Objavljeno: 26.2.2008 00:53 | Avtor: Grega Šimenc | Monitor Februar 2008

Branje za petko

V najbližji (spletni) trgovini s fotografsko ali računalniško opremo danes lahko postrežejo z že kar nepreglednim številom pomnilniških kartic različnih vrst in velikosti. Na srečo tudi tisti cenejši namenski bralniki teh miniaturnih pomnilniških "možganov" obvladajo večino, s prilagojevalniki pa kar vse vrste omenjenih kartic. Kljub na videz enakim bralnikom pa so cenovne razlike med njimi precejšnje. V čem se torej razlikuje tisti najcenejši od tudi nekajkrat dražjih konkurentov?

Vrste pomnilniških kartic

Trg ponuja zajeten kup različnih pomnilniških kartic, a so si vedno bolj podobne med seboj. Kljub temu da je osnova naloga teh kartic pomnjenje podatkov (posnetkov, glasbenih datotek ipd.), pa so med njimi določene razlike. Poleg različne fizične oblike nekatere omogočajo zaščito proti prepisovanju vsebin (Sonyjev MagicGate in CPRM pri karticah SD), razlikujejo se tudi po največji zmogljivosti pomnjenja (velikost), številu priključkov (nožic) itd. Zato smo pripravili tabelo z nekaterimi temeljnimi podatki, ki bo (upamo) pomagala razlikovati različne vrste kartic.

Že omenjeno število podprtih vrst pomnilniških kartic je zagotovo najbolj izstopajoča lastnost bralnika. A kaj, ko se na ta podatek povečini ne gre preveč zanašati, saj je zavajajoče oglaševanje tu že kar pretirano očitno (npr. bralnik 55-v-enem, ki kljub vsemu ne podpira nekaj vrst razpoložljivih vrst kartic). Ob nakupu tako velja preveriti predvsem, kako je s podporo najnovejšim (pomanjšanim) izvedbam že znanih kartic, saj so te zaenkrat še slabo podprte (npr. kartice vrste Sony MemoryStick M2 ali pa microSD). Pomembna je tudi podpora nekaterim novejšim standardom že znanih oblik kartic (npr. SDHC, UDMA CF), kar je pomembno pri delu z najhitrejšimi pomnilniškimi karticami. Ne nazadnje ni povsem nepomembna tudi preprosta raba, saj se moramo pri nekaterih bralnikih prav potruditi, da pravilno "zadenemo" ustrezno režo za našo vrsto pomnilniške kartice.

Del vsakega bralnika je vmesnik, prek katerega ga priklopimo na računalnik. Tu več kot očitno kraljuje vmesnik USB ali, točneje, USB 2.0, saj je alternativa danes pravzaprav samo ena - firewire. Pred časom so bili dobavljivi bralniki, ki smo jih na računalnik povezali prek vzporednega vmesnika, ali pa tisti z možnostjo povezave prek SCSI. A teh danes v trgovinah ne bomo našli nikjer več.

Za hip se pomudimo pri sami oznaki USB 2.0. Pod enotnim imenom USB 2.0 se namreč skrivata dve različici tega sicer danes povsem samoumevnega standarda. Prva kljub zavajajočemu nazivu "full-speed" zmore le nekako do 12 Mb/s, to pa v praksi pomeni nekaj več kot 1 MB (megabajt) prenesenih podatkov vsako sekundo. Medtem ko to za večino naprav (miške, tipkovnice, prstni bralniki ipd.) zadostuje, pa pri nekaterih drugih napravah (zunanji diski, pomnilniški ključi USB ipd.) hitro postane ozko grlo pri prenosu. Torej tudi pri bralnikih pomnilniških kartic, saj praktično vsaka kartica (in bralnik) danes zmore hitrosti branja, višje od 1 MB vsako sekundo.

Tisti "pravi" USB 2.0 ponazarja oznaka "hi-speed" in omogoča teoretičnih 480 Mb/s. V praksi je možno doseči več kot 30 MB/s, kolikor danes zadostuje za večino že omenjenih zunanjih pomnilniških naprav, v bližnji prihodnosti pa naj bi USB 3.0 (in novejše različice konkurenčnih standardov) to mejo premaknile še više. Kakorkoli, dandanes bomo v trgovinah našli bralnike, ki praktično brez izjeme podpirajo hitrejšo različico USB 2.0. Težavni bi lahko bili zgolj nekaj let stari bralniki, ki se še vedno prašijo na polici te ali one trgovine s tovrstno opremo. Ob nakupu zato velja biti pozoren na oznako "USB 2.0 hi-speed" na embalaži izdelka ali pa o tem povprašamo (upajmo dovolj strokovno podkovanega) prodajalca.

Ključna ločnica med boljšimi in slabšimi bralniki je torej hitrost branja/pisanja podatkov na pomnilniške kartice. Bolj zahtevnim (pogostim) uporabnikom lahko to še kako prihrani čas pri delu s posnetki na karticah. Žal je prav ta lastnost najmanj očitna, saj se o dejanski hitrosti branja oz. pisanja podatkov lahko podučimo šele, ko bralnik dejansko preizkusimo. Bralniki se, za razliko od številnih drugih računalniških izdelkov, presenetljivo ne ponašajo s kakršnokoli oznako hitrosti delovanja.

Na tej podlagi smo se odločili, da zberemo nekaj pri nas dobavljivih bralnikov in jih podvržemo hitrostnim preizkusom. Seveda pa bralnikov ne gre preizkušati brez ustrezno hitrih pomnilniških kartic. Te se razlikujejo po hitrosti branja in pisanja podatkov nanje, hitrostni razred pa je praviloma označen kot večkratnik osnovne hitrosti 150 KB/s - tako kot pri prvih optičnih enotah CD-ROM. Ti večkratniki danes dosegajo tudi 300× in več. Seveda izdelovalci s tem navajajo hitrost branja kartic, saj je pisanje ponavadi nekaj počasnejše. Dodatno zmedo pri samih hitrostih pa ustvarjajo nekatere nove oznake za hitrosti, npr. oznaka "class" pri novih karticah SDHC. Kakorkoli že, preizkus bralnikov smo opravili s kar se da hitrimi karticami treh danes najpogosteje uporabljanih vrst (CF, SD, MS).

Meritve smo opravili z našim programom Dbench32, s katerim smo na kartico večkrat zapisali in prebrali 200 MB podatkov.

55 in 1 Multi Card Reader

Podprte vrste kartic: CF I/II, SD, MMC, SmartMedia, MS Pro/Duo, xD.

Posebnosti: /.

Prodaja: TechTrade Center, www.techtradecenter.si.

Cena: 14,7 EUR.

Prvi v vrsti brezimnih bralnikov je na pogled precej podoben tistemu izdelovalca Canyon. Podrobnejši pregled in preizkus pa je pokazal, da je, razen ohišja, bralnik povsem enak omenjenemu izdelku. Kljub enaki zasnovi in zmožnostih pa izdelka po navedbah obeh izdelovalcev ne bereta enakega števila različnih kartic. Medtem ko naj bi Canyon zmogel branje in pisanje na 29 različnih vrst kartic, jih drugi, brezimni izdelek zmore sprejeti kar 55. Torej gre zgolj za zavajanje, saj kupci iz množice podobnih izdelkov seveda raje izberejo tiste "boljše" po raznih številkah.

Kakorkoli že, tudi ta brezimnež nima označenih posameznih rež, zato je (ne)pravilno vstavljanje kartic prepuščeno uporabniku. Enako slabe so tudi hitrostne meritve, saj hitrosti pri delu zgolj redko dosežejo 5 MB/s, pri uporabi (sicer zmogljivih) kartic CF pa celo zgolj 3 MB/s.

ATP Pro MAX Card reader

Podprte vrste kartic: CF I/II, SD(HC), mini/microSD, MMC/mobile, MS Pro/Duo/M2, xD.

Posebnosti: UDMA ready.

Prodaja: Cumulus, www.cumulus.si.

Cena: 15,1 EUR.

Podjetje ATP je med profesionalnimi uporabniki digitalne fotografije znano predvsem po kakovostnih pomnilniških karticah. Te naj bi vzdržale tudi nadvse neugodne vremenske razmere in druge vplive, pri katerih bi marsikateri konkurenčni izdelki že odpovedali.

Poleg ustreznih kartic pa se seveda "prileže" tudi ustrezen bralnik. Pro MAX je kot nekakšen švicarski nožek. Priključimo ga kar prek vgrajenega priključka USB, ki se po uporabi zapre v ohišje bralnika in je s tem nadvse primeren za pogosto prenašanje. Pri tem tudi odpade potreba po dodatnem kablu USB, ki ga vse prepogosto pozabimo doma. Je pa res, da bi bil lahko ta kljub vsemu priložen, saj bi bilo tako olajšano priključevanje bralnika na zadnjo stran namiznih računalnikov.

Bralnik bere praktično vse danes razpoložljive in uporabljane kartice, tudi nove mini in microSD in Sonyjev konkurent pri miniaturnih karticah, MS M2. Kljub majhnosti samega bralnika ne manjka možnost branja kartic CF obeh razpoložljivih vrst. Delovanje ponazarja kontrolna lučka, bralnik pa se računalniku predstavi kot štirje ločeni bralniki (CF, SD, MS, xD). Spotaknili bi se le ob označbe pri posameznih režah za kartice, saj niso najbolje označene, zato na začetku zahtevajo nekaj privajanja.

Navduši pa predvsem hitrost delovanja. Z Lexarjevo kartico CF s podporo UDMA načinu prenosa smo dosegli več kot 25 MB/s pri pisanju, pri branju pa še več - 33 MB vsako sekundo. Tudi z drugimi, nekaj počasnejšimi karticami smo kljub vsemu dosegali hitrosti, ki so nad povprečjem drugih bralnikov.

Canyon 29 in 1 USB 2.0 Card reader

Podprte vrste kartic: CF I/II, SD, MMC, SmartMedia, MS Pro/Duo, xD.

Posebnosti: /.

Prodaja: Asbis, www.asbis.si.

Cena: 14 EUR.

Canyonov bralnik je predstavnik poceni bralnikov, ki pa kljub vsemu zmore prebrati kar lepo število različnih vrst kartic. Priložen je (krajši) kabel USB, to pa je pravzaprav vse, kar potrebujemo, saj nobeden izmed tokrat preizkušenih bralnikov za delovanje v večini danes uporabljanih operacijskih sistemih ne potrebuje posebnih gonilnikov.

Vtis o slabi (poceni) izdelavi dodatno skazi to, da posamezne reže na bralniku niso označene, tako da je na začetku vse prepuščeno iznajdljivosti uporabnika. Tako smo tudi mi potrebovali kar nekaj časa, da smo ugotovili, v katero režo in kako (z zgornjo, potiskano stranjo navzdol!) je treba vstaviti kartico SD. Nepriročno in hkrati tudi pogubno, saj lahko nepazljiv uporabnik kaj hitro poškoduje bralnik ali same pomnilniške kartice.

Podpovprečna je žal tudi hitrost delovanja. Še najhitreje je bralnik prebral našo Sandiskovo kartico vrste MS Duo, vsi drugi rezultati pa so bili dosti slabši kot pri konkurenčnih bralnikih. In to kljub oznaki "USB 2.0" v nazivu izdelka ...

Lexar Card Reader USB

Podprte vrste kartic: SD, MMC, MS Pro, xD.

Posebnosti: /.

Prodaja: Jovidan, www.jovidan.si.

Cena: 21,4 EUR.

Lexarjev bralnik je oblikovan podobno kot dobro znani pomnilniški ključi USB. Njegovo sposobnost branja kartic odkrijemo šele, ko dvignemo pokrovček "prtljažnika", v katerem se skriva reža za branje nekaj vrst kartic. To je tudi vse, kar potrebujemo, saj je vmesnik USB že vgrajen v napravico, sicer pa je priložen še podaljšek USB.

Ena reža sprejme štiri različne vrste kartic, zato je treba nekaj pazljivosti pri pravilnem vstavljanju posameznih vrst kartic. Odlikuje ga visoka hitrost branja, saj smo s kartic SD brali z več kot 20 MB/s, pa tudi hitrost dela s karticami Memory Stick ni bila od muh.

Gre torej za predvsem priročen bralnik, ki spada v vsako fotografsko torbo (seveda če imamo fotoaparat, ki zapisuje na kartice SD). Z vgrajenim priključkom USB namreč odpade potreba po dodatnem kablu, ki ga v naglici še prehitro pozabimo doma.

Lexar CF Reader USB

Podprte vrste kartic: CF I/II.

Posebnosti: /.

Prodaja: Jovidan, www.jovidan.si.

Cena: 14 EUR.

Drugi preizkušeni Lexarjev bralnik dopolnjuje slabost prvega, to je nezmožnost branja kartic vrste Compact Flash, ki so še vedno "zakon" za profesionalno rabo.

CF Reader bere samo te vrste kartic. Podobno kot pri manjšem tudi tu odmaknemo pokrovček in razkrije se ustrezna reža, ki sprejme obe vrsti kartic CF. Žal pa moramo za priklop na računalnik uporabiti (priloženi) kabel USB, to pa izniči del praktičnosti pri uporabi.

Bralniku pa zamerimo tudi hitrost delovanja, ki ni med najvišjimi. Slabih 9 MB/s pri branju sicer ni od muh, a konkurenca zmore več. Pa tudi cena ni najugodnejša, vsaj v luči konkurenčnih izdelkov, ki za nekaj evrov več ponujajo višje hitrosti delovanja in zmožnost branja tudi drugih vrst kartic.

Sandisk Extreme II

Podprte vrste kartic: CF I/II, SD, MMC, MS Pro Duo.

Posebnosti: /.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com.

Cena: 24,42 EUR.

Sandisk je ime, ki je (tudi pri nas) dobro znano kot eden večjih izdelovalcev pomnilniških kartic različnih vrst. Prodajni repertoar obsega tudi profesionalne kartice CF in SD, ki so predvsem hitre, če že ne najhitrejše nasploh. Visoke hitrosti branja (in tudi pisanja) pa je moč dosegati zgolj z ustreznimi bralniki in eden takih je tudi preizkušeni Sandisk Extreme II.

Bralnik premore branje treh različnih vrst kartic in to se sprva zdi malo, a za resno rabo povsem zadostuje. Poleg fizično (in tudi zmogljivostno) največjih kartic vrste CF bere tudi kartice SD in Sonyjeve MS Pro in Duo, ki jih Sony uporablja v svojih DSLR aparatih Alpha. Vmesnik je USB 2.0 "hi-speed", na voljo pa je tudi različica bralnika z vmesnikom firewire, vendar nam ga žal ni uspelo dobiti na preizkus. Omenili bi še kakovostno izdelavo tega sicer majhnega bralnika, pri uporabi na terenu pa si bomo morali pomagati s (priloženim) kablom USB.

Hitrostno se je bralnik izkazal nadvse dobro. S hitrimi karticami različnih vrst smo pogosto dosegali skorajda 20 MB/s pri branju, pri pisanju pa nekaj manj. Bralnik pa naj bi s konkurenco pomedel predvsem pri uporabi kartic CF, združljivih z UDMA. Kljub temu da smo tako kartico izdelovalca Lexar imeli (in je v bralniku ATP dosegala odlične rezultate), pa Sandiskovemu bralniku iz nje ni uspelo iztisniti najvišje hitrosti. Morda bi bilo drugače z uporabo najnovejše Sandiskove kartice Extreme IV, vendar nam je od dobavitelja žal ni uspelo pravočasno dobiti na preizkus.

Gre torej za zmogljiv bralnik, namenjen resnim fotografom, ki vsak dan ustvarijo gigabajt ali več novih posnetkov. Žal je tudi cena nekaj višja, a vendarle ne previsoka.

USB Multi Card reader/writer

Podprte vrste kartic: CF I/II, SD, mini/microSD, MMC, SmartMedia, MS Pro/Duo, xD.

Posebnosti: /.

Prodaja: Jovidan, www.jovidan.si.

Cena: 19 EUR.

"USB Multi Card reader/writer" se pridružuje kopici brezimnih bralnikov. Gre za preprost izdelek, ki na prvi pogled deluje kot majhen (in cenen) fotoaparat. Pa vendarle ta "fotoaparat" zmore brati prav spodobno število različnih vrst pomnilnih kartic, tudi male kartice mini- in microSD. Posamezne reže so dokaj zgledno označene, zmotila pa nas je nekaj slabša izdelava ohišja bralnika, zato je pri delu treba paziti, da ne "odleti" na tla.

Bralnik priključimo prek priloženega kabla (oz. podaljška) USB, hip za tem pa je že pripravljen za rabo. Žal pa je pri branju različnih vrst kartic na splošno počasen. To pripisujemo počasnemu veznemu naboru za pošiljanje podatkov prek vmesnika USB. Hitrost branja nikoli ni presegla dobrih 6 MB/s, pisanje pa je z dobrimi 5 MB/s še počasnejše. To je danes, v času, ko fotoaparati z 8 in več MP izdelujejo posnetke, "težke" tudi več megabajtov, vsekakor precej pomembno.

Število podprtih vrst pomnilniških kartic je zagotovo najbolj izstopajoča lastnost bralnika. A kaj, ko se na ta podatek povečini ne gre preveč zanašati, saj je zavajajoče oglaševanje tu že kar pretirano očitno.

Ni povsem nepomembna tudi preprosta raba, saj se moramo pri nekaterih bralnikih prav potruditi, da pravilno "zadenemo" ustrezno režo za našo vrsto pomnilniške kartice.

Kartice se razlikujejo po hitrosti branja in pisanja podatkov nanje, hitrostni razred pa je praviloma označen kot večkratnik osnovne hitrosti 150 KB/s - tako kot pri prvih optičnih enotah CD-ROM. Ti večkratniki danes dosegajo tudi 300× in več.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji