Objavljeno: 4.10.2007 14:27 | Avtor: Grega Šimenc | Monitor April 2007

Brezžično na dolge proge

Brezžična tehnologija WLAN (Wi-Fi) je namenjena predvsem povezovanju na razmeroma kratke razdalje (manj kot 100 metrov med brezžično dostopno točko in odjemalcem). S primerno opremo pa signal lahko seže precej dlje.

V Monitorju se preizkusov brezžične opreme Wi-Fi lotevamo že dlje časa. Vsi dosedanji preizkusi so potekali tako, da smo brezžično dostopno točko ali brezžični usmerjevalnik postavili nekje v prostorih uredništva, nato pa nanjo z odjemalci (npr. prenosniki, ročni računalnik) povezovali znotraj istih prostorov ali v prostorih, ki jih od točke ločuje nekaj sten. Roko na srce, taka raba je najbolj značilna za tovrstne izdelke.

Po drugi strani pa je v internetu moč najti vse polno spletnih strani navdušencev nad brezžičnimi tehnologijami in organizacij, ki prav tekmujejo med seboj, komu bo uspelo vzpostaviti delujočo brezžično povezavo na kar najdaljši razdalji. Ti danes dosegajo celo do 100 in več kilometrov - toliko, kot je zračna razdalja od Ljubljane do Maribora! To deluje zgolj z uporabo najboljše, povečini posebej izdelane opreme. No, tistim bolj običajnim uporabnikom, ki želijo premostiti tja do deset kilometrov razdalje, je ustrezna oprema dosegljiva tudi v naših trgovinah.

Postavitve brezžične povezave na večji razdalji smo se tako lotili tudi v Monitorju. Zadali smo si cilj, da vzpostavimo povezavo med poslopjem, v katerem "domuje" uredništvo Monitorja, in stanovanjem zgoraj podpisanega. Gre za razdaljo točno kilometer in pol, če gre verjeti interaktivni karti, ki je del elektronske oblike telefonskega imenika Slovenije.

IPTV prek brezžične povezave

Digitalna televizija IPTV, ki jo pri nas trenutno ponujajo SiOL, Voljatel in T-2, za prenos slike uporablja podatkovni tok vrste "multicast". Zanj je vse do nedavna veljalo, da ne deluje prek omrežij Wi-Fi. Rešitev je prvo ponudilo podjetje Ruckus, na letošnjem velikem preizkusu usmerjevalnikov (Monitor, februar 2007) pa smo ugotovili, da to podpirata tudi preizkušena usmerjevalnika Buffalo.

Na tokratnem preizkusu smo ugotovili, da IPTV prek usmerjevalnika Buffalo z originalno strojno programsko opremo deluje le, če se nanj povežemo z običajnim odjemalcem (prenosnik, vmesnik USB). Povezovanje dveh usmerjevalnikov v načinu WDS je prehajanje toka IPTV zaustavilo.

Z neuradno programsko opremo DD-WRT je v začetku kazalo še slabše, saj v nastavitvenem vmesniku nismo našli možnosti nastavitve pasovne širine toka multicast, kot to omogoča vmesnik Buffalo. Z nekaj iskanja po internetu pa smo odkrili ukaz, ki to omogoči. Glasi se takole: "wl mrate 11", pri čemer je številka v resnici hitrost toka multicast v Mb/s. Ta ukaz lahko vpišemo v usmerjevalnik prek ukazne vrstice oziroma telneta. Ker pa tega seveda ne bomo počeli ob vsakem vklopu ali ponastavitvi usmerjevalnika, to raje "zapečemo" v konfiguracijsko datoteko usmerjevalnika. To storimo tako, da v spletnem nastavitvenem vmesniku najprej izberemo možnost "administration", nato "commands" in v okno vpišemo zgoraj zapisani ukaz. Preostane nam le še klik gumba "save startup" in usmerjevalnik bo ukaz vsakič samodejno izvedel.

Tako smo lahko spremljali programe IPTV v načinu AP-odjemalec pa tudi WDS, pri čemer smo pri drugem načinu opazili nekaj manj motenj v toku signala. Zgolj občasne kocke v prikazani sliki pa v resnici ne motijo pretirano.

Do nastavitev usmerjevalnika pridemo tudi prek telneta.

Bo sploh delovalo?

Da bi brezžična povezava na večjo razdaljo sploh delovala, je treba zadostiti nekaterim pogojem, ki pri povezovanju na kratke razdalje v pisarnah ali stanovanjih ne veljajo oziroma vplivajo bistveno manj.

Prvi in najpomembnejši pogoj je, da mora med dvema (ali več) točkami povezave potekati vidna povezava, imenovana tudi LOS ("Line of sight"). Točneje, v vidni črti morajo biti antene, ki oddajajo valovanje. Fizikalne lastnosti vsakega elektromagnetnega valovanja (odboji in ukrivljanje okrog ovir) pri napravah Wi-Fi zaradi visokih frekvenc in nizkih oddajnih moči malo ali nič ne pripomorejo k lažjemu potovanju signala skozi ovire ali mimo njih od izvora do cilja. V praksi lahko kakršnekoli ovire, kot so gozdovi, zgradbe ali hribi, na že nekaj daljših razdaljah (nekaj 100 metrov) povsem preprečijo prehajanje signala brezžičnih omrežij, ne glede na uporabljeno vrsto anten.

Druga težava nastane pri premostitvi relacije med brezžično dostopno točko (ali usmerjevalnikom) in anteno. Npr. takrat, kadar je brezžična točka v spodnjih nadstropjih zgradbe, do antene na strehi pa je še kar nekaj nadstropij. Razdaljo lahko premagamo s primernim kablom. Težave nastanejo, kadar so razdalje večje (nekaj 10 metrov), saj smo takrat priča znatnim izgubam signala v koaksialnem kablu. Ta seveda kvarno vpliva na domet naše brezžične povezave. Dobra praksa pri postavitvi je torej, da dostopno točko kar se da približamo sami lokaciji, kjer je antena. S tem nadomestimo drag in neroden koaksialni kabel za prenos EM valovanja z ožičenjem UTP, ki signal do točke/usmerjevalnika prenaša prek etherneta. Če to ni mogoče, je treba uporabiti čim bolj kakovosten kabel s kar najmanjšo izgubo (t. i. "cable loss"). Ti kabli še zdaleč niso poceni, poleg tega so lahko zaradi premera in togosti (trdosti) določena ovira pri napeljavi od točke do antene.

Še tretja težava, ki lahko nastane predvsem pri že vzpostavljeni povezavi, so motnje. Frekvenčni prostor 2,4 GHz, v katerem deluje velika večina opreme Wi-Fi na trgu, je danes že naravnost zasičen z motnjami različnih naprav. Največ je seveda omrežij Wi-Fi, sledijo naprave bluetooth in brezžični telefoni po standardu DECT. Seznam potencialnih virov motenj pa dopolnjujejo še nekateri alarmni sistemi ter celo kuhinjske mikrovalovne pečice. Ravno cenejši primerki le-teh lahko zaradi slabo izvedene zaščite pred uhajanjem mikrovalov v okolico bistveno poslabšajo delovanje brezžičnih omrežij v bližini.

Težave z motnjami rešujemo predvsem z zamenjavo frekvenčnega kanala na usmerjevalniku ali točki Wi-Fi, pri čemer lahko izbiramo med 13 kanali. Druga dokaj učinkovita možnost je sprememba polarizacije antene (vertikalna, horizontalna). To dosežemo z zasukom antene na obeh straneh zveze za 90 kotnih stopinj. Za izničevanje motenj drugih omrežij v bližini pa lahko uporabimo tudi namenske ojačevalce radijskega signala - te smo preizkusili tudi mi.

Kaj potrebujemo?

Za postavitev brezžičnega omrežja na daljši razdalji so ključni trije različni elementi: omrežni element Wi-Fi (dostopna točka, usmerjevalnik, vmesnik USB) z možnostjo priključitve zunanje antene, ustrezna antena, prilagojena za delovanje v frekvenčnem območju 2,4 GHz, ter koaksialni kabel visoke kakovosti, ki skupaj z ustrezni priključki povezuje anteno z Wi-Fi.

Pri dostopnih točkah Wi-Fi je izbira razmeroma preprosta. Za nekatere izmed njih je (neuradno) znano, da so bolj primerne oz. prilagodljive za manj običajne postavitve brezžičnih omrežij. To se kaže predvsem v bolj dodelani strojni programski opremi, pri nekaterih pa tudi v izboljšani radijski enoti izdelka. Nekaj bolj tipičnih smo preizkusili tudi mi, o izkušnjah pri uporabi vsake posamezne pa si preberite v nadaljevanju.

Bolj pestro izbiro najdemo na trgu anten. Te ponujajo domala vsa podjetja, ki imajo "ime" na področju brezžičnih izdelkov (Linksys, Netgear, Belkin itd.). Povečini gre za manj zmogljive izdelke, tj. z nižjo stopnjo ojačanja signala ("gain"). To je predvsem posledica zakonskih omejitev glede največje moči izsevanega signala. Medtem ko je onkraj luže v Združenih državah Amerike na frekvenčnem območju 2,4 GHz omejitev 1 W izsevane moči, je v prostoru Evropske unije ta omejitev zgolj 0,1 W oz. 100 mW. Tako nizko vrednost pa zlahka presežemo že z običajno dostopno točko in malenkost boljšo anteno. Izdelovalci se tako potihoma zavedajo, da bo vsak kupec v EU, ki bo na dostopni točki nadomestil običajno anteno z boljšo vsesmerno ("omnidirectional") ali usmerjeno anteno, v resnici že kršil zakon. Resnici na ljubo pa takih kršiteljev danes v Evropi, še manj pri nas, nihče ne preganja.

Zgodba zase so antene, ki jih radioamaterski ljubitelji izdelujejo doma iz najbolj nenavadnih materialov. Tako v internetu lahko zasledimo načrte, kako izdelati spodobno anteno iz "tortice" za prazne CDje, pločevinke fižola, embalaže za priljubljeno znamko čipsa itd. Tako si lahko izdelamo poceni anteno, ki se ob doslednem upoštevanju načrta (štejejo milimetri!) lahko izkaže kot zelo solidna "cantena" s spodobnim faktorjem ojačanja. Za hobi navdušence z mirno roko, torej.

Tisti manj spretni rokodelci pa lahko posežejo po izdelkih, ki jih ponujajo nekatere spletne trgovine pri nas (nekaj naslovov smo zbrali v okvirčku). Ponudba obsega vsesmerne ("omni") antene, primerne za postavitev tam, kjer se na eno dostopno točko povezuje več uporabnikov iz različnih smeri. Druga možnost so usmerjene antene, ki jih je kar nekaj vrst (yagi, panel, grid, slot, parabolic itd.) in se razlikujejo po ojačanju, polarizaciji in tudi po zahtevnosti montaže in usmerjanja v pravo smer.

Zadnja, a ne najmanj pomembna prvina vsakega brezžičnega omrežja so tudi kabli in ustrezni priključki. Morda se sliši nepomembno, vendar je pri prenašanju signalov visokih frekvenc treba kar nekaj pozornosti nameniti tudi temu. Prav vsak kabel ima namreč določeno "atenuacijo" oz. izgubo signala na poti od izvora k ponoru. In ker pri tehnologiji Wi-Fi že tako operiramo z razmeroma nizkimi oddajnimi močmi, lahko izgube v kablu znatno vplivajo na doseg in delovanje našega brezžičnega omrežja. Značilnosti nekaterih bolj znanih vrst koaksialnih kablov smo zbrali v tabeli.

Kabelskih priključkov je kar nekaj vrst. V grobem jih delimo na RP-TNC, RP-SMA ter priključek F. Vsak izmed naštetih pozna dva različna vtiča, ženskega in moškega. Na videz so si, razen večjih priključkov F, precej podobni, zato velja biti pri nakupu nekoliko previden. Dobimo jih v prej omenjenih spletnih trgovinah, pa tudi v bolje založenih trgovinah z elektronskimi deli. Še bolje bo, če nam priključek na kabel namestijo s posebnimi kleščami že kar v trgovini. Pri tem bo prodajalec (upamo) namesto nas znal izbrati ustrezno vrsto kabla glede na dolžino, ki jo potrebujemo za premostitev razdalje med točko in anteno. Omenimo še, da priključki kljub preprostosti niso poceni - vsak nas bo olajšal za približno 3 pa tja do 5 evrov.

Omenimo še nekatere možne dodatke. Če anteno montiramo na vrh strehe (pa tudi sicer), je vsekakor priporočljivo uporabiti t. i. odvodnik atmosferskih razelektritev, ki bo ubranil opremo Wi-Fi ob morebitnem udaru strele v bližini, ne pa tudi ob neposrednem udaru. Pri tem je seveda ključno, da element ustrezno ozemljimo. Za pomoč pri izboljšanju signala na daljše, pet in več kilometrske razdalje pa lahko uporabimo tudi namenske aktivne ojačevalnike - pri nas smo zasledili (in preizkusili) ojačevalnik izdelovalca Edimax.

Ojačevalnik Wi-Fi: ali deluje?

Ojačevalnik Wi-Fi izdelovalca Edimax smo pred časom (Monitor, maj 2006) že preizkusili in bili do njegove koristnosti precej skeptični. Vseeno smo se tokrat odločili ponoviti preizkus, pri čemer smo uporabili kar dva, za vsako stran brezžične zveze enega.

Izdelek ima dva priključka: na enega priključimo antenski izhod usmerjevalnika s priloženim "pigtailom" ali kratkim kablom, na drugega pa kabel do naše antene. Stvar le še priključimo v priloženi omrežni vmesnik in to je vse.

Ugotovili smo, da se raven signala z uporabo ojačevalnika resda zviša, ne pa tudi hitrost prenosa podatkov prek ojačane brezžične zveze. Ta je v danih razmerah ostala praktično enaka, ne glede na to, ali smo ojačevalnik vključili ali ne. Po tem sklepamo, da bo ojačevalnik prišel prav zgolj, če zaradi premajhne ravni sprejetega signala že prihaja do motenj ali občasnih prekinitev brezžične zveze.

Jakost signala se je z uporabo ojačevalca praktično podvojila (6 dB), ne pa tudi hitrost prenosa podatkov.

In izkušnje?

Naša postavitev brezžičnega omrežja je zahtevala premostitev razdalje v dolžini 1,5 km, pri čemer je bila med obema točkama popolna optična vidljivost, torej nobenih ovir na poti. Eno od anten smo namestili na streho desetnadstropnega poslovnega objekta. Za fizično povezavo z uredniškimi prostori v 3. nadstropju poslovne zgradbe smo uporabili 33 m koaksialnega kabla vrste H-500. Na drugi strani zveze smo anteno namestili kar na balkonsko ograjo v desetem nadstropju stanovanjskega bloka. Za povezavo z usmerjevalnikom smo tu potrebovali zgolj 2 metra kabla, zato je bil lahko cenejši, vrste RG-58 LL. Za usmerjanje antene smo uporabili prakso "ostrega očesa", torej čim bolj natančno obračanje antene v ciljno točko na drugi strani zveze.

Pomudimo se še pri nastavitvah programske opreme dostopne točke. Ta se v osnovi ne razlikuje od namestitve za običajno brezžično omrežje (vrsta WAN, šifriranje povezave itd.). Bistvena pa je nastavitev načina delovanja brezžičnega dela: običajni način (kot dostopna točka), način odjemalec (AP-client) ali način WDS, kjer se le-ta še dodatno deli na način ponavljalnik ("repeater") ali omrežni most ("bridge"). Omenjene načine potrebujemo, če želimo dostopno točko oz. usmerjevalnik uporabiti tudi kot odjemalec v brezžičnem omrežju, kar je sicer "rezervirano" za naprave, kot so prenosniki, vmesniki USB in drugo.

Sam preizkus anten in dostopnih točk je trajal dlje časa - od januarja pa vse tja do sredine marca. V tem času smo vso razpoložljivo opremo, ki smo jo dobili na preizkus (dostopne točke, usmerjevalniki, antene), preizkusili v različnih kombinacijah, z različnimi nastavitvami in v različnih vremenskih in drugih razmerah delovanja. In, da, vreme dejansko lahko vpliva na signal Wi-Fi - ob jutrih z gosto ljubljansko meglo smo zares izmerili nekaj manjšo hitrost prenosa oz. jakost sprejetega signala!

Usmerjevalniki, dostopne točke, vmesnik USB

Linksys WRT54GL v1.1

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Cena: 102 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Hitrost in zanesljivost delovanja, dober domet, možnost nadgradnje z DD-WRT.

Proti: Antenski priključki RP-TNC, nekoliko visoka cena.

Buffalo WHP-HP-G54

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Cena: 54,71 EUR.

Prodaja: PC Hand, www.pchand.si.

Za: Hitrost delovanja, dober domet, možnost nadgradnje z DD-WRT, cena.

Proti: Slabša stabilnost povezave.

Usmerjevalnik Buffalo je predstavnik cenejših usmerjevalnikov, a vseeno ponuja kar precej. Omogoča povezovanje usmerjevalnikov v načinu WDS, pa tudi sicer nabor zmožnosti ni slab. Le nastavitvenemu vmesniku se moramo nekoliko privaditi, moti pa tudi ponastavitev po vsaki izvedeni spremembi, ki skoraj vedno traja celo minuto.

V navezi dveh izdelkov Buffalo v načinu WDS je povezava delovala solidno, s povsem spodobno hitrostjo tako v eni ("download") kot tudi drugi ("upload") smeri. Zamerili smo mu le, da usmerjevalnik s tovarniško strojno programsko opremo ("firmware") v načinu WDS ne podpira šifriranja WPA/WPA2, na kar nas vmesnik sicer opozori. Storitev internetne televizije IPTV (tok "multicast") čez tak "omrežni most" ni delovala.

Podobno se obnese Linksys WRT54GL, ki je že stari znanec naših preizkusov brezžične opreme in tudi tokrat nanj nismo pozabili. Pravzaprav so bile ravno starejše različice usmerjevalnika prve, ki so v povezavi z neuradno strojno programsko opremo omogočile napredno uporabo razmeroma poceni usmerjevalnika. Uradni "firmware" tega usmerjevalnika je, tako kot velja že od prve različice naprej, vse prej kot zmogljiv, saj ponuja zgolj osnovno funkcionalnost, ki nikakor ni dorasla sicer dokaj zmogljivemu strojnemu delu naprave. Omenimo še lastnost izdelkov Linksys, ki se ni spremenila že vrsto let: kot edini na trgu uporabljajo antenske priključke vrste RP-TNC, ki so za razliko od bolj razširjenih RP-SMA nekoliko večji; v resnici to niti ni tako pomembno, le pri nakupu dodatnih antenskih kablov moramo paziti, da imajo ti nameščene pravilne priključke.

Spletni nastavitveni vmesnik strojne programske opreme DD-WRT; nastavitve sistema WDS so vse prej kot prijazne.

Oba usmerjevalnika pa svojo moč pokažeta, ko ju nadgradimo z neuradno strojno programsko opremo, npr. DD-WRT. Namestitev na usmerjevalnik Linksys ni težavna, saj to storimo prek spletnega nastavitvenega vmesnika. Izdelek Buffalo je nekoliko bolj trmast, saj moramo nadgradnjo izvesti prek strežnika TFTP in v natančno odmerjenem časovnem intervalu. Vseeno je možnost neuspešne nadgradnje majhna, če se le natančno držimo navodil za namestitev na spletni strani www.dd-wrt.com/wiki, na kateri tudi sicer (brezplačno) prenesemo strojno programsko opremo.

DD-WRT je skupek prosto dostopne programske kode, ki je med znalci znana kot nadvse prilagodljiva in zmogljiva. Z nadgradnjo oba usmerjevalnika pridobita možnost delovanja v načinu odjemalec, šifriranje WPA/WPA2 za vse vrste povezav (tudi WDS), možnost spreminjanja oddajne moči, natančen prikaz ravni sprejetega signala za vsakega posameznega odjemalca posebej, skratka vse, kar potrebujemo za vzpostavitev in spremljanje delovanja (varne) brezžične povezave. Izboljšana je tudi združljivost z večpredstavnimi podatkovnimi toki, saj nam je prek brezžične povezave uspelo spremljati celo dva televizijska programa IPTV hkrati. Resda z občasnimi manjšimi motnjami v sliki, ki se jih z uporabo usmerjevalnika Buffalo nismo znebili ves čas preizkušanja izdelka, pa vendar. Nasploh je bil prenos kakršnihkoli podatkov prek usmerjevalnika Linksys kljub na moč podobni strojni zasnovi obeh usmerjevalnikov za odtenek bolj stabilen v primerjavi s konkurenčnim izdelkom.

Na tem mestu omenimo še, da je bil tok prenosa podatkov (bodisi iz interneta ali pa tok IPTV) veliko bolj stabilen, če smo uporabili način WDS; pri kombinaciji dostopna točka - dostopna točka odjemalec (AP - AP client) je hitrost povezave opazno bolj nihala ne glede na uporabljeno opremo.

Kot zanimivost navedimo, da je bila naša povezava v poznih večernih urah ponavadi opazno hitrejša in čez dan konstantna. In to ne glede na dejstvo, da nastavitev usmerjevalnika ali usmeritve antene nismo prav nič spreminjali. To gre pripisati temu, da je povezava potekala nad gosto naseljenim območjem Ljubljane, kjer je raznovrstnih motenj več kot dovolj.

DD-WRT v navezi z WRT54GL je torej kombinacija, ki se je na preizkusu odrezala nadpovprečno dobro. Imeli smo dober domet, razmeroma visoko hitrost prenosa podatkov (na razdalji 1,5 km tja do 15 Mb/s), dobro stabilnost povezave in delovanja nasploh ... No, med preizkušanjem se je usmerjevalniku tu in tam vendarle nekoliko "zataknilo" in je npr. začel delovati počasi, a to večinoma takrat, ko smo preizkušali različne nastavitve in podobno. Ko smo enkrat dosegli stabilno kombinacijo nastavitev, so stvari delovale brez težav.

Netgear Prosafe WG302

Kaj: Brezžična dostopna točka.

Cena: 294 EUR.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Za: Izdelava, možnost več brezžičnih omrežij (SSID) na eni točki.

Proti: Slabša hitrost prenosa podatkov, ne podpira WPA v načinu WDS.

Netgear WG602

Kaj: Brezžična dostopna točka.

Cena: 79 EUR.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Za: Podpira način povezovanja AP-odjemalec (client), cena

Proti: Slabša hitrost prenosa podatkov, ne podpira WPA v načinu WDS.

wds_netgear.png: Nastavitveni vmesnik je pri obeh dostopnih točkah Netgear enak.

Poleg izdelkov Wi-Fi za rabo doma smo se odločili preizkusiti tudi izdelek, ki sodi v višji cenovni razred. Taka je dostopna točka Netgear WG302 iz družine Prosafe. Resnost poudarja veliko kovinsko ohišje z dvema antenskima priključkoma RP-SMA. Zmogljivo osnovo izdaja tudi spletni nastavitveni vmesnik, ki omogoča nastavitev več med seboj ločenih brezžičnih omrežij (SSID), pri čemer so parametri šifriranja lahko razlikujejo. Poleg tega podpira način WDS v polnem obsegu, torej povezava točka-točka, točka-več točk in ponavljalnik signala. Za naš preizkus smo uporabili način točka-točka, pri čemer seveda nismo pozabili na šifriranje povezave. Pri tem nas je WG302 razočaral, saj lahko pri uporabi WDS izkoristimo zgolj šifriranje WEP, ne pa tudi naprednejšega WPA/WPA2. Za povrh nas vmesnik na to ne opozori, temveč je to zgolj omenjeno v zaslonski pomoči. Pogrešali smo tudi možnost spremljanja ravni sprejetega signala in hitrosti vzpostavljene povezave z oddaljeno točko; tako nam preostane zgolj preizkušanje (npr. z ukazom "ping") ter hitrostni preizkus s katerim od programov za merjenje omrežnega pretoka. Nalaganja neuradne strojne programske opreme usmerjevalnik ne omogoča.

Večina zapisanega velja tudi za cenejšo, domačim uporabnikom namenjeno dostopno točko Netgear WG602. To smo najprej "osvežili" z novo strojno programsko opremo, s čimer smo poleg načina WDS pridobili tudi možnost delovanja v načinu odjemalec ("AP-client"). Pri tem načinu lahko naše izbrano omrežje izberemo s seznama razpoložljivih brezžičnih omrežij. To je laže kot nadležno ročno vpisovanje naslovov MAC in imen omrežij - to sicer velja za vse preizkušene naprave z WDS.

Izdelka Netgear nas v praksi nista kaj preveč prepričala. Hitrost povezave je bila v povprečju 20 % nižja in manj stabilna v primerjavi z usmerjevalnikom Linksys v enakih razmerah. Prav tako nam ni uspelo usposobiti prenašanja toka IPTV kljub trudu z različnimi nastavitvami.

Trendnet TEW-445 USB

Kaj: Brezžični odjemalec USB.

Cena: 39 EUR.

Prodaja: TrendNET, www.trendnet.si.

Za: Velikost, napajanje prek USB.

Proti: Nizka hitrost in zanesljivost prenosa podatkov.

Izdelek TrendNET je značilen predstavnik odjemalcev za omrežja Wi-Fi. Gre namreč za brezžični vmesnik USB, ki ima možnost izmenljive antene (priključek RP-SMA). Poleg tega se ponaša z nazivom "high power", kar naj bi ponazarjalo izboljšan oz. močnejši radijski del vmesnika.

V resnici izdelek obljublja več, kot zna pokazati v praksi. Po namestitvi gonilnikov smo se sicer lahko takoj povezali v naše omrežje, in to z običajno programsko opremo za priklop v brezžična omrežja v oknih XP. Presenečeni pa smo bili nad počasnim prenosom, ki je komaj kdaj dosegel 5 Mb/s. Stanje se ni izboljšalo, ko smo spet namestili gonilnike in uporabili programsko opremo TrendNET za konfiguracijo omrežnih parametrov. Očitno torej "high power" izdelek še ne pomeni, da bo tudi v praksi delovanje temu primerno hitro.

Antene in oprema

Antena je poleg dostopne točke ali usmerjevalnika druga najpomembnejša prvina vsakega brezžičnega omrežja na daljavo. Brez dodatnih anten je domet brezžičnih izdelkov Wi-Fi omejen na največ 100, morda 200 metrov zračne - vidne razdalje. Z dodatnimi antenami lahko to omejitev dvignemo precej više.

Sam doseg je odvisen predvsem od dobitka oz. ojačanja, ki ga zmore neka antena. To informacijo izražamo z dBi, ki pove, kakšno ojačanje ima antena v primerjavi z "izotropnim vsesmernim sevalom". Slednje lahko s preprostimi besedami opišemo kot (navidezno) piko, ki oddaja signal v vse smeri okrog sebe. Medtem ko imajo običajne antene, nameščene na brezžičnih izdelkih, vrednost ojačanja nekje med 2 in 5 dBi glede na omenjeno točko, pa dobre antene dosegajo tudi 20 in več dBi. Delujejo tako, da glavni sevalni snop, ki ga oddaja antena, zmanjšujejo po širini (horizontali) in višini (vertikala). Preprosto povedano, boljše antene imajo manjši in bolj usmerjen snop signala, zato zahtevajo natančnejšo usmeritev proti cilju oz. drugi strani brezžične zveze. Še to: vsako povečanje dBi za vrednost 3 pomeni enkratno ojačanje.

Trival Antene AD-40/2G4-16

Kaj: Usmerjena antena vrste "yagi".

Cena: 103,8 EUR.

Prodaja: Trival antene, www.trivalantene.si.

Za: Preprosta montaža in usmerjanje antene, hitrost prenosa podatkov.

Proti: Nekoliko visoka cena.

Antena podjetja Trival iz Kamnika je plod domačega znanja in izdelave. Gre za anteno vrste "yagi", kakršne se še danes uporabljajo pri sprejemu zemeljskih tv programov. Značilnost so prečke, ki so postavljene pravokotno na antenski nosilec. Ker gre za večjo frekvenco in s tem krajšo valovno dolžino elektromagnetnih valov, so prečke ustrezno krajše kot pri televizijskih antenah. Zaradi tega so jih pri Trivalu lahko "oblekli" v zaščitni plastični valj.

Antena ima normirano 13 dBi ojačanja, pri čemer je širina snopa razmeroma ugodnih 30 stopinj v horizontalni smeri in 28 stopinj v vertikalni (podatki so zbrani v tabeli). To pomeni, da je tako anteno laže usmerjati oziroma dovoljuje nekaj odstopanja pri pravilni usmeritvi proti cilju.

