Bodi heroj v treh dimenzijah!

Objavljeno: 31.5.2011 | Avtor: Peter Gedei | Kategorija: Izvidnica | Revija: Maj 2011

O prvoosebni kameri oziroma kameri majhnih mer, ki jo je mogoče pritrditi kamorkoli, se danes govori že vsepovsod. Neverjetni posnetki padalcev, surferjev, smučarjev in voznikov se zdijo še bolj doživeti zaradi nenavadnega položaja kamere in marsikdo bi si želel v podobni situaciji posneti tudi samega sebe. Za primerno ceno seveda.

Čeprav se danes govori le o kamerah GoPro, pa to ni edina ali celo prva kamera za takšno snemanje. Pravzaprav je na trgu veliko podobnih majhnih videokamer, ki jih je zaradi majhnih mer mogoče pritrditi kamorkoli. Jasno je, da lahko namesto prvoosebnih kamer uporabimo tudi navaden fotoaparat z možnostjo snemanja videa. Vendar kaj kmalu ugotovimo, da največjo težavo predstavlja način, kako in kam jo pritrditi. Tu je glavna razlika med "domačim izdelkom" in dobro zasnovanim celotnim sistemom pritrjevanja. Podjetju GoPro je med vsemi izdelovalci najbolje uspelo, predvsem zaradi velike podpore uporabnikov, odličnega marketinga, obilice in raznovrstnosti dodatkov za pritrjevanje in seveda primerne cene.

Prvi poskusi prvoosebnega snemanja so stari že več kot dvajset let, ko se je leta 1988 po gorskih stezah s kolesom zapodil snemalec Mark Schulze. Na čeladi takrat ni kraljevala kakšna majhna kamera, bistvo poskusa je bilo v prvoosebni izkušnji, nekem novem video pogledu, ki je bil dotlej nepredstavljiv. Z razširjenostjo video spletnih dveri se je poplava prvoosebnih videov vseh mogočih "norcev" le še dodatno povečala, vendar pa so bili to praviloma kakovostno slabi posnetki. Sestava teh kamer namreč ne omogoča zmogljivih tipal, vrhunske optike in veliko prostora za dodatno elektroniko. Le malo kamer je omogočalo tudi zajem v HD ločljivosti in, če že, so bili to posnetki z obilo šuma, slabimi prilagoditvami na svetlobne razmere in še bi lahko naštevali. Tudi prvi modeli GoPro kakovostno niso navduševali, šele s prihodom zadnjega modela GoPro HD Hero je zgodba postala popolnoma drugačna.

Povezovalni kabel

Zadnji model omogoča zajem v pravi HD ločljivosti 1920 × 1080 s "hitrostjo zapisa" 15 Mb/s, na voljo pa so tudi nižje ločljivosti 1280 × 960, 1280 × 720 in 848 × 480 in višjo hitrostjo 60 sličic na sekundo. Pri polni ločljivosti HD je kot zajemanja 127, pri drugih ločljivostih pa kar 170 stopinj, kar omogoča zelo široke posnetke, že skorajda podobne ribjemu očesu. Video posnetke zapisuje s kodekom H.264, ki je berljiv na sistemih PC in Mac, omogoča pa tudi fotografiranje v ločljivosti 5 milijonov pik. Poleg tega ima vgrajeno funkcijo fotografiranja s časovnim zamikom, kjer lahko nastavimo interval od 1 sekunde naprej. Ob strani ima vgrajen mikrofon in zvočnik, HD video, avdio in USB izhod, prek katerega polnimo akumulator, na zadnji strani pa poseben vhod, namenjen različnim dodatkom, kot so zaslon LCD, dodatni akumulator in pa nastavek za 3D sinhronizacijo z dodatno kamero. Na sprednji strani je na voljo še majhen črno-beli zaslonček LCD z osnovnimi informacijami o načinu snemanja in številu posnetkov. Na prvi pogled je zaradi špartanskega menuja nastavljanje kamere precej zapleteno in gotovo vsaj nekajkrat brez navodil zagotovo ne bo šlo. Kljub temu se je opravila mogoče privaditi, v veliko pomoč pa nam je lahko dodatni zaslonček LCD, kjer so menuji izpisani v polnih stavkih. Kamera je načeloma popolnoma avtomatizirana. Ko jo vključimo, lahko izberemo način delovanja, nato nam ostane le še zajemanje. Zaradi počasnejšega prilagajanja spremembam osvetlitve so posnetki dovolj enakomerno osvetljeni in kamero hitre svetlobne spremembe načeloma ne zmotijo. Avtomatska nastavitev beline je prav tako dovolj natančna in na splošno je avtomatika ena boljših plati kamere. Tehnično gledano je kamera povsem primerna za odlične posnetke, jasno pa je, da ima vsak uporabnik drugačen pogled na pričakovano zahtevnost. V svetlobno slabih razmerah se gotovo ne bo izkazala, v običajnih pa je kakovost posnetkov na visoki uporabni ravni.

Prednost sistema GoPro pa ni le v tehničnih podrobnostih kamere, temveč v vseh možnih dodatkih, ki jih lahko dokupimo s kamero. Na voljo so pritrdišča za avtomobil, kolo, čelado, zapestje, različne debeline cevi in še in še. Ker so dodatki zastavljeni modularno, jih je mogoče med seboj kombinirati in z nekaj iznajdljivosti lahko kamero namestimo praktično na vse, kar si zamislimo. Na pritrdišče potem namestimo kamero v ohišju, ki kamero zelo dobro varuje pred udarci, prahom in vodo, celo do 60 metrov globine. Na voljo so tudi odprta zadnja vratca, zaradi česar ohišje seveda ni več vodotesno, lahko pa bolje posnamemo zvok.

3D izkušnja

Med zelo težko pričakovanimi dodatki je bilo poleg LCD zaslončka tudi 3D ohišje, v katero lahko namestimo dve kameri GoPro HD Hero. Za 3D učinek namreč potrebujemo dve sliki ali posnetka, za vsako oko svojega. GoPro je zaradi majhnosti in širokega kota vsekakor primeren za zajemanje 3D. Tudi s kombinacijo dveh kamer, vsake v svojem ohišju, je mogoče posneti povsem pravilne 3D posnetke, težavo načeloma predstavlja le hkratni zagon obeh kamer. Stereoskopska baza je ob vzporedni postavitvi široka 7 cm (oziroma 4 cm, če enega postavimo na glavo), kar je uporabno pri snemanju od približno poldrugega metra naprej. Pri krajši stereoskopski bazi pa so lahko bližnji objekti tudi bliže, vendar pa takrat izgubljamo 3D učinek v daljavi. Kompromis bi seveda bil, če bi imeli nekako združena oba sistema, a to je pri GoPro 3D ohišju seveda nemogoče. Kljub temu bi lahko bilo zaradi povezave s kablom ohišje zastavljeno drugače, s spreminjajočo bazo, tako pa smo omejeni na stereoskopsko bazo 3,5 cm, kar nam omogoča dovolj neproblematično prvoosebno 3D snemanje z dovolj stereoskopskega učinka po vsej globini. Težava ostaja še v teži celotnega sistema, saj ga je zelo težko dovolj trdno pritrditi s pripadajočimi nastavki. No, z malo iznajdljivosti je tudi to mogoče.

Kameri sta med seboj povezani s posebnim kablom, ki poskrbi, da lahko sprožimo obe kameri naenkrat le z enim gumbom. Ta poskrbi za hkraten začetek videa ali fotografije, nima pa nobenega vpliva na avtomatiko nastavitev posamezne kamere. Tako pri posnetku nikakor ni nujno, da se bo avtomatika leve kamere ujemala z desno in nasprotno, to pa lahko pripelje do stereoskopskih napak zaradi različnih ekspozicij ali zaslonke. Ta težava je očitnejša pri hitro premikajočih se objektih, pri bolj statičnih pa je manj opazna. Podobno je seveda tudi pri hitrih spreminjanjih osvetlitve. Poleg tega se poskušamo v stereoskopiji izogibati naglim premikom, kar pri majhnih kamerah predstavlja še večjo težavo. GoPro ima na srečo možnost snemanja v ločljivosti 1280 × 720 s 60 sličicami na sekundo, kar je skorajda edini način, primeren za dober 3D. Načeloma smo med preizkušanjem opazili malo takih napak, res pa je, da se v tem času nismo metali s padalom, dirkali 200 km na uro, vrtoglavo drveli z gorskim kolesom in odbrzeli smuka z vrha Krvavca. Kdaj drugič ...

Nastavljamo lahko konvergenco po višini in širini, 3D pogled in nekaj manjših popravkov posnetka.

Cineformov predvajalnik se skriva v opravilni vrstici in z njim lahko določimo, na kakšen 3D način naj se predvaja pretvorjeni posnetek.

3D vmesnik poskrbi tudi za poimenovanje datotek na levi in desni kartici. To nam pride še kako prav pri združevanju levih in desnih polslik v 3D sliko. Kameri pretvorbe ne omogočata, saj le zapisujeta leve in desne polslike ali video na kartici. Prav za ta namen pri GoProju ponujajo brezplačen program GoPro Cineform Studio, s katerim lahko dokaj udobno uredimo posnetke. Program je izdelalo podjetje Cineform, ki je v 3D svetu dejavno že nekaj let. Njihova paleta izdelkov za 3D urejanje se konča z najzmogljivejšim Neo3D, na voljo pa so tudi cenejše rešitve z manj zmogljivimi 3D orodji. Brezplačno ponujajo svoj predvajalnik in kodek, ki je tudi del GoProjevega paketa. Program je zasnovan v dveh korakih. V prvem uvozimo fotografije in/ali video, jih pretvorimo v Cineformov 3D AVI kodek, v drugem popravimo konvergenco po navpični in vodoravni osi, oziroma nastavimo stereoskopsko okno in malenkostno popravimo posnetek. Nato ga lahko še izvozimo kot stisnjeno levo-desno MP4 datoteko, ki jo lahko uvozimo na YouTube ali si jo ogledamo na domačem 3D televizorju.

Pri uvozu posnetkov program prepozna leve in desne, težav mu ne povzročajo niti posnetki s časovnim zamikom, ki jih prepozna kot celoto. Nastavimo lahko tudi pretvorbo števila sličic z manj na več in nasprotno, pa tudi drugo velikost videa. Cineformov kodek to opravlja vrhunsko, vendar pa na žalost ne slovi ravno po skromni diskovni porabi. Eden naših preizkusnih videov 720p 50fps dolžine petih minut je prvotno zasedal 500 MB prostora na disku, pretvorjen pa kar 9 GB prostora. Pretvorjen AVI video lahko uporabimo v kateremkoli programu za montažo saj je Cineformov način dela zasnovan tako, da s predvajalnikom izberemo način 3D predvajanja, ne moremo pa spreminjati 3D nastavitev posnetka. Za kaj takega bi potrebovali zmogljivejši Cineformov program, saj GoProjev na žalost ne premore več kot le popravljanje konvergence. Zelo prav bi prišlo tudi avtomatično popravljanje in nastavljanje 3D posnetka, tega jim pri Cineformu še ni uspelo dognati.

Cena sistema je 119 evrov, za to pa dobimo le 3D ohišje in povezovalni kabel, za popoln 3D učinek pa seveda potrebujemo še dve kameri, to preseže 700 evrov. Je to preveč? Ravno prav? Če ste navdušeni nad 3Djem, bo odgovor prav gotovo slednji, drugim pa spet ne ostane drugega, kot da še malo počakajo.

Med preizkušanjem smo naredili 3D posnetek, ki si ga lahko ogledate na povezavi

www.monitor.si/gopro3d.

GoPro 3D Hero

Digitalna kamera in fotoaparat.

Izdeluje: GoPro, www.gopro.com.

Prodaja: www.enaintrideset.si.

Cena: Ohišje 3D 119 EUR, vsaka kamera HD Hero od 309 EUR naprej (odvisno od dodatkov za pritrditev).

Za: Kompaktnost in robustnost 3D sistema, kakovost posnetka, dodatki, brezplačna programska oprema.

Proti: Teža, nepopolna sinhronizacija, fiksna stereoskopska baza.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki