Čas je za WebOS
Spletne storitve vse bolj odločno prevzemajo vlogo tega, kar so doslej počeli računalniški programi v osebnih računalnikih. Toda povezovanje podatkov med različnimi spletnimi storitvami je danes vse prej kot preprosto opravilo. Več kot očitno je, da potrebujemo nove standarde in protokole, ki bodo za uporabnike povezovali v spletu shranjene podatke med seboj, neodvisno od ponudnikov storitev. Recimo temu spletni operacijski sistem ali WebOS.
Ne glede na to, da so spletne storitve danes vse bolj pomemben vidik vsakdanjega dela z računalnikom, še vedno živimo v časih, ko je osebni računalnik središče celotnega dogajanja in delovanja. Velika večina uporabnikov še vedno podzavestno dojema svoje podatke kot nekaj, kar hranimo v osebnem računalniku, krajevno pri sebi, na varnem, pa čeprav je to pogosto varljiv vtis. Razlog pa ni zgolj v konservativnosti uporabnikov, temveč tudi v tem, da spletne storitve preprosto (še) ne omogočajo tako univerzalne rabe, kot jo najdemo v kombinaciji s programsko opremo za osebne računalnike. Program zgolj kupimo in (večinoma) deluje, ne glede na to, kdo je izdelovalec. Programi lahko delujejo hkrati, si med seboj izmenjujejo podatke in še kaj. Za vse skupaj skrbi operacijski sistem.
Pri spletnih storitvah pa preprosto še ni tako. Bi morda poizkusili povezati Yahoojev Flickr s storitvijo Google Docs? Najbrž bi šlo, a zgolj s posredovanjem podatkov prek krajevnega računalnika. Da ne govorimo o manj znanih spletnih storitvah, kjer lahko naletimo na še večje težave. Koliko spletnih storitev omogoča shranjevanje podatkov na spletnih diskih drugih (konkurenčnih) storitev, če odmislimo ponudnika lastnega? Ne nazadnje, kako vemo, kje imamo kaj spravljeno in kako priti do teh podatkov? Dokler se v spletu igramo in hranimo v njem nepomembne podatke, je to sicer vseeno, toda kmalu ni več šala.
Pojem "združljivost" tudi v obdobju spletnih storitev ne bo izgubil svojega pomena. Le da tu ne govorimo o združljivosti z operacijskim sistemom v krajevnem računalniku, temveč o združljivosti med spletnimi storitvami. Da ne bo pomote, strogo s tehničnega zornega kota so ti standardi že na voljo, vendar so na voljo zgolj programerjem, končni uporabniki pa nimajo izbire zunaj tistega, kar jim omogočajo dana orodja, ali pa je prilagajanje sila zapleteno. Pogrešamo torej tisto univerzalnost rabe, ki jo najdemo pri klasičnih operacijskih sistemih. Denimo to, da različni programi znajo shraniti podatke na disk, tam pa jih lahko preberemo z drugimi programi, prekopiramo in tako naprej.
Potrebujemo torej nekaj, čemur bi lahko rekli spletni operacijski sistem. Zametki tega so že marsikje, vendar doslej še nihče ni predstavil celovite rešitve, ki bi nekega dne nadomestila vlogo osebnega računalnika, kot ga poznamo danes. Ponudniki trenutno zgolj eksperimentirajo, kaj bi bilo za uporabnike najbolj sprejemljivo. Eni stavijo na spletne nadomestke za grafično namizje (Desktop Two ...), drugi trdijo, da je ta koncept preživet in iščejo nove načine povezovanja v celote.
Večinoma pa se stvari dogajajo zgolj znotraj posameznega ponudnika. Google povezuje večinoma spletne storitve le med svojimi storitvami. Enako Yahoo in Microsoft. Vsi bi radi naredili vse, nihče ne govori z drugimi. Na neki način smo uporabniki ta hip deležni večjega omejevanja svobode izbire, kot smo ga bili na osebnih računalnikih. Zdi se nenavadno za medij, kot je svetovni splet, ki je že po samem ustroju eden najbolj demokratičnih na svetu. Če se v nekaj letih stvari na tem področju ne bodo spremenile, bomo morda deležni še večjih monopolov kakor doslej. Microsoftova premoč na osebnih računalnikih bo videti kot mala malica.
Zdi se sicer paradoksalno, toda krivda za tako stanje je prav v tem, da ta hip nihče v spletu ni tako močen, da bi uveljavil svoj standard in pravila. Žalostno je, ker bi lahko na tem področju imele večjo besedo neodvisne in nekomercialne organizacije, kot je, denimo, IETF. Pa te za zdaj skrbijo in se ukvarjajo zgolj s pretežno ozkimi tehničnimi standardi. Če bomo počakali še malo, bo morda temelj postavil Google, z vsemi posledicami, ki lahko to prinesejo za seboj.
Zagotovo pa lahko le težko računamo na to, da bodo trenutni vodilni ponudniki storitev stopili skupaj in na tem področju naredili korak naprej sami od sebe. Ti preprosto nimajo interesa. Za primerjavo lahko vzamemo npr. izdelovalce zabavne elektronike. Ti bi se lahko že pred leti dogovorili o skupnih standardih in morda celo skupnem operacijskem sistemu, pa so taki dogovori le redki. Večina izdelovalcev razvija izdelke, ki so združljivi le sami s seboj ali v najboljšem primeru z drugimi izdelki iz proizvajalčevega portfelja. Posledice nosimo uporabniki, ki moramo za storitve teh naprav v celoti gledano plačati več, kot bi lahko, če bi bili na voljo bolj univerzalni standardi. Toda čemu neki bi se kdo trudil, da bi sebi zmanjšal večjo priložnost za zaslužek?
Glede na trenutno stanje je težko pričakovati, da bi kaj kmalu videli pravi spletni operacijski sistem kot standard in okolje za univerzalno združljivost med storitvami različnih ponudnikov. Če že, jih bo nastalo več, ki bodo tekmovali med seboj. To je po eni strani tudi prav, saj spodbuja inovacije. Vprašanje je le, ali bodo razlike med njimi take, da bodo lahko komunicirali med seboj, ali pa se bo zopet ponovila celotna zgodba okrog združljivosti med operacijskimi sistemi, kot jih poznamo danes. V smislu, da bodo nekatere spletne storitve delovale le z drugimi, ki so del specifičnega okolja, ali bodo delovale širše.
Zdi se, da tudi zaradi teh razlogov osebni računalniki in operacijski sistemi, kot jih poznamo danes, ne bodo izginili prav hitro. Za nekatere, denimo okolje Windows, se že danes ve, da se bodo v prihodnje spremenili, postali precej bolj spletno usmerjeni, kot so zdaj. Že zdaj se srečujemo s spopadom med starim in novim, v prihodnje pa se bo boj še zaostril. Upajmo le, da tudi tokrat v korist uporabnikov.
Google povezuje večinoma spletne storitve le med svojimi storitvami. Enako Yahoo in Microsoft. Vsi bi radi naredili vse, nobeden ne govori z drugimi.
Zagotovo pa lahko le težko računamo na to, da bodo trenutni vodilni ponudniki storitev stopili skupaj in na tem področju naredili korak naprej sami od sebe.