Z anteno smo bili na splošno zadovoljni. Montaža s priloženim montažnim kompletom je preprosta in je možna tudi na debelejše antenske nosilce. Zaradi podolgovate oblike je dokaj enostavno tudi usmerjanje, saj s prostim očesom prek antene točno vidimo, kam "meri". Tudi jakost signala na taki razdalji je bila zadovoljiva, saj sta bili dostopni točki večino časa povezani s hitrostjo 36 Mb/s; to v praksi omogoča prepustnost okrog 10-12 Mb/s v obe smeri zveze.

Netgear ANT24D18

Kaj: Usmerjena antena vrste "panel".

Cena: 262,8 EUR.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Za: Preprosta montaža, priložena zaščita proti udaru strele.

Proti: Visoka cena, nekaj slabši sprejem.

Anteno izdelovalca Netgear smo dobili v kompletu z zaščito proti streli, ki je tudi sicer priporočljiva, če je antena nameščena na izpostavljenem delu zgradbe (npr. streha). Zato je tudi cena antene najvišja na preizkusu, vendar je treba upoštevati, da sam odvodnik sicer velja okrog 80 evrov.

Gre za razmeroma majhno anteno ploščate oblike. Namestitev je mogoča na drog s priloženimi profili U, kot edina izmed preizkušenih pa omogoča tudi stensko montažo s priloženim nosilcem.

Tovarniški podatek o 14 dBi ojačanja se zdi nekoliko pretiran, saj se je antena obnesla slabše od zgoraj opisane antene slovenskega izdelovalca. Hitrost prenosa je bila namreč tudi do 30 % nižja kot pri zgoraj omenjeni anteni.

Demaco DW-G24-PRO

Kaj: Usmerjena antena parabolične oblike.

Cena: 120 EUR.

Prodaja: Demaco, www.demaco.si.

Za: Odličen sprejem.

Proti: Nekoliko visoka cena, zahtevna montaža in usmerjanje.

Preizkušena parabolična antena je bila največja na tokratnem preizkusu. V širino namreč meri več kot 1 meter; ker je izdelana iz aluminija, njena teža ni pretirana. Gre za anteno, ki ponuja enega največjih ojačanj trenutno razpoložljivih anten Wi-Fi na trgu. Montaža je možna na okrogle nosilce manjšega premera (do 5 cm), saj je priložen montažni profil U precej ozek.

Z anteno smo imeli v začetku nekaj težav. Za preizkus smo jo najprej polarizirali vertikalno; to pomeni, da smo jo zasukali za 90 stopinj in jo tako postavili pokonci glede na običajno možno montažo. To smo seveda storili na obeh straneh zveze. Ko smo ju usmerili, smo izmerili približno 10 dB večjo jakost sprejetega signala glede na anteni Trival. Tudi hitrost povezave, ki jo je sporočil usmerjevalnik Linksys, se je povečala na 54 Mb/s. V praksi pa je bila povezava precej nestabilna in je zelo nihala, vse tja od 1 pa do 15 Mb/s. Sprva smo težave pripisali nenatančni usmeritvi, a se rezultati po popravkih smeri niso prav nič izboljšali. Prav tako ni pomagala menjava frekvenčnega kanala ali večanje/manjšanje oddajne moči na usmerjevalniku. Šele ko smo obe anteni zasukali za četrt kroga in ju s tem postavili v običajen način montaže, je zveza kar poletela. V praksi smo tako predvsem zvečer ob zmanjšanih motnjah iz okolice občasno dosegali hitrosti vse tja do 20 Mb/s. Seveda šele po kar nekaj urah mučnega usmerjanja anten, saj je pri tem zaradi nadvse ozkega snopa izsevanega signala potrebna velika natančnost.

Uporabne povezave

www.dd-wrt.com/wiki - priljubljena neuradna strojna programska oprema za usmerjevalnike Linskys in Buffalo.

uha.makina.org - antene, priključki, kabli.

www.wlan-sat.com - spletišče slovenskih navdušencev Wi-Fi.

www.wlan-antene.tk - antene, priključki, kabli.

www.fiver.si - antene, priključki, kabli.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

JXGuB2E3qYI

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji