljincu tudi tega sčasoma navadimo. V pomnilniku ima videorekorder prostora za samo 8 snemanj. To utegne biti, če nameravate, recimo, snemati med počitnicami, že nekoliko omejujoče. Po drugi strani pa lahko že zdaj sprogramirate snemanje oddaje, ki bo na sporedu leta 2035.
Na disk posnete oddaje lahko posnamemo na plošče, vendar pri tem ne moremo spremeniti stopnje stiskanja. To pomeni, da je koristno že pri snemanju na disk vedeti, ali bomo oddajo hoteli presneti tudi na ploščo. Celovečerca v največji kakovosti namreč na DVD ne bomo spravili. Seveda lahko film razdelimo na dva dela, a to je bolj rešitev v sili. Urejanje posnetkov, recimo izrezovanje reklam, je razmeroma enostavno, a je pri mnogih drugih modelih vendarle preglednejše.
Presnemavanje je mogoče samo v eni smeri - z diska na ploščo, ne pa tudi nasprotno. Glasbene zbirke torej na disku ne boste mogli imeti, pa tudi divikse je mogoče predvajati samo neposredno s plošč. Sicer pa samo 80-gigabajtni disk niti ni primeren, da bi na njem kopičili empetrije ali divikse.
Hyundai pri diviksih podpira podnapise, a precej nerodno. Ne zna jih namreč samodejno predvajati, temveč moramo na zaslonskem menuju pred predvajanjem filma datoteko s podnapisi ročno izbrati. Slovenskih črkovnih posebnosti, razen črke š, ne pozna. Pomagala bi nadgradnja vgrajene programske opreme, a je na spletni strani uvoznika nismo našli, bolj poglobljeno pa se z iskanjem nismo ukvarjali. Podobno kakor Hitachi tudi Hyundai podpira DivX VOD. Predvajati zna slike JPEG in empetrije, ne pa tudi kakšnih drugih zvočnih zapisov.
Od prijaznih drobtinic omenimo, da Hyundai ni krajevno zaščiten. To sicer dandanes, ko pri nas le redko naletimo na ameriške devedeje, uvažati prek luže pa se jih tudi skoraj ne splača več, ni več prav velika prednost, a utegne biti vseeno dobrodošlo, še posebej za vse tiste uporabnike, ki se jim ne ljubi ukvarjati z brskanjem po spletu in iskanjem šifer za "odklepanje" krajevno zaščitenih naprav.
Skratka, precej povprečen videorekorder, katerega primerjalna prednost pa utegne biti, poleg cene, vmesnik USB in vgrajeni odkodirnik Dolby Digital.
Hyundai HDD-1000
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 80 GB.
Prodaja: Trion, www.trion.si.
Cena: 79.990 tolarjev.
Za: USB, cena.
Proti: Slovenski podnapisi, velikost diska, ne zna spremeniti stopnje stiskanja.
JVC DR-MH200
Za razliko od Hyundaievega videorekorderja, ki podpira le zapisljive devedeje s plusom, boste morali z JVCjevim uporabljati le one, ki imajo minus. Snemati zna tudi na DVD-RAM, vendar to, ker so te plošče dražje in ker njihove prednosti pri videorekorderjih z vgrajenim diskom ne pridejo tako zelo do izraza, za večino uporabnikov ne bo pomenilo posebne prednosti. Prav tako verjetno večine uporabnikov ne bo preveč prizadelo, ker ne zna snemati na dvoslojne plošče, saj so, vsaj zaenkrat, še predrage.
Osvetljen predal in tipke so verjetno marsikomu všeč, komu pa se bo to morda zdelo tudi rahlo kičasto. Daljinski krmilnik je soliden in z njim lahko upravljamo tudi televizorje drugih znamk, s pomočjo posebnega infrardečega "podaljška", ki ga priključimo na videorekorder, pa tudi satelitske sprejemnike. Na zadnji strani in pod pokrovčkom na sprednji je standardni nabor priključkov, med katerimi smo pogrešali le HDMI.
Videorekorder podpira pametno povezavo s televizorjem T-V Link. To precej olajša začetno namestitev, saj bodo kanali razporejeni enako kakor pri televizorju. Vsaj če imamo katerega od malce zmogljivejših modelov, ne nujno JVCjevih, ki prav tako podpirajo katerega od združljivih načinov pametnih povezav.
Zelo dobro se JVCjev videorekorder izkaže pri snemanju. Poleg štirih osnovnih stopenj stiskanja imamo na voljo tudi skoraj zvezno (v 63 korakih) spreminjanje stopnje stiskanja, tako imenovani free rate. Pri neposrednem snemanju na disk to sicer ne pride toliko v poštev, saj je precej vseeno, če lahko na disk posnamemo 200, 202 ali 204 ure videa, razlik v kakovosti pa pri tako majhnih razlikah tudi ne opazimo. Zato pa je takšna prilagodljivost toliko bolj koristna, ko želimo posnetek z diska zapeči na ploščo, saj lahko stopnjo stiskanja natančno prilagodimo in, recimo, 6 tričetrturnih nadaljevank spravimo v najboljši možni kakovosti na eno ploščo. Za manj pomembne posnetke utegne priti prav tudi najvišja stopnja stiskanja, s katero lahko na eno samo ploščo posnamemo kar 8 ur videa.
JVC
160 GB
DVD
XP Extra Play
36 ur
1 ura
SP Standard play
72 ur
2 uri
LP long play
143 ur
4 ure
EP extended play
214 ur
6 ur
FR60-FR360
-
1-6 ur
FR420
-
7 ur
FR480
300 ur
8 ur
Programiranje snemanja je po zaslugi preglednih zaslonskih menujev zelo enostavno, uporabimo pa lahko tudi ShowView in VPS. Za snemanje lahko določimo do 16 oddaj, za največ eno leto vnaprej. JVC seveda obvlada tudi snemanje v ozadju in predvajanje s časovnim zamikom. Kakovost posnetkov je zelo dobra, še posebno, če lahko uporabimo komponentno (neprepleteno) video-povezavo, na voljo pa imamo tudi številne nastavitve, s katerimi sliko prilagodimo svojemu okusu.
Pri urejanju posnetkov na disku smo nekoliko bolj omejeni kakor pri večini drugih videorekorderjev. Ne moremo namreč enostavno izbrisati nezaželenih delov posameznega posnetka, temveč moramo posnetek najprej razrezati in potem nezaželene dele izbrisati. Končni učinek je sicer podoben, a je vseeno elegantneje, če lahko posnetek ohranimo v enem kosu in samo zbrišemo nezaželene dele. To pravzaprav lahko naredimo tudi s tem videorekorderjem, a le pri posnetkih na ploščah DVD, posnetih v načinu VR.
JVCjev videorekorder zna predvajati slike JPEG in glasbo v obliki MP3 (samo s cedejev), potem pa se poznavanje računalniških zapisov že konča. Diviksov torej z njim ne boste mogli gledati.
JVCjev videorekorder se v svoji osnovni nalogi, torej snemanju in predvajanju televizijskih oddaj ter filmskih devedejev, zelo dobro izkaže, kakor hitro pa bi z njim hoteli početi še kaj več, naletimo na take ali drugačne omejitve, zaradi katerih se bo marsikdo ozrl po konkurenci.
JVC DR-MH200
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 160 GB.
Prodaja: Trion, www.trion.si.
Cena: 104.158 tolarjev.
Za: Prilagodljiva stopnja stiskanja, sodelovanje s TV.
Proti: Ne predvaja DivX, MP3 samo s CDja.
Kiss VR-558-300
Elegantno črno oblikovali Kissov videorekorder je bolj računalniške sorte. To vidimo že po priključkih. Namesto vtičnice DV za videokamero ima namreč vtičnico za računalniško omrežje. Vgrajen ima razkošno velik 300-gigabajtni disk. Všeč nam je bil nekoliko večji in preglednejši prikazovalnik, po drugi strani pa je daljinski krmilnik le zelo povprečen, poleg tega pa z njim ne moremo krmiliti televizorja. Na srečo lahko vsaj nastavljamo glasnost.
Programiranje snemanja je pregledno in enostavno. Videorekorder sicer ne podpira sistema VPS, lahko pa določimo, koliko minut prej naj se, za vsak primer, začne snemanje in koliko minut pozneje naj se konča. Nekaj rezerve je, še posebno pri naših televizijskih postajah, ki se včasih le bolj približno držijo sporeda, vsekakor koristno imeti. Uporabimo lahko seveda tudi snemanje v ozadju in predvajanje s časovnim zamikom. Pri snemanju lahko izbiramo med šestimi stopnjami stiskanja. Kakovost slike je dobra, čeprav ne sodi ravno v vrh tokratnega preizkusa.
Kiss
300 GB
SHQ Super High Quality
79 ur
HQ High Quality
105 ur
SQ Standard Quality
157 ur
EP Extended Play
210 ur
LP Long Play
319 ur
SLP Super Long Play
427 ur
Kissov videorekorder je brez težav kos diviksom in tudi slovenski podnapisi mu ne delajo težav. Predvajati zna tudi video v zapisu Nero Digital, zvočne datoteke MP3, wma in ogg ter slike JPEG.
Vse svoje zmogljivosti in prednosti pa Kissov videorekorder pokaže šele, ko ga priključimo na osebni računalnik in v internet. Najprej moramo na PC namestiti priloženi povezovalni program PC-Link, nato pa vas, če omrežnih nastavitev nimate v malem prstu, čaka še nekaj mučnega ukvarjanja z nastavitvami. Na srečo bo večinoma dovolj, če boste skrbno sledili navodilom v priloženem priročniku ali na Kissovi spletni strani.
Ko je Kissov videorekorder povezan v omrežje, imate več možnosti. Na televizorju lahko gledate filme in slike in poslušate glasbo, shranjeno v računalniku. Če ste priključeni v internet, in najverjetneje ste, pa lahko pridete tudi do tistega najpomembnejšega - elektronskega televizijskega sporeda.
Nekoliko skeptično smo pogledali, ali je Slovenija sploh podprta, in na precejšnje presenečenje odkrili, da je na slovenskem elektronskem sporedu 16 postaj, poleg vseh pomembnejših domačih še nekaj tujih dokumentarnih. Do sporedov za druge tuje postaje pridemo tako, da izberemo ustrezno državo in želene postaje dodamo med priljubljene. Na seznamu so tako rekoč vse postaje, kar jih lahko vidimo pri nas.
Krmarjenje med sporedi posameznih postaj je nekoliko bolj nerodno, kakor bi si želeli, a to je pravzaprav le manjša lepotna napaka, ki jo povsem odtehta možnost, da na sporedu, ko se enkrat prebijemo do njega, izberemo želeno oddajo in jo enostavno označimo za snemanje.
Če sodite med bolj vnete gledalce televizije, se že samo zaradi elektronskega sporeda, ki je za povrh še brezplačen, splača odločiti za Kissov videorekorder, ki po enostavnosti snemanja poseka vse druge preizkušene videorekorderje. Še več, elektronski spored lahko uporabljamo tudi na Kissovi spletni strani z računalnikom, kjer je delo precej lažje, saj lahko uporabljamo miško in imamo na monitorju večjo ločljivost in tako boljšo sliko za branje sporeda. Tako lahko s kateregakoli v internet priključenega računalnika programiramo domači videorekorder.
Ob sladkostih elektronskega televizijskega sporeda kar nekako zbledijo drugi Kissovi internetni priboljški, na primer nekaj tisoč spletnih radijskih postaj, vremenska napoved in nekaj iger.
A nihče ni popoln in tudi Kissov videorekorder ima nekaj pomanjkljivosti. Predvsem nima vgrajenega zapisovalnika DVD. To pomeni, da na disk posnetih oddaj, ko na njem začne zmanjkovati prostora, ne moremo kar enostavno zapeči na DVD, temveč jih moramo, če jih seveda nočemo zbrisati, presneti na PC in z njim posneti na plošče.
Od slabosti moramo omeniti tudi nekoliko zapleteno rabo in "računalniško" obnašanje. Včasih si namreč videorekorder vzame nekaj časa za premislek in se ne odziva na ukaze, zgodi pa se tudi, da prav lepo po računalniško zmrzne.
Kissov videorekorder sicer lahko uporabljamo tudi samostojno, a to nekako nima pravega smisla, kajti vse svoje zmogljivosti lahko pokaže le v navezi z računalnikom. Je zelo dobro nadomestilo za računalnik v dnevni sobi, čeprav bi mu lahko v tej vlogi očitali najmanj to, da nima pravega spletnega brskalnika in da je nabor podprtih zapisov, zlasti zvočnih, vendarle nekoliko omejen.
Kiss VR-558-300
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 300 GB.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: 119.990 tolarjev.
Za: Elektronski spored, velikost diska, vsestranskost, povezava z računalnikom.
Proti: Ne snema na DVD, povezava z računalnikom.
LG RH7500
LGjev videorekorder to na prvi pogled kar dobro skriva, a podrobnejši ogled je razkril, da je pravzaprav zelo podoben Hitachijevima. Zadnja stran s priključki je na primer skoraj povsem enaka kakor pri Hitachijih, le vtičnice HDMI pri LGju ni. Mimogrede, da imamo pri Hitachiju in LGju opravka z napravami skupnega izvora, dokazujejo tudi angleška navodila za rabo, saj so prav tako skoraj enaka.
Tudi LGjev daljinski krmilniki, čeprav z malce drugače oblikovanimi tipkami, je v bistvu enak Hitachijevima in tudi z njim smo lahko pognali naš daljinsko krmiljeni ventilator. V eni lastnosti pa je vseeno slabši. Tudi z njim lahko krmilimo televizorje drugih znamk, a medtem ko je na seznamu tistih, ki jih lahko krmilimo s Hitachijevim krmilnikom, več kakor 200 znamk, med njimi tudi Gorenje, jih je pri LGju samo pet (LG, Zenith, Samsung, Sony in Hitachi). Ker smo videorekorder preizkušali s Panasonicovim televizorjem, smo poskušali uporabiti Hitachijeve šifre za programiranje daljinca, a žal niso delovale.
Zasnova je torej podobna, a razlike v zmogljivostih so vseeno precejšnje. LGjev videorekorder ima samo 80-gigabajtni disk (LG izdeluje, oziroma pod svojim imenom prodaja, tudi model RH7800 s 160-gigabajtnim), pogon DVD pa ne podpira plošč DVD-RAM. Tudi rež za pomnilniške kartice LG nima.
Zaslonski menuji in večina ukazov v njih je enaka kot pri Hitachijih. Nekaj razlik smo vseeno odkrili. Pri programiranju snemanja na primer ne moremo uporabiti sistema ShowView. Zanj je namreč treba plačati licenco in ga zaradi varčevanja niso uporabili (vključen pa je v model RH7800). Z LGjevim videorekorderjem tudi ne moremo samodejno preskakovati reklam, potem pa se razlike počasi končajo. Pri snemanju lahko uporabimo enake štiri stopnje stiskanja, pri urejanju in prepisovanju posnetkov imamo enake možnosti, pa tudi kakovost je enaka.
Ima pa LGjev videorekorder tudi nekaj prednosti. Pri predvajanju diviksov na primer podpira slovenske črkovne posebnosti v podnapisih. Skratka, če se lahko zadovoljite z nekoliko oskubljeno napravo in manjšim diskom, boste z nakupom LGjevega videorekorderja, ki je med najcenejšimi na preizkusu, prihranili kar čeden kupček tolarčkov.
LG
80 GB
DVD
HQ High Quality
20 ur
1 ura
SQ Standard Quality
40 ur
2 uri
LQ Long Play
74 ur
4 ure
EQ Extended Play
111 ur
6 ur
LG RH7500
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 80 GB.
Prodaja: Comtron, www.comtron.si.
Cena: 87.990 tolarjev.
Za: Vsestranskost, slovenski podnapisi, glasbeni strežnik, cena.
Proti: Velikost diska, sodelovanje s televizorjem.
Philips DVDR 7300H
Tudi Philipsov videorekorder sodi med tiste, pri katerih je ob nakupu praznih plošč treba paziti na predznak. Snemati zna namreč samo na tiste s plusom, tudi dvoslojne. Pogled na zadnjo stran razkrije, da sodi med bolje opremljene, saj med vtičnicami najdemo tudi HDMI. Daljinski krmilnik je sicer precej povprečen, lahko pa z njim upravljamo tudi televizor.
Z ustrezno opremljenim televizorjem zna videorekorder pametno sodelovati, kar se pozna tako pri prvi namestitvi kakor pri poznejši rabi. Pogoj je, da televizor podpira katerega od združljivih protokolov za sodelovanje z videorekorderjem in da smo napravi povezali s pravim kablom scart.
Programiranje snemanja je enostavno in pregledno, uporabimo pa lahko tudi ShowView in VPS. Podpira tudi elektronski spored GuidePlus+. To bi bila, če bi ga lahko v naših krajih v popolnosti uporabljali, velika prednost za Philipsov videorekorder, tako pa je bolj zanimivost kot res uporabna lastnost. Verjetno je odveč zapisati, da zna snemati tudi v ozadju in omogoča predvajanje s časovnim zamikom.
Pri snemanju na 250-gigabajtni disk lahko izbiramo med sedmimi stopnjami stiskanja. Pri presnemavanju na devedeje lahko stopnjo stiskanja spremenimo in prilagodimo dolžini posnetka. Tudi urejanje videa je po zaslugi preglednih zaslonskih menujev enostavno.
Philips
250 GB
DVD
HQ High Quality
47 ur
1 ura
SP Standard Play
95 ur
2 uri
SPP Standard Play Plus
119 ur
2,5 ure
LP Long Play
143 ur
3 ure
EP Extended Play
191 ur
4 ure
SLP Super Long Play
287 ur
6 ur
SEP Super Extended Play
400 ur
8 ur
Kakovost slike je zelo dobra, med boljšimi na tokratnem preizkusu. Po drugi strani pa se Philipsov videorekorder ne odlikuje prav posebej po različnih drugih zmožnostih. Predvajati zna, kot vsi drugi, digitalne fotografije in empetrije, in to samo s cedejev, odpove pa pri diviksih. Skratka, soliden videorekorder, ki pa v ničemer posebej ne odstopa.
Philips DVDR 7300H
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 250 GB.
Prodaja: Eltus, www.eltus.si.
Cena: 129.990 tolarjev.
Za: Kakovost slike, sodelovanje s TV.
Proti: Ne predvaja DivX, MP3 samo s CDja.
Pioneer DVR-540H-S
Pioneerjev videorekorder tako kakor Hitachijeva modela sodi med tiste, ki znajo snemati na vse vrste devedejev, tudi dvoslojne in DVD-RAM. Vgrajen ima 160-gigabajtni disk. Všeč nam je bil pregleden prikazovalnik z nekoliko večjimi znaki kakor pri drugih videorekorderjih. Nabor priključkov je nekoliko skromnejši, saj smo na zadnji strani pogrešali HDMI, na prednji pa DV, kar utegne biti za lastnike digitalnih kamer ključna pomanjkljivost.
Daljinski krmilnik je precej nenavaden, saj je kar polovica tipk pod pokrovčkom. To je za manj zahtevne uporabnike dobro, za zahtevnejše, ki bi radi imeli ves čas vse pri roki, pa malce manj. Še precej bolj nerodno je, da daljinec ne zna upravljati televizorja.
Po drugi strani zna s televizorjem dobro sodelovati sam videorekorder. Že pri prvi nastavitvi zna prebrati vrstni red kanalov s televizorja, z njim pa zna sodelovati tudi pozneje. Tudi Pioneerjev videorekorder namreč ves čas ve, kaj gledamo na televizorju in če želimo ustaviti živo sliko, enostavno na daljincu videorekorderja pritisnemo ustrezno tipko, ne da bi mu bilo treba posebej povedati, katero.
Zelo pregledno je urejeno tudi ročno programiranje videorekorderja, poleg tega pa tako kakor Philipsov model tudi Pioneerjev podpira elektronski program GuidePlus+. Nastavimo lahko snemanje do 32 oddaj, a največ za en mesec vnaprej.
Pri snemanju lahko izbiramo med šestimi stopnjami stiskanja, med katerimi je zadnja bolj zgoščena kakor pri drugih videorekorderjih, saj lahko z njo na en sam DVD posnamemo kar do 10 ur videa. Kakovost je sicer razmeroma skromna, a če bi iz takega ali drugačnega vzroka radi varčevali s prostorom, je to vsekakor dobrodošla možnost.
Pri prepisovanju posnetkov z diska na ploščo lahko uporabimo tudi prilagodljivo stopnjo stiskanja, ki samodejno poskrbi, da z izbranimi oddajami, če jih le ni preveč, zapolnimo ravno vso ploščo. Pri tem lahko posnetke celo še nekoliko bolj stisnemo in na en sam enoslojni DVD spravimo kar do 13 ur videa.
Kakovost slike, tako pri snemanju kakor predvajanju, je zelo dobra, poleg tega imamo na voljo tudi številne nastavitve, s katerimi jo prilagodimo svojemu okusu.
Pioneer
160 GB
DVD
XP Extra Play
34 ur
1 ura
SP Standard Play
68 ur
2 uri
LP Long Play
136 ur
4 ure
EP Extended Play
204 ur
6 ure
SLP Super Long Play
272 ur
8 ur
SEP Super Extended Play
340 ur
10 ur
MN Manual
34-455 ur
1-13 ur
Pioneerjev videorekorder zna predvajati divikse, ni pa kos podnapisom z našimi krilatimi črkami, vsaj ne brez nadgradnje vgrajene programske opreme. Pioneerjev videorekorder lahko uporabimo tudi kot glasbeni strežnik. Na disk namreč lahko presnamemo glasbene cedeje, česar z drugimi tu preizkušenimi videorekorderji ne moremo, a le z enkratno hitrostjo, zato je to bolj dolgotrajno opravilo, in v nestisnjeni obliki, zaradi česar to ni ravno prijazno do že sicer ne ravno razkošno velikega diska. Nanj lahko posnamemo tudi empetrije, a le če so posneti na cedeju, saj jih z devedejev ne zna brati.
Pioneerjev videorekorder sicer še zdaleč ni popoln, kljub temu pa sodi med bolj vsestransko uporabne naprave na tokratnem preizkusu.
Pioneer DVR-540H-S
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 160 GB.
Prodaja: Primaline, www.primaline.si.
Cena: 112.990 tolarjev.
Za: Vsestranskost, sodelovanje s TV, glasbeni strežnik.
Proti: Nima vtičnice DV, slovenski podnapisi, MP3 samo s CDja, daljinski krmilnik.
Sharp DV-HR450s
Z nevsakdanjim prikazovalnikom LCD Sharp oblikovno sicer nekoliko odstopa od drugih, drugače pa imamo opravka s precej značilnim sodobnim videorekorderjem. Sodi med tiste, pri katerih moramo biti ob nakupu praznih plošč pozorni, saj zna snemati samo na DVD-R in DVD-RW. Na zadnji (in prednji) strani so vsi standardni priključki, pogrešali smo le HDMI. Daljinski krmilnik sodi med bolje opremljene in priročne, z njim pa lahko krmilimo tudi televizor.
Videorekorder se je znal ob prvi namestitvi pametno pomeniti z našim televizorjem in z njega prepisati vrstni red kanalov. Sodelovati zna tudi kasneje, saj ve, katero oddajo gledamo, in mu, če jo hočemo začeti snemati, tega ni treba posebej povedati.
Pri programiranju snemanja se Sharp zanaša predvsem na elektronski spored GuidePlus+. To je seveda dobro, a le, če ga lahko uporabljamo. Pri nas je skoraj neuporaben, zato moramo uporabljati ročno programiranje, ki pa pri Sharpu ni ravno biser priročnosti in preglednosti. Nastavimo lahko podatke za 16 oddaj za največ en mesec vnaprej.
Pri snemanju lahko izbiramo med štirimi osnovnimi načini, lahko pa stopnjo stiskanja nastavimo tudi bolj natančno, saj imamo na voljo kar 32 vrednosti. To pride najbolj prav pri neposrednem snemanju na plošče oziroma pri kasnejšem presnemavanju oddaj z diska na ploščo. To je, mimogrede, enostavno opravilo, brez težav pa lahko oddaje tudi urejamo, na primer izrežemo neželene dele.
Sharp
160 GB
DVD
XP Extra Play
40 ur
1 ura
SP Standard Play
68 ur
2 uri
LP Long Play
137 ur
4 ure
EP Extended Play
205 ur
6 ure
MN Manual
40-205 ur
1-6 ur
Najbolj varčni bodo pogrešali večjo stopnjo stiskanja, saj lahko na en DVD posnamemo za največ 6 ur videa, medtem ko mnogi tekmeci nanj spravijo tudi 8 ur ali celo več.
Sharpov videorekorder sodi med modele, ki ne znajo predvajati diviksov. Gledamo lahko digitalne fotografije in poslušamo empetrije ter wmaje, a samo s cedejev.
Na preizkusu se je Sharpov videorekorder sicer dobro odrezal, vendar po zmogljivostih nekako ne odstopa od povprečja. Kakovosti posnetkov na primer ne moremo ničesar očitati, a to pravzaprav velja tudi za tako rekoč vse tokrat preizkušene modele.
Sharp DV-HR450s
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 160 GB.
Prodaja: Tehnounion, www.tehnounion.si.
Cena: 139.990 tolarjev.
Za: Sodelovanje s TV, prilagodljive stopnje stiskanja.
Proti: Ne predvaja Divx, MP3 samo s CDja.
Sony RDR-HX510, RDR-HX710, RDR-HX910
Trije od petih Sonyjevih videorekorderjev, kolikor smo jih dobili na preizkus, se med seboj ločijo skoraj samo po velikosti vgrajenega diska, zato jih bomo obdelali kar skupaj. Najmanjši ima 80 gigabajtov, srednji 160 in zmogljivejši 250 gigabajtov. 80-gigabajtni je v primerjavi z zmogljivejšima bratoma tudi nekoliko oskubljen, saj nima vhoda DV in ne podpira sistema za lažje programiranje ShowView.
Vsi trije lahko snemajo na devedeje s plusi in minusi, ne pa tudi na DVD-RAM. Med priključki manjka HDMI. Daljinski krmilnik sodi med boljše, z njim pa lahko krmilimo tudi televizorje in ojačevalnike številnih, čeprav ne ravno vseh znamk. Rahlo nas je motil le pokrovček, pod katerim so spravljene nekatere tipke.
Videorekorderji podpirajo pametno povezavo s televizorjem Smartlink in so znali sodelovati z našim Panasonicom. Programiranje je po zaslugi zelo preglednih zaslonskih menujev kar se da enostavno. Razen pri 80-gigabajtnem modelu lahko uporabimo tudi programiranje s šiframi ShowView. Vsi trije sicer podpirajo tudi elektronski spored TV Guide Page, ki ga nekatere postaje vključujejo v svoj teletekst, a si pri nas lahko z njim žal pomagamo še manj kakor z GuidePlus+. Za snemanje lahko označimo do 30 oddaj za največ en mesec vnaprej, oziroma samo 8, če uporabljamo VPS.
Pri snemanju lahko izbiramo med kar devetimi stopnjami stiskanja. Posebnost je najboljša, HQ+, saj je še boljša od tiste, ki jo kot najboljšo uporabljajo drugi videorekorderji. To seveda pomeni, da je tudi prostorsko še potratnejša. Pri njej se shranjuje kar 15 megabitov v sekundi (videorekorderji drugače pri najboljši kakovosti zapisujejo 10 ali 8 megabitov/s, kar je tudi kakovost, s katero so posneti devedeji). Ali je razlika v kakovosti slike vredna dodatnega prostora na disku, je deloma odvisno od zahtevnosti gledalca, še bolj pa od kakovosti same oddaje oziroma televizijskega sprejema. Na splošno lahko rečemo, da razlike med HQZa: in HQ večinoma sploh ne boste opazili.
Sony
80 GB
160 GB
250 GB
400 GB
DVD
HQ+
10 ur
21 ur
34 ur
56 ur
-
HQ High Quality
16 ur
33 ur
55 ur
86 ur
1 ura
HSP High Standard Play
25 ur
51 ur
81 ur
131 ur
1,5 ure
SP Standard Play
33 ur
67 ur
107 ur
174 ur
2 uri
LSP Long Standard Play
42 ur
85 ur
135 ur
218 ur
2,5 ure
LP Long Play
51 ur
103 ur
164 ur
265 ur
3 ure
EP Extended Play
68 ur
137 ur
217 ur
352 ur
4 ure
SLP Super Long Play
101 ur
204 ur
325 ur
526 ur
6 ur
SEP Super Extended Play
134 ur
269 ur
428 ur
693 ur
8 ur
Urejanje posnetkov je, podobno kot snemanje, po zaslugi preglednih menujev enostavno. Pri shranjevanju na plošče lahko spremenimo stopnjo stiskanja in jo prilagodimo dolžini posnetka. Je pa seveda koristno, če na to mislimo že pri samem snemanju, kajti če kakovosti zapisa ne spreminjamo, je snemanje na plošče nekajkrat hitrejše.
Na disk lahko presnamemo vsebino avtorsko nezaščitenih filmskih devedejev, se pravi v glavnem samo tiste, ki smo jih sami posneli in naredili. Prav tako ne moremo na disk presneti glasbenih cedejev ali empetrijev. Nobeden od treh Sonyjevih videorekorderjev ne zna predvajati diviksov. Poslušamo lahko empetrije, a le, če so posneti na cedeju. Ogledamo si lahko tudi digitalne fotografije JPEG, a le, če niso večje od 4 megabajtov.
Kakovost slike in zvoka je zelo dobra in vsi trije sodijo v sam vrh sodobnih videorekorderjev, vsaj kar zadeva kakovost posnetkov. So tudi zelo enostavni za rabo, žal pa niso tako zelo vsestranski kakor nekateri drugi tu preizkušeni modeli. Za povrh so tudi nekoliko dražji.
Sony RDR-HX510
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 80 GB.
Prodaja: A.C.S., www.acssony.si.
Cena: 119.990 tolarjev.
Za: Sodelovanje s TV, kakovost snemanja.
Proti: Velikost diska, ne predvaja DivX, MP3 samo s CDja.
Sony RDR-HX710
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 160 GB.
Prodaja: A.C.S., www.acssony.si.
Cena: 129.990 tolarjev.
Za: Sodelovanje s TV, kakovost snemanja.
Proti: Ne predvaja DivX, MP3 samo s CDja.
Sony RDR-HX910
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 250 GB.
Prodaja: A.C.S., www.acssony.si.
Cena: 169.990 tolarjev.
Za: Sodelovanje s TV, kakovost snemanja.
Proti: Ne predvaja DivX, MP3 samo s CDja.
Sony RDR-HX1010
Tudi četrti Sonyjev videorekorder je zelo podoben prejšnjim trem, zato ga bomo opisali nekoliko krajše. Od vseh tokrat preizkušenih videorekorderjev ima najzmogljivejši, kar 400-gigabajtni disk, na katerem vam zlepa ne bi smelo zmanjkati prostora. Od prej opisanih Sonyjevih modelov se loči tudi po tem, da ima vtičnico HDMI.
Poleg tega ima vgrajeno še zmogljivejšo elektroniko, z nekaj dodatnimi izboljšavami za prikaz slike in zvoka. Šibkejši modeli imajo na primer 108-megaherčni video digitalno-analogni pretvornik, HX1010 pa ima 216-megaherčnega. Poleg tega ima tudi naprednejši filter za zmanjševane videošuma.
Rezultat je najboljša slika izmed vseh tokrat preizkušenih modelov, pri tem pa je treba kar takoj poudariti, da so razlike razmeroma majhne in pravzaprav opazne le pri pozornem gledanju, zelo dobrem televizijskem sprejemu in na dobrih televizorjih. Pozorno uho bo zaznalo tudi nekoliko boljši zvok, a tudi tu so razlike zelo majhne in slišne le na boljših zvočnikih. Ali je vse to vredno četrt milijončka, pa je že drugo vprašanje, na katero si bo moral odgovoriti vsak sam.
Sony RDR-HX1010
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 400 GB.
Prodaja: A.C.S., www.acssony.si.
Cena: 249.990 tolarjev.
Za: Sodelovanje s TV, kakovost snemanja, kakovost slike, kakovost zvoka.
Proti: Cena, ne predvaja DivX, MP3 samo s CDja.
Sony RDR-HX720
Peti preizkušeni Sonyjev videorekorder sodi v najnovejšo serijo, ki se od prejšnje še najbolj loči po tem, da zna predvajati tudi divikse. Pri samem snemanju in poznejši obdelavi posnetkov imamo namreč enake možnosti kakor pri že opisanih modeli, zato se ne bomo po nepotrebnem ponavljali.
Preizkušeni model ima 160-gigabajtni disk, v seriji pa sta tudi 80- in 250-gigabajtna modela. Še vedno pogrešamo priključek HDMI, ki je očitno pri Sonyju rezerviran za najzmogljivejše modele.
Sony gre torej v korak z zahtevami uporabnikov in novi model zna predvajati divikse. Žal se jim zatakne pri podnapisih, kar je verjetno posledica tega, da smo dobili na preizkus enega prvih modelov in bo torej treba počakati na prvo nadgradnjo vgrajene programske opreme.
Pri Sonyju so nove modele izboljšali še v nekaterih drugih podrobnostih. Število oddaj, ki jih lahko označimo za snemanje, so na primer povečali na 40. Dodali so tudi nekaj naprednih filtrov za izboljšavo slike, ki sicer ne prinašajo ravno drastičnih izboljšav, so pa vseeno dobrodošli.
Bolj zanimivost kot res koristna nova lastnost je hitro predvajanje (Fast Playback) z 1,3-kratno hitrostjo in (skoraj) normalnim zvokom, namenjeno vsem tistim, ki se jim zdi, da voditelji televizijskih dnevnikov govorijo prepočasi, prav pa bo prišlo tudi vsem, ki sicer radi gledajo prenose iz parlamenta, a se jim zdijo predolgi.
Še najbolj dobrodošla novost pa je verjetno nekoliko nižja cena, s katero novi Sonyjevi videorekorderji še kar uspešno lovijo čedalje cenejše tekmece.
Sony RDR-HX720
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 160 GB.
Prodaja: A.C.S., www.acssony.si.
Cena: 114.990 tolarjev.
Za: Sodelovanje s TV, kakovost snemanja.
Proti: Podnapisi divx.
Xoro HVR 5500
Podobno kakor LGjevi in Hitachijevi videorekorderji ne morejo skriti skupnega izvora, smo med preizkusom ugotovili, da sta si tudi Xorov in Hyundaiev model "sumljivo" podobna. Pa čeprav so se oblikovalci potrudili in tega na prvi pogled sploh ni videti. Podobnost postane očitna z zadnje strani, zelo podobna sta daljinska krmilnika, enaki so zaslonski menuji, tako rekoč enaka sta tudi priročnika. Še najpomembnejša razlika je v vgrajenem disku, ki je pri Xorovem modelu 160-gigabajten, in to kljub temu da je videorekorder samo 3 tisočake dražji.
Vse druge lastnosti so tako rekoč enake. Tudi Xoro ima spredaj pod pokrovčkov vtičnico USB, na katero lahko priključimo zunanji disk, pomnilniški ključek ali, recimo, predvajalnik MP3 in gledamo oziroma poslušamo na njem shranjene slike, video in empetrije. Tudi daljinski krmilnik je podobno neugleden in tudi Xoro ima vgrajen odkodirnik Dolby Digital in šestkanalni zvočni izhod.
Podobnosti se nadaljujejo pri rabi. Pri snemanju lahko izbiramo med šestimi stopnjami stiskanja, pri presnemavanju na devedeje (samo tiste s plusom) pa stopnje stiskanja ne moremo več spremeniti.
Xoro
160 GB
DVD
HQ High Quality
34 ur
1 ura
SP Standard Play
68 ur
2 uri
SPZa: Standard Play Plus
102 ur
3 ure
EP Extended Play
136 ur
4 ure
LP Long Play
170 ur
5 ur
SLP Super Long Play
204 ure
6 ur
Prav tako ni posebnih razlik pri predvajanju diviksov. V slovenskih podnapisih sicer poleg š-jev vidimo tudi ž-je, še vedno pa manjkajo č-ji. Enako velja za empetrije, ki jih lahko predvajamo tudi z devedejev, ne moremo pa jih shraniti na vgrajeni disk.
Razen v še enkrat večjem disku in nekoliko drugačni obliki torej ni razlik, ker pa razlike (skoraj) ni niti v ceni, je odločitev, vsaj dokler izbiramo samo med obema najcenejšima modeloma, zelo enostavna.
Xoro HVR 5500
Kaj: Videorekorder DVD z diskom.
Velikost diska: 160 GB.
Prodaja: Izid, www.izishop.net.
Cena: 82.411 tolarjev.
Za: USB, cena.
Proti: Slovenski podnapisi, ne zna spremeniti stopnje stiskanja.
Kaj izbrati?
Odločitev za najprimernejši digitalni videorekorder je drugače precej težja. Idealnega ali najboljšega namreč ni, saj se moramo pri vsakem odločati med vsaj nekaj kompromisi. Zato tudi nismo podelili zlatega Monitorja.
Še najbolj vsestranska sta Hitachijeva videorekorderja, ki bi jima pravzaprav lahko očitali, poleg visoke cene, le nepoznavanje slovenskih črk v podnapisih za divikse in nesodelovanje s televizorjem.
Če se lahko zadovoljite s samo 80-gigabajtnim diskom in lahko pogrešate Hitachijevo samodejno preskakovanje reklam ter reže za pomnilniške kartice, si vsekakor dobro oglejte podobno zmogljiv LGjev videorekorder, ki naše črke v podnapisih pozna in je za povrh še eden cenejših.
Pametno sodelovanje s televizorjem utegne biti zelo koristno in od videorekorderjev, ki to znajo, na prvem mestu omenimo Pioneerja, ki je tudi drugače podobno vsestranski kot Hitachi in LG, v nekaterih pogledih pa ju celo prekaša. Odlično se na primer izkaže pri najvarčnejšem snemanju na devedeje, saj lahko na en sam dvoslojni devede posname kar do 24 ur videa. Po drugi strani tako kot Hitachija ne podpira naše abecede v podnapisih, poleg tega pa ne zna predvajati empetrijev z devedejev in nima vtičnice DV.
Razred zase je Kissov videorekorder, predvsem zaradi elektronskega sporeda, a če ga ne nameravate povezati z osebnim računalnikom, lahko nanj kar takoj pozabite.
Drugi razred zase je Sonyjev najzmogljivejši model. Odlikuje ga največji disk, najboljša slika in četrt milijona na listku s ceno, ob tem pa nima vgrajenega nekaj sto tolarjev vrednega čipa za predvajanje diviksov.
In na koncu ne smemo prezreti skromnega Xora, ki sicer kakovostnih presežkov ne prinaša, je pa poceni, zna večino tistega kot dražji tekmeci in ima za povrh še vtičnico USB, ki utegne biti za koga celo eden od pomembnejših dejavnikov pri končni odločitvi.