Digitalna poplava

Objavljeno: 19.4.2005 13:21 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Januar 2005

Že kar veliko časa je minilo, odkar smo opravili popolni pregled ponudbe digitalnih fotoaparatov. To je bilo namreč že kar zajetna tri leta nazaj. A to ne pomeni, da zanemarjamo ta vroči segment trga digitalnih tehnologij, temveč smo njegov razvoj neprestano spremljali z vsakomesečnimi preizkusi. Za boljšo preglednost in primerjavo pa vam predstavljamo vse modele, ki so trenutno naprodaj (oziroma so nam jih zastopniki in prodajalci odstopili v preizkus), in si ogledamo, kakšne zmogljivosti ponujajo današnji digitalni fotoaparati različnih zmogljivostnih razredov in na kaj je treba biti pozoren ob nakupu.

Vsakomur svoje

V najnižjem razredu naše klasifikacije digitalnih fotoaparatov so seveda najmanj zmogljivi modeli. To sicer ne pomeni, da v tem razredu ni mogoče posneti dobre fotografije ali da naprave nimajo dodatnih zmožnosti in podobno, vendar gre za modele, ki so zasnovani na manj zmogljivi elektroniki in optiki kakor predstavniki zmogljivejših razredov digitalnih fotoaparatov. Zato po njih le redko posežejo zahtevnejši ljubitelji fotografije, čeprav verjamemo, da boljši modeli v tem razredu, kot sta npr. Canonova A75 in A95, že zaradi ugodne cene in razmeroma dobrih zmogljivosti premamita tudi katerega od njih. Predvsem pa so ti modeli namenjeni manj veščim in zahtevnim uporabnikom, ki digitalni fotoaparat potrebujejo za snemanje spominskih slik družine in prijateljev, pa z različnih potovanj, dogodkov in tako naprej, ob tem pa se ne spoznajo pretirano na fotografijo in si želijo imeti predvsem napravo, ki deluje čim bolj samostojno; večje število ročnih nastavitev in dodatnih možnosti jim je prej v napoto kot v korist.

V zadnjih dveh letih se je izoblikoval še en prepoznavni razred digitalnih fotoaparatov. Gre za vse številčnejše modele, ki so v temelju zasnovani na podobni elektroniki kot predstavniki najmanj zmogljivega razreda, a imajo precej zmogljivejše objektive. To niti ne čudi, saj si mnogi manj vešči uporabniki želijo imeti večje povečave, ki lahko močno poenostavijo delo s fotoaparatom in odpirajo precejšnje možnosti tudi v nezahtevni fotografiji. Večinoma ti modeli ponujajo tudi številne dodatne možnosti, kot je dober ročni nadzor, kakovostno snemanje videa in tako naprej.

Zlati monitor

V vseh petih razredih, kakor smo razdelili digitalne fotoaparate na našem preizkusu, velja omeniti tudi tiste modele, ki ta hip za svoj denar ponujajo največ in si zaslužijo priznanje zlati Monitor. Med manj zmogljivimi modeli digitalnih fotoaparatov je najvišje ocenjen Canon Powershot A75. To niti ne čudi, saj so že tudi njegovi predhodniki sloveli po tem, da po razmeroma ugodni ceni tudi v manj zmogljivem razredu prinašajo vrsto lastnosti dražjih modelov, predvsem dober ročni nadzor in možnost uporabe predleč. Še najbliže mu je Fujifilm Finepix A330, ki po nižji ceni ponuja dobre fotografije in enostavno rabo, nima pa tako širokih možnosti rabe. Zanimiv je tudi Canon Powershot A95, ki je po zasnovi zelo podoben modelu A75, le da ima večje in zmogljivejše tipalo CCD (a je tudi dražji).

Med modeli z veliko optično povečavo je v vrhu Konica Minolta Dimage Z2. Dobre tehnične lastnosti, kakovosten zajem, zmogljiv objektiv in razmeroma ugodna cena za tako zmogljivost so razlogi, da si je prislužil zlati Monitor. Nekoliko manj zmogljiv, a cenovno ugodnejši je Konica Minolta Dimage Z10, ki si prav tako zasluži omembo, podobno velja tudi za še enega zanimivejših modelov tega razreda, model Fujifilm Finepix S5500.

Resnejši uporabniki morda razmišljajo o nakupu zmogljivega digitalnega fotoaparata. Med njimi se uvršča najviše Sony Cybershot DSC-V3. Resda ni najcenejši, a predvsem po tehničnih zmogljivostih in zasnovi prekaša druge tekmece v tem razredu, poleg tega ima tudi kakovostno fotografijo. Blizu mu je njegov predhodnik Sony Cybershot DSC-V1, ki je od zmagovalca nekoliko slabši prav po vsem, razen po ceni, ki je precej ugodnejša kot pri modelu DSC-V3. Omembe vreden je tudi Fujifilm Finepix 810. Med zmogljivimi modeli z manjšim in trdnim kovinskim ohišjem je namreč dosegel zelo dobre ocene za kakovost fotografije, kar utegne biti za marsikoga ključnega pomena pri izbiri.

Tudi v razredu zelo zmogljivih digitalnih fotoaparatov na vrhu kraljuje isti izdelovalec. A to ne preseneča, saj je Sony Cybershot DSC-F828 tako po tehničnih zmogljivostih kot tudi po zasnovi precej pred konkurenco, dobra pa je tudi kakovost fotografije. Sonyjev model Cybershot DSC-F717 ima nižjo ločljivost od DSC-F828, je v celoti gledano kakovost fotografije celo nekoliko boljša, zato se utegne marsikdo odločiti za ta model, ki je tudi cenovno ugodnejši. Je pa res tudi tehnično manj zmogljiv in tudi zasnova je slabša. Med zanimivimi modeli velja omeniti še Olympus C-8080 Wide Zoom, ki prepriča s kakovostjo fotografije; ta je najboljša v tem razredu.

Žepni fotoaparati so zelo jasen in pomemben razred. Med njimi se najviše uvršča Konica Minolta Dimage X50. Zasnova samega aparata zagotavlja izredno vzdržljivost, aparat pa ima povsem spodobne tehnične lastnosti, tipalo visoke ločljivosti in dokaj dobro kakovost fotografije. Predvsem zaradi ugodne cene je zanimiv model tudi Konica Minolta Dimage X31, dober izbor pa je tudi Fujifilm Finepix E510, ki ima prav tako visoko ločljivost, dobro kakovost fotografije, omogoča pa tudi širok izbor ročnih nastavitev, ob tem pa je tudi njegova cena razmeroma ugodna.

V razredu više so že solidno zmogljivi modeli digitalnih fotoaparatov. Ti temeljijo na kakovostni optiki, dobrih objektivih s solidnimi optičnimi povečavami, zmogljivi elektroniki, dobrih algoritmih in hitrih digitalnih procesorjih za obdelavo podatkov, ponujajo visoke ločljivosti in večje mere tipal, poleg tega pa imajo zelo dober ročni nadzor. To je pogosto mogoče kar neposredno prek hitro dostopnih namenskih tipk na ohišju, tudi ohišja pa so izdelana kakovostno in so dobro oblikovana. Večina jih omogoča tudi priključitev zunanjih bliskavic, ki so pri nekaterih opravilih pač nepogrešljiv dodatek za kakovostno fotografijo. Po teh aparatih bodo večinoma posegali nekoliko resnejši uporabniki, taki, ki se na fotografijo nekoliko spoznajo in ne potrebujejo kakšnih večjih optičnih povečav, temveč prisegajo na kakovost, tehnično zmogljivost in kakovost fotografije, ki jo pogosto potrebujejo tudi za nadaljnjo obdelavo ali objavo.

V razredu najzmogljivejših (in večinoma dražjih) aparatov so kompaktni modeli, ki se lahko po kakovosti, ki jo zmorejo zajeti, pogosto primerjajo tudi z veliko dražjimi profesionalnimi modeli z izmenljivimi objektivi (seveda pa niso tako prilagodljivi za vse vrste rabe kakor modeli z izmenljivimi objektivi). Imajo dokaj velika tipala (večinoma gre za tipala z diagonalo 2/3 palca) z veliko ločljivostjo, odlično kakovost optike, objektivi pa ponujajo tudi optične povečave vsaj od 5x naprej, so pogosto zelo hitri in imajo torej dobro svetlobno jakost, poleg tega pa so njihova ohišja vzdržljiva.

Eden bolj posebnih in tudi zanimivih razredov so žepni digitalni fotoaparati. Te fotoaparate odlikuje velika miniaturizacija. Digitalni zajem fotografij je pač mogoč tudi na precej manjši površini in volumnu ohišij kot pri klasičnih fotoaparatih s filmom. O tem, kako priljubljen je ta razred danes, priča tudi podatek, da je prav v tem razredu največ modelov, ki smo jih preizkusili. To ni naključje, saj je teh modelov na trgu veliko, izdelovalci pa skoraj vsak mesec ponudijo nove in nove izdelke oziroma izboljšujejo stare. Velika večina teh modelov se ponaša tudi z izjemno trdnimi ohišji, ponavadi iz kovine. Po tehničnih lastnostih, zmogljivosti, optiki in kakovosti fotografije so ti aparati sicer še najbliže manj zmogljivemu razredu digitalnih fotoaparatov, nekateri med njimi pa se po kakovosti približajo zmogljivim.

Na trgu je sicer najti tudi cenejše modele od tistih, ki jih v Monitorju uvrščamo v svoje preizkuse digitalnih fotoaparatov. Ponavadi gre za modele bolj ali manj neznanih daljnovzhodnih proizvajalcev, ki kupce radi snubijo z velikimi številkami ločljivosti tipal po sorazmerno nizki ceni. Nekaj teh aparatov smo v Monitorju že predstavili in ugotovili, da glede na resnično kakovost, ki jo ponujajo z donečimi obljubami, ponavadi niso vredni niti toliko denarja, kot ga je treba odšteti zanje.

Vidni organ

Prva podatka, na katera ponavadi naletimo ob nakupu digitalnega fotoaparata, sta ločljivost vgrajenega tipala in pa optični zum, ki ga omogoča objektiv. Vendar ta podatka nista nikakršno jamstvo za bolj kakovostno fotografijo (lep zgled za to so tudi že omenjeni "ceneni" digitalni fotoaparati). Na to namreč vpliva še vrsta drugih dejavnikov, ki niso nič manj pomembni, če ne celo še bolj od ločljivosti in optične povečave same (predvsem mislimo na kakovost optike in elektronike). Že sama tipala se lahko ob isti ločljivosti precej razlikujejo. Predvsem velikost tipala je namreč pogosto prezrta lastnost, a je v bistvu zelo pomembna. Tipala so namreč sestavljena iz zelo majhnih elementov, ki lahko zajemajo svetlobo in jo spremenijo v električni signal. Občutljivost pa je precej odvisna od velikosti teh svetlobnih elementov.

Ker se velikost tipal skorajda ne spreminja, ločljivost pa zelo, je seveda jasno, da gre večanje ločljivosti na rovaš velikosti svetlobnih elementov. S tem pa neizogibno upade tudi količina svetlobe, ki jo lahko svetlobni element zajame. To se neposredno izrazi na dinamiki digitalnega fotoaparata, torej njegovi sposobnosti razlikovanja med majhnimi spremembami v osvetljenosti. In tu se izgubljajo podrobnosti, ki naj bi jih na prvi pogled prinesla večja ločljivost. Poleg tega manjšanje svetlobnih elementov vpliva še na druge dejavnike, saj je ob majhnih merah večja verjetnost, da bo svetloba zadela napačni svetlobni element zaradi kromatske aberacije (napaka objektiva zaradi različnih lomov žarkov na lečah) ali da bo prihajalo do prelivanja elektronov v sosednji element. In če dodamo k temu še večjo občutljivost za šum (k čemur prispeva tudi večje segrevanje tipal CCD), postane jasno, da prinašajo večje ločljivosti tudi precej slabosti.

V razredih za nekoliko manj zahtevne uporabnike "kraljujejo" najmanjša tipala, ki imajo večinoma diagonalo 1/2,7 palca (ali 1/2,5, če gre za 4 MP tipala). Uporaba teh omogoča, da so lahko zelo majhni tudi objektivi, kar je bistveni pogoj za uspešno miniaturizacijo. Zato so ta tipala najpogosteje v rabi tudi v žepnem razredu, pa tudi v razredu z veliko optično povečavo. Prav zato lahko imajo ti aparati prav osupljive goriščne razdalje, vsaj če jih primerjamo z goriščnimi razdaljami v formatu leica. Ob tem pa je njihova optika glede na tipalo precej velika, zato imajo tudi zelo dobro svetlobno jakost. Konica Minolta Dimage Z3 npr. (ki ima trenutno največji optični zum v tem razredu) ima goriščno razdaljo med vsega 5,8 in 70 mm, če pa jo "prevedemo" v velikost klasičnega objektiva, pridemo do goriščne razdalje od 35 do 420 mm, kar je seveda velikanski razpon in tudi velikanska velikost (pri klasičnem fotoaparatu bi bil že sam objektiv bistveno večji od celotnega Dimage Z3).

Trenutno največji optični zum ima Konica Minolta Dimage Z3.

2 MP tipala se počasi umikajo iz sveta digitalne fotografije, pa čeprav za manjše povečave povsem zadostujejo (namreč za razvijanje fotografij velikosti 10 × 15 cm brez izgube kakovosti). V tem pregledu je le en model, ki še vedno ima to ločljivost (Kodakov Easyshare CX6230). V spodnjem razredu najdemo predvsem 3 MP ločljivost, ki je za ta razred tudi nekako najbolj optimalna. Sicer je tudi kar nekaj modelov, ki uporabljajo tipala ločljivosti 4 MP, a je smiselnost nakupa takega aparata zgolj zaradi višje ločljivosti za manj zahtevne uporabnike vprašljiva. Tudi zato, ker imajo aparati s temi tipali pogosto celo nekoliko slabše barve in večje težave s cvetenjem in šumom, poleg tega pa slike te ločljivosti zasedejo več prostora na pomnilniških karticah, aparati pa so seveda praviloma dražji od modelov s "trimilijonskim" tipalom. V zadnjem času se pojavljajo tudi med manj zmogljivimi modeli taki, ki ponujajo celo ločljivost 5 MP. Med njimi so, recimo, modeli Canon Powershot A95, Samsung Digimax V5 in V50 in Kodak Easyshare DX4530. Ti uporabljajo večja tipala z diagonalo 1/1,8 palca, vendar imajo zaradi neprilagojenih objektivov (ti so namreč bili večinoma narejeni za tipala manjših mer) v določenih razmerah kar opazne težave s pravilnim vodenjem svetlobe na tipalo. Pri omenjenih modelih tako kakovost fotografije sploh ni pretirano boljša kot pri podobnih modelih z nižjo ločljivostjo, saj se rade pojavljajo napake zaradi prelivanja elektronov, razne sence, cvetenje, šum in podobni nezaželeni učinki. Na večjih povečavah so te napake (če do njih seveda pride) še toliko bolj vidne, tako da ni prav velike koristi od večje ločljivosti, še posebej, če kupec aparat uporablja za manj zahtevno fotografijo.

V razredu velikih optičnih povečav so 3 MP in 4 MP tipala zastopana v približno enakem številu. Glede na to, da imajo ti aparat velike optične povečave, sta ti dve ločljivosti, vsaj za normalno rabo, ko ne potrebujemo večjih povečav, precej dobri, saj lahko objekte bolj približamo že ob samem fotografiranju. Tako je dodatno obrezovanje slik manj pogosto. Daljši objektiv sicer lahko pomeni večje težave pri natančnem vodenju različnih valovnih dolžin svetlobe na tipalo, skozi celoten obseg goriščnih razdalji, ki jih objektiv zmore, a lahko ugotovimo, da so izdelovalci večinoma našli zelo dobre kombinacije, saj je teh težav presenetljivo malo. Nekaj jih imata Fujifilm Finepix S3500 in S5000 (S5500 bistveno manj) in pa Olympusovi modeli serije "7".

Na zgledu tipala Super CCD IV lahko vidimo, kako je v praksi izvedeno tipalo CCD. Na vrhu so postavljene mikroleče, pod njimi je barvna mreža, spodaj so svetlobni elementi. Pri tem tipalu so elementi osemkotni in imajo po dva elementa za vsako piko, za zajem različnih intenzivnosti svetlobe.

Ločljivost zmogljivih aparatov se začne pri 5 MP, uporabljena pa so tipala diagonale 1/1,8 palca, največja zmogljivost, ki jo dosegajo, pa je trenutno 7 MP. Kakovost zajetih fotografiji je v tem razredu veliko boljša kot v doslej omenjenih razredih, predvsem ostrina in barvne podrobnosti so namreč ponavadi zajete dosti bolje. K temu ne prispevajo le večja in boljša tipala, svoje naredijo tudi boljši objektivi, boljša kakovost mikroleč (te so postavljene pred tipalo in usmerjajo svetlobo čim bolj pravokotno na svetlobni element), naprednejši algoritmi in za izvajanje teh potrebna zmogljivejša elektronika. "Nedeljskemu fotografu", ki gleda na fotografijo predvsem kot na spomin na neki dogodek ali kraj, ki ga je obiskal, to sicer ne bo kaj dosti pomenilo. Drugače pa je z zahtevnejšimi uporabniki, ki fotografijo obravnavajo "resneje". Ti si večinoma želijo tudi čim bolje zajete podrobnosti, barvno dinamiko in pa seveda možnost nadaljnje obdelave in razvijanja rezultatov na večje formate. Za to pa so predstavniki tega razreda že precej primernejši kot njihovi tehnično šibkejši sorodniki.

Čeprav specifikacije tega pogosto ne razkrivajo, so zelo zmogljivi digitalni fotoaparati precej bolje zasnovani od šibkejših modelov.

Še razred više segajo zelo zmogljivi digitalni fotoaparati. Ponavadi gre za precej večje "stroje" od doslej omenjenih, kar je tudi posledica večjih tipal in pa seveda zmogljivih objektivov, ki morajo tudi zaradi teh tipal biti nekoliko večjih mer. Večinoma gre za modele s tipali diagonale 2/3 palca (razen pri modelih HP Photosmart 945 in Fujifilm S20 Pro, ki imata nekoliko manjši tipali). Tudi pri teh ločljivosti segajo od 5 MP naprej, naslednja velikost pa je 8 MP (6 ali 7 MP tipal te diagonale namreč ni). V tem razredu je tudi Fujifilm Finepix S20 Pro, ki zajema z le 3 MP, a ima njegovo tipalo Super CCD IV SR (gre za tipala s svetlobnimi elementi osemkotne oblike, katerih vrstice se prekrivajo) v bistvu dvakrat toliko svetlobnih elementov. Vsaka pika ima namreč del, ki zajema temnejše dele slike, in del, ki zajema svetlejše dele. Tako jim je namreč uspelo povečati dinamiko slike, ki je za naše dojemanje podrobnosti v bistvu še bolj ključnega pomena kot sama fizična ločljivost v pikah. Večja ločljivost namreč prav nič ne koristi, če sta dve sosednji piki, ki bi se morali med seboj za malenkost razlikovati v osvetljenosti, praktično enaki, ker tipalo ni sposobno zajeti majhnih razlik v njuni osvetljenosti, ki pa jo z očesom vidimo. Res pa je, da je 3 MP po drugi strani malo, saj prav te fotoaparate kupujejo zahtevnejši uporabniki, ki fotografijo pogosto tudi nadalje obdelajo. Predvsem za ustvarjanje izrezov pri tem modelu kar "zmanjka" manevrskega prostora, pa tudi za razvijanje večjih formatov je ločljivost precej neustrezna. Za to sta boljši ločljivosti 5 MP in 8 MP. Zanimivo, da praktično vsa taka večja tipala izdeluje Sony, gre pa za tipala Super HAD, ki imajo dodatne plasti silicija, namenjene manjšanju šuma. Kljub temu pa je prav šum pri 8 MP tipalih nekoliko večji problem kot pri 5 MP. Svetlobni elementi teh tipal so pač za več kot tretjino manjši kakor pri tipalih z manjšo ločljivostjo. Ob tem imajo modeli večjih ločljivosti tudi bistveno več težav z prelivanjem svetlobe med sosednjimi svetlobnimi elementi, kar se izrazi kot barvne sence ali cvetoči učinki, predvsem na robovih kontrastnih prehodov. Tako je kakovost fotografije Sonyjevega modela DSC-F828 celo nekoliko slabša kot pri starejšem modelu DSC-F717, podobno velja tudi za Konico Minolto Dimage A2 (naslednico modela A1) in Nikonov Coolpix 8700 (ki je naslednik modela 5700). Tudi Canonov predstavnik Powershot Pro 1 boleha za podobnimi težavami. Svetla izjema med modeli s tipalom 8 MP je Olympusov C-8080 Wide Zoom, ki teh težav skorajda nima (je pa po tehničnih zmogljivostih nekoliko šibkejši od, recimo, Sonyjevih modelov tega razreda).

Možgani, sposobnosti in upravljanje

Bolj prezrti podatki o zmogljivosti nekega digitalnega fotoaparata so tisti, ki zadevajo vgrajeno elektroniko in sposobnosti algoritmov, ki obdelujejo zajeto svetlobo. Tudi najboljši objektiv in tipalo namreč ne pomenita nič, če zadaj ni ustreznih "dodatkov", ki lahko iz zajete svetlobe ustvarijo kakovostno fotografijo. Tipala CCD namreč zajamejo zgolj informacije o osvetljenosti, ne pa tudi o frekvenci svetlobe, ki jo zajamejo. Barve se tako sestavljajo s pomočjo barvne mreže, nameščene pred tipalom, in zahtevnimi algoritmi, ki za vsako piko izračunajo čim bolj "pravo" barvo, upoštevaje informacije iz vseh sosednjih pik (tehnično bolj zagreti bralci si lahko več o tehnologiji digitalnih fotoaparatov sicer preberejo v letošnji februarski številki). Ob tem je za dobro zajemanje barv pomembno tudi to, da izhaja aparat iz temperature bele, ki ustreza dejanskim razmeram prostora, v katerem je bila slika posneta. Naš vid namreč prilagaja interpretacijo barv izvoru svetlobe, ki osvetljuje prostor.

S scenskimi nastavitvami lahko prilagodimo delovanje aparata različnim okoljem. Nekateri aparati ponujajo precej širok izbor tovrstnih programov.

Tako vidimo barve vedno približno enako, čeprav se njihova frekvenca v bistvu precej razlikuje. Digitalni fotoaparati zato poskušajo (vsaj ob uporabi samodejnega določanja temperature bele) najti bele površine v prostoru in temu ustrezno prilagoditi barve. To pa seveda ni niti najmanj enostavno opravilo in je skoraj vedno tudi pri najboljših tovrstnih algoritmih nekaj odstopanja. Najboljše najdemo predvsem med zmogljivimi in zelo zmogljivimi modeli digitalnih fotoaparatov (opazno najboljše algoritme uporabljajo, recimo, pri HPjevem modelu Photosmart 945 in Nikonovih modelih Coolpix 5700 in 8700), medtem ko so v nižjih razredih tudi modeli, ki imajo s takim prepoznavanjem precejšnje težave (npr. Kodak in Samsung). Večinoma pa so uporabniku pri skoraj vseh modelih na voljo tudi nekatere prednastavitve, s katerimi lahko uporabnik določi temperaturo bele glede na izvor svetlobe (med preizkušenimi te možnosti nimata le Kodakova modela Easyshare DX4350 in CX6230), najpogosteje pa je mogoče izbirati med volframovimi žarnicami, halogenkami, sončno svetlobo in difuzno sončno svetlobo). Najboljša možnost za natančno prilagajanje je seveda možnost zajema temperature bele, tako da fotoaparatu belo površino preprosto "pokažemo". V prostorih, kjer je izvorov svetlobe več in so temperature različne, je to seveda edini način za pravilno interpretacijo barv.

Pri fotografiranju se večina ljudi zanaša na samodejno določanje temperature bele, ki pa je lahko tudi netočno. V tem primeru so napačne tudi vse druge barve.

Vgrajena elektronika in algoritmi pa rabijo še marsičemu drugemu, ne le interpretaciji barv. V grobem rečeno, bi morala avtomatika prepoznati okolje, v katerem se fotografira, ter objekt, ki ga fotografiramo, ustrezno določiti občutljivost delovanja tipala, osvetlitveni čas in zaslonko, pravilno izostriti objekt, ki ga slikamo, določiti temperaturo bele, da bi bile barve kar se da pravilne, po potrebi vključiti bliskavico in jo ustrezno prilagoditi oddaljenosti objekta ... Idealna avtomatika bi seveda to znala narediti za prav vsako okolje in tudi vrsto fotografije, ki jo slikamo. To pa je seveda nemogoče, saj je možnosti praktično neskončno, poleg tega pa bi moral biti aparat tudi pravi bralec misli tistega, ki fotografira. Zato morajo snovalci algoritmov za merjenje osvetlitve posegati po določenih kompromisih. Osnovni načini delovanja avtomatike so tako ponavadi nekakšen kompromis, ki še najbolje deluje v "normalnih" svetlobnih razmerah - torej, ko fotografiramo zunaj na lep, sončen dan in imamo sonce v hrbet.

Boljši Sonyji si pri ostrenju pomagajo z laserskim vzorcem, ki elektroniki razkriva oddaljenost objektov.

Od elektronike pa je odvisna tudi hitrost delovanja digitalnega fotoaparata. Torej od tega, kako hitro je pripravljen za delo, do tega, kako hitro je sposoben zajemati slike v zaporedju, in še veliko drugega. Tudi v tem oziru se zmogljivejši aparati lahko pohvalijo z veliko bolj dovršenimi rešitvami, a tudi pri cenejših modelih je moč opaziti znaten napredek. To niti ne čudi, saj je prav pri manj zmogljivih modelih veliko število uporabnikov, ki se povsem zanašajo na sposobnost vgrajene avtomatike in torej ne posegajo prav po nobenih ročnih nastavitvah. Prav v tem razredu je zato zelo pomembna sposobnost avtomatike, da zna v čim večjem obsegu različnih svetlobnih razmer delati čim boljše slike. Lep zgled za to so, recimo, precej "trotl" zasnovani modeli Fujifilm Finepix A330 in A340, HP Photosmart 935 in 735 in še kateri, ki so sicer po možnostih nastavitev zelo omejeni, a so sposobni slike v različnih razmerah zajemati kakovostno. Da bi tudi manj vešči uporabniki lahko uporabljali svoje digitalne spremljevalce za drugo vrsto fotografije, jim izdelovalci pogosto dodajo tudi druge algoritme, ki določajo način delovanja avtomatike (seveda ne zgolj v tem razredu, temveč tudi v drugih razredih digitalnih fotoaparatov). Take scenske prednastavitve lahko precej dobro vplivajo na rezultat fotografiranja. Med pogostejšimi najdemo, recimo, prednastavitve za snemanje krajin (kjer je pomembna velika globinska ostrina in je zato zaslonka čim manjša, čas pa nekoliko daljši), portretni način (pri katerem smo ponavadi blizu predmeta in je zaslonka bolj odprta), športni posnetki (ki morajo imeti predvsem kratek čas osvetljevanja), nočni posnetki (pri katerih potrebujemo dolg čas osvetljevanja) itd. No, tudi modeli z več možnostmi ročnega vplivanja ponavadi ponujajo precej dobre samodejne načine. Le redki uporabniki namreč fotografirajo popolnoma brez avtomatike. Pri zmogljivejših digitalnih fotoaparatih so ti algoritmi ponavadi celo še boljše kakovosti, elektronika pa je tudi hitrejša in zmogljivejša. Aparati imajo tudi večje medpomnilnike, kar je pogoj za hitro zajemanje slik v zaporedju.

Z infrardečo osvetlitvijo lahko z boljšimi Sonyji tudi slikamo.

Tudi manj zmogljivi aparati pa velikokrat ponujajo vsaj ročne osnovne nastavitve, ki so v digitalnem svetu skoraj nepogrešljive. Mednje štejemo vsaj kompenzacijo osvetlitve in že omenjeno določanje temperature bele, številni modeli pa imajo še precej širši seznam možnosti ročnega vplivanja na fotografijo. Koliko teh možnosti potrebujemo, je eno od vprašanj, ki si ga predvsem manj zahtevni uporabniki zastavijo vse premalokrat. Veliko se jih namreč utegne "izgubiti" v množici različnih nastavitev, ki jih ponujajo zmogljivejši digitalni fotoaparati (tudi manj zmogljivega razreda, kot sta npr. zelo prilagodljiva Canon Powershot A75 in A95). Že ena spremenjena nastavitev, ki je ne razumemo, utegne kvarno vplivati na fotografije, ki jih snemamo z aparatom. Če, recimo, spremenimo nastavitev temperature bele, ne da bi razumeli, kaj s tem storimo, in na to "pozabimo" (ali pa je, recimo, ne znamo izklopiti), se utegne zgoditi, da bomo aparatu pripisovali slabe barve, saj jih bo zajemal pravilno zgolj v tistem okolju, kjer je temperatura bele ustrezna nastavitvi.

Večje je boljše

Še posebej najmanjša tipala danes dosegajo že kar neverjetno gostoto svetlobnih elementov. Če vzamemo za primer tipala z diagonalo 1/2,5 palca (1 cm), ki so najbolj razširjena med nižjimi razredi digitalnih fotoaparatov, ugotovimo, da posamezni svetlobni elementi tipala z ločljivostjo 4,2 milijona pik merijo 11,80 kvadratnega mikrometra. Tipalo z diagonalo 1/1,8 palca (1,4 cm) z enako ločljivostjo ima površino 22,76 kvadratnega mikrometra in je zato skoraj dvakrat bolj občutljivo za svetlobo. In prav tipala te velikosti se uporabljajo v zmogljivejših modelih, medtem ko med zelo zmogljivimi kompaktnimi digitalnimi fotoaparati najdemo še večja tipala z diagonalo 2/3 palca (1,7 cm). Pri teh bi površina svetlobnega elementa ob enaki ločljivosti prekrivala 32,77 kvadratnega mikrometra. Pri trenutno največji ločljivosti tega razreda, ki je 8,2 milijona pik, je površina posameznega elementa približno za polovico večja od tiste pri najmanjšem tipalu z le polovico te ločljivosti, saj je 16,78 mikrometra. To seveda pomeni, da se majhna tipala občutljivosti (in s tem možnosti za dobro zajemanje majhnih razlik v osvetljenosti) večjih tipal ne morejo približati niti v teoriji.

Seveda pa izdelovalci v hudi konkurenci tudi na tem segmentu ponujajo številne dodatne možnosti, ki naj bi pritegnile kupce. Tako skoraj vsak aparat zmore snemati tudi video. V najnižjem razredu (in večjem delu žepnega razreda) je kakovost tega sicer precej omejena (ponavadi gre za ločljivosti okoli 320 × 240 pik s hitrostjo 15 slik/s), a kljub temu zadostuje za ustvarjanje krajših spominskih posnetkov (pogosto tudi z zvokom). To je, ne nazadnje, tudi namen te možnosti. Že v razredu velikih optičnih povečav pa najdemo tudi precej večje zmogljivosti pri zajemanju videa. Tu je namreč pogosta ločljivost videa VGA (640 × 480 pik, "rekorder" pa je model Minolta Dimage Z2, ki ponuja celo ločljivost 800 × 600 pik), boljši pa video zajemajo s hitrostjo 30 slik/s, ki je pomembna za zveznost in "mehkobo" posnetkov (Kyocerina modela Finecam SL300R in SL400R ponujata tako kakovost celo med žepnimi modeli). Pentax Optio MX in Olympus C-770UZ pa sta prva modela, ki uvajata podporo zapisu MPEG-4, ki predvsem ponuja veliko boljše razmerje med kakovostjo in velikostjo zajetega videa. Prav omejena zmogljivost pomnilniških kartic je namreč ena večjih ovir, da bi bil lahko digitalni fotoaparat tudi kaj več od slabega približka digitalni kameri. Opozoriti velja tudi, da ima veliko modelov pri snemanju videa določene omejitve. Pri nekaterih smo tako omejeni z največjim časom posnetka, pri drugih spet ne moremo uporabljati objektiva (zumirati) medtem ko snemamo video, eni pa ne ponujajo zvoka. Kakovost videa sicer verjetno ni ključna pri izbiranju digitalnega fotoaparata, je pa kljub temu dobro, če je video vsaj koliko toliko uporaben.

Pentax Optio MX je eden poskusov integracije video kamere in digitalnega fotoaparata.

Med dodatnimi možnostmi, ki niso neposredno vezane na kakovost fotografije, so tudi različni drugi bolj ali manj uporabni "priboljški". Med uporabnejšimi so, recimo, razni dodatki za točnejše in hitrejše ostrenje. Ponavadi gre za dodaten snop svetlobe, ki osvetli objekt, ki ga slikamo. Pri nekaterih modelih Sony je ta snop lahko celo laserski (aparat na objekt projicira poseben vzorec, s katerega izračuna oddaljenost), prav ti pa omogočajo tudi slikanje v popolni temi s pomočjo IR svetlobe. Digitalni fotoaparati tudi vse bolj podpirajo različne tehnologije neposrednega tiskanja fotografij z barvnimi brizgalniki (s tehnologijami, kot sta DPOF ali PictBridge). Canonovi in HPjevi aparati, denimo, znajo tudi razlikovati med vodoravno in navpično posnetimi slikami in navpične ustrezno zasukati, pogoste so možnosti snemanja panoramskih posnetkov (npr. nekateri Olympusovi in Canonovi modeli), pri katerih sestavimo en posnetek iz več posnetkov (tako lahko, recimo, zajamemo zelo širok kot neke panorame), pogosti so razni barvni učinki, ki slike spremenijo v črno-bele, bolj žive ali slike "ostarelega" videza, v zadnjem času pa se v aparatih pojavljajo celo možnosti obdelave posnetkov kar v samem aparatu. HP tako v nekatere modele vgrajuje t. i. "digitalno bliskavico", ki poišče zatemnjene dele slike in jih ustrezno osvetli, pojavljajo se tudi algoritmi za iskanje in popravljanje učinka rdečih oči, slike je pri nekaterih modelih mogoče obrezati kar v samem aparatu (recimo zmogljivejših modelih Fujifilm) itd. Nobena od omenjenih možnosti sicer ni taka, da je ne bi mogli opraviti tudi pri nadaljnji obdelavi z urejevalniki za obdelavo, zato skorajda ne bi smele odločilno vplivati na nakup, a včasih kljub vsemu utegnejo priti prav.

Telo

Vsa doslej omenjena tehnologija in optika je, ne nazadnje, v nekem ohišju, ki je bolj ali manj dodelano, bolj ali manj veliko in težko. Ob nakupu se velja zato vprašati tudi, koliko nameravamo fotoaparat uporabljati in kako? Ekstremni športniki verjetno ne bodo zadovoljni, če bodo na svoje podvige nosili plastična ohišja manj zmogljivih modelov ali morda velika ohišja zmogljivih modelov, temveč bodo bržkone posegli po žepnih modelih digitalnih fotoaparatov, ki gredo v praktično vsak žep in imajo praviloma zelo trdna kovinska ohišja z malo zunanjih delov, ki bi se ob neprevidni rabi lahko poškodovali, pa še izjemno lahki so. Najmanjši žepni modeli so tako (precej) manjši celo od škatlice cigaret, po teži pa ne presegajo 120 gramov (recimo Casio EX-S100, Casio Exillim EX-Z4, Pentax Optio S4i, Sony Cybershot DSC-T1 in Kyocera Finecam SL300R in 400R, Konica Minolta Dimage X50). Spet drugi žepni modeli ponujajo vremensko (vlaga, dež) odpornost (Olympusovi modeli Mju), drugi imajo objektive popolnoma skrite v ohišju, kar jih varuje pred poškodbami (npr. Minolta X31 in X50, Nikon SQ, Kyocera SL300R in 400R). Miniaturizacija pa prinaša tudi slabosti. Skoraj noben od žepnih modelov (še posebej manjši) po tem, "kako dobro leži v roki", ni primerljiv z večjimi modeli, tudi tistimi iz razreda manj zmogljivih digitalnih fotoaparatov. Sicer se tudi v zmogljivem razredu najdejo precej kompaktni modeli, ki spominjajo na nekoliko večje (beri: velike) žepne modele, saj imajo trdna in kovinska ohišja, a je zanje potreben že kar pošteno velik žep, pa še veliko težji so (in imajo prav tako precej slabši prijem od "klasično" zasnovanih ohišij). Kljub temu so modeli, kot so Fujifilm Finepix E810, Olympus C-60 Zoom, Canon Powershot S70 in Casio Exilim P600, zanimivi predvsem za zahtevnejše uporabnike, ki aparat uporabljajo v zahtevnejših razmerah, kjer sta trdnost in velikost ohišja pomembni, pomembni pa sta tudi kakovost fotografije in tehnična zmogljivost. To sicer ne pomeni, da ohišja v manj zmogljivem razredu niso tudi dobro izdelana. Tudi tu se večkrat pojavijo kovine ali pa vsaj trdne umetne snovi. Večinoma pa ponujajo precej dober prijem, saj spominjajo na zasnovo klasičnih kompaktnih analognih fotoaparatov.

Na prerezu ohišja Canona Powershot Pro 1 vidimo, kako malo prostora imajo razvijalci v ohišju za vso potrebno elektroniko.

Najbolj "krhka" ohišja trenutno prevladujejo med modeli z velikim optičnimi povečavami. Pri snovanju cenovno ugodnih, a tehnično zmogljivih modelov je pač bilo treba skleniti kak kompromis in eden so prav gotovo tudi materiali, iz katerih so narejena ohišja. Plastika zato tu ni nobena posebnost. Med najboljšimi modeli (kot so modeli Konica Minolta iz serije "Z") tako najdemo mehka plastična ohišja, ki večjih obremenitev verjetno ne bi prenesla najbolje. So pa zato vsaj večinoma tudi ohišja teh (tudi zaradi večjih mer) dobro oblikovana in ponujajo dober prijem.

Casio Exilim EX-P700 ponuja na zaslonu tudi prikaz, ki še najbolj spominja na kakšno zmogljivo japonsko uro.

V razredih zmogljivih in zelo zmogljivih modelov pa je mogoče opaziti, kako pomembno zna biti načrtovanje dobrega ohišja. Prav v teh razredih je namreč zelo pomembno, da aparat dobro leži v roki, saj "resnejši" uporabniki svojega aparata pač ne držijo z dvema prstoma (morda se sliši kot šala, a to je predvsem v žepnem razredu pogosto edino možen način), temveč si želijo čim boljši prijem. Ob tem pa je treba zagotoviti tudi tako zasnovo, ki omogoča, da čim večje število možnosti dosežemo neposredno prek tipk na ohišju in ne prek opciji, ki so skrite globoko na menujih (kot je večinoma primer v nižjih razredih). Trenutek pač ni večen in "izgubljanje" po menujih lahko povzroči, da ga zamudimo in ne posnamemo želene fotografije. Mere aparatov so v teh razredih večje, a to ponuja tudi precej več manevrskega prostora za oblikovanje utorov, držal in podobnih oblikovnih pripomočkov. Ne nazadnje pa je dobra oblika nujna tudi zaradi precej večje teže teh aparatov.

Cena

V idealnem svetu bi seveda vsi imeli aparat, ki si ga želimo, ne glede na ceno. V resničnem svetu pa žal cena ostaja eden pomembnejših dejavnikov pri odločitvi o nakupu digitalnega fotoaparata. Omenili smo že (niti ne tako poceni) cenene modele, ki jih ponujajo predvsem "manj fotografska" imena, češ da imajo predvsem veliko ločljivost in optično povečavo. Če pogledamo nanje skozi prizmo zmogljivosti, ugotovimo, da so te naprave pravzaprav razmeroma drage. Še posebej zato, ker je cena nekaterih kakovostno povsem dostojnih digitalnih fotoaparatov že manj kot petdeset tisočakov (Fujifilm Finepix A330 ali Powershot A400). Tudi najcenejša modela, ki ju predstavljamo na našem preizkusu (Kodak Easyshare CX6230 in HP Photosmart 435), ki sicer nimata optične povečave, te aparate po sami kakovosti posnetkov dobesedno "povozita" v vseh pogledih (ob zelo podobni ceni).

Kakšna ločljivost za kakšno velikost?

Ločljivost tipala je sicer pogosto pretirana navedba, a je kljub temu zelo pomemben podatek, saj pove, kako podrobno je neko tipalo sposobno "razstaviti" neki celovit "pogled" v digitalno zapisano sliko. Od tega je odvisno tudi to, na kakšno velikost je mogoče sliko natisniti, oziroma jo razviti na papir, ne da bi pri tem izgubljali ostrino in podrobnosti. Koliko "megapikslov" (MP) mora imeti aparat za to, si lahko ogledate v tabeli in na sliki. Sicer manj "natančna očesa" ne bodo opazila kakšne bistvene razlike, če slike razvijejo z ločljivostjo 150 pik na palec, tako da je za večino namenov mogoče slike razviti tudi na dvakrat večje velikosti od optimalnih. Največja ločljivost tipala med kompaktnimi digitalnimi fotoaparati je v tem trenutku resda 8 MP in jo najdemo med zelo zmogljivimi modeli. Taka ločljivost se komu resda utegne zazdeti velika, a če pogledamo nekoliko natančneje, je to ločljivost, ki približno ustreza razvijanju fotografij velikosti A4 z ločljivostjo 300 pik na palec - to pa niti ni toliko, kajne?

V cenovnem razredu okoli 60 tisočakov pa je že mogoče dobiti zelo dobre manj zmogljive modele digitalnih fotoaparatov, ki ponujajo večino tistega, kar bi si manj zahteven uporabnik želel. V tem cenovnem razredu sta, recimo, zanimiva predvsem Canon A75 in Fujifilm A340. Prvi ponuja predvsem širok nabor dodatnih možnosti, kot sta dober ročni nadzor in možnost širjenja zmogljivosti z različnimi predlečami in celo ohišji za podvodno fotografijo, drugi pa ima zelo dobro kakovost fotografij v razredu modelov s tipalom 4 MP in zanesljivo avtomatiko. Cena aparatov z veliko optično povečavo se začne malo nad 70 tisočaki s 3 MP modelom Konica Minolta Dimage Z10 (8,1x zum), nekaj tisočakov dražji pa je model Fujifilm Finepix S3500, ki ima sicer "le" šestkratno optično povečavo, a ima tipalo 4 MP. Zaradi dobrega razmerja med ceno in zmogljivostjo so sicer zelo zanimivi tudi modeli Konica Minolta Dimage Z2 in Z3 ter Canonov Powershot S1 IS. Slednja imata tudi optični stabilizator, kar je ob tako veliki povečavi (10x pri Canonu in kar 12x pri Konica Minolti) več kot dobrodošel dodatek.

Večje cenovne razlike najdemo v razredu zelo zmogljivih digitalnih fotoaparatov, saj stanejo od 100 do 200 tisočakov, to pa ni majhen razpon. Cenovna razlika gre večinoma predvsem na rovaš zmogljivosti tipal ter kakovosti optike, ki seveda neposredno vpliva na kakovost fotografij (ta je, kot rečeno, v tem razredu med pomembnejšimi). Skoraj vsi imajo precej dobra ohišja in elektroniko (in z njo povezano tehnično zmogljivostjo). Zanimivo, da nekaj izdelovalcev v tem razredu ponuja tako modele v nekoliko večji in zmogljivejši različici kot tudi v nekoliko okrnjeni in ponavadi bolj kompaktni različici. Lep zgled za to sta modela Sony DSC-V1 in DSC-W1, pa Canon Powershot G6 in S70 ter Olympus C-5060 in C-60. Kateri model je pravi, se je v tem razredu nemara najteže odločiti, saj je ob nakupu treba upoštevati vse preference pri rabi fotoaparat. Če, recimo, potrebujemo zunanjo bliskavico, moramo seveda kupiti enega od tistih modelov, ki imajo ustrezen priključek.

Kako smo preizkušali

Digitalne fotoaparate v našem laboratoriju preizkušamo po metodologiji, ki smo jo razvili za namene rednega testiranja digitalnih fotoaparatov, ki v naših laboratorijih poteka že tri leta in na katerem temelji tudi ta veliki pregled. Metodologijo smo v tem času seveda dopolnjevali in razvijali, da bi razvili način ocenjevanja, ki čim bolj objektivno poda kakovost nekega modela v svojem razredu (torej glede na druge podobne modele). Pri preizkušanju z vsakim digitalnim fotoaparatom napravimo vrsto enakih posnetkov v enakih razmerah. Pri tem uporabljamo približno enake nastavitve. Za ugotavljanje sposobnosti in morebitnih težav uporabljamo preizkusni pano, ki ga sestavljajo številni različni objekti. Tako na našem panoju najdemo barvne lestvice, različne fine strukture (kot so tkanine, pesek, krzno ipd.), močno reflektivne površine (aluminij, steklo), kontrastne prehode, pa tudi standardno testno sliko, ki jo sestavljajo različni grafični elementi (linije različnih orientacij, geometrijski liki, grafični vzorci, napisi različnih velikosti itd.). Iz tega, kako uspešno nekemu aparatu uspe to zajeti, je mogoče razbrati sposobnost zajemanja podrobnosti, ostrino posnetkov, morebitno nagnjenost k šumu pri različnih časih osvetljevanja (in učinkovitost algoritmov za odpravljanje tega) in tako naprej. Za meritev uklona objektiva pri največjem širokem kotu pri največji povečavi uporabljamo pravokotni vzorec v razmerju 4 : 3. Seveda pa zgolj sintetični testi težko prikažejo vse morebitne težave, ki bi utegnile nastati pri kakovosti zajemanja, zato aparate preizkušamo tudi tako, da z njimi slikamo v "resničnosti" in opazujemo, kje utegnejo nastati težave ter kdaj fotoaparat deluje zanesljivo. Tako se tudi globlje spoznamo s samim aparatom. S tem pridobimo informacije o upravljalnem delu, hitrosti in natančnosti ostrenja (v idealnih razmerah in tistih slabših) ter drugih bolj skritih pomanjkljivostih ali prednostih, ki jih ima aparat v primerjavi z drugimi. Za vsak aparat v tabeli zberemo tudi 50 različnih podatkov o njegovih zmožnostih. Pri ocenjevanju lastnosti fotoaparata imamo štiri večje kategorije. To so tehnična zmogljivost, kakovost fotografije, zasnova in seveda cena. Pri vsaki od teh kategoriji zberemo več ocen. Skupaj vsak aparat zbere kar 38 ocen, ki glede na razred bolj ali manj vplivajo na končno oceno. Na podlagi te končne ocene je aparat razvrščen na primerjalno lestvico, seveda znotraj svoje kategorije.

Tudi v razredu više je izbira vse prej kot vezana zgolj na en vidik. Vsi modeli zelo zmogljivega razreda namreč ponujajo veliko, a praktično vsak po nečem izstopa bolj kot kateri drug model. Cena pri teh modelih sicer sega od 150 tisočakov (HP Photosmart 945) pa vse do 320 tisočakov, kolikor stane Nikonov model 8700. Pri slednjem, recimo, lahko ugotovimo, da je cena prej posledica imena kakor dejanske prednosti v primerjavi s konkurenco (razen nekoliko večje povečave namreč ne ponuja večje tehnične zmogljivosti ali kakovosti fotografije), a nekateri bodo pripravljeni plačali tudi to (Nikon je med poznavalci namreč kar nekakšen statusni simbol). Po drugi strani Sony svoje modele (DSC-F717 in DSC-F828) ponuja po dokaj ugodnih cenah, še posebej glede na njihovo zmogljivost. A prav noben od aparatov v tem razredu ni za "odpis", saj nekateri vodijo po kakovosti fotografije ob veliki ločljivosti (Olympus C-8080 Wide Zoom), drugi spet po odlični dinamiki posnetkov (Fujifilm Finepix S20 Pro). Zato je med temi izbira morda še bolj stvar osebnih preferenc in (seveda) debeline denarnice.

Cene pa padajo... neprestano, kar je z vidika kupca gotovo dobra lastnost hude konkurence, ki vlada med izdelovalci digitalnih fotoaparatov. Res je sicer, da se izdelovalci tudi umetno trudijo ohranjati nivo cen s predstavljanjem vedno zmogljivejših nadomestnih modelov nekega modela (po enaki ceni) in umikom starih iz prodaje, a zaradi neizprosnega konkurenčnega boja, ki vlada na tem vročem trgu, je to seveda nemogoče. Tako so danes aparati manj zmogljivega razreda v povprečju za okoli 40 odstotkov cenejši kot leta 2001 (ko smo opravili zadnji veliki pregled celotne ponudbe digitalnih fotoaparatov), so pa tudi približno dvakrat zmogljivejši. Skoraj enako cenejši so tudi zmogljivi modeli, medtem ko je bila pocenitev zelo zmogljivih modelov (pričakovano) manjša, saj so ti cenejši za nekaj več kot 20 odstotkov. Digitalni fotoaparati so sicer še vedno kar precej dragi, a je, kot se pogosto poudarja, tudi veliko manj sekundarnih stroškov, saj je "film" zastonj, razvijamo pa le tiste slike, ki jih res želimo (cenovno pa je to že enako kot pri klasičnem filmu). Po drugi strani pa velja opozoriti, da digitalni fotoaparat še zdaleč ni tako "večne" naprave kot klasični analogni fotoaparati. Življenjska doba visoke tehnologije (kar te naprave nedvomno so) je namreč bistveno krajša od tiste, ki jo zmore manj zmogljiva in zapletena elektronika, kaj šele mehanika. Zato velja opozoriti, da ni mogoče pričakovati, da bi katerikoli digitalni fotoaparat deloval "večno". Pričakovane življenjske dobe sicer ni mogoče določiti "na pamet", a pričakovati, da bo naprava delovala več kot nekaj let, ni realno. Zato si splača ogledati tudi garancijske roke in pogoje, ki jih izdelovalec ponuja ob nakupu svojega digitalnega fotoaparata. Po poteku garancijskega roka se namreč predvsem popravilo cenejših modelov sploh ne izplača. Odpoved enega dela elektronike namreč lahko pomeni, da je treba zamenjati prav vso elektroniko, ki je ponavadi na enem samem vezju. To pa je pogosto dražje od nakupa novega digitalnega fotoaparata. Zanimivo, da je tudi cena popravila mehanskih elementov (objektiva) višja od popravila optičnih elementov na analognih (kompaktnih) fotoaparatih. Samo primer naše izkušnje - popravilo zatikanja objektiva vas bo hitro stalo 20.000 tolarjev. Omejena življenjska doba pa seveda pomeni, da je strošek fotografije vseeno večji, saj je treba upoštevati tudi ceno naprave. Tako bodo pravzaprav "najceneje" prišli skozi tisti, ki res veliko "šklocajo", priložnostni uporabniki pa verjetno ne bodo prihranili prav nič ali pa bo pri njih posamezna fotografija še dražja. A nekdo pač mora skrbeti za to, da je razvoj novih izdelkov konstanten, in seveda plačati drag razvoj vedno boljših naprav. In boljšega kandidata za to od potrošnika v tem svetu žal še ni.

Novi preizkusi

Canon Powershot A95

Casio Exilim EX-P700

Casio Exilim EX-S100

Casio Exilim EX-Z55

Fujifilm Finepix S3500

Fujifilm Finepix S5500

HP Photosmart M307

HP Photosmart M407

HP Photosmart R507

Konica Minolta Dimage Z10

Olympus C-70 Zoom

Pentax Optio 750Z

Pentax Optio X

Ricoh Caplio R1

Sony Cybershot DSC-V3

Digitalni fotoaparati, ki smo jih preizkusili v preteklosti

Canon Powershot A75

Canon Powershot A400

Fujifilm Finepix A330

Fujifilm Finepix A340

HP Photosmart 435

HP Photosmart 735

HP Photosmart 935

Kodak Easyshare CX6230

Kodak Easyshare DX4530

Kodak Easyshare DX6340

Kodak Easyshare LS663

Konica Minolta Dimage E323

Olympus C-310 Zoom

Olympus C-360 Zoom

Olympus C-460 Zoom Del Sol

Samsung Digimax V4

Samsung Digimax V5

Samsung Digimax V50

Canon Powershot S1 IS

Kodak Easyshare DX6490

Konica Minolta Dimage Z2

Konica Minolta Dimage Z3

Olympus C-760 Ultra Zoom

Olympus C-765 Ultra Zoom

Olympus C-770 Ultra Zoom

Pentax Optio MX

Canon Powershot G5

Canon Powershot G6

Canon Powershot S70

Casio Exilim P600

Fujifilm Finepix F810

Kodak Easyshare DX7630

Nikon Coolpix 5400

Olympus C-60 Zoom

Olympus C-5000 Zoom

Olympus C-5060 Wide Zoom

Sony DSC-V1

Sony DSC-W1

Canon Powershot PRO 1

Fujifilm Finepix S20 PRO

HP Photosmart 945

Konica Minolta Dimage A2

Nikon Coolpix 5700

Nikon Coolpix 8700

Olympus C-8080 Wide Zoom

Sony DSC-F717

Sony DSC-F828

Canon Digital Ixus 430

Canon Digital Ixus 500

Canon Ixus I

Casio Exilim EX-Z4

Casio QV-R51

Fujifilm Finepix E500

Fujifilm Finepix E510

HP Photosmart R707

Konica Minolta Dimage G400

Konica Minolta Dimage G600

Konica Minolta Dimage X31

Konica Minolta Dimage X50

Kyocera Finecam SL300R

Kyocera Finecam SL400R

Nikon Coolpix 3700

Nikon Coolpix 4200

Nikon Coolpix 5200

Nikon Coolpix SQ

Olympus Mju Digital 300

Olympus Mju Digital 410

Olympus Mju-mini Digital

Pentax Optio S4I

Pentax Optio S30

Samsung Digimax 430

Sony Cybershot DSC-T1

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki