Davek na linke - Novi žeblji v krsti odprtega spleta

Objavljeno: 30.4.2019 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Dosje | Revija: Maj 2019

Svetovni splet že dalj časa trpi pod pritiskom različnih interesnih skupin, ki si poskušajo na novem področju ekonomije in družbenega življenja vzeti svoj kos pogače. Hkrati s spletno vseprisotnostjo v našem življenju, kjer v digitalnem okolju živimo, ustvarjamo in delujemo kot državljani, nastajajo tudi vedno večji apetiti različnih industrij, ki poskušajo v tem okolju maksimizirati svoje dobičke.

Google News je eden od servisov, ki bo, predvidevamo, po novi direktivi založnikom moral plačevati za vsebine.

Se še spomnimo leta 2015, ko so ponudniki telekomunikacijskih storitev načeli eno glavnih načel svetovnega spleta – njegovo nevtralnost? Telekom industrija je takrat problematizirala dejstvo, da se na spletu izvaja vedno več različnih aktivnosti, ki vedno bolj obremenjujejo telekomunikacijsko infrastrukturo,

za vzdrževanje katere telekomunikacijska podjetja dobivajo premalo denarja od naročnin dostopa do spleta. Rešitev? Vzpostavitev nekakšnega paradavka, ki bi ga plačevali ponudniki vsebin na spletu in bi ga telekomunikacijska podjetja zaračunavala arbitrarno.

Direktiva posrednikom vsebin nalaga odgovornost za analiziranje in odstranjevanje avtorskih vsebin, za katere niso urejene licenčnine, hkrati pa je zelo nedorečena o tem, kako naj bi to bilo v praksi.

Nato je sledilo leto 2018 in na vrsto je prišla založniška industrija. Tudi ona se je čutila prikrajšano, saj naj bi zaradi spletnih posrednikov vsebin trpeli ustvarjalci avtorskih vsebin (v resnici založniki), ki od spletnega sistema oglaševanja in posredovanja vsebin niso dobivali pravičnega deleža zaslužka. Rešitev? Vzpostavitev nekakšnega paradavka, ki naj bi ga plačevali ponudniki vsebin na spletu in bi ga založbe zaračunavale arbitrarno.

Brezizhodni sistemi

Res je, da je spletna ekonomija dodobra premešala karte na več področjih ekonomije in ogrozila stare poslovne modele, ki so temeljili na analognih tehnologijah (re)produkcije ekonomskih dobrin oziroma so imeli za osnovno ozka grla posrednikov, ki so si lahko vzeli večji kos pogače od profita avtorskih stvaritev.

Res je, da so posredniki vsebin in podatkov v obdobju rasti hitro zavzeli kritična stičišča znotraj več področij industrije (založništvo, komunikacije) in da so postali praktično nepogrešljivi, hkrati pa so si ustvarili poslovna okolja, v katerih bolj ali manj nadzirajo vse vstopne in izstopne točke.

Če samo pomislimo na okolje družbe Apple oziroma Google – v obeh primerih eno podjetje nadzira tako strojno opremo, programje, ki teče na njej, in vsebine, ki se po tem sistemu strojev in programja pretakajo od vira do končnega uporabnika.

Ta monopol in velika razširjenost med končnimi uporabniki ter spreminjajoče se uporabniške navade velikim podjetjem omogočajo popoln nadzor nad distribucijo in cenovno politiko prodaje avtorskih del ter drugih digitalnih produktov. Kar je za potrošnika po eni strani zmaga uporabniške izkušnje, na drugi strani pomeni problem za založniško industrijo, ki je v preteklosti že večkrat zamudila vlak modernizacije in prilagoditve novim tržnim razmerjem.

Sestanki velikanov

Založniška industrija se je že večkrat poskušala pogoditi s spletnimi posredniki vsebin in si na tak način izboriti boljše pogoje za svoje delovanje. Leta 2013 so tako velike založbe podpisale dogovor z Youtubom, v katerem so se dogovorile za del dobička (petnajst odstotkov) od oglaševanja, ki se na tem portalu dogaja med predvajanjem videospotov.

Nato so leta 2015 založbe ugotovile, da dogovor ni več ustrezen, saj sta Google in Youtube napovedala nove načine oglaševanja in distribucije avtorskih vsebin, založniki pa so ocenili, da bosta posrednika zaslužila več kot založbe same. Založnikom je zato Google ponudil nove načine monetizacije vsebin, med drugim tudi vpeljevanje novih modelov oglaševanja, kjer Google ne bo jemal odstotka zaslužka.

To je na eni strani vodilo do popularizacije mikrozaložnikov in ustvarjalcev, ki so začeli služiti s produkcijo vsebin na Google platformah, in še večje atomizacije tržišča, kjer so lahko posamezniki neodvisno (a ob neobhodni pomoči Googla) služili kot ustvarjalci, na drugi strani pa do rastočega nezadovoljstva založnikov, ki so ugotovili, da jim je Google prevzel vlogo na trgu.

Googlov sistem za prepoznavanje piratskih vsebin (ContentID) je uporabniške vsebine odstranjeval brez pravega razloga, hkrati pa avtorji niso imeli nikakršne možnosti pritožbe.

Podobno je bilo na področjih oglaševanja, posredovanja informacij, nakupovanja – velikani so razvili platforme, ki so jih lahko končni uporabniki uporabljali brez klasičnih posrednikov, kar je na eni strani pomenilo zaton klasične posredniške industrije in porast butičnih ustvarjalcev, na drugi strani pa utrdilo položaj digitalnih velikanov.

Regulacija: za koga od koga?

Čeprav je na področju svetovnega spleta včasih prevladovala mantra svobodnega trga in deregulacije, se je tudi tukaj hitro pokazalo, da se deregulirana okolja hitro spremenijo v oligopolistične trdnjave, kamor mora slej ko prej poseči država in zakonodajno urediti področje. Pravnik Tim Wu v knjižici The Curse of Bigness: Antitrust in the New Gilded Age pojasnjuje, da bi bila prav protimonopolna zakonodaja, ki je v preteklosti že uredila področje telekomunikacij in televizijskih programov ter operacijskih sistemov (se še spomnimo Microsofta?) tista, ki bi zmogla razbiti področje posredniških velikanov in vzpostaviti normalno poslovno okolje, kjer ne bi trpeli končni uporabniki.

Leta 2013 so velike založbe podpisale dogovor z Youtubom, v katerem so se dogovorile za del dobička (petnajst odstotkov) od oglaševanja.

Na obeh straneh Atlantika se trenutno odvijajo razprave o podobnih prijemih, ki poskušajo celostno urediti področje in zamejiti moč spletnih velikanov. V Združenih državah Amerike je ena od najglasnejših zagovornic protimonopolne zakonodaje senatorka Elisabeth Warren, v Evropski uniji pa komisarka Margrethe Vestager.

Za žalost gre za zdaj samo za politične razprave, saj ima konotacija državne regulacije v kapitalističnih tržnih sistemih še vedno negativen prizvok. Zanimivo je, da je za zdaj veliko sprejemljivejša regulacija pod pretvezo ščitenja industrijskih interesov z izgovorom, da gre za ščitenje industrijskih interesov.

Kaj pa uporabnik?

Pri regulaciji nevtralnosti interneta in aktualni zakonodaji o avtorskih pravicah gre za podoben izgovor – da je treba zaščititi delavce v industriji, ki zaradi trenutnih požrešnih spletnih velikanov trpijo. Da je treba velikane obdavčiti, saj naj ne bi prispevali svojega »pravičnega« deleža za splošno dobro. A se je v obeh primerih pokazalo, da se na plečih zakonodajalcev dajeta dve industriji, ki imata v glavi samo splošen profit, ki se ne bo prelil v plače.

Če si za začetek ogledamo nevtralnost interneta in telekomunikacijsko industrijo … Analize kažejo, da so po razrahljanju pravil nevtralnosti interneta, ki naj bi po besedah telekomunikacijske branže omejevala razvoj in dražila telekomunikacijske storitve, zgodilo ravno nasprotno od napovedi. Tako ameriški kot evropski telekomi so namreč po propadu dogovora o nevtralnosti interneta zmanjšali sredstva za razvoj in investicije, hkrati pa podražili ceno storitev za končne uporabnike.

Prav tako se je pri nedavno sprejeti direktivi o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu v kampanji pred sprejetjem lahko slišalo glas založniške industrije in avtorjev, ki so opisovali težavne razmere na trgu, ki naj bi bile posledica že prej omenjenih velikih posrednikov vsebin, ki ne plačujejo svojega »pravičnega« deleža.

Pri tem so založniki pozabili omeniti krivičnost trenutnih razmerij med založniško industrijo in ustvarjalci ter so krivdo za nevzdržne razmere zvalili na posrednike vsebin – Google, Apple, Amazon. Direktiva tako zdaj posrednikom vsebin nalaga odgovornost za analiziranje in odstranjevanje avtorskih vsebin, za katere niso urejene licenčnine, hkrati pa je zelo nedorečena o tem, kako naj bi to bilo v praksi. Kritiki so namreč opozarjali, da bi lahko direktiva pripeljala do novega kosanja svetovnega spleta na več enot, za podoben primer iz že uveljavljene prakse pa ponudili neizenačeno uvajanje zakonodaje GDPR, ki je že povzročila razkol med ameriškimi spletišči in evropskimi uporabniki, saj so jih prva enostavno blokirala, namesto da bi svoje prakse obdelovanja uporabniških podatkov uredila v skladu s tem zakonom.

Kaj sledi?

Direktivo morajo zdaj v lokalno zakonodajo vpeljati vse članice Evropske unije in kritiki spet opozarjajo na problem vpeljevanja, ki bo zelo verjetno pripeljal do izredno nepoenotenih praks nadzora in odstranjevanja problematičnih vsebin.

Da bi bila situacija še bolj negotova, pa napovedujejo prakse iz Francije, ene od članic, ki je v Evropskem parlamentu najbolj navijala za direktivo. Le dan po sprejetju direktive je namreč francoska zveza založnikov Hadopi (med drugim gre za istoimensko agencijo, ki ji je leta 2012 v tej državi uspelo potrditi protipiratski zakon z visokimi denarnimi kaznimi) začela javno razpravljati o uvajanju »tehnologij za prepoznavanje vsebin«.

O algoritemskemu filtriranju vsebin in veliki nenatančnosti takega početja ter na drugi strani finančni zahtevnosti razvoja in vzdrževanja filtrov pa govorijo primeri iz prakse, kjer je Googlov sistem za prepoznavanje piratskih vsebin (ContentID) odstranjeval uporabniške vsebine brez pravega razloga, hkrati pa zaradi procesa, ki ne vključuje človeškega dejavnika, avtorji niso imeli nikakršne možnosti pritožbe.

In končno – razvoj filtrov in algoritmov za nadzor vsebin si bodo lahko po mnenju kritikov privoščili samo že tako največji posredniki vsebin, kar bo vodilo v novo utrjevanje obstoječih razmerij, zaviranje inovacij in manko novih igralcev na trgu, ki se bodo hočeš nočeš morali vključiti v obstoječe strukture.

Kako svoboden je danes splet?

Če se vrnemo na izhodišče – trenutni trendi urejanja problematičnih razmerij na spletu gredo vedno bolj v smer popolne korporatizacije spletnega prostora, kjer si vsako področje industrije poskuša odrezati čim večji kos dela spletnega prostora, na katerem bo lahko avtonomno.

Tako na koncu vedno znova najkrajšo potegnejo končni uporabniki, ki za seboj nimajo predstavnikov v posamezni panogi industrije, hkrati pa jih ti sodijo samo po globini denarnice.

Ob tem se zaradi vedno večje moči posrednikov vsebin in pomanjkanja politične vizije celostnega urejanja tega področja vse bolj kaže problematično lobiranje posameznih vej industrije, ki se ne ozirajo na celostno sliko, temveč vedno znova razpravo zreducirajo na boj za lastne interese. In za rešitev ponujajo avtonomne filtre.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki