Brezpapirno branje

Objavljeno: 26.10.2010 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Fokus | Revija: Oktober 2010 | Teme: android, iPhone, iPad

Na vprašanje, kam po knjige, je v analognem svetu odgovor preprost - v knjigarne in knjižnice. Digitalni svet temu seveda sledi. Najbolj znana oziroma razširjena digitalna knjigarna je ameriški gigant Amazon.

Amazon večino svojih elektronskih knjig ponuja v lastnem formatu, ki ima končnico AZW. Trenutno je na voljo več kot 650.000 knjig. Žal pa je Kindle edini bralnik, ki podpira ta format, vsaj v njegovi zaklenjeni obliki. No, so seveda tudi bralniki za te knjige na drugih sistemih, od Microsoftovih Oken pa do Applovega iPada in iPhona. Velja pa omeniti, da so digitalne knjige v Amazonovi knjigarni velikokrat razmeroma drage - če ne celo dražje od papirnatih. Za primer vzemimo prvo knjigo iz trilogije Gospodar prstanov. Ta velja v ameriškem Amazonu slabih osem dolarjev v mehko vezani obliki. Različica za Kindle pa stane dobrih enajst dolarjev. Res bomo pri prvi plačali še poštnino, a je razlika kljub temu bizarna.

Praktično vsi drugi bralniki podpirajo zaklenjeno obliko formata ePub (in PDF, a je ta za bralnike manj zanimiv). Gre za zaščito, ki je v lasti Adoba, imenuje pa se Adobe Digital Experience Protection Technology (ADEPT). Knjigarn s takimi knjigami je v spletu silno veliko (glej povezave na koncu tega okvira). So pa tudi knjigarne, ki prodajo nezaščitene knjige - te lahko seveda prenašamo na različne naprave.

V spletu pa se najde še presenetljivo veliko popolnoma brezplačnih knjig. Nekaj jih je od avtorjev, ki se zavestno odločijo za ta korak in s tem stimulirajo prodajo navadnih, papirnatih knjig. Zelo znan primer je pisec znanstvene fantastike Cory Doctorow, ki ponuja večino svojih knjig v brezplačni elektronski obliki (v različnih formatih in celo prevodih). Še bolj zanimive pa znajo biti knjige, ki so jim potekle avtorske pravice. Večinoma se to zgodi 70 let po smrti avtorja, a se ta številka od države do države razlikuje. Največ takih knjig ima projekt Gutenberg, veliko pa jih ponuja tudi Google prek svojega projekta Google Books.

Večerova e-založba Ruslica je z nami že kar dolgo, vendar ni videti, da bo kdaj zares zaživela.

Zdi se, da je Slovenija v smislu elektronskih knjig nekje v temnem veku. Nekaj se trudi založba Večer s projektom Ruslica (www.ruslica.si), vendar je vse skupaj videti nekoliko, hm, računalniško. Na voljo so le zastonjske knjige in le v Microsoftovem formatu MS Reader. Naša največja založba, Mladinska Knjiga, še ne ponuja takih knjig, čeprav prodajajo e-bralnike. Za konec leta sicer napovedujejo spremembe na tem področju, ta trenutek pa Slovenija še vedno opazno zaostaja za, denimo, ZDA. Kot rečeno, je zaenkrat največja ovira majhna potencialna publika.

Seveda pa so, tako kot vedno v računalništvu, tudi nelegalne poti do elektronskih knjig. Čeprav v omrežjih, kot je Bittorrent, še vedno prevladujejo filmi in glasba, se na njih najde tudi vedno več knjig. Te so največkrat v obliki PDF, ki pa ni ravno najboljša za e-bralnike, zato so na voljo programi, s katerimi lahko knjige pretvarjamo iz ene oblike v drugo - denimo iz PDF v bistveno boljšo ePub, ki jo podpira večina bralnikov. Eden izmed najzmogljivejših je brezplačni in odprtokodni program Calibre, ki je na voljo za Windows, Linux in OS X. Zavedati pa se moramo, da "na torrentih" težko najdemo neko zelo specifično knjigo. Najbolj priljubljeni so sicer stripi in revije, sledijo pa kakšne zbirke znanstvene fantastike in fantazije.

Kaj pravijo številke?

Apple iPad grozi, da bo tržišče e-knjig postavil na glavo. Steve Jobs se je junija pohvalil, da ima njihova knjigarna iBooks že 22% tržni delež med eKnjigami. Danes je jasno, da je pretiraval, za koliko, pa ni jasno.

Prave statistike o prodajnih številkah e-knjig v primerjavi s papirnatimi pravzaprav ni. Oziroma jih velika podjetja, kakršno je Amazon, držijo zase. Zelo zgovoren je podatek združenja IDPF (International Digital Publishing Forum), ki vsako četrtletje zbere podatke za ZDA na področju elektronskih knjig. Onkraj luže se tako prodaja hitro veča, bliskovita rast pa se je začela leta 2008. Tu seveda velja omeniti, da je bil prvi Amazonov Kindle naprodaj novembra leta 2007.

Različne raziskave kažejo različne rezultate, vsi pa se strinjajo, da so po prodaji e-knjig daleč v ospredju ZDA.

Tudi v Amazonu se hvalijo z veliko prodajo elektronskih knjig - čeprav, kot rečeno, ne izdajo konkretnih številk. Pravijo, da se prodaja naprav, torej Kindlov, iz meseca v mesec povečuje - seveda pa se hitrost povečevanja prodaje poveča z vsako cenitvijo oziroma predstavitvijo nove naprave. Zanimiv je tudi njihov podatek, da so v začetku leta za vsakih 100 prodanih trdo vezanih knjig prodali kar 143 elektronskih. Ta številka pa se seveda ves čas veča - že ob tej novici so povedali, da se je v zadnjem mesecu pred njeno objavo razmerje dvignilo na 180 elektronskih knjig za vsakih 100 trdo vezanih. Pri tem pa niti niso upoštevali brezplačnih knjig, ki so že osvobojene avtorskih pravic, te pa so na elektronskih bralnikih še kar priljubljene.

Še vedno pa je celotni trg silno velik, tako da je tudi hitra rast elektronskih knjig še vedno le majhen del slednjega. Po podatkih ameriškega združenja založnikov predstavljajo elektronske knjige le kakih 6 % trga - a kot rečeno, številka je iz dneva v dan višja. Stanje je nekako podobno kot pred časom pri digitalnih fotoaparatih, ki so v nekaj letih povsem prevladali nad analognimi. No, do tolikšne razlike pa naj bi vendarle še nekaj časa ne prišlo.

Pri vsem tem pa moramo seveda poudariti, da so za te številke oziroma rast krivi predvsem Američani. Preostali svet jim sledi z zamikom vsaj kakega leta, če ne več - za Anglijo pravijo, da za dve ali tri leta zaostaja. Kam sodimo v Sloveniji, pa lahko le ugibamo. Pri majhnih državah oziroma, bolje rečeno, pri majhnih jezikovnih skupinah, je z elektronskimi knjigami bistveno več stroškov glede na končno prodajo (torej so marže še bistveno manjše). Če je knjižni trg pri nas razmeroma majhen, pa je potencialni trg za elektronske knjige še toliko manjši. Založnikom je v silno breme predvsem naložba v katero izmed tehnologij za zaščito vsebin proti nepooblaščenemu kopiranju (torej piratiziranju).

Potencialno velik pa zna biti segment učbenikov - vsi vidimo šolarje, ki vlečejo naokoli nahrbtnike, ki so večji od njih samih. Tu bi imele e-knjige bistveno prednost, saj so lahko (če izvzamemo prej omenjeno zaščito DRM) bistveno cenejše kot papirnate. Lažja je tudi distribucija - otrokom oziroma njihovim staršem bi se lahko knjige poslalo kar po elektronski pošti, potem pa bi jih namestili

na bralnike.

Slovenski bralci tako že beremo elektronske knjige, a so te največkrat v tujih jezikih, predvsem v angleščini. To pa je že kar svetovni pojav - bojda je med mladimi po vsem svetu vedno bolj priljubljeno branje v angleščini. Spomnimo se samo manije pred leti okoli vsakega izida nove knjige iz serije Harry Potter. Mladi po vsem svetu so v vrstah čakali za knjigo v angleščini - kdo bi čakal na prevod, sploh ker niti ni šlo za kak zares težaven jezik. Podobno je tudi pri drugih serijah, denimo mladinski seriji Somrak (Twilight). Elektronske knjige pa bodo ta pojav le še pospešile, saj bo dostop do literature v angleščini še toliko enostavnejši (in tudi cenejši).

Med tokratnim preizkusom smo govorili tudi z osebjem ene izmed slovenskih knjižnic, kjer že omogočajo izposojo e-bralnikov. Po njihovih besedah je zanimanje precejšnje, kljub temu da imajo trenutno na voljo le pet bralnikov in dobrih petdeset knjig (ki so vse v slovenščini). Zanimivo je tudi, da se za bralnike bojda veliko zanimajo tudi starejše generacije.

Zanimivo

Amazon pravi, da so v začetku leta za vsakih 100 prodanih trdo vezanih knjig prodali kar 143 elektronskih. Razmerje se je v zadnjem mesecu že dvignilo na 180 : 100.

E-papir ali LCD?

Osnovni element e-papirja so posebne kapsule z zrnci belega in barvila, ki jih upravljamo z električno napetostjo. Ko napetost izgine, kapsule svojo barvo zadržijo. Vir: Wikipedia.

Elektronski bralniki so svoj tržni pohod zares začeli šele z nastopom tehnologije e-papirja oziroma e-ink. Gre za vrsto zaslona, ki ni osvetljen od zadaj, tako kot pri klasičnih zaslonih televizorjev, računalniških monitorjev, telefonov itd. Preprosto povedano, delujejo LCDji tako, da se čez matriko kristalov nadzorovano spusti svetlobo nekega vira. Če torej hkrati aktiviramo vse zelene kristale in zapremo modre ter rdeče, bo celotni zaslon obarvan zeleno. E-ink zasloni pa načeloma nimajo nobenega vira svetlobe, temveč tu nastopajo majhna zrnca barvila, ki jih nadziramo z elektrodami. Tam, kjer želimo pokazati črno, bomo z napetostjo "dvignili" črna zrnca, kjer hočemo belo, pa bela. Najlepše pa je to - energijo potrebujemo le ob spreminjanju stanja zaslona, ko se stran pokaže, pa elektrike ne potrebujemo več. Končni videz pa je praktično enak kot pri papirju, le da so bralniki praviloma malo manj kontrastni kot navaden, beli papir. Predvsem je preostali del zaslona, torej vse, kar ni besedilo, temnejši kot pri papirju, torej bolj siv kot bel - nekako primerljivo s časopisnim papirjem (se pa tudi na tem področju izboljšujejo, čeprav so že zdaj več kot dovolj kontrastni za večino bralnih potreb).

A kaj vse to pomeni v praksi? Čeprav so zasloni LCD bistveno prijaznejši do oči, kot so bili njihovi katodni predniki, pa tudi ti še vedno niso ravno idealni. Pri tem pa se e-ink odnese še malo bolje. Med našim preizkusom Applovega iPada pred meseci smo zapisali, da lahko na njem knjige beremo tudi po več ur - a v primerjavi s pravimi e-bralniki bomo bistveno hitreje naleteli na težave v obliki utrujenih oči.

"ePapir, ki ga uporablja Kindle, je drastično boljša izbira kot zaslon LCD, ki ga uporablja Apple iPad. Še posebej če knjige beremo na prostem ali celo na soncu."

Razlika se najbolj občuti na močni svetlobi - praktično vsaki zunanji svetlobi, pa najsi bo sončno ali oblačno. iPad oziroma LCDji na splošno morajo pri svoji osvetlitvi tekmovati z zunanjim virom - v tem primeru s soncem, kar seveda ni lahko opravilo. Tako lahko na iPadu ob najmočnejši osvetlitvi beremo tudi na soncu, a to ni najbolj prijetno, prej nasprotno, saj se oči bistveno bolj naprezajo. Pri tehnologiji e-ink pa teh težav ni (oziroma so bistveno manjše), tako kot pri navadnem, analognem tisku. Drugače pa je ob šibkejši umetni svetlobi. Tu se iPad obnese bolje, saj lahko nastavimo osvetlitev na bistveno nižji nivo. Ob čisti temi smo najraje nastavili nekje med deset in dvajset odstotki osvetlitve - karkoli več je bilo že moteče.

Seveda velja omeniti, da smo različni ljudje različno občutljivi. Veliko vlogo igrajo tudi zunanji dejavniki, od kakovosti svetlobe pa do naše utrujenosti. A na splošno lahko rečemo, da so klasični e-ink bralniki za samo branje še vedno boljši kakor naprave z zasloni LCD. Koliko boljši, pa je odvisno od končnega uporabnika - nekateri so bolj, drugi pa manj občutljivi.

Kot zanimivost omenimo še to, da je e-ink tehnologija pravzaprav presenetljivo stara. Izum sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, za njim pa stojijo v Xeroxovem laboratoriju Palo Alto Research Center oziroma PARC. Prve raziskave na področju tehnologije LCD sicer segajo še bistveno dlje nazaj, a načeloma velja, da so bili izumljeni v šestdesetih letih. Pri teh zaslonih se zaenkrat čaka dvoje - barve in hitrejši čas osvežitve. Slednji se pri zaslonih LCD merijo v milisekundah, medtem ko potrebujejo zasloni e-ink tudi po eno sekundo za prepis vsebine. Podjetja pa se že pospešeno ukvarjajo tudi z barvnimi zasloni te vrste, vendar je vprašanje, kdaj bodo taki zasloni na voljo domačim uporabnikom.

Zanimivo

Pri "elektronskem branju" daleč vodijo Američani. Velika Britanija pri tem zaostaja za dve do tri leta, kam sodimo v Sloveniji, pa lahko le ugibamo.

Bralnik ali tablica?

Razprave o prednostih in slabostih namenskih naprav v primerjavi z večopravilnimi so v računalništvu in zabavni elektroniki zelo pogoste - tudi v naši rubriki pro-et-contra so se že večkrat pojavile. Značilen zgled so samostojni navigatorji GPS, ki jih ogrožajo zmogljivi pametni telefoni. Ali pa cenejši digitalni fotoaparati, ki so prav tako na udaru s strani telefonov. Na področju e-bralnikov se tak odnos kaže med klasičnimi bralniki z zasloni e-ink in tablicami - trenutno predvsem z Applovim iPadom, a v kratkem pričakujemo tudi več konkurenčnih naprav.

Za samo branje so e-bralniki načeloma v veliki prednosti. Kot smo že omenili, je najpomembnejša prednost to, da manj utrujajo oči kot naprave z zasloni LCD. Pohvalimo lahko tudi bistveno manjšo porabo energije, saj zdrži nova generacija Amazonovega Kindla tudi ves mesec rabe. Po drugi strani bomo pri iPadu že po enem dnevu branja iskali vtičnico. Ima namreč približno deset ur avtonomije pri mešani rabi, torej ob uporabi brezžične povezave in podobno, a tudi če z njim le beremo, se še vedno ne mora kosati s Kindlom in podobnimi.

Ključna prednost bralnika Kindle je njegova neposredna brezžična povezava do Amazonove knjigarne.

Bralniki pa so tudi bistveno manjši in tanjši, hkrati pa tudi opazno lažji od iPada. Če smo navajeni knjige držati v zraku, bomo brez težav prešli na elektronski bralnik, iPada pa na ta način ne moremo uporabljati (razen če redno dvigujemo uteži). Bralniki so tudi fizično trpežnejši in bodo lažje prestali kake gravitacijske težave. Ne nazadnje pa so bralniki bistveno cenejši od tablic. Najosnovnejši iPad velja 500 evrov - to je tri- in štirikrat toliko, kot se gibljejo cene elektronskih bralnikov.

Prednost tablic pa je seveda njihova večopravilnost. Poleg branja lahko z njimi počnemo še veliko več. Zaradi barvnih zaslonov so bistveno bolj pripravne za branje in ogled drugih publikacij, denimo revij in stripov. Velikost zaslona in dobro delovanje sistema za večkratni dotik pomeni, da zelo hitro in enostavno listamo po revijah - občutek je zelo podoben tistemu pri papirnatih medijih.

Tablice so pravzaprav prenosniki v malem, tako lahko z njimi brskamo po spletu, preverjamo elektronsko pošto in odgovarjamo nanjo, gledamo filme in poslušamo glasbo. Lahko prek trenutnega sporočanja ali IP telefonije kramljamo s prijatelji ali pa se kratkočasimo s kako igro. Z njimi torej počnemo nekajkrat več kot z bralniki, pri tem pa odštejemo nekajkrat več denarja. Nam se zdi, da je za samo branje dejansko boljši bralnik, če pa želimo zraven početi še kaj, pa bo tablica boljša izbira. Ali je smiselno imeti oboje hkrati, pa je vprašanje posameznika.

So knjige na mrtvih drevesih končale svojo pot?

V zgodovini se je praktično ob vsaki noviteti našlo nekaj ludistično usmerjenih, ki so trdili, da bo zdaj konec vsega. Že ob izumu fonografa so nekateri trdili, da bo zdaj glasbena umetnost zares zamrla, češ ljudje ne bodo več imeli razloga, da bi se naučili peti in igrati. Pa da bo televizija pokopala radio. Pri knjigah bo podobna zgodba. Kot prvo moramo na knjige gledati kot medij za prenos zgodb in informacij, ne pa kot na predmet, ki ima neko fizično vrednost. No, seveda so tudi take knjige, a velika večina danes prodanih romanov, sploh t. i. "paperback" knjige, nimajo v fizični obliki nobene prave vrednosti.

Bistvo je napisano sporočilo oziroma zgodba. Tega se marsikdo še premalo zaveda - tudi založniki delujejo po tem načelu. Cene knjig praviloma nimajo nobene veze z vsebino, temveč le s fizično pojavnostjo (torej uporaba trdih platnic in podobno). Tako bomo enako plačali za knjigo izpod figurativnega peresa Josepha Conrada kot za knjigo iz najstniške serije Somrak. Seveda razumemo, da so nekatere knjige tudi fizično impresivne, saj gre za masivne, v usnje odete mojstrovine.

A če pustimo take knjige ob strani, je praktično vseeno, kakšen medij izberemo za prenos zgodb. Zakaj bi si nabirali na metre fizično cenejše (če ne celo, vsaj s fizičnega stališča, ničvredne) literature, ko pa lahko isto literaturo hranimo na računalniških čipih? Po spletu lahko beremo argumente, da knjige "lepše dišijo". Pa so po tej logiki morda knjige brez vonja slabe? Saj se pri recenzijah knjig ne ubadamo z velikostjo pisave in razmikom med črkami! Kot je omenil eden izmed naših sogovornikov, sicer knjižničar, so komentarji o vonju in drugih fizičnih občutkih pri knjigah navadna bedarija.

Torej, so knjige kot papirnati izdelki končale pot? Ne, seveda ne. Se pa bodo vsekakor spremenile, oziroma se bo spremenil trg. Verjamemo, da bo vedno več knjig dostopnih v digitalni obliki, hkrati pa bodo te knjige prehitele cenejše, mehko vezane knjige. S tem ni nič narobe - temu se reče napredek, kakorkoli že se mu želimo upirati. Verjamemo tudi, da bo zaradi novega načina razpečevanja knjig tudi več potencialno dobrih avtorjev dobilo možnost doseči neko bralno publiko. Samozaložba še nikoli ni bila tako enostavna in tako poceni, kot je danes - to pa je dobro tako za bralce kot za pisatelje. Kratko lahko potegnejo le založbe oziroma trgovine, vsaj tiste manjše.

Še vedno pa bomo lahko kupovali papirnate knjige, le da se bo trg vse bolj preusmeril na zares kakovostne izdelke. Od debelih, v usnje odetih klasik, pa do knjig z velikimi, barvnimi fotografijami, ki jih z veseljem kdaj pa kdaj prelistamo, za papir se res ni treba bati. Po podatkih združenja Association of American Publishers se prodaja trdo vezanih knjig še vedno povečuje - letos kar za 22 %. Če rečemo, da papir prenese vse, pa mu bo s časom treba prenesti vse manj.

Ena bistvena prednost papirja pa je ravno njegova fizičnost. Morda se sliši smešno, toda zaklenjenih e-knjig ne moremo ravno posojati vsevprek - papirnato knjigo pa seveda lahko. Težava tudi nastane, če se naš bralnik pokvari. V hipu lahko zgubimo tudi po sto knjig (če seveda nismo poskrbeli za varnostne kopije). Pri bolj zaprtih bralnikih, denimo Amazonovem Kindlu ali Applovem programu iBooks, pa je velika težava zaklenjenost na en sistem oziroma na en sklop naprav. Če kupimo knjigo za Kindle, jo lahko beremo le na napravah Kindle. Če se nam Kindle pokvari, je malo verjetno, da bomo kupili napravo kakega drugega izdelovalca, saj tam ne bomo mogli uporabljati svojih knjig. To je približno tako, kot da bi bile papirnate knjige omejene na eno vrsto knjižnih polic. Pri tem so preostali bralniki praviloma na boljšem, saj podpirajo širše uporabljeno zaščito podjetja Adobe, ki deluje na veliko različnih naprav.

Pogled v laboratorij

Kot pri vseh naših preizkusih smo zvlekli na kup oziroma si od uvoznikov izposodili čim več trenutno dostopnih bralnikov. Stanje na našem trgu nas je pravzaprav prijetno presenetilo, saj smo dobili več naprav, kot smo sprva načrtovali. Že od začetka pa smo nameravali naprave primerjati tudi s tablicami oziroma s tem hipom najbolj aktualnim iPadom. Pri vseh smo popisali fizične karakteristike in zmogljivost programske opreme - denimo podporo različnim formatom.

Nato smo se zvlekli na različne lokacije in brali. Knjigoljubi se ob tem seveda sprašujejo, kaj sploh; povejmo le to, da je bila bera zelo pestra - od Tolkiena (katerega Gospodarja prstanov tako ali tako vsak fanatik prebere vsaj enkrat na leto) pa do Hellerja (čigar mojstrovina Kavelj-22 je ena najbolj zabavnih knjig, napisanih v prejšnjem stoletju) in beatniškega Kerouaca. Seveda pa dobimo na večini naprav tudi nekaj naloženih knjig, večinoma gre za starejše knjige (klasike), ki so jim avtorske pravice že potekle. Potrudili smo se, da smo brali pri različni svetlobi, od močne zunanje svetlobe sredi dneva pa do šibke umetne svetlobe ponoči.

Pri tem smo bili pozorni tudi na uporabniški vmesnik posameznih naprav, na hitrost in enostavnost dela s posamezno napravo. Kot zanimivost smo izmerili tudi hitrost menjavanja strani, a je to seveda drugotnega pomena - tudi najpočasnejši bralnik je povsem primerljiv z obračanjem strani pri navadnih, papirnatih knjigah. Je pa to tudi dober pokazatelj hitrosti uporabniškega vmesnika, kjer nas bo počasnost prej zmotila. Preverili smo tudi povezanost naprav s spletnimi knjigarnami.

Amazon Kindle

Amazonov prvi e-bralnik, imenovan Kindle, je ob splavitvi leta 2007 vzbudil kar nekaj zanimanja. Podobne naprave so dotlej sicer že bile na voljo - prvi bralnik na osnovi tehnologije e-ink je bil Sonyjev Librie EBR-1000EP, ki so ga leta 2004 začeli prodajati na Japonskem. A prednost prvega Kindla je bil gigant Amazon oziroma njegov dober položaj na svetovnem knjižnem trgu.

Pod imenom Kindle se namreč trži celotni ekosistem, od preizkušenega bralnika pa do Amazonovih elektronskih knjig. Na voljo pa so tudi brezplačni bralniki za druge sisteme - od Microsoftovih Oken in Applovega OS × pa do mobilnih sistemov Android, iOS (torej iPhone, iPod Touch in iPad) in Blackberry. Knjige, kupljene na enem, lahko beremo tudi na drugih napravah - načeloma lahko uporabljamo do šest različnih naprav, a nas nekateri založniki omejijo na manj naprav.

Prvega Kindla, ki ga je bilo mogoče kupiti tudi onkraj meja ZDA, smo preizkusili pred slabim letom dni. Šlo je sicer za drugo generacijo, kajti prvo so prodajali le v ZDA. Zdaj pa je že na voljo tretja generacija, ki smo jo tudi dobili na preizkus. Prva razlika med tem in predhodnim Kindlom je opazno nižja cena - za predhodnika bi takrat odšteli (s poštnino in carino vred) slabih 240 evrov, nova generacija pa velja slabih 160.

Kar nekaj razlik je tudi v videzu, pa čeprav so osnovne poteze zelo podobne. Prejšnji Kindle je bil bele barve, novi pa je manj vpadljive, temno sive (ki ji pravijo grafitno siva). Različico s 3G modemom pa lahko dobimo tudi v beli. Po velikosti je v se smeri manjši od predhodnika, in to nam je vsekakor všeč. Hkrati pa je izgubil tudi nekaj mase - z 290 gramov na 240 je ravno toliko, da se opazi. Posledično ga še laže držimo v roki, zanj pa tudi hitreje najdemo primeren žep. Zaslon je podoben, v Amazonu pravijo, da so izboljšali kontrast, a to smo komaj zaznali. Diagonala meri šest palcev, ločljivost je 600 × 800 pik, zmore pa prikazovati šestnajst odtenkov sivine. Zaradi manjše okoliške plastike deluje zaslon optično večji kot prej. Opazili pa smo tudi rahlo hitrejše delovanje zaslona - je opazno najhitrejši med vsemi preizkušenimi bralniki. Kljub izboljšanemu zaslonu se novi Kindle hvali z res presenetljivo avtonomijo, saj zdrži ves mesec - dvakrat toliko kot predhodnik.

Kindle premore tudi spletni brskalnik, ki temelji na paketu Webkit, enako kot Chrome in Safari.

Nekaj manjših sprememb je pri tipkah. Še vedno imamo po dve na vsaki strani zaslona, na vsaki strani imamo eno tipko za naslednjo stran v knjigi in eno za prejšnjo stran, slednja je malo krajša od prve. Te tipke so ožje kot pri predhodniku, zaradi česar bomo težje po nesreči zamenjali stran. Tipkovnica je podobna kot prej, torej nizke, okrogle črke v konfiguraciji qwerty - naših šumnikov še vedno ni (naprava jih seveda prikazuje, a ne moremo iskati bo besedah z njimi). Odšla je štirismerna palčica, namesto nje pa so štiri smerne tipke okoli osrednje, ki rabi za potrditev. Druge tipke so klasične, torej nazaj, domov in menu. Sprva se nam je zdel uporabniški vmesnik nekoliko okoren, a je pravzaprav povsem soliden - če odmislimo iPad je najboljši med vsemi preizkušenimi bralniki. Skupaj s tipkovnico nam omogoča tudi shranjevanje zapiskov v knjigah, zaradi česar bi znal biti zelo dober učni pripomoček.

Preizkušeni Kindle je imel tudi brezžično omrežno kartico, na voljo pa je tudi model z modulom 3G. Pri predhodniku smo imeli na voljo le slednjega, zaradi česar je bil v Sloveniji dostop do spleta omejen na brskanje po Wikipediji. Prek povezave WiFi (ki seveda podpira vse najbolj razširjene vrste zaščite) pa lahko zdaj prosto brskamo po spletu. Ta povezava je v osnovi namenjena predvsem vlečenju knjig iz Amazonove spletne trgovine, a je tudi navadno deskanje povsem uporabno. Seveda so tu določene omejitve, toda naprava prav spodobno pokaže tudi slike (v šestnajstih odtenkih sivine, a vseeno). Za silo delujeta celo Gmail in bralnik RSS Google Reader - čeprav je povezava, realno gledano, uporabnejša za branje bolj tekstovno naravnanih strani. Članke na Monitorjevi strani smo lahko prav spodobno brali, v zakup pa moramo seveda vzeti razmeroma počasen zaslon.

Kindle tako kot predhodnik podpira razmeroma veliko različnih formatov. Amazonove knjige dobimo v zaščitenem formatu s končnico AZW, poleg tega podpira še zaščitene knjige v formatu Topaz. Podpira pa tudi nezaklenjene knjige v formatih MobiPocket (PRC/Mobi) in PDF, bere pa tudi HTML, DOC in klasični TXT. Pri slikah prikazuje JPEG, GIF in PNG, seveda v sivinah. Predvajati zmore tudi glasbene datoteke, in sicer MP3 in AAX. Od pomembnejših formatov smo pogrešali predvsem EPUB, ki je odprt standard in ga podpira veliko bralnikov in programov. Za pretvorbo EPUB knjig v MobiPocket je sicer na voljo program KindleGen (ki so ga naredili v MobiPocket), a bi podporo kljub vsemu lahko dodali že pri Amazonu.

Kindle je tako soliden naslednik že tako dobrega bralnika. Ni sicer povsem brez hib, a se nam zdi med tokrat preizkušenimi še najboljša izbira. Hvalimo predvsem dober in razmeroma hiter vmesnik ter zelo konkurenčno ceno. Zanj je prek Amazonove knjigarne na voljo že silno veliko knjig, žal pa so cene še vedno razmeroma visoke.

Amazon Kindle

Kaj: Bralnik elektronskih knjig.

Mere: 190 × 122 × 8,5 mm.

Zaslon: E-ink, 6-palčni, 600 × 800 pik, 16 sivin.

Značilnosti: MiniUSB, izhod za slušalke, wifi (na voljo je tudi model s 3G).

Prodaja: Amazon, www.amazon.com.

Cena: 160 EUR (skupaj s poštnino).

Za: Hitrost zaslona, uporabniški vmesnik, zmogljivost akumulatorja.

Proti: Nima bralnika pomnilniških kartic.

Zlati Monitor

Tekma za zlati Monitor je bila ves čas zelo neuravnotežena - brez pomišljanja lahko zagotovimo, da je najboljša naprava na trenutnem preizkusu nova generacija Amazonovega Kindla. Pri tem seveda nismo upoštevali Applovega iPada, ki je rabil le za primerjavo s tabličnimi računalniki. Kindle na papirju pravzaprav ne izstopa prav posebej, prej nasprotno. Na prvi pogled ima zelo podoben zaslon kot drugi, podpira približno toliko formatov, nima pa bralnika pomnilniških kartic.

Pa vendar gre za daleč najboljšo napravo. Začenši z zaslonom, ki je najbolj kontrasten od vseh, ima najostrejše črke in je daleč najhitrejši pri osvežitvi. Strani menjava enako hitro kot Applov iPad (kjer smo za primerjavo uporabili Applov program iBooks), menuji se zamenjajo dovolj hitro, da so vsi drugi bralniki v primerjavi izpadli počasni. Menuji sicer niso ravno vrhunec prijaznosti in preglednosti, a velja to tudi za vse druge bralnike. Velikost in teža je zelo dobra, naprava je tudi kakovostno izdelana.

Prednost Kindla je tudi njegova brezžična omrežna povezava. Z njo lahko tudi brskamo po spletu, a pomembneje je to, da lahko preko njega neposredno kupujemo knjige v Amazonovi spletni knjigarni.

In še - cena! Napravo moramo naročiti iz ZDA, vendar nas vse skupaj stane le in natanko 158,53 evra.

Bookeen Cybook Gen3

Cybook Gen3 je malce starejša naprava, saj so jo začeli prodajati že leta 2007. Na videz gre za opazno večjo napravo od sestrskega Cybook Opus, v praksi pa je skoraj popolnoma enako velik kakor Amazonov Kindle. Je pa za občutek lažji. Na prednji strani sicer črne naprave praktično ni tipk - edino, kar opazimo, so štiri smerne tipke in sredinska tipka za potrditev. Preostalih šest tipk so postavili na stranski rob naprave, a so za naše pojme premajhne in prenizke. Hkrati se nam je tudi zgodilo, da smo po nesreči pritisnili tipko za glasbo in vrglo nas je iz trenutno brane knjige, tipka za nazaj pa nas je vodila neposredno na seznam knjig. Kot pri večini bralnikov pa tudi tu dobimo torbico, ki preprečuje nezaželeni pritisk teh stranskih tipk. Na zgornjem robu opazimo bralnik pomnilniških kartic tipa SD.

Zaslon te naprave ima diagonalo, veliko šest palcev. Po kakovosti je nekje na sredini med preizkušenimi bralniki. Premore osem odtenkov sivine, ločljivost pa je standardnih 600 × 800. Kontrast besedila je podoben kot pri modelu Cybook Opus, torej slabši kot pri Kindlu. Črke so malenkost lepše kot pri Opusu, a spet ne tako ostre kot pri Amazonovem bralniku. Se pa starost naprave pozna pri hitrosti zaslona, saj je menjavanje strani tu izredno počasno.

Menuji so enaki kot pri Cybook Opus, potemtakem niso ravno dobri. Nekoliko pomaga malce večji zaslon, saj je besedilo na menuju malo večje, a je vtis načeloma slabši zaradi prepočasnega zaslona.

Počasno je tudi samo prižiganje naprave. Tako kot manjša sorodna naprava istega podjetja (in za razliko od večine drugih naprav) se ta dobesedno ugasne, namesto da bi se postavil v neko varčno stanje. To ne bi bilo tako napačno, a kaj, ko potrebuje celih 25 sekund za vnovični prižig. Hkrati nas ob tem postavi na seznam knjig, namesto da bi nadaljeval tam, kjer smo končali.

Podprti formati so enaki kot pri Cybook Opus. Dodana je še podpora glasbenim datotekam MP3 - naprava ima spodaj izhod za slušalke, ki pa je za tanjši, 2,5-palčni vmesnik. Kot pri prvi Bookeenovi preizkušeni napravi nas je tudi tu nekoliko zmotila visoka cena. 280 evrov se nam zdi za starejšo napravo, ki je opazno počasnejša od večine konkurentov, enostavno preveč.

Bookeen Cybook Gen3

Kaj: Bralnik elektronskih knjig.

Mere: 188 × 118 × 8,5 mm.

Zaslon: E-ink, 6-palčni, 600 × 800 pik, 8 sivin.

Značilnosti: MiniUSB, bralnik kartic SD, izhod za slušalke.

Prodaja: www.emka.si.

Cena: 280 EUR.

Za: Velikost zaslona.

Proti: Cena, počasno menjavanje strani.

Bookeen Cybook Opus

Naprava Cybook Opus podjetja Bookeen je med manjšimi e-bralniki na preizkusu. Gre za lično oblikovano napravo, lahko bi celo rekli, da deluje prijazno, saj je njegova bela plastika povsod zaobljena. Na voljo je sicer tudi v drugih barvah. Poleg majhnih mer je tudi najlažji bralnik na preizkusu, saj tehta le 148 gramov. Gre torej za najbolj 'žepni' bralnik med tokrat opisanimi.

Zaslon se hvali s štirimi odtenki sivine, njegova diagonala meri pet palcev, ločljivost pa je kljub temu klasičnih 600 × 800 pik. Načeloma je zaslon še kar dober, čeprav slabši kot na Amazonovem Kindlu. Predvsem je besedilo manj kontrastno, črke pa delujejo manj ostre. Zanimivo, da so vgradili tudi pospeškomer, tako da bralnik sam obrne besedilo, kadar ga postavimo v ležečo lego. No, nas je začelo to hitro motiti in smo zadevo ugasnili - za spremembo namreč potrebuje naprava nekje od dve do tri sekunde, to pa je sitno predvsem takrat, ko jo po nesreči malo preveč obrnemo. Nad zaslonom je majhna modra lučka, ki se za hip prižge ob vsakem pritisku na tipke. Po eni strani nam je bilo to všeč, saj je odzivnost teh naprav silno počasna (predvsem zaradi počasnih zaslonov). Po drugi strani pa nas je lučka tudi zmotila, saj nam ob branju krade pozornost.

Uporabniški vmesnik ni med boljšimi. Kot prvo, deluje malo prepočasi, seveda v primerjavi s hitrejšimi bralniki. Slaba je, na primer, predstavitev naloženih knjig. Pri teh nam Cybook pokaže majhne slike naslovnic, spodaj pa z mikroskopskimi črkami napiše naslov. Za slednjega večinoma tako ali tako zmanjka prostora, kar nas je še najbolj motilo pri knjigah, ki smo jih naložili brez naslovnic. Tako je brskanje po knjigah, sploh ko jih imamo naloženih večje število, počasno, če ne celo nadležno. Razočarani smo bili nad tem, da se naprava v celoti ugasne. Pri tem potrebuje kakih 15 sekund za zagon, žal pa nas ne postavi nazaj na mesto, kjer smo ostali, temveč nas vrne na glavni seznam naloženih knjig.

Podprtih formatov je kar nekaj, pravzaprav nismo ničesar pomembnega pogrešali. Tako podpira priljubljene ePub ter OEB, format Mobi pa je na voljo le, če zamenjamo firmware (obljubljajo pa novo različico programske opreme, ki bo podpirala vse omenjene formate hkrati). Naložimo lahko tudi knjige v obliki PDF, čeprav se bomo ob približanju premikali naokoli po celotni strani. Pozna pa tudi besedila v obliki TXT in HTML ter slike JPEG, GIF in PNG.

Zmotile so nas tudi tipke, ki so po našem okusu pretrde. Še najbolj moteči sta tipki za menjavo strani. Obe sta na desni strani, hkrati pa nikakor nista označeni. Zgornja je za naslednjo stran, spodnja pa za prejšnjo - to smo večkrat zamešali. Škoda, da niso dodali vsaj kake oznake. Lahko bi sicer postavili tipke vsako na svojo stran, a je trenutna postavitev taka, da lahko napravo uporabljamo tudi le z desno roko. Cybook Opus je torej zanimiv majhen bralnik, ki pa ima tudi kar nekaj pomanjkljivosti. Največje pa še nismo omenili - velja slabih dvesto evrov, to pa ni ravno poceni.

Bookeen Cybook Opus

Kaj: Bralnik elektronskih knjig.

Mere: 151 × 108 × 10 mm.

Zaslon: E-ink, 5-palčni, 600 × 800 pik, 4 sivine.

Značilnosti: MiniUSB, bralnik kartic MicroSD.

Prodaja: www.emka.si

Cena: 199 EUR.

Za: Velikost in teža, pospeškomer.

Proti: Cena, kontrast zaslona.

Prestigio Libretto Ebooks reader PER3052B

Znamka Prestigio je last podjetja Asbis, ki se sicer ukvarja z distribucijo elektronike in računalniških komponent. Tako kot znamka Canyon, ki je prav tako last Asbisa, je Prestigio močno navzoč predvsem na nižjih oziroma cenejših segmentih trgov. Poleg računalnikov, navigatorjev GPS in raznih računalniških dodatkov pa izdelujejo tudi dva bralnika elektronskih knjig - na preizkus smo dobili model PER3052B.

Posebnost tega bralnika je vsekakor njegov zaslon. Ne gre za zaslon e-ink, kakršnega poznajo drugi klasični bralniki, temveč za navaden LCD. Prednost tega je seveda možnost prikaza barv in teoretično bistveno hitrejše osveževanje vsebine. Žal pa ne gre za kak dober primerek kot pri Applovem iPadu, temveč za bistveno bolj povprečno kakovost. Ločljivost je 480 × 800 pik, diagonala pa meri pet palcev. Kot je očitno že iz ločljivosti, je zaslon razmeroma ozek - ožji kot drugi zasloni teh mer. Zaslon LCD pa se, kot smo videli že pri iPadu, večinoma obnese slabše kot e-ink za samo branje. Prej nas bodo začele boleti oči (čeprav je to odvisno tudi od drugih dejavnikov) in slabše bomo videli ob močni zunanji svetlobi.

Hkrati pa zaslon LCD tudi porabi bistveno več energije. Samo za branje knjig bo naprava zdržala okoli sedem ur - to je glede na razmeroma majhen zaslon dokaj slabo. Še dobro, da so izkoristili tudi prednosti zaslonov LCD in tako vgradili večpredstavni predvajalnik, ki podpira formate AVI, MPG, MP4 ... Predvajalnik glasbe predvaja MP3, WMA, WAV in FLAC, podprti knjižni formati pa so ePub, FB2, HTML, PDF in TXT. Naprava zna tudi prikazovati slike v obliki JPEG in BMP.

Žal pa ima Prestigio razmeroma slab procesor, saj je uporabniški vmesnik silno počasen oziroma neodziven. Večkrat se je zgodilo, da smo kako tipko večkrat pritisnili, ker je enostavno predolgo trajalo, da bi se naprava odzvala. In ko smo že pri tipkah - te so pretrde za lagodno delo. Zmotila nas je tudi tipka za potrditev, ki je vse prej kot očitna - gre za tipko na levi strani, ki sicer služi za igranje oziroma pavzo.

Kot bralnik se ne obnese ravno dobro - načeloma so boljša izbira drugi bralniki, torej taki, ki imajo zaslon e-ink. Če želimo napravo, ki bo počela še kaj več, pa bi morda raje izbrali kak Android telefon, saj se že pojavljajo modeli s štiripalčnimi zasloni. Resda so dražji (Prestigio velja okoli 110 evrov), a lahko tu vmes stopi še naročnina, ki zniža ceno telefona. Hkrati pa zmorejo še bistveno več od tega bralnika.

Prestigio Libretto Ebooks Reader PER3052B

Kaj: Bralnik elektronskih knjig.

Mere: 151 × 104 × 11 mm.

Zaslon: LCD, 5-palčni, 480 × 800 pik.

Značilnosti: MiniUSB, bralnik kartic SD, izhod za slušalke.

Prodaja: www.asbis.si.

Cena: 110 EUR.

Za: Barvni zaslon, predvajalnik videa, cena.

Proti: Počasno delovanje, osvetljen svetleč zaslon.

Sony Reader PRS-600

Sony je bil prvi velikan, ki je nastopil na trgu elektronskih bralnikov. Bil pa je tudi prvi, ki je na trg (sicer samo japonski, a vendarle) poslal bralnik na podlagi tehnologije e-ink. Njihov Reader PRS-600 predstavlja razmeroma zmogljivo in tudi drago napravo. Bistvena zanimivost tega bralnika je zaslon, ki je občutljiv za dotik. Gre seveda za zaslon tipa e-ink diagonale 6 palcev in ločljivosti 600 × 800, premore pa osem odtenkov sivine. Sistem za zaznavanje dotika je narejen na podlagi upora, kar pomeni, da deluje na pritisk. Ti sistemi se sicer umikajo sistemom, ki delujejo na podlagi kapacitivnosti (kot na primer Applov iPad), a se tu dobro odnese, predvsem izboljša premikanje po menujih. Dodano je tudi pisalo, naprava pa ima program, kjer ga lahko uporabimo za risanje in za hitre zapiske. Žal teh ne moremo delati v knjigah, kar bo marsikdo pogrešal (upamo pa, da bo kaj takega omogočala kaka nadgradnja programske opreme).

Menuji so presenetljivo dobri in jasni. Izkoriščajo praktično ves zaslon, je pa res, da imajo razmeroma veliko izbir, kar bi lahko koga tudi zmotilo. Uporabniški vmesnik bi sicer lahko bil hitrejši. Enako velja tudi za menjavanje strani oziroma osvežitev zaslona, ki je sicer hitrejše od večine konkurentov, a opazno zaostaja za Amazonovim Kindlom. Po menujih smo večinoma skakali kar s prsti, čeprav je včasih bolj zanesljivo uporabiti priloženo pisalo. Tudi strani lahko menjavamo z drsanjem po zaslonu - sta pa na voljo tudi dve tipki, ki pa sta malce nerodno postavljeni pod zaslonom na levi strani. Tipke so se nam sicer zdele malo prenizke.

Ohišje je zelo kakovostno in deluje boljše kot pri drugih, bolj plastičnih bralnikih. Sonyjeve naprave imajo namreč aluminijasto ohišje, ki je na voljo v srebrni, črni in rdeči barvi. Je pa zato najtežji med preizkušenimi bralniki, seveda če odmislimo iPad. Podprtih formatov je kar veliko. Za razliko od starejših Sonyjevih bralnikov, ki so v glavnem podpirali le Sonyjeve formate za e-knjige (datoteke s končnicami LRS, LRF in LRX), pa ta naprava bere tudi knjige v obliki ePub. Podprti so tudi standardni PDF, TXT in RTF. Dodan je še glasbeni predvajalnik, ki vrti glasbo v obliki MP3 in AAC.

Sonyjev PRS-600 je načeloma zelo dober bralnik. Od Kindla ga ločita predvsem silno visoka cena (349 evrov) in malce slabša hitrost menjavanja strani in brskanja po menujih. Njegova poglavitna prednost pa je zaslon, občutljiv za dotik. Po našem mnenju bo to sčasoma na voljo v vse več bralnikih, zaenkrat pa je ta naprava edina.

Sony Reader PRS-600

Kaj: Bralnik elektronskih knjig.

Mere: 175 × 122 × 10,2 mm.

Zaslon: E-ink, 6-palčni, 600 × 800 pik, 8 sivin.

Značilnosti: MiniUSB, bralnik kartic SD in MS Pro Duo, izhod za slušalke.

Prodaja: www.sonycenter.si.

Cena: 349 EUR.

Za: Zaslon, občutljiv za dotik, kakovost izdelave.

Proti: Cena, nekoliko svetleč zaslon.

Sony Reader PRS-505

Druga Sonyjeva naprava je malce starejša - v tujini je večinoma ne prodajajo več. Gre za model PRS-505, ki so ga začeli prodajati leta 2007. Kljub temu je še vedno presenetljivo soliden in zmogljiv elektronski bralnik, ki se brez težav kosa tudi z novejšo konkurenco. Tako kot pri Sonyjevem dražjem modelu PRS-600 je tudi tu ohišje zelo kakovostno, saj je izdelano iz aluminija. Spet pa je malo težje kot pri konkurenčnih modelih (a lažje kot pri bratskem PRS-600). Razlika v teži med tem in med lažjimi bralniki nas lahko zmoti predvsem, kadar napravo držimo v eni roki.

Uporabniški vmesnik je zelo soliden. Tako kot pri dražjem modelu je tu morda malo preveč izbir, a so dobro razporejene in jasno označene. Zanimiva lastnost te naprave je deseterica tipk ob desnem robu, s katerimi izbiramo možnosti na menujih. To se v praksi odlično obnese, saj se nam ni treba premikati gor in dol po izbirah. Se nam je pa nekajkrat zgodilo, da smo med branjem po nesreči pritisnili katero izmed teh tipk; takrat lahko z njimi hitro skočimo na določeno stran v knjigi. V Sonyju pa so poskrbeli za rešitev - tipka menu nas vrne nazaj na stran, ki smo jo nazadnje brali. Za menjavo strani imamo dve razmeroma majhni tipki na desni strani in dve tipki levo pod zaslonom.

Ta je med boljšimi. Besedilo je zelo ostro, primerljivo s Kindlom. Tudi kontrast je med boljšimi, čeprav na tem področju rahlo zaostaja za Amazonovo napravo. Popolnoma enako lahko rečemo za hitrost menjavanja strani oziroma osvežitve zaslona. Pri formatih, ki jih naprava podpira, ni presenečenj. Za knjige so na voljo ePub, PDF, RTF in TXT, podpira pa tudi Sonyjeve lastne formate LRS, LRF in LRX. Tako kot pri večini bralnikov lahko tudi tu poslušamo glasbo, in sicer v obliki MP3 ali AAC. Na zgornjem robu sta dva bralnika pomnilniških kartic, prvi za kartice SD in drugi za Sonyjeve MS Pro Duo. Akumulator zdrži nič kaj posebnih 6800 menjav strani.

Sonyjev PRS-505 je na trgu že dolgo, žal pa je njegova cena še vedno visoka. Za 299 evrov bi raje vzeli dva Kindla.

Sony Reader PRS-505

Kaj: Bralnik elektronskih knjig.

Mere: 175 × 122 × 7,6 mm.

Zaslon: E-ink, 6-palčni, 600 × 800 pik, 8 sivin.

Značilnosti: MiniUSB, bralnik kartic SD in MS Pro Duo, izhod za slušalke.

Prodaja: www.sonycenter.si.

Cena: 299 EUR.

Za: Videz, kakovost izdelave.

Proti: Cena.

Viewsonic E-Book VEB620-W

Viewsonicova naprava E-Book VEB620-W še najbolj spominja na prejšnjo generacijo Amazonovega Kindla. Je sicer kar nekam manjši, primerljiv s sedanjo inkarnacijo Kindla, najbolj vpadljiva lastnost pa je povsem belo, plastično ohišje. Na voljo je tudi v temno sivi barvi, v obeh primerih pa dobimo tudi ovitek iz umetnega usnja. Ohišje se zdi kljub plastičnosti dovolj kakovostno. Na spodnji strani je bralnik pomnilniških kartic tipa SD, podpira pa tudi novejše SDHC.

Naprava nima tipkovnice, na sprednji strani nosi nekaj razmeroma nizkih tipk. Te so klasične, od štirih smernih tipk in ene za potrditev pa do tipke za menu, nazaj itd. Strani menjavamo z dvema tipkama, po eno na vsaki strani, kjer je desna za naslednjo, leva pa za prejšnjo stran. Vse omenjene tipke so se nam zdele malce pretrde in nenatančne - pogosto se nam je dogajalo, da smo morali kako tipko večkrat pritisniti, preden se je kaj zgodilo. Naprava ima tudi tipalo orientacije, a je delovanje slabo, saj je premalo zanesljivo in prej nadležno kot uporabno. Tipalo pa se lahko uporabi tudi tako, da napravo močno stresemo, kadar hočemo zamenjati stran. Žal je to slabo izvedeno, saj moramo nenaravno močno stresti.

Podprti formati so ePub, FB2 in PDF, podpira pa tudi bolj navadne TXT, HTML in RTF. Pri datotekah PDF je delovanje podobno kot pri drugih bralnikih, kjer se moramo ob povečavi premikati po vsej strani. Žal je tu procesor opazno podhranjen, tako da je ogled teh dokumentov preveč nadležno opravilo. Naprava pa zmore igrati tudi glasbene datoteke MP3 prek navadnega zvočnega izhoda.

Zaslon je še kar dober. Diagonala meri šest palcev, pohvalimo pa lahko soliden kontrast. Črke so dovolj ostre, je pa med počasnejšimi, kar zadeva menjavanje strani. Počasni so tudi menuji. Ti so sicer dokaj pregledni, je pa res, da ni ravno veliko izbir in nastavitev. Viewsonic ima malce slabši akumulator od povprečja, po proizvajalčevih podatkih zdrži do 6500 menjav strani (Cybook Opus Gen3, za primerjavo, zdrži 8000 menjav, Amazonov Kindle pa približno 14.000).

Viewsonic je tako povprečna naprava, ki nekako ne izstopa iz povprečja. Če bi stal okoli sto evrov, bi jo še lahko priporočali, a kaj, ko zanjo zahtevajo okoli 200 evrov.

Viewsonic E-book VEB620-W

Kaj: Bralnik elektronskih knjig.

Mere: 188 × 126 × 11 mm.

Zaslon: E-ink, 6-palčni, 600 × 800 pik, 16 sivin.

Značilnosti: MiniUSB, bralnik kartic SD, izhod za slušalke.

Prodaja: www.chs.si.

Cena: 200 EUR.

Za: Pospeškomer.

Proti: Cena, zmogljivost akumulatorja, počasno delovanje.

Zanimive povezave

www.gutenberg.org

- zbirka brezplačnih knjig, ki so v javni domeni.

wiki.mobileread.com/wiki/e-book_stores

- seznam spletnih knjigarn.

wiki.mobileread.com/wiki/Ebook_Lending_Libraries

- seznam spletnih knjižnic.

wiki.mobileread.com/wiki/Free_eBooks

- seznam spletnih strani z brezplačnimi knjigami.

calibre-ebook.com

- brezplačen program za pretvorbo elektronskih knjig med različnimi formati.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki