Digitalizacija izobraževanja s človeško zavoro

Uvajanje digitalne tehnologije je povzročilo številne spremembe v izobraževanju in učenju, vendar ali res lahko trdimo, da je tehnologija korenito spremenila izobraževanje?

Med pandemijo so orodja za učenje na daljavo, večina jih je delovala prek interneta, v nekaterih državah pa so vpregli tudi radio in televizijo, pokazala, kako koristna in potrebna so lahko. Razkrila pa so tudi svoje meje oziroma omejitve. Dejansko je to obdobje izpostavilo globoko zakoreninjeno težnjo, da bi tehnološke rešitve videli kot univerzalno orodje, primerno za vse situacije v šolstvu. Vendarle pa ne gre za neizogibno obliko napredka, razlikovati je treba med orodjem in rešitvijo, med sredstvom in ciljem. Zdi se, da so kratko- in dolgoročni stroški uporabe digitalne tehnologije v izobraževanju močno podcenjeni. Poleg tega tudi digitalizacija šolstva globalno še bolj razdvaja države – na razvite in manj razvite.

Razen v tehnološko najnaprednejših državah se računalniki in druge naprave v učilnicah praktično ne uporabljajo v velikem obsegu. Poleg tega so dokazi o njihovem vplivu na znanje mešani. Tudi lansko poročilo Global Education Monitoring Report organizacije Unesco, poudarja pomen učenja z digitalno tehnologijo in brez nje; iz obilice informacij torej vzeti tisto, kar je pomembno, ignorirati pa vse, kar ni potrebno. Tehnologija naj zato podpira, vendar nikoli ne izpodrine človeške povezave, na kateri temeljita poučevanje in učenje. Poudarek bi moral biti na učnih rezultatih, ne na vložkih v digitalne rešitve. Kakorkoli bi se že lotili izboljšav na področju izobraževanja in učenja, digitalna tehnologija ne bi smela biti nadomestek za neposredno interakcijo z učitelji, temveč njena dopolnitev.

Napačno predstavljene tehnologije in paradoksi

Izobraževanje in učenje na daljavo oziroma ponudniki izdelkov in rešitev zanju radi obljubijo vse in še več. Ena takšnih obljub je obljuba prilagojenega učenja. A to se tehnološko gledano vendarle oddaljuje od človeške komponente, ki pa mora biti in ostati v središču izobraževanja. Noben zaslon nikoli ne more nadomestiti človečnosti učitelja. Odnos med učitelji in tehnologijo mora zato biti komplementaren – nikoli zamenljiv.

Čeprav tehnologija obljublja lažji dostop do izobraževanja, je v resnici digitalni razkorak še vedno prisoten do te mere, da dejansko povečuje neenakosti v izobraževanju – kar je svojevrsten paradoks. V času pandemije skoraj tretjina učencev ni imela učinkovitega dostopa do učenja na daljavo – kar ni presenetljivo, saj ima trenutno le 40 odstotkov osnovnih šol po svetu dostop do interneta. Tudi če bi bila povezljivost univerzalna, bi bilo s pedagoškega vidika še vedno treba dokazati, da digitalna tehnologija ponuja resnično dodano vrednost v smislu učinkovitega učenja, zlasti v času, ko se vsi zavedamo tveganja pretiranega preživljanja časa pred takšnimi in drugačnimi zasloni.

Dodaten paradoks je, da kljub želji, da bi izobraževanje postalo globalno skupno dobro, vloga komercialnih in zasebnih interesov v izobraževanju še naprej narašča z vsemi minusi, ki iz tega izhajajo. Ta hip namreč le ena država od sedmih zakonsko zagotavlja zasebnost izobraževalnih podatkov. Sodobno šolstvo je treba sistematično urediti, ampak na prvem mestu morajo biti mlade glave in ne komercialni interesi ponudnikov.

Blazno resno o tehnologiji v izobraževanju

Ker Unescovo poročilo obsega kar 547 strani, povzemamo le ključne ugotovitve po posameznih področjih. Takole se glasijo:

Malo dokazov o učinkovitosti digitalne tehnologije v izobraževanju

> Tehnologija se razvija hitreje, kot je mogoče ovrednotiti: izdelki izobraževalne tehnologije se v povprečju spremenijo vsakih 36 mesecev. Največ dokazov prihaja iz najbogatejših držav. V Združenem kraljestvu je le sedem odstotkov ponudnikov izobraževalne tehnologije izvedlo randomizirana kontrolirana preizkušanja, 12 odstotkov pa jih je uporabilo certifikate tretjih oseb.

> Veliko dokazov prihaja od tistih, ki poskušajo rešitve prodati. Pearson je financiral lastne študije in spodbijal neodvisne analize, ki so pokazale, da njegovi izdelki niso imeli vpliva.

Tehnologija v šolstvu pomaga, a tudi izključuje

> Dostopnejša tehnologija odpira priložnosti za učence s posebnimi potrebami. Približno 87 odstotkov odraslih s slabovidnostjo je navedlo, da tehnološke naprave dobro nadomeščajo tradicionalna pomožna orodja.

> Radio, televizija in mobilni telefoni nadomeščajo tradicionalno izobraževanje med težko dosegljivimi skupinami. Skoraj 40 držav po svetu uporablja radijski pouk. V Mehiki je program televizijskih učnih ur v kombinaciji s podporo v razredu povečal vpis v srednje šole za 21 odstotkov.

> Učenje na daljavo med pandemijo je imelo potencialni doseg več kot milijarde študentov, vendar tudi ni uspelo doseči vsaj pol milijarde ali 31 odstotkov študentov po vsem svetu – od tega 72 odstotkov najrevnejših.

> Pravica do izobraževanja je vedno bolj povezana s spletno povezljivostjo, vendar je dostop neenak. V svetu je le 40 odstotkov osnovnih, 50 odstotkov nižjih srednjih in 65 odstotkov višjih srednjih šol povezanih z internetom.

Izobraževalni sistemi ne sledijo tehnološkemu napredku

> Države začenjajo opredeljevati digitalne veščine, ki jim želijo dati prednost v učnih načrtih in standardih ocenjevanja. Globalno ima 54 odstotkov držav standarde digitalnih spretnosti, vendar so te pogosto postavili ponudniki tehnologije.

> Veliko učencev nima veliko možnosti za vadbo z digitalno tehnologijo v šolah. Celo v najbogatejših državah sveta je le okoli desetina 15-letnih učencev uporabljala digitalne naprave več kot eno uro na teden pri matematiki in naravoslovju.

> Učitelji se pogosto počutijo nepripravljene in nimajo zaupanja pri poučevanju s tehnologijo. Samo polovica držav ima standarde za razvijanje IKT-veščin učiteljev.